<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 156/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.156.2019
Evidenčna številka:VSL00023356
Datum odločbe:22.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Suzana Ivanič Lovrin (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje - priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera - pravo priposestvovanje - nepravo priposestvovanje

Jedro

Zgolj predhodno in dejansko izvrševanje služnosti, ne more voditi do zaključka, da je bila tožnica v dobri veri, da je pravico stvarne služnosti že dobila. Zgolj dejansko izvrševanje stvarne služnosti bi lahko vodilo do nepravega priposestvovanja, vendar pa se v obravnavanem primeru 20-letna doba ni iztekla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2532/669 k. o. X, obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji na nepremičnini parc. št. 2532/657, k. o. X, kot je razvidno iz situacijske skice stanja v naravi, ter da je toženka dolžna v 15 dneh izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče je odločilo, da toženka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z obrazložitvijo, prav tako pa je odločitev nerazumljiva in presenetljiva, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je zadostila dokaznemu bremenu, da se je služnost dejansko izvrševala 15 let, s čimer je podana konkretna podlaga, zaradi katere je bila tožnica utemeljeno prepričana o obstoju uveljavljane služnostne pravice. Očitek sodišča, da bi se zakoniti zastopnik tožnice ob nakupu moral pozanimati, na kakšni pravni podlagi je pravni prednik dostopal do nepremičnine, kaže na to, da sodišče dejanskega stanja ni ustrezno oziroma v celoti ugotovilo. Navaja, da je glede na enotni vhod očitno, da je bil med družbama, ki sta bili predhodno lastnici nepremičnin parc. št. 2532/669 in 2532/657, obe k. o. X., sklenjen dogovor, saj stanje v naravi drugačne razlage ne dopušča. Očitno pa je tudi, da lastnik navedenih družb ni imel potrebe, da se služnostna pravica zemljiškoknjižno uredi. Poudarja, da tudi če bi se zakoniti zastopnik tožnice pozanimal o stanju v naravi glede dostopa, nevedeno ne spremeni dejstva, da se dostop izvaja že več kot 15 let. Nadalje navaja, da sodišče neutemeljeno ni opravilo ogleda na kraju samem, saj zaradi dejanskega stanja na terenu, ki si ga sodišče ni ogledalo, tožnica ne bo imela dostopa do svoje nepremičnine. Tožnica je ohranila dobro vero glede samega izvrševanja zatrjevane služnosti, prav tako pa je iz zemljiškoknjižnih podatkov nesporno, da se je služnost izvajala več kot 20 let, kar predstavlja zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnica trdila, da je stvarno služnost na nepremičnini v lasti toženke, ki je bila predhodno v lasti družbe B., d. o. o. - v stečaju, pridobila na podlagi priposestvovanja, saj je zlasti po svojih prednikih (A.., d. o. o. - v stečaju) zadnjih 15 let dostopala do svoje nepremičnine preko nepremičnine toženke. Priposestvovanje služnosti SPZ2 ureja v 217. členu, pri čemer ločuje med pravim priposestvovanjem, pri katerem je pogoj za nastop priposestvovanja dejansko izvrševanje služnosti v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ) in nepravim priposestvovanjem, pri katerem se dobra vera ne zahteva, potrebno je le dejansko izvrševanje služnosti dvajset let brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine (drugi odstavek 217. člena SPZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 15-letno izvrševanje služnosti s strani prednikov tožnice ter nemoteno izvrševanje s strani tožnice, vendar je zaključilo, da samo na podlagi 15-letne uporabe s strani pravnih prednikov, tožnica ne more biti prepričana, da ima pravico stvarne služnosti. Sodišče je torej zaključilo, da tožnica ni v dobri veri, posledično pa ni izpolnjen pogoj za priposestvovanje stvarne služnosti iz prvega odstavka 217. člena SPZ. Pritožbeni očitek o nerazumljivosti in presenetljivosti sodbe ter o nasprotju izreka z obrazložitvijo je zato neutemeljen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi po drugem odstavku 217. člena SPZ tožnica pravice stvarne služnosti ni mogla pridobiti, saj 20-letne priposestvovalne dobe ni zatrjevala. V zvezi s tem je pritožbena navedba o 20-letnem oziroma celo daljšem izvrševanju služnostne pravice nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je zato neupoštevna.

7. Tožnica je svojo dobro vero torej utemeljevala s sklicevanjem na 15-letno uporabo poti s strani njenih pravnih prednikov ter posledično na verjetnost sklenitve dogovora o ustanovitvi stvarne služnosti med pravnima prednicama nepremičnin parc. št. 2532/669 in 2532/657, obe k. o. X., tj. med družbama A., d. o. o. - v stečaju in B. d. o. o. - v stečaju. Navedeno naj bi predstavljalo podlago, zaradi katere je tožnica štela, da ima pravico stvarne služnosti.

8. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni mogla biti v dobri veri o obstoju svoje pravice glede na to, da je zakoniti zastopnik tožnice izpovedal, da ne ve, da bi družbi A. d. o. o. - v stečaju in B. d. o. o. - v stečaju sklenili dogovor o ustanovitvi služnosti.3 Na navedeno ne more vplivati pritožbeno zavzemanje, da je na obstoj dogovora mogoče sklepati glede na stanje v naravi. Ugotovljena lastninska in upravljalska povezanost družb in dejansko izvrševanje namreč ne pomenita, da je bil dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti tudi sklenjen. Navedena okoliščina bi lahko kazala tudi nasprotno, in sicer, da pravni posel zaradi povezanosti družb niti ni bil potreben. Torej, da je lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko izvrševal služnost, lastnik služeče nepremičnine pa temu ni nasprotoval. Na podlagi navedenega torej ni mogoče sklepati, da je bil dogovor sklenjen.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica dobre vere ni dokazala z njenim utemeljevanjem na 15-letnem dejanskem izvrševanju s strani pravnih prednikov. Za pravo priposestvovanje mora biti priposestvovalec namreč v dobri veri, da ima služnost oziroma da je služnost že pridobil. Zgolj predhodno in dejansko izvrševanje služnosti, ne more voditi do zaključka, da je bila tožnica v dobri veri, da je pravico stvarne služnosti že dobila. Zgolj dejansko izvrševanje stvarne služnosti bi lahko vodilo do nepravega priposestvovanja, vendar pa se v obravnavanem primeru 20-letna doba ni iztekla.

10. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da bi se zakoniti zastopnik tožnice ob nakupu moral pozanimati, na kakšni pravni podlagi je pravni prednik dostopal do nepremičnine. Okoliščina, da tožnica pred nakupom ni vedela, da je bil sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti, da se o tem ni pozanimala, kaže na odsotnost njene dobre vere, da je služnost pridobila. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tem je neutemeljen.

11. Neodločilna je pritožbena navedba, da zaradi dejanskega stanja tožnica ne bo imela dostopa do svoje nepremičnine. Dostop do svoje nepremičnine bo morala tožnica zato urediti bodisi sporazumno s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ali z uporabo določb o nujni poti. Posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek o neizvedbi dokaznega predloga – ogleda, saj bi se z ogledom dokazovale neodločilne navedbe o nujnosti dostopa oziroma navedbe, ki jih je tožnica že dokazala (o dejanskem izvrševanju služnosti poti). Prav tako pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ogled ni potreben iz razloga, ker so bile v spis vložene fotografije, ki odražajo realno dejansko stanje. V zvezi s tem pa tudi tožnica v pritožbi sama navaja, da je iz priloženih slik mogoče jasno razbrati, da je edini možen dostop preko skupnega vhoda. Vse pritožbene navedbe glede neizvedbe dokaznega predloga so zato neutemeljene.

12. Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb ter glede na to, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013.
3 Skladno s 46. členom SPZ se dobra vera pravne osebe presoja po dobri veri njenih organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 46, 217, 217/1, 217/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwMDM3