VSL Sodba II Cp 149/2019

Jedro

Pošten je lahko zgolj tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Že samo informacija o zaključku postopka prisilne poravnave izključuje dobro vero pritožnika in zadošča za zaključek, da bi se moral zavedati, da mu prisojena terjatev v celotnem znesku ne pripada in možnosti vrnitve v izvršilnem postopku prejetega zneska. Zgolj dejstvo, da se je pritožnik v izvršilnem postopku skliceval na neenotno sodno prakso, ne pomeni, da ga je vse do pravnomočne odločitve v izvršilnem postopku šteti za poštenega pridobitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 4.248,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z izpodbijano sodbo pa je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 2.433,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2016 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 50,11 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče nepravilno in v nasprotju z zakonom spregledalo institut pravnomočno razsojene stvari, ko je o terjatvi pravdnih stroškov 1.621,73 EUR, ki so bili tožeči stranki že priznani s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2564/2006, odločalo še enkrat in jih še enkrat naložilo v plačilo toženi stranki. Pri tem je nekritično sledilo zgolj izračunu tožeče stranke in ni upoštevalo, da že pravnomočno priznanih pravdnih stroškov ne bi smelo ponovno naložilo v plačilo tožencu z izpodbijano sodbo. Pritožnik še opozarja, da za upoštevanje tega zneska ni podlage v institutu neupravičene obogatitve ter da je v izvršilnem postopku zahteval nižjo glavnico 15.087,57 EUR, ker je od zneska 16.709,30 EUR odbil 1.621,73 EUR. Tudi glede vprašanja nepoštenosti oziroma slabe vere toženca je sodba nesprejemljiva. V času pridobitve izterjanega zneska v izvršilnem postopku toženec ni mogel biti v slabi veri ali nepošten, saj mu je sodišče potrdilo izvršljivost sodbe II P 2564/2006 več kot leto dni po potrditvi prisilne poravnave nad tožečo stranko. Poleg tega je po mnenju toženca vprašljivo, ali je njegovo terjatev iz sodbe II P 2564/2006 sploh potrebno obravnavati skladno s pogoji prisilne poravnave. Šele potem, ko je sodišče s sodno odločbo znižalo kupnino, dogovorjeno s kupoprodajno pogodbo pravdnih strank, je nastala denarna terjatev na vračilo dela kupnine toženca kot upnika v razmerju do tožeče stranke kot dolžnika. Toženec je bil glede na stališče pritožbenega sodišča v zadevi VSK Cp 1010/2011 prepričan, da je do denarnih sredstev, ki jih je v izvršbi prejel, v celoti upravičen. O njegovi nepoštenosti bi bilo mogoče govoriti šele tedaj, ko je Višje sodišče v Ljubljani o zadevi odločilo s sklepom II Ip 1168/2015 z dne 9. 4. 2015. Zato toženec v letu 2013 nikakor ni mogel biti nepošten.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi od toženca zahteva vračilo 2.433,68 EUR, kar je del zneska 21.883,66 EUR, ki ji je bil 26. 11. 2013 v izvršilnem postopku pred istim sodiščem po njenih trditvah neutemeljeno prenakazan z njenega bančnega računa na račun toženca. Trdi, da je toženec predlog za izvršbo vložil v nasprotju s pogoji prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 31. 7. 2012. Toženec se brani, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2564/2006 z dne 6. 6. 2012 ter da je terjatev po tej sodbi nastala po začetku postopka prisilne poravnave, zato ta nanjo ne vpliva. Med pravdnima strankama je sporna tudi v pobot uveljavljena terjatev v znesku 1.621,73 EUR, ki se nanaša na pravdne stroške, ki so bili po isti sodbi prisojeni tožeči stranki.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, pri čemer med strankama glede poteka izvršilnega in ostalih postopkov niso sporna. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Tožnica zahtevek utemeljeno opira na pravila o neupravičeni pridobitvi. Ker pritožba neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je toženčeva denarna terjatev iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2564/2006-II nastala šele po začetku postopka prisilne poravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede tega kot odločilno potrebno upoštevati odločitev izvršilnega sodišča, ki je s sklepom 1913 I 2349/2013 z dne 15. 12. 2014 ugodilo ugovoru dolžnice (tožnice v obravnavani zadevi) in izdani sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo. V ponovljenem postopku je namreč ugotovilo, da zaradi učinkov sklepa o prisilni poravnavi še ni potekel rok za izpolnitev toženčeve terjatve. Jasno stališče pritožbenega sodišča o učinkih potrjene prisilne poravnave v tej izvršilni zadevi, upoštevaje določbo 215. člena ZFPPIPP, pa izhaja iz sklepov VSL II Ip 2920/2014 in II Ip 1168/2015.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri izračunu višine terjatve tožeče stranke ne bi smelo upoštevati v pobot uveljavljenega zneska pravdnih stroškov 1.621,37 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženec je bil tisti, ki je za navedeni znesek izrecno uveljavljal materialnopravno (predpravdno) pobotanje (plačilo navedenega zneska je bil tožnici dolžan na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2564/2006-II z dne 6. 6. 2012), in sicer na ta način, da je v izvršilnem postopku za ta znesek znižal svojo terjatev do tožnice. Četudi ob vložitvi predloga za izvršbo še niso bili izpolnjeni pogoji za pobotanje te terjatve, ker nasprotna terjatev še ni zapadla v plačilo, na kar je pravilno opozorila tožeča stranka, pa so bili vsi pogoji za pobot izpolnjeni ob zapadlosti prvega dela obveznosti tožeče stranke po potrjeni prisilni poravnavi dne 16. 8. 2015. Zato je takrat s pobotom prenehala terjatev tožeče stranke na plačilo pravdnih stroškov 1.621,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi v znesku 401,04 EUR. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče tožnici s pravnomočno sodbo priznano terjatev v tej zadevi prisodilo ponovno, je zato v celoti neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče ni ponovno odločalo o obstoju in višini te terjatve, pač pa jo je le pravilno upoštevalo pri izračunu višine terjatve tožeče stranke, skladno s toženčevo izjavo o predpravdnem pobotanju. Da toženec tega zneska ni prejel in zanj ni mogel biti neupravičeno obogaten, sicer drži, a je ta pritožbeni očitek glede na zgoraj obrazloženo povsem brez pomena.

8. Pritožnik neutemeljeno graja tudi presojo prvostopenjskega sodišča, da ga je šteti za nepoštenega pridobitelja v izvršbi izplačanega zneska od takrat, ko ga je tožnica v izvršilnem postopku seznanila s sklepom o prisilni poravnavi in dejstvom, da je bil predlog za izvršbo vložen v nasprotju s pogoji prisilne poravnave. OZ v 193. členu glede obsega vrnitve neupravičeno pridobljenega določa, da je treba plačati zamudne obresti, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi sledilo stališčem sodne prakse v primerljivih zadevah¹ in pravilno utemeljilo odločitev, da pritožnik od takrat dalje ni bil več dobroveren. Po seznanitvi s sklepom o potrditvi prisilne poravnave se je prav gotovo moral zavedati možnosti, da terjatev še ni zapadlo v plačilo in da je tudi ni upravičen uveljavljati v celotnem znesku. Pošten je lahko namreč zgolj tisti prejemnik, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Že samo informacija o zaključku postopka prisilne poravnave, upoštevaje stališča sodne prakse, tudi po presoji pritožbenega sodišča izključuje dobro vero pritožnika in zadošča za zaključek, da bi se moral zavedati, da mu prisojena terjatev v celotnem znesku ne pripada in možnosti vrnitve v izvršilnem postopku prejetega zneska. Zgolj dejstvo, da se je pritožnik v izvršilnem postopku skliceval na neenotno sodno prakso, ne pomeni, da ga je vse do pravnomočne odločitve v izvršilnem postopku šteti za poštenega pridobitelja. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno obračunalo zakonske zamudne obresti od 27. 11. 2013 in ne od 9. 4. 2015, kot uveljavlja v pritožbi. Natančen in preverljiv izračun višine vtoževane terjatve, kot ga je predstavilo prvostopenjsko sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe, vključno z obračuni zakonskih zamudnih obresti, je zato pravilen.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti o uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povrnitve v pritožbi priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede pritožbenih stroškov, ki jih je tožnica priglasila v odgovoru na pritožbo, pa pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 155. člena ZPP ocenjuje, da glede na vsebino vloge ne gre za potrebne stroške postopka, zato jih nosi sama.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 306/2017, II Ips 193/2010, II Ips 532/2009 ter VSL I Cp 986/2018, I Cpg 1638/2014.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 396/2001
• Sodba II Ips 694/95
• Sodba II Ips 307/94