VSL Sklep VII Kp 56965/2017

Jedro

V skladu s šesto alinejo 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Sodišče mora vselej po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca, saj gre za bistveno predpostavko za uvedbo kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. A. A. je dolžan plačati na 100,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je v prvi točki izpodbijanega sklepa na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko drugega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog z dne 12. 12. 2017, ki ga je zoper B. B. vložil A. A. zaradi storitve v uvodu navedenih kaznivih dejanj. V drugi točki je navedlo, da stroški postopka, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, niso nastali.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se je iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS pritožil pooblaščenec A. A. in predlagal višjemu sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kljub omejenosti pritožbenega preizkusa sklepa po uradni dolžnosti¹, pritožbeno sodišče ne more spregledati, da ne iz izreka obtožnega predloga, ne iz njegove obrazložitve, niti po pregledu spisa ni jasno, v čem naj bi bil A. A. z opisanimi dejanji oškodovan. V izreku obtožnega predloga je namreč kot oškodovana družba navedena C. d.o.o. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s šesto alinejo 144. člena ZKP oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Lastnost oškodovanca kot tožilca se ne pridobi zgolj na podlagi obvestila državnega tožilca, da ima pravico prevzeti pregon, pri čemer mora sodišče vselej po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca². Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju obtožnega predloga se tudi ob upoštevanju dejstva, da A. A. v obtožnem predlogu ne trdi, da je oškodovanec, niti tega dokazno ne podkrepi, izkaže za pravilno.

5. Poleg problematike lastnosti oškodovanca kot tožilca pritožbeno sodišče pripominja, da je pomanjkljiv tudi opis dejanj v obtožnem predlogu. Slednji ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Glede kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem odstavku 257. člena KZ-1, pritožbeno sodišče pripominja, da v obtožnem predlogu ni v zadostni meri konkretizirano, v čem naj bi obdolženec izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne bi opravil uradne dolžnosti. Izostala je navedba okoliščin, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Iz obtožnega predloga izhaja očitek, da je obdolženec „ogromno oškodoval C. d.o.o.“, in pridobil D. D. oziroma E. E. „veliko premoženjsko korist“, pri čemer zatrjevana velika premoženjska korist ni ne številčno opredeljena, ne jasno razvidna iz opisa dejanj, kar bi sodišču omogočalo preizkus stvarne pristojnosti. Iz opisa ne izhajajo niti zakonski znaki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ni v zadostni meri opisan obdolženčev zavestni vpis ali opustitev vpisa lažnih podatkov v uradno listino oziroma potrditev ali omogočanje sestave uradne listine z lažno vsebino ali opustitev vpisa pomembnih podatkov v uradno listino. V opisu dejanj torej niso ustrezno konkretizirane okoliščine, ki bi kazale na zlorabo obdolženčevega uradnega položaja ali uradnih pravic ali na intelektualno falsifikacijo listin s strani obdolženca, niti na izvršitev kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

6. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da vsebuje obtožni predlog vse sestavine po 269. členu ZKP in ga je zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP³, torej, ker ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožnega predloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju obtožnega predloga ne glede na razlog, iz katerega ga je zavrglo, pravilna in je pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo.

7. Glede pritožbenih navedb pooblaščenca pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v celoti neutemeljene. Pooblaščenec uvodoma zmotno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo vpogledati v drug kazenski spis, konkretno v spis Okrajnega sodišča na Cerknici I K 2127/2016, v katerem je bil obtožni predlog oškodovanca kot tožilca glede enakih historičnih dogodkov že pravnomočno zavržen, a iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje). Sodišče namreč lahko vpogleda v drug spis, v kolikor med njima ugotovi povezavo, že iz razloga, ker mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali gre morebiti za že razsojeno stvar. Pri tem gre za običajno postopanje sodišča in ne za „izvajanje dokazov v škodo subsidiarnega tožilca“ kot zmotno meni pritožnik. Po pravnomočnem zavrženju prvotnega obtožnega predloga, je A. A. vložil glede istih historičnih dogodkov obravnavani obtožni predlog, ki ga je nekoliko predrugačil, zato je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da ne gre za res iudicata in je posledično obtožni akt preizkusilo v skladu z zakonom.

8. Sodišče druge stopnje ni prezrlo niti ostalih pritožbenih navedb pooblaščenca A. A. Slednji glede 1. točke obtožnega predloga navaja, da iz notarskega zapisa SV 199/2010 izhaja, da je nepremičnina prosta bremen. Zavzema se za zaslišanje F. F., ki bi lahko pojasnila okoliščine o tem, kdaj in kje je videla B. B. in navaja, da je obdolženec kršil 200. člen ZZK-1. Glede 2. točke obtožnega predloga vztraja, da je očitek podkrepljen s sodnimi listinami, in da je obdolženec zemljiško pismo vpisal kljub prepovedi. Ponovno se zavzema za zaslišanje F. F., ki bi znala izpovedati o druženju D. D. in B. B., in G. G., ki bi znala izpovedati o dogajanju na Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča ... V nadaljevanju trdi, da je obdolženec znal manipulirati s sistemom za dodeljevanje zadev na sodišču in mu zadeva ni bila naključno dodeljena (saj iz spletne strani „Supervizor“ izhaja, da je obdolženec delal za Vrhovno sodišče RS pri vzpostavitvi sistema zemljiške knjige). Poročilo o vodenju zemljiško knjižnega postopka, iz katerega izhaja, da je bil postopek izpeljan pravilno in zakonito, pa naj bi napisal obdolženec. Glede 3. točke obtožnega predloga navaja, da sodišče manipulira z dejstvi, saj ne drži, da so bili podatki o predmetni nepremičnini pravilno vneseni v zemljiško knjigo. Poudarja, da pri zemljiškoknjižnem dovolilu podpis prodajalke ni bil notarsko overjen. Zaključi, da je sodišče v konfliktu interesov, saj ščiti svojega zaposlenega.

9. Višje sodišče ugotavlja, da pooblaščenec v pritožbi dodatno opisuje okoliščine, ki po njegovem mnenju utemeljujejo sum, da je obdolženec storil dejanja, opisana v obtožnem predlogu. Povzete pritožbene navedbe ne spremenijo dejstva, da A. A. v predmetni zadevi ni upravičeni tožilec, poleg tega pa kazniva dejanja niso v zadostni meri opisana, kar je ključno z vidika obdolženčeve pravice do obrambe. Pritožnik z vnovičnim pojasnjevanjem očitkov o nepravilnem ravnanju obdolženca kot sodniškega pomočnika v opisanih zemljiškoknjižnih zadevah ne more uspeti, saj gre tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri obdolžencu očitanih ravnanjih za selektivno povzemanje in pritožniku lastno tolmačenje v obtožnem predlogu navedenih dokumentov in obdolženčevih ravnanj. Slednja po podatkih spisa z A. A. nimajo nobene veze, niti ne sodijo v sfero kaznivosti. Pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnik ne more uspeti z zavzemanjem za zaslišanje prič, ki bi šele na sodišču izpovedale o inkriminirajočih dejstvih za obdolženca, saj morajo ta na ravni utemeljenega suma obstajati (torej izhajati iz opisa dejanja in biti podkrepljena z dokazi) že ob vložitvi obtožnega predloga (s strani upravičenega tožilca).

10. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju obtožnega predloga je pravilna. Zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj v obtožnem predlogu niso dovolj konkretizirani, A. A. pa ni izkazal, da mu gre lastnost oškodovanca. Posledično ne more biti podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil kakšno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje pri opisanih ravnanjih obdolženca utemeljeno ni zaznalo nepravilnosti, ki bi dosegale cono kriminalnosti. Ob povedanem pritožbeno sodišče opozarja, da bi moral biti obtožni predlog s strani prvostopenjskega sodišča zavržen že iz razloga, ker ni izkazana bistvena predpostavka za uvedbo kazenskega postopka, in sicer, status oškodovanca A. A.

11. Ker pritožba pooblaščenca A. A. ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. A. A. je dolžan plačati sodno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ker njegov pooblaščenec s pritožbo ni uspel. Sodno takso je sodišče odmerilo na 100,00 EUR po tar. št. 7409 Taksne tarife, v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pri preizkusu pritožbe zoper sklep po uradni dolžnosti pazi, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ.
² Tako mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 139.
³ V izreku izpodbijanega sklepa je očitno pomotoma navedeno, da je obtožni predlog zavrglo po 1. točki drugega odstavka 277. člena ZKP, saj sodišče v obrazložitvi opisuje kršitev po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 28700/2017
• VSM Sklep IV Kp 54139/2018
• VSC sklep III Kp 13261/2015