VSL Sklep II Cp 459/2019

Jedro

V primeru spornega obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in nato presoditi, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem. V zvezi s tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na ZGO-1 in SZ. Navedeno sklicevanje le dodatno potrjuje, da je z upravičenjem na delu stavbe bilo že po zakonu vedno zvezano tudi pripadajoče upravičenje na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. SZ je navedeno zemljišče opredelil kot funkcionalno zemljišče, ZGO-1 kot gradbeno parcelo, ZVEtL-1 pa kot pripadajoče zemljišče. Vsi navedeni pojmi so sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe

ZGO-1 in SZ sta določala pripadajoče upravičenje tudi na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, kar pa ne pomeni, da postopek po ZVEtl-1 ni več dopusten, saj pripadajoče zemljišče še ni bilo določeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo predloga tako, da se je nepravdni postopek razširil še na parcelne številke 332/8, 332/7, 332/6 in 332/5, vse k. o. X. Ugotovilo je, da pripadajoče zemljišče k stavbi z iden. št. 1767-115, ki je povezana s parc. št. 332/4, k. o. X, predstavljajo parc. št. 332/9, 332/8, 332/7, 332/6 in 332/5, vse k. o. X, ter da so navedene parcele v (so)lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Sklenilo je, da se parcelne številke, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče, v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavbe.

2. Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP². Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bilo pripadajoče zemljišče k stavbi določeno že s sporazumom o ustanovitvi etažne lastnine. Če bi bila parc. št. 332/2 (pravilno parc. št. 332/9)³ pripadajoče zemljišče, bi bilo to s sporazumom tudi določeno. Posledično pa ponovni postopek za določitev pripadajočega zemljišča ni dopusten. Pripadajoče zemljišče je bilo urejeno tudi v ZGO-1⁴ in SZ⁵, skladno z zakonoma pa se je za skupni del stavbe štelo zemljišče, na katerem so lastniki stavbe imeli pravico uporabe. Navaja, da predlagatelji te pravice niso imeli, kar je razvidno tudi iz zgodovinskih izpiskov. Očitno je, da se je s parcelacijo določilo gradbeno zemljišče, ki pa ni obsegalo parc. št. 332/2. S parcelacijo leta 1961 je bilo torej razdeljeno območje na del, ki spada k stavbi in na preostali del, ki ne spada. Nadalje navaja, da tudi odločba z dne 30. 5. 1957 predlagateljem ni dala pravice uporabe za gradnjo na celotni parc. št. 332/2, temveč je omejila območje gradnje in določila pogoje same gradnje. Sodišče se do vsega navedenega ni opredelilo. Poudarja, da lahko stavba funkcionira brez severnega dela zemljišča, na katerem je režijski obrat, pri tem pa je nepomembno, da so ta prostor predlagatelji uporabljali za vrtove. Tudi južni del zemljišča se po preteklih aktivnostih predlagateljev ne bi smel šteti za pripadajoče zemljišče. Sodišče je imelo pri odločanju dvojna merila, ko je upoštevalo, da ima ograja pomemben pomen v razmerju do obsega pripadajočega zemljišča, navedene okoliščine pa ni upoštevalo pri režijskem obratu. Etažnim lastnikom ni dal pravice uporabe noben pravni akt, prav tako z nobenim aktom ni bila parc. št. 332/9 določena kot pripadajoče zemljišče. Nadalje nasprotuje izvedenskemu mnenju, ker je bilo med drugim podano na podlagi navodil Kraljevine SHS, ki niso predpis, in na podlagi osnutkov pravilnikov. Podane pripombe na izvedensko mnenje pa očitno niso bile obravnavane in upoštevane. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati že izraženo voljo predlagateljev, saj so s podpisom dogovora in dopolnitve k dogovoru jasno izrazili voljo, da dejansko ne potrebujejo celotnega zemljišča parc. št. 332/2. Sodišče pa je spregledalo tudi navedbe nasprotne udeleženke, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona.

3. Predlagatelji so na vročeno pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb 41., 42. in 43. člena ZVEtL-1⁶. V primeru spornega obsega pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in nato presoditi, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem. V zvezi s tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na ZGO-1 in SZ. Navedeno sklicevanje le dodatno potrjuje, da je z upravičenjem na delu stavbe bilo že po zakonu vedno zvezano tudi pripadajoče upravičenje na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. SZ je navedeno zemljišče opredelil kot funkcionalno zemljišče, ZGO-1 kot gradbeno parcelo, ZVEtL-1 pa kot pripadajoče zemljišče. Vsi navedeni pojmi so sopomenke za tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe.⁷ Da sta ZGO-1 in SZ določala pripadajoče upravičenje na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, pa ne pomeni, da predmetni postopek ni več dopusten, saj pripadajoče zemljišče še ni bilo določeno. Skladno z 41. členom ZVEtL-1 se namreč postopek lahko začne, če je bila stavba zgrajena pred 1. 1. 2003 ter če lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.

6. Neutemeljeno pa je tudi pavšalno pritožbeno nasprotovanje pravici uporabe predlagateljev. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, v postopku na prvi stopnji v zvezi z lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču ni bilo spornih navedb, zato sodišče tudi ni obrazlagalo lastninskopravnih upravičenj etažnih lastnikov stavbe na pripadajočem zemljišču z zgodovinskopravnega vidika. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče do navedenega ni opredelilo. Predlagatelji so zatrjevali, da jim je pravico uporabe za gradnjo na celotni tedanji parceli št. 332 dala odločba Okrajnega ljudskega odbora 07/17-6070/1-57 z dne 30. 5. 1957 in odločba o odobritvi glavnega projekta za gradnjo z dne 27. 7. 1958. Nasprotna udeleženka pa je v zvezi s pravico uporabe zatrjevala le, da iz zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da bi pravico imeli predlagatelji, medtem ko je priznala, da so predlagatelji parcelo uporabljali (tudi v pritožbi navaja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da so etažni lastniki uporabljali zemljišče tedanje parc. št. 332/2).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da s sporazumom o ustanovitvi etažne lastnine tedanja parcela 332/2 ni bila zajeta kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Sporazum o ustanovitvi etažne lastnine z dne 22. 9. 2006 se je namreč nanašal le na parc. št. 332/4 (stavbišče). Predlagatelji s sporazumom tudi niso mogli vključiti parc. št. 332/2 glede na to, da je bila na navedeni nepremičnini v zemljiško knjigo vpisana nasprotna udeleženka. Zaradi navedenega ne drži pritožbeno razlogovanje, da parc. št. 332/2 ni bila zajeta s sporazumom zato, ker ni pripadajoče zemljišče k stavbi. Posledično pa je neutemeljena pritožbena navedba, da ponovni postopek za določitev pripadajočega zemljišča ni dopusten.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitno, da se je s parcelacijo leta 1961 razdelilo območje na del, ki spada k stavbi (332/4) in na preostali del, ki ne spada (332/2), oziroma, da se je določilo gradbeno zemljišče, ki ni obsegalo tedanje parc. št. 332/2. Glede na to, da je bila parcelacija izvedena po zgraditvi objekta, pritožbene navedbe ne vzdržijo kritične presoje. Prav tako pa ne drži, da se sodišče do navedenega ni opredelilo, saj je obrazložilo, da je stavbišče del pripadajočega zemljišča, ne more pa biti zgolj stavbišče pripadajoče zemljišče stavbe.

9. Ne drži, da odločba Okrajnega ljudskega odbora 07/17-6070/1-57 z dne 30. 5. 1957 predlagateljem ni dala pravice uporabe za gradnjo na celotni parc. št. 332/2. Iz izreka odločbe izhaja, da se dovoli uporaba zemljišča takratne parc. št. 332⁸ za gradnjo stanovanjskega bloka. Pri presoji pravnega standarda pripadajočega zemljišča je sodišče prve stopnje uporabilo vsa merila iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Obseg pripadajočega zemljišča je sodišče ugotovilo s pomočjo argumentiranega, jasnega in strokovnega izvedenskega mnenja. Upoštevalo je upravne odločbe, med drugim tudi odločbo Okrajnega ljudskega odbora 07/17-6070/1-57, projektno dokumentacijo, urbanistične standarde, stanje v naravi in preteklo redno rabo zemljišč, prav tako je upoštevalo prostorske akte, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Glede na to, da je izvedenka podala mnenje ob upoštevanju vseh kriterijev, je neodločilno nasprotovanje pritožbe, da je med drugim izvedensko mnenje podano tudi na podlagi navodil Kraljevine SHS, češ, da niso bila predpis, in na osnutku pravilnika. Prav tako pa pritožba neutemeljeno navaja, da pripombe na izvedensko mnenje niso bile obravnavane in upoštevane. Z zaslišanjem izvedenke je nasprotna udeleženka imela možnost, da izvedenka odgovori na vse podane pripombe. Zgolj nestrinjanje nasprotne udeleženke z izvedenskim mnenjem pa ne pomeni, da sodišče izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati, glede na to, da ga je ocenilo kot jasno, koncizno, utemeljeno in izdelano skladno s pravili znanosti in stroke.

10. Dvoma o dokazni oceni sodišča prve stopnje ni vzbudilo pritožbeno navajanje, da je nerelevantna okoliščina, da so na severnem delu parc. št. 332/9 predlagatelji imeli vrtove, ter da za normalno uporabo predlagatelji ne potrebujejo tudi južnega dela parcele. V zvezi s tem je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče kot omejitev pripadajočega zemljišča od drugih zemljišč moralo upoštevati, da je režijski obrat ograjen z ograjo, kot je to okoliščino sodišče upoštevalo na strani predlagateljev. Nasprotna udeleženka je namreč v postopku na prvi stopnji priznala, da gre na severnem delu parc. št. 332/9 za novejšo (ograjeno) asfaltirano površino, kar je bilo izvedeno leta 2016. Ograditev dela zemljišča s strani nasprotne udeleženke leta 2016 pa ni ovira za ugotovitev, da navedeni del predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, saj je izvedenka pojasnila, da so bili na tem mestu pred asfaltiranjem vrtovi, ki so jih obdelovali predlagatelji.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da dogovor o morebitnem odkupu dela tedanje parc. št. 332/2 s strani predlagateljev na odločitev v predmetnem postopku ne vpliva, saj dogovor ni bil sklenjen. Da dogovor ni bil sklenjen, pritožba tudi ne izpodbija. Pritožbeno zavzemanje, da zgolj podpis nekaterih predlagateljev izkazuje, da dejansko ne potrebujejo celotnega zemljišča, je neutemeljeno.

12. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo navedbe nasprotne udeleženke, da je lastninsko pravico dobila na podlagi zakona, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nasprotna udeleženka zatrjevala zgolj, da je dobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Do takšne povsem pavšalne navedbe pa se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Te navedbe zaradi izostanka konkretnejših navedb namreč ni mogoče šteti kot zadostne v smislu ustrezno konkretiziranega ugovora.

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nasprotna udeleženka stroškov pritožbe ni priglasila, predlagatelji pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k predmetni odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami.
³ Parc. št. 332/2 se je po vloženem predlogu v predmetnem postopku delila na parc. št. 332/9 in 332/10, pri čemer se predlog predlagateljev ni nanašal na parc. št. 332/10.
⁴ Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami.
⁵ Stanovanjski zakon, Uradni list RS/I, št. 18/1991 s spremembami.
⁶ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017.
⁷ Prim. sklep VSL I Cp 3244/2015 z 9. 3. 2016.
⁸ Parc. št. 332 se je delila na parc. št. 332/1 in 332/2.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 38/2020
• VSL Sklep I Cp 1785/2017
• VSL Sklep I Cp 1875/2018