<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 248/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:CST.248.2019
Evidenčna številka:VSL00023996
Datum odločbe:29.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Maja Jurak (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:ugovor proti odpustu obveznosti - načelo enakosti pred zakonom - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - negativna procesna predpostavka - pravnomočnost

Jedro

Z novelo ZFPPIPP-G je zakonodajalec položaje, ko je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno, uredil enako. Od novele ZFPPIPP-G dalje tako sedaj v vseh treh primerih, navedenih v 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, velja, da je ponovno odločanje o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika dopustno šele po poteku 10-ih let od pravnomočnosti prve odločbe.

Izrek

I. Prekinjeni pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanim sklepom navedlo, da obstoji ovira za odpust obveznosti dolžniku iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Proti stečajnemu dolžniku je bil namreč že pred tem uveden in pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani s pravnomočnim sklepom v zadevi St .../2011 z dne 14. 2. 2012 dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrnilo. S spremembo ZFPPIPP-G z dne 8. 4. 2016 je bila na novo predvidena ovira za odpust obveznosti v primeru, da je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen zaradi kršitve obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G se spremenjena določba 399. člena ZFPPIPP uporablja tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo zakona, če do uveljavitve tega zakona sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil dolžnik pravočasno pritožbo. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o odpustu obveznosti vzdrži v veljavi. Podrejeno je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbeno sodišče je prekinilo pritožbeni postopek v tej zadevi do odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi z opravilno številko U-I-56/17 v postopku za oceno ustavnosti tretjega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16). Če sodišče prekine postopek iz razloga, ki je naveden v 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem (drugi odstavek 208. člena ZPP). Ker je Ustavno sodišče z odločbo z dne 4. 4. 2019 odločilo o zadevi U-I-56/17, Up-335/17 je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, nadaljevalo pritožbeni postopek v tej zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik v pritožbi navaja, da je odločilen trenutek za presojo, katero materialnopravno določbo ZFPPIPP mora sodišče uporabiti, trenutek izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti. V dolžnikovem primeru je bil sklep o začetku postopka odpusta obveznosti izdan dne 19. 11. 2014, zato meni, da je od tedaj dalje mogoče govoriti o dolžnikovi pričakovani pravici. Z novelo ZFPPIPP-G je, po mnenju dolžnika, prišlo do retroaktivne uporabe novih zakonskih določb in s tem do posega v njegovo pričakovano pravico.

6. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbenim trditvam o retroaktivnem posegu v dolžnikovo pričakovano pravico do odpusta obveznosti ni mogoče pritrditi že iz razlogov, ki jih je navedlo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019 (točke 18. do 23). Kot je navedlo Ustavno sodišče ima predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo oziroma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje in pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa. Ker se tako kot to določa prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP, dolžniku odpustijo obveznosti šele z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne že z izdajo sklepa, s katerim se postopek odpusta obveznosti začne, položaj stečajnega dolžnika ob uveljavitvi ZFPPIPP-G (Uradni list RS, št. 27/16) ni bil zaključen. V tem stečajnem postopku je bil namreč dne 19. 11. 2014 izdan sklep o začetku postopka odpusta obveznosti, do uveljavitve novele ZFPPIPP-G (ki se uporablja od 26. aprila 2016 dalje) pa o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika še ni bilo odločeno, saj do tedaj sklep o odpustu obveznosti še ni bil izdan.

7. Dolžnik v pritožbi nadalje navaja, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku res zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.1 V primeru kolizije oziroma konflikta med to in drugimi ustavnimi dobrinami je zato treba, v tako imenovanem tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost.2 Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičenca na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.3

8. V 2. točki drugega odstavka spremenjenega 399. člena ZFPPIPP je določeno, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno in od pravnomočnosti odločbe še ni poteklo 10 let. Med take pravnomočne odločbe spadajo sedaj, poleg pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti, ki je bil kot ovira za odpust obveznosti določen že v 3. točki 399. člena ZFPPIPP pred novelo G, še primeri, ko je bila že izdana pravnomočna odločba, s katero je bil predlog za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena ZFPPIPP ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena, kot tudi primeri, ko je bila že pred tem izdana pravnomočna odločba, s katero je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen.

9. S spremembo, kot je vstopila v veljavo z novelo ZFPPIPP-G se, po presoji pritožbenega sodišča, stečajnim dolžnikom položaj ni poslabšal nepredvidljivo, temveč bi ti s takšno spremembo lahko vnaprej računali. Celovito ureditev tega položaja, ko je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno (ne le v primerih, ko je bilo odpustu obveznosti ugodeno, temveč tudi tedaj, da je bil predlog za odpust obveznosti zavrnjen ali tedaj, ko je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen), je namreč terjala že smiselna uporaba določb ZPP v zvezi z materialno pravnomočnostjo. Že pred novelo ZFPPIPP-G, bi bilo v postopku odpusta obveznosti treba upoštevati negativno funkcijo pravnomočnosti, ki se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Stranke namreč ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti.4 Zaradi pravne varnosti ni mogoče dopustiti, da se o isti stvari odloči drugače kot je bilo odločeno prvič. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo zato tudi v času pred novelo ZFPPIPP-G treba upoštevati, da je bil stečajnemu dolžniku predlog za odpust obveznosti (ob nespremenjenem sklopu relevantnih dejstev) že zavrnjen s pravnomočno odločbo, saj je pravnomočnost negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Z novelo ZFPPIPP-G je bilo torej to odprto vprašanje določno urejeno v zakonu, z materialnopravno vsebino, kot izhaja iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, s procesnega vidika pa tako, kot to izhaja iz določb 403. do 406. člena ZFPPIPP.

10. Iz zakonodajnega gradiva je mogoče ugotoviti, da je bil namen zakonodajalca pri spremembi 399. člena ZFPPIPP določiti nekatere dodatne ovire za odpust obveznosti in s tem omejiti možnosti zlorabe tega pravnega instituta.5 Novela je bila sprejeta z namenom zaščite in uravnoteženja položaja upnikov, ki izgubijo pravico sodno uveljavljati svoje terjatve, na katere odpust obveznosti učinkuje.6 Po presoji pritožbenega sodišča lahko sodi v okvir pojma zlorabe pravnega instituta odpusta obveznosti tudi zloraba pravice do sodnega varstva na način, da stečajni dolžnik v (istem ali novem) postopku osebnega stečaja vlaga nove in nove predloge za odpust obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih razlogov sledi, da je zakonodajalec s spremembo v noveli ZFPPIPP-G zasledoval ustavno dopustni cilj, ki je bil za stečajne dolžnike tudi relativno predvidljiv. Stečajni dolžniki so mogli računati s tem, da jim pravni red ne bo nudil možnosti, da se ponovno odloča o predlogu za odpust obveznosti po tem, ko je bil njihov predlog za odpust iz razloga kršitve obveznosti že enkrat pravnomočno zavrnjen oziroma so mogli računati s tem, da bo ta ovira za vložitev ponovnega predloga veljala določen čas po pravnomočni odločitvi o predhodnem predlogu. Tako še posebno glede na to, da je to že veljalo za primere, ko so bile stečajnim dolžnikom v predhodnem postopku obveznosti odpuščene. Z novelo ZFPPIPP-G je torej zakonodajalec položaje, ko je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno, uredil enako. Od novele ZFPPIPP-G dalje tako sedaj v vseh treh primerih, navedenih v 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, velja, da je ponovno odločanje o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika dopustno šele po poteku 10-ih let od pravnomočnosti prve odločbe.

11. Takšna sprememba je bila torej za stečajne dolžnike relativno predvidljiva. Javni interes v zvezi s preprečevanjem možnosti zlorab in zaščita upnikov pred možnimi zlorabami prevladata nad zaupanjem posameznega stečajnega dolžnika, da lahko takoj po tem, ko mu je bil predlog za odpust obveznosti zaradi kršitev obveznosti zavrnjen, le-tega ponovno vloži. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tudi teža spremembe za stečajne dolžnike v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga spremenjena zakonodaja zasleduje. Nenazadnje pa je pri presoji, ali je zakonodajalec ustrezno uravnotežil položaja dolžnikov in upnikov treba tudi upoštevati, da pri institutu odpusta obveznosti ne gre za pravico v običajnem civilnopravnem pomenu, temveč za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, med tem ko so, na drugi strani, z odpustom obveznosti poseže v upnikovo pravico, da sodno uveljavlja plačilo svoje terjatve.

12. Stečajni dolžnik nadalje uveljavlja še, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj te ovire ne ugotavlja sodišče po uradni dolžnosti, temveč je prepuščena aktivnosti dopuščenih vlagateljev. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ta kršitev ni podana. Ni namreč kršeno načelo enakosti, saj je zakonodajalec za vse primere enako določil, da lahko razloge za ugovor proti odpustu obveznosti uveljavlja vsak upnik ali pa stečajni upravitelj (primerjaj prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP). Ureditev je torej na normativni ravni enaka za vse stečajne dolžnike. Nadalje pa ZFPPIPP upravitelju v stečajnem postopku nalaga obveznost, da je dolžan ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Zato je neutemeljen tudi očitek, da je vložitev ugovora prepuščena prosti presoji vlagateljev, saj stečajnemu upravitelju dolžno ravnanje, ki mora biti v največjo korist upnikov, nalagajo določbe ZFPPIPP. Nenazadnje pa pritožniku niti ne bi bila v korist sprememba zakonske ureditve, po katerem bi morala sodišča v osebnih stečajih po uradni dolžnosti preveriti obstoj te ovire, saj tudi v takšnem primeru zase ne bi mogel doseči bolj ugodne rešitve.

13. Nazadnje pa v pritožbi še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb stečajnega dolžnika, podanih na naroku. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, je dolžnik na naroku navedel zgolj to, da je njegovo sodelovanje z upraviteljem v tem postopku zgledno in vestno, da pa se ne spominja dobro, zakaj je že prišlo do zavrnitve predloga za odpust obveznosti v prejšnjem postopku. Očitek, da se sodišče prve stopnje do dolžnikovih navedb ni opredelilo je torej neutemeljen, saj dolžnik na naroku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za odločitev o ugovoru proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vsa pravno relevantna dejstva, zato je izpodbijani sklep sposoben preizkusa, očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen.

14. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1 Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 110/15, Up-568/15 ter U-I-56/17-20, Up-335/17-25.

2 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008.

3 Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007.

4 Primerjaj Dragica Vedam Lukič: Komentar Zakona o pravdnem postopku. 3. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2009, stran 149.

5 Predlog Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, št. EVA 2016-2030-0004 z dne 3. 2. 2016, stran 38 in 39.

6 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 (točki 30, 31).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 98, 98/2, 383b, 384, 386, 399, 399/2, 399/2-2, 401, 403, 403/1, 407, 407/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5OTI0