VSL Sklep II Ip 645/2019

Jedro

Tako imenovano „incidenter priznanje“, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo.

Izvršilni naslov ni v Republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas od izdaje izvršilnega naslova dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, v katerem o njem še ni bilo pravnomočno odločeno (v delu, ki se nanaša na točko 1./b in točko 2. predloga za izvršbo z dne 7. 11. 2016) zavrnilo (I. točka izreka sklepa), odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 797,42 EUR nadaljnjih stroškov (II. točka izreka sklepa) in odločilo, da dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo z dne 12. 4. 2018 (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je bil upnikov predlog za izvršbo v delu vrnitve na delo prepozen in je izgubil navedeno pravico. Določbe 40. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 določajo, da se za postopek vložitve zahteve za izvršitev tuje sodne odločbe, ki je bila v državi članici razglašena za izvršljivo v tej državi, uporablja pravo državo članice, ki je v RS v 231. členu ZIZ jasno. Upnik je s predhodnim neaktivnim ravnanjem uspel razširiti razlago prava RS. Izvršilni naslov je postal izvršljiv 28. 5. 2014, ko je tudi pričel teči rok po 231. členu ZIZ. V 33. členu Uredbe je določeno, da se sodna odločba v drugih državah članicah prizna ne da bi bilo potrebno začeti poseben postopek, vsako sodišče pa lahko o priznanju odloči kot o predhodnem vprašanju. Stranka ima torej na izbiro bodisi samostojen postopek ali pa zahteva priznanje sodne odločbe v okviru predhodnega vprašanja. Upnik je imel možnost v roku 6 mesecev od izvršljivosti sodbe vložiti predlog za izvršbo, pa tega ni storil. Upnik je zamudil prekluzivni rok tudi upoštevaje prehodne in končne določbe Uredbe od 66. do 76. člena. V razmerju med RH in RS velja tudi Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiško Hrvaško o pravni pomoči o civilnih in kazenskih zadevah z dne 28. 6. 2014, ki se z določbo 69. člena Uredbe ne razveljavlja. Prvi odstavek 23. člena Pogodbe pa določa, da se postopek priznanja in izvršitve odločbe izvaja po predpisih države, ki odloča o priznanju in izvršitvi. Tak predpis je v RS ZMZPP, ki v 108. členu določa, da lahko vsako sodišče o priznanju tuje sodne odločbe odloča kot o predhodnem vprašanju. Tudi 71. člen Uredbe določa, da ta ne vpliva na nobeno konvencijo, ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev tujih sodnih odločb. Tudi 42.b člen ZIZ se nanaša le na situacije, če je potrebno izvesti postopek priznanja in izvršitve tuje odločbe. Rok iz 231. člena ZIZ je tako že potekel. Upnik je hrvaški državljan in tam živi. Invalidsko je upokojen od 10. 10. 2013, kar pomeni, da je invalid I. kategorije in ne more opravljati dela. Ustava invalide varuje na način, da ne opravljajo dela. Predlog za izvršbo je bil neizvršljiv tudi zaradi določb ZPPOPGHR. Upnik tekom postopka ni predložil dokumentacije, na podlagi katere bi ga bilo možno zaposliti, saj je spregledal pogoj zakonitega bivanja oziroma pridobitve delovnega dovoljenja. Kar je na začetku neizvršljivo, ne more postati ponovno izvršljivo. Upnik očitno nima veljavnega delovnega dovoljenja, zato je izvršilni naslov že po naravi stvari neizvršljiv. Prav tako upnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev splošne delovnopravne narave (zdravniški pregled, izobraževanje iz varstva pri delu, javna objava delovnega mesta in prijava na delovno mesto). Prav tako upnik ne biva na ozemlju RS, kar je prvi pogoj za zaposlitev. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 3. 2018 že odločalo o dolžnikovem ugovoru, ki mu je delno ugodilo glede vrnitve delavca na delo in izterjave nadomestil plače za obdobje od 16. 2. 2012 do vrnitve na delo ter plačila davkov in prispevkov iz razloga, ker je po presoji sodišča prve stopnje upnik prepozno predlagal vrnitev na delo (po preteku roka iz 231. člena ZIZ), ker ni prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja, pa od izvršljivosti izvršilnega naslova dalje upniku tudi ni mogoče priznati nadomestil plače. Na upnikovo pritožbo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 1248/2018 sklep v tem delu razveljavilo ter pojasnilo, da je upnik šele na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 863/2014 z dne 9. 10. 2014, ki je postal pravnomočen 11. 2. 2016, pridobil pravico predlagati izvršbo. V novem postopku je sodišče prve stopnje upnikov predlog za izvršbo tudi v zgoraj navedenem obsegu štelo za pravočasen, ugovor glede omenjenega pa zavrnilo. Odločitev je pravilna.

6. Neutemeljeno je dolžnikovo sklicevanje na 40. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I), ker naj bi ta glede vložitve zahteve za izvršitev (predloga za izvršbo) določal uporabo prava države članice, konkretno 231. člena ZIZ. Navedeni člen se namreč, kot tudi celoten Oddelek 2 Poglavja III Uredbe Bruselj I, nanaša na postopek razglasitve izvršljivosti, ki je skladno s prvim odstavkom 38. člena Uredbe Bruselj I pogoj za izvršitev (t.j. izdajo sklepa o izvršbi in opravo izvršbe) sodne odločbe, izdane v drugi državi članici. Pravo Republike Slovenije, na katero odkazuje 40. člen Uredbe Bruselj I, ni niti 231. člen ZIZ niti ZMZPP, temveč 42.b člen ZIZ. Uredba Bruselj I v prvem odstavku 38. člena torej izrecno zahteva opravo postopka za razglasitev izvršljivosti odločbe preden se ta izvrši. Neutemeljeno je zato sklicevanje na 33. člen Uredbe Bruselj I, ki določa, da lahko o priznanju kot o predhodnem vprašanju odloči sodišče, pred katerim je izid postopka odvisen od odločitve o priznanju. Ta določba je namreč umeščena v Oddelek 1 Poglavja III Uredbe Bruselj I, ki se nanaša zgolj na priznanje odločbe. Ne drži torej, da je upnik imel izbiro med postopkom priznanja in razglasitve izvršljivosti pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in direktno sproženim postopkom izvršbe, v katerem bi predlagal odločitev o priznanju odločbe kot o predhodnem vprašanju, temveč je za (enoten) postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti v 42.b členu ZIZ določena le pristojnost okrožnega sodišča (primerjaj sklepe VSL I Ip 533/2008, VSL II Ip 9/2009, VSM I Ip 438/2015 in VSL I Ip 3664/2017). Tako imenovano „incidenter priznanje“ po 108. členu ZMZPP, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo.¹ 42.b člen ZIZ namreč predstavlja implementacijsko določbo Uredbe Bruselj I.

7. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 20. 6. 1994 (in ne 2014, kot navaja dolžnik), ki je 69. člen Uredbe Bruselj I ni „razveljavil“. V času sprejema Uredbe Bruselj I (z dne 22. 12. 2000) namreč Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista bili članici Evropske unije, zato je logično, da Uredba Bruselj I te bilateralne pogodbe ne omenja. Pač pa je glede na splošno pravno načelo lex posterior derogat legi priori z vstopom Republike Hrvaške v Evropsko unijo dne 1. 7. 2013 omenjena bilateralna pogodba kar se tiče pristojnosti, priznavanja in izvrševanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah prenehala veljati. Na uporabo bilateralne pogodbe pa ne odkazuje niti 71. člen Uredbe Bruselj I, saj ta določa le, da Uredba ne vpliva le na konvencije, ki na posebnem pravnem področju urejajo pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb, ne pa na splošno v civilnih in gospodarskih zadevah. Nasprotno drugi odstavek 76. člena Uredbe Bruselj I določa, da je ta uredba v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Velja načelo primarnosti prava EU ter uredba Bruselj I v celoti zavezuje tako sodišča kot stranke.

8. Prav tako pa možnost izbire postopka, kot jo skuša prikazati dolžnik, ne izhaja iz dikcije 42.b člena ZIZ „če je treba izvesti postopek priznanja in izvršitve“. Navedena dikcija ne odkazuje na takšno možnost izbire temveč to, ali je treba izvesti postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti, določa posamezna uredba EU. Da je temu tako, izhaja iz nadaljnjega razvoja določbe 42.b člena ZIZ, iz katerega se je s spremembo ZIZ-L „izčlenil“ a42.b člen ZIZ, ki se nanaša na uredbe, po katerih razglasitev izvršljivosti ni potrebna, 42.b člen ZIZ pa zadeva le še uredbe, ki zahtevajo razglasitev izvršljivosti. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede upnikove domnevne invalidnosti prve kategorije ter da naj upnik ne bi izpolnjeval pogojev zakonitega prebivanja oziroma ne imel delovnega dovoljenja više sodišče ugotavlja, da teh navedb dolžnik ni podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi temveč šele v ugovoru po izteku roka, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu pojasnilo ter tudi izrecno navedlo, da bo o ugovoru po izteku roka odločalo naknadno. Ker zatrjevana invalidnost, to, da naj upnik ne bi bival v Republiki Sloveniji in to, da naj ne bi imel delovnega dovoljenja, še ni bilo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje oziroma v izpodbijanem sklepu, navedeno v pretežni meri tudi ni predmet pritožbenega preizkusa, saj gre tudi za dejanska vprašanja, ki jih višje sodišče ne more ugotavljati kot prvo. O ostalih pritožbenih navedbah se višje sodišče zato razen razlogov, podanih v nadaljevanju, ni podrobneje opredeljevalo.

10. V zvezi z navedbo, da naj zaradi tega, ker naj upnik ne bi imel delovnega dovoljenja, izvršilni naslov ne bi bil izvršljiv, višje sodišče pojasnjuje, da se je dovoljenje za zaposlitev tako skladno s prvim odstavkom 25. člena ZZDT-1² (ki se je še naprej uporabljal za hrvaške državljane zaradi sprejema ZUPOZDD³) kot prvim odstavkom 4. člena ZPPOPGHR⁴ izdalo na podlagi vloge delodajalca, pri čemer niti 27. člen ZZDT-1 niti 4. člen ZPPOPGHR kot pogoj za izdajo dovoljenja za zaposlitev ne navajata pogoja bivanja v Republiki Sloveniji.⁵ Pač pa je bilo delovno dovoljenje (dovoljenje za zaposlitev) do 1. 9. 2015 podlaga za pridobitev dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve, za katerega je prošnjo lahko vložil tudi delodajalec (prvi in šesti odstavek do tedaj veljavnega 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2)), od 1. 9. 2015 pa je skladno s prvim odstavkom 37.a člena ZTuj-2 prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo lahko vložil tujec ali njegov delodajalec. Glede na navedeno izvršilni naslov ni bil v republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.⁶

11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru v delu, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka v II. in II. točki izreka po načelu končnega uspeha.

12. Ker pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Predlog ZIZ-L, EVA 2016-2030-0008, stran 101.
² Zakon o zaposlovanju in delu tujcev.
³ Zakon o uveljavitvi prehodnega obdobja za zaposlovanje in delo državljanov Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji po vstopu Republike Hrvaške v Evropsko unijo.
⁴ Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov.
⁵ Od 30. 6. 2018 pa imajo hrvaški državljani prost dostop do trga dela.
⁶ Tudi napotitev na zdravniški pregled in usposabljanje za varstvo pri delu sta obveznost delodajalca, delovnega mesta pa v konkretnem primeru ni treba objaviti, saj je podlaga za vzpostavitev delovnega razmerja sodba.

Datum zadnje spremembe:

03.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 10/2009
• Sodba U 1510/93-6
• Sodba VIII Ips 536/2007