VSL Sklep II Kp 43018/2018

Jedro

Preslepiti drugega v smislu izvršitvenega ravnanja poslovne goljufije pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali drugo osebo pustiti v zmoti o obstoju oz. neobstoju določenih okoliščin, te okoliščine pa govorijo o tem, ali bodo obveznosti iz sklenjene pogodbe ali posla izpolnjene. V opisu izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, morajo biti konkretizirana konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne).

Gola zaveza in zagotavljanje, da bodo obveznosti izpolnjene, do česar kljub večkratnim pozivom ni prišlo, ne zadostuje za konkretizacijo očitka preslepitve. V izreku opisana ravnanja ne odstopajo od ravnanj, ki so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja, zato sama po sebi še ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke družbe A. d.o.o. zoper osumljena B. B. in C. C. ter osumljeno pravno osebo Č. d.o.o. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in prvim odstavkom 4. člena ZOPOKD. Odločilo je, da je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazanskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje v zahtevi za preiskavo ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, niti ne zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke utemeljeno zavrnilo.

5. Opis kaznivega dejanja mora obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja, in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Izvršitveno ravnanje storilca ima naravo preslepitvenih ravnanj, ki imajo za posledico preslepitev oz. zmoto oškodovanca, zaradi katere slednji stori nekaj v škodo svojega premoženja, česar sicer ne bi. Preslepiti drugega pa v smislu izvršitvenega ravnanja poslovne goljufije pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali drugo osebo pustiti v zmoti o obstoju oz. neobstoju določenih okoliščin, te okoliščine pa govorijo o tem, ali bodo obveznosti iz sklenjene pogodbe ali posla izpolnjene. V opisu izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, morajo biti konkretizirana konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne).

7. V obravnavani zadevi v opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da sta osumljena kot zastopnika osumljene pravne osebe preslepila predstavnike oškodovane družbe. V abstraktnem delu opisa dejanja je sicer navedeno, da sta osumljena kot zastopnika osumljene pravne osebe preslepila oškodovanko s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, vendar pa to v konkretnem delu opisa ni konkretizirano do te mere, da bi bilo mogoče sklepati, da so bili izjave osumljencev prazne in neresnične (lažne). Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da sta se osumljena kot odgovorni osebi pravne osebe Č. d.o.o. z oškodovano družbo dogovorila za pravni posel izvedbe strojne instalacije na objektu X., za kar je bil izstavljen račun št. 79/2016 z dne 30. 12. 2016 v neto znesku 17.303,52, kateri je bil delno poravnan preko verižnih kompenzacij, pri čemer je ostal odprt dolg v višini 1.730,35 EUR, zaradi česar sta bila osumljenca večkrat pozvana k plačilu ter da je odškodovana družba z osumljeno gospodarsko družbo sklenila posojilno pogodbo z dne 20. 6. 2016, po kateri je oškodovanka osumljeni gospodarski družbi dala kratkoročno posojilo v višini 50.657,00 EUR z zapadlostjo 20. 6. 2017 in da iz navedenega izhaja, da osumljena gospodarska družba ni imela namena, da bo oškodovanki navedene obveznosti kakorkoli poravnala, s čimer je oškodovanki povzročila škodo v znesku 50.657,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2017 dalje do plačila. Iz navedenega izhaja zgolj gola zaveza in zagotavljanje osumljenih, da bodo obveznosti izpolnjene, do česar kljub večkratnim pozivom ni prišlo. Slednje po spremenjeni sodni praksi¹ za konkretizacijo očitka preslepitve ne zadostuje. Opisana ravnanja ne odstopajo od ravnanj, ki so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja, zato sama po sebi še ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da iz opisanega ravnanja ni mogoče sklepati, da sta osumljenca preslepila predstavnico oškodovnane družbe oziroma da sta ravnala s preslepitvenim namenom. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da opisano dejanje predstavlja le elemente (navadnega) civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije.

8. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo v obravnavni zadevi sodišče prve stopnje skladno z določbo tretjega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povabiti oškodovanko kot tožilko in osumljence, da bi se izjasnili o okoliščinah, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev o zahtevi za preiskavo. Namen predhodnega naroka po navedeni določbi je razjasnitev posameznih pomembnih okoliščin potrebnih za odločitev, ne pa oblikovanje sklepčnega opisa očitanega kaznivega dejanja. V kolikor sodišče ugotovi, da v konkretnem opisu dejanja niso navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, sodišče upravičenemu tožilcu ne pošilja zahteve za preiskavo v popravo, temveč odloči, da se zahteva za preiskavo zavrne, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek o neustreznem postopanju sodišča prve stopnje je zato neutemeljen.

9. Dokazno gradivo ne more nadomestiti konkretnega dela opisa dejanja v tenorju zahteve za preiskavo, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeni očitki, da oškodovana družba sama ni imela oziroma nima možnosti zbirati dokazov ter da bi se šele z izvedbo dokazov na glavni obravnavi lahko z gotovostjo ugotovilo, da sta osumljena imela preslepitveni namen že od same začetka poslovanja z oškodovanko kot tožilko, so zato brezpredmetni.

10. Pritožnik nadalje v pritožbi izpostavlja, da sta osumljena naprej poslovala preko drugih podjetij, staro podjetje pa sta spustila v stečaj, da sta zavestno zavajala in preslepila oškodovanko kot tožilko ter v zvezi s tem obsežno pojasnjuje okoliščine glede podpisa poravnave med družbo Č. d.o.o. in družbo E. d.o.o., da sta osumljenca predstavnike oškodovane družbe večkrat prosila za podaljšanje roka in obljubljala, da bo dolg po pogodbi plačan ter da sta osumljena na enak način ravnala tudi z drugimi pravnimi subjekti, vendar pa s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje. Obrazložitev dejanskega stanja ne more nadomestiti konkretnega dela opisa kaznivega dejanja, iz katerega izpostavljena dejstva in okoliščine ne izhajajo. Zato četudi pritožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, s tem ne more nadomestiti nesklepčnega opisa kaznivega dejanja. Navedene pritožbene navedbe so zato brezpredmetne.

11. Ker pooblaščenec oškodovanke kot tožilke ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Pooblaščenec oškodovanke kot tožilke s pritožbo ni uspel, zato je oškodovanka kot tožilka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v višini 100,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer po tar. št. 7409.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21.9. 2017.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 80485/2010
• VSL Sklep VII Kp 10596/2018
• VSRS Sodba I Ips 267/2016