VSL Sodba in sklep I Cp 1543/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da sta pravna prednika tožnice na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZLNDL kot imetnika pravice uporabe postala dejanska lastnika sporne nepremičnine.

Pravica uporabe (prej pravica uživanja) se je lahko prenašala izvenknjižno, saj je bilo bistvenega pomena, kdo je imel nepremičnino v družbeni lastnini dejansko v posesti.

Izrek

I. Pritožbi četrte toženke zoper sklep z dne 15.1.2018 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba tretjega toženca in četrte toženke zoper sodbo na podlagi pripoznave z dne 25.1.2017 se zavrže.

III. Pritožbi četrte toženke zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 se delno ugodi in se v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje delež do celote (1/1) nadomesti s pravilnim solastninskim deležem 92/600, tako da se izrek v tem delu sedaj pravilno glasi: „ I. Ugotovi se, da je tožnica S. K. solastnica nepremičnine parcele št. 35/0 k.o. X do 92/600, ki je vknjižena na toženko J. P. (sedaj dedinjo po njej M. P.).“

IV. V preostalem delu se pritožba četrte toženke zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba z dne 25.1.2017.

V. Pritožba tretjega toženca zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 se zavrže.

VI. Pritožbam tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca zoper sodbo z dne 28.10.2016 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da ta točka pravilno glasi:

„ II. 1. Ugotovi se, da je tožnica S. K. solastnica nepremičnine parcele št. 35/0 k.o. X do 17/100, ki je vknjižena na toženca R. J., roj. 000, R.

2. Ugotovi se, da je tožnica S. K. solastnica nepremičnine parcele št. 35/0 k.o. X do 46/600, ki je vknjižena na toženko M. P., roj. 000, R.

3. Ugotovi se, da je tožnica S. K. solastnica nepremičnine parcele št. 35/0 k.o. X do 23/100, ki je vknjižena na toženko V. M. Z., roj. 000, R.

4. Ugotovi se, da je tožnica S. K. solastnica nepremičnine parcele št. 35/0 k.o.X do 7/50, ki je vknjižena na toženca Z. Z., roj. 000, R.“

VII. V preostalem delu se pritožbe tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba z dne 28.10.2016.

VIII. Tožnica je dolžna v 15 dneh četrti toženki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 95,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 15.1.2018 je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo četrte toženke zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1995/2012-I z dne 28.10.2016, sodbo na podlagi pripoznave in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1995/2012-I z dne 25.1.2017 in zamudno sodbo in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1995/2012-I z dne 25.1.2017.

2. Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 28.10.2016 je sodišče najprej odločilo, da se postopek nadaljuje s pravno naslednico tožeče stranke E. K. - S. K. z dnem 29.9.2016 (točka I. izreka). V točki II. izreka je razsodilo, da se ugotovi, da je nepremičnina, parc. št. 35/0 k.o. X, izključna last S. K., dedinje pokojne E. K., umrle 000, do celote (1/1). V točki III. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tretjemu tožencu, četrti toženki, peti toženki in šestemu tožencu naloži, da so tožnici dolžni izstaviti izrecno in brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri solastninskih deležih teh tožencev na parceli št. 35/0 k.o. X (ID 000) vknjižila lastninska pravica na ime tožnice S. K., v 15 dneh, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. V točki IV. izreka je odločilo, da so prej navedeni toženci dolžni tožnici v 15 dneh povrniti 2.343,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo z dne 25.1.2017 je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugotovilo, da je nepremičnina, parc. št. 35/0 k.o. X, izključna last S. K., dedinje pokojne E. K., umrle 000, do celote (1/1). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je toženka J. P., roj. 000 (njena dedinja je sedaj hči M. P.), dolžna izstaviti izrecno in brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri njej solastni nepremičnini, parceli št. 35/0 k.o. X do 92/600, vknjižila lastninska pravica na ime tožnice S. K.

4. Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave in sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka razsodilo, da se ugotovi, da je nepremičnina, parc. št. 35/0 k.o. X, izključna last S. K., dedinje pokojne E. K., umrle 000, do celote (1/1). V točki II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna izstaviti izrecno in brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri njima solastni nepremičnini, parceli št. 35/0 k.o. X, vknjižila lastninska pravica na ime tožnice S. K. do celote (1/1). Odločilo je tudi, da pravdne stranke nosijo vsaka svoje pravdne stroške (točka III. izreka).

5. Zoper sklep z dne 15.1.2018 se je pritožila četrta toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da jo je v predmetnem postopku vseskozi zastopal isti pooblaščenec, ki je tudi ob prvem dejanju, ki ga je za toženko opravil, predložil pooblastilo. V predmetnem postopku je sodišče dne 27.2.2013 izdalo sklep, s katerim je zahtevek zoper toženko izločilo iz predmetnega spisa in vpisalo v nov spis, saj naj toženka ne bi odgovorila na tožbo tožnice. Sodišče je nato v postopku opr. št. I P 495/2013 izdalo zamudno sodbo, zoper katero je toženka vložila pritožbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo, pri čemer je bilo vlogama predloženo pooblastilo njenih pooblaščencev. Tekom postopka obravnavanja predloga za vrnitev v prejšnje stanje je sicer pooblaščenec toženki odpovedal pooblastilo za zastopanje, vendar ga je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje dne 3.9.2013 ponovno vložil. Z ugoditvijo predlogu toženke za vrnitev v prejšnje stanje, se je zahtevek tožnice zoper toženko nadaljeval v predmetnem postopku, čeprav nikoli ni bil s strani sodišča izdan sklep o združitvi postopkov, kljub temu, da so tako tožnica kot toženka in njeni pooblaščenci ves čas predmetnega postopka sodišče pozivali k izdaji sklepa o združitvi postopkov. Sodišče je postopek vodilo tudi zoper toženko, kar pomeni, da je dejansko do združitve postopkov prišlo. To pa posledično pomeni, da je bilo pooblastilo pooblaščenca toženke vseskozi predloženo oziroma izkazano. V primeru združitve postopkov namreč zakon ne zahteva ponovne predložitve pooblastila, temu pa pritrjuje tudi obstoječa sodna praksa. Poleg tega se je toženka narokov udeleževala skupaj s svojim pooblaščencem, iz česar sledi, da je odobrila pravdna dejanja pooblaščenca. Ker je bilo pooblastilo za toženko ustrezno izkazano, pa tudi ne bi bila potrebna predložitev pooblastila pooblaščenca za pravdna dejanja, ki jih je pooblaščenec za toženko opravil kot dedinjo po pokojni J. P.

6. Tretji toženec in četrta toženka v pritožbi zoper sodbo z dne 28.10.2016 uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodbo izpodbijata v njenem ugodilnem delu (točka II. in IV. izreka). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da se sodišče v izpodbijani sodbi (niti v zamudni sodbi) ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije, ki ga je ta podala že v vlogi z dne 24.9.2015. Zdaj že pokojna J. P., ki je umrla dne 10.12.2016, je z darilno pogodbo z dne 17.10.1996 svoj solastni delež do 92/600 celote na sporni nepremičnini v celoti prenesla na četrto toženko. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja, saj je sodišče zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini² (ZLNDL), o drugih pravnih podlagah (priposestvovanju) pa se ni izreklo. Tožeča stranka tekom postopka ni zatrjevala, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi določb ZLNDL, temveč da jo je zaradi domnevno pridobljene pravice uživanja priposestvovala. Sodišče pravdnima strankama ni razkrilo svojega pravnega stališča, da bi se lahko tožena stranka ustrezno izjavila. Pravice uporabe v pomenu, ki ga ureja ZLNDL, ni mogoče enačiti s tem, da je nekdo dejansko uporabljal nepremičnino v družbeni lastnini. Pravica uporabe je bila vselej ustanovljena bodisi z nekim konkretnim pravnim aktom oblastvenega organa, ki je upravljal s stvarjo v družbeni lastnini, s pogodbeno dodelitvijo v uporabo za gradnjo, z akti po Zakonu o združenem delu ali pa na izrecni podlagi samega zakona. Prodajna pogodba z dne 2.3.1966 ni mogla biti veljavno sklenjena, saj ni bila podpisana s strani pravnih prednikov tožeče stranke. Teorija o realizaciji ni uporabljiva, saj so pravni predniki tožeče stranke sklenili pisno prodajno pogodbo, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi s S. G. in M. G. sklenila (drugo) ustno pogodbo, ki bi imela učinek izvenknjižnega prenosa pravice uporabe na sporni nepremičnini, v zvezi s tem pa sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. Domnevna pravica uživanja tožeče stranke nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, skladno z odločbo Oblo Ljubljana ..., št. 33-61, z dne 28.11.1961, je bila vknjižena pravica uživanja na sporni nepremičnini v korist vsakokratnih lastnikov z.k. telesa II, in sicer zgolj dokler stoji na parceli št. 22 zgradba. Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, je bilo mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi. Pravice na zemljišču so sledile pravici na objektu. Tožeča stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti na podlagi določbe 1. odst. 2. člena ZLNDL. Sodišče je lokacijskemu dovoljenju z dne 7.8.1978 pripisalo povsem neutemeljen pomen, ki ne more dokazovati dobre vere tožeče stranke, da ima na sporni nepremičnini izključno pravico uporabe. Iz zaslišanja J. P., tretjega toženca in pete toženke nedvomno izhaja, da z gradnjo pomožnega objekta ni soglašal A. P., sodišče pa ne pojasni, zakaj to ne zadostuje. Niti iz trditvene niti dokazne podlage ne izhaja, da bi M. G. in S. G. tožeči stranki odstopila vse odškodninske zahtevke iz naslova nacionalizacije za dogovorjeno odstopnino 1.000,00 DEM niti da bi za omenjeni znesek pravna prednika tožeče stranke pridobila pravico trajnega uživanja sporne nepremičnine niti da bi bil ta znesek dejansko izplačan. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi morala tožena stranka za izkaz svojih navedb o pridobitvi solastninske pravice na sporni nepremičnini predložiti ustrezne prodajne pogodbe, je nepravilno. Zmotno je stališče, da bi morala biti sporna nepremičnina že predmet prodajne pogodbe, da bi lahko tožene stranke na tem zemljišču pridobile pravico uporabe in kasneje na podlagi ZLNDL lastninsko pravico. Redni rabi stavbe namenjeno zemljišče v družbeni lastnini je lastniku stavbe pripadlo v uporabo na podlagi zakona samega. Ni relevantno, ali so bila ta zemljišča že določena kot funkcionalna zemljišča. Funkcionalno zemljišče k stavbi na določeni parceli lahko leži tudi na drugi parceli. Sodišče ni pristojno, da bi samo presojalo, ali sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče, saj za to nima ustreznega znanja. Sodišče bi moralo najprej razrešiti vprašanje obsega zemljišča, na katerem je tožeča stranka oziroma njeni predniki z nakupom stanovanja pridobila pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico in ga presoditi na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj. Sodišče je napačno in nepopolno tolmačilo izpovedbe pravdnih strank in prič v predmetnem postopku ter neutemeljeno zaključilo, da je sporno nepremičnino uporabljala izključno tožeča stranka oziroma njeni predniki, saj iz dokaznega postopka izhaja nasprotno. Sodišče pripoznave zahtevka s strani določenih tožencev ne more šteti kot dokaz, ki bi izkazoval izključno pravico uporabe tožeče stranke. Pravico uporabe tožeče stranke izključuje tudi dejstvo, da so se pravdne stranke dogovarjale o delitvi sporne nepremičnine. Kot še manj verjeten se izkaže zaključek sodišča, da je tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki v dobri veri uporabljala sporno nepremičnino vse do 25.7.1997, saj so spori potekali vse od vselitve družine pete toženke in šesto toženca dalje.

7. Tretji toženec in četrta toženka sodbo na podlagi pripoznave in sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbijata v njenem ugodilnem delu. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodba posega v njuno lastninsko pravico. Sodišče bi sodbo na podlagi pripoznave lahko izdalo le glede solastniških deležev prve toženke in drugega toženca, ne pa celote sporne nepremičnine. Sodišče je v sodbi priznalo razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim načelom.

8. Tretji toženec in četrta toženka zamudno sodbo in sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbijata v njenem ugodilnem delu (točka I. izreka). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je toženka J. P. dne 10.12.2016 umrla, njena edina zakonita dedinja je hči M. P. (četrta toženka). Pravni interes tretjega toženca za vložitev pritožbe je podan zato, ker sodba posega v njegovo lastninsko pravico. Tožba v predmetnem postopku J. P. ni bila pravilno vročena, saj je živela v najemniškem stanovanju na G., kar izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 23.5.2016. J. P. je svoj solastni delež do 92/600 prenesla na hči (četrto toženko). Četrta toženka je ta delež tudi priposestvovala. Zato je četrta toženka tudi podala ugovor pasivne legitimacije, do česar se sodišče ni opredelilo. Izpodbijana sodba posega v njeno lastninsko pravico, saj bi sodišče zamudno sodbo lahko izdalo le glede solastniškega deleža 92/600, ne pa celote, saj J. P. ni bila lastnica sporne nepremičnine do celote. V tem delu je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče se je pri obravnavi spustilo v dokazno presojo, česar ne bi smelo storiti. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi določbe 2. člena ZLNDL, temveč na podlagi priposestvovanja.

9. Peta toženka in šesti toženec se pritožujeta zoper sodbo z dne 28.10.2016 v njenem ugodilnem delu (točki II. in IV. izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče ni vpogledalo v C list zgodovinskega zemljiško knjižnega izpiska št. 33 k.o. X, kjer je bila pod zap. št. 29 z datumom 15.12.1962 vknjižena pravica uživanja po odločbi OBLO Ljubljana ... z dne 28.11.1961 na parceli 22 in 35 po 37. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč³ v korist vsakokratnih lastnikov z.k. telesa II, dokler stoji na parceli 22 zgradba. To pomeni, da skladno z 39. členom Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč občinska skupščina pravnima prednikoma M. G. in M. S. ni dodelila izključne pravice uporabe oziroma uživanja parcele 35 k.o. X. Odločba OBLO Ljubljana ... z dne 28.11.1961, ki je določala obseg pravice uživanja, je bila v zemljiški knjigi podlaga za vpis lastninske pravice po ZLNDL, saj tožeča stranka vknjižbe v zemljiško knjigo po pogodbi z dne 2.3.1966 ni nikoli predlagala. Zaznamba prenosa v zemljiško knjigo pa je nedvomno bila konstitutivnega pomena za trajen prenos pravice uživanja na drugega po obvezni razlagi 1. odst. 39. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Zato tožeča stranka s pogodbo ni pridobila trajne pravice uživanja parcele št. 35 k.o. X, ker ni zaznamovala prenosa pravice uživanja v zemljiško knjigo. Na to določilo je izrecno napotilo tožečo stranko tudi določilo 3. odstavka 1. člena pogodbe z dne 2.3.1966, ki ga je sodišče spregledalo. Toženca vztrajata, da pogodba med M. G., S. G. in tožnico ni bila sklenjena, ker na njej ni podpisa prodajalca, niti ni njegov podpis overjen. V postopku ni bilo dokazano, da je bilo plačilo dejansko izročeno prodajalcema, saj o tem tožnica ni predložila dokazov. Vsebina pogodbe ne dokazuje izvršenega plačila 1000 dinarjev, niti ni razvidno, kdaj naj bi bilo plačilo dano, če je bilo sploh dano. Pogodba je bila nezakonita, saj je tedaj veljavni Zakon o prometu z zemljišči in stavbami določal za zakonito pridobitev pravice uporabe na celotni parceli št. 35 k.o. X pridobitev odločbe občinske skupščine skladno s 37. in 40. členom tega zakona. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi pokojna E. K. dedovala po pokojnem F. K. njegovo 1/2 pravice uporabe nepremičnine parc. št. 35 k.o. X. Zato je ni mogla pridobiti niti dedinja S. K. Sodba je v tem delu nerazumljiva in nasprotuje vsebini listin, to je pogodbi iz leta 1966, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. M. G. in S. G. leta 1966 nista mogla skleniti pogodbe o prenosu pravice uživanja na celotni parceli, saj so s pridobitvijo lastninske pravice na parceli št. 22 pridobili pravico uživanja na parceli št. 35 P. A., S. P. in A. P. Sodišče napačno povzema vsebino lokacijskega dovoljenja. Izdano je bilo za nadomestno gradnjo in ne za novogradnjo, kar sodišče zaobide. Ni podatkov, da bi tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje. Gradnja torej ni bila zakonita. Sodišče pod točko 23 obrazložitve navaja, da je F. K. predložil dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. To le deloma drži, ker je pod to navedbo obrazložitve konkretizirano tudi to dokazilo in sicer zemljiško knjižni izpisek z zap. št. 3974/72 7 z dne 29.2.1972. V zemljiški knjigi pa je bil pod zap. št. 16 vpisan F. K. pri z.k. telesu II do 9/200, v enakem deležu pa tudi tožnica. Zato ne drži, da je tožnica s soprogom nepremičnino parc. št. 35 izključno uporabljala. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče tudi napačno zaključuje, da so bili zaslišani kot mejaši tudi toženci. Ta trditev je v nasprotju z vsebino samega lokacijskega dovoljenja, iz katerega na zadnji strani izhaja, kdo so bili mejaši, ki jim je organ tudi vročil lokacijsko dovoljenje. Drži, da je parcela št. 35 povsem ločena parcela. V naravi je ostalo od leta 1962 vse enako. Iz izpovedi tožencev in prič je mogoče zaključiti, da so parcelo št. 35 uporabljali kot dvorišče, na njej posedali, se družili, praznovali rojstne dneve in ga uporabljali kot skupno igrišče otrok. Nekateri toženci za obdelavo vrta niso bili zainteresirani. Tudi pritožnika sta vrt uporabljala kot dvorišče, saj sta občasno po njem tudi hodila, na njuno zahtevo, da bi vrt obdelovala, pa se s tožečo stranko nista mogla sporazumeti. Nikoli pa nista soglašala s tako izključitvijo, kar dokazuje tudi njun predlog za delitev te nepremičnine v nepravdnem postopku. Sodišče je v nasprotju s skico sprememb parcel na kraju samem ugotovilo, da ima tožeča stranka edina dostop po parceli št. 35, medtem ko imajo ostale stranke dostop po parceli 22. To ne ustreza ne skici sprememb parcel in ne dejanskemu stanju parcele št. 22, po kateri do svojega stanovanja dostopa tudi tožnica. Sodišče zaobide bistveno vsebino odgovora F. K. na predlog tožencev za razdružitev solastne nepremičnine z dne 23.4.2001, to je njegovo priznanje, da so predlagatelji in nasprotni udeleženci idealni solastniki vl. št. 33 k.o. X. Tožnica v času družbene lastnine ni bila v dobri veri, ker kljub izrecni določbi v pogodbi iz leta 1966 ni predlagala zaznambe v zemljiški knjigi, za zakonit in veljaven trajen prenos pravice uporabe, ker v lokacijski dokumentaciji ni izkazovala pravice uporabe s pogodbo iz leta 1966, temveč z z.k. izpiskom, v katerem sta bila imetnika pravice uporabe parcele le do 9/200, da sta toženca ves čas nasprotovala njuni uporabi parcele št. 35 in celo leta 1998 vložila predlog za delitev in končno, ker po izdaji sklepa Dn. št. 5102/2004 o vpisu lastninske pravice na tožence in izbrisu družbene lastnine ni vložila pritožbe. Ta ravnanja dokazujejo, da pravna prednika tožnice nista bila v dobri veri, da sta s pravnim poslom pridobila leta 1966 pravico uporabe in da zato nepremičnino lahko izključno uporabljata. V dobri veri pa ni bila niti dedinja po pokojni tožnici, saj je zaslišana na obravnavi dne 8.3.2016 povedala, da je tožencem dala celo ponudbo za odkup njihovih deležev na parceli št. 35 k.o. X.

10. Prej navedene pritožbe so bile vročene tožnici in ostalim tožencem, ki na pritožbe niso odgovorili.

11. Pritožba četrte toženke zoper sklep z dne 15.1.2018 je utemeljena. Pritožba tretjega toženca in četrte toženke zoper sodbo na podlagi pripoznave z dne 25.1.2017 ni dovoljena. Pritožba tretjega toženca zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 ni dovoljena. Pritožba četrte toženke zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 je delno utemeljena. Pritožbe tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca zoper sodbo z dne 28.10.2016 so delno utemeljene.

O pritožbi četrte toženke zoper sklep z dne 15.1.2018

12. Četrta toženka utemeljeno navaja, da je v predmetnem postopku sodišče prve stopnje dne 27.2.2013 izdalo sklep, s katerim je zahtevek zoper četrto toženko izločilo iz predmetnega spisa in vpisalo v nov spis, ker četrta toženka ni odgovorila na tožbo tožnice. Sodišče je nato v postopku opr. št. I P 495/2013 izdalo zamudno sodbo, zoper katero je toženka vložila pritožbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo, pri čemer je bilo vlogama predloženo pooblastilo njenih pooblaščencev. Tekom postopka obravnavanja predloga za vrnitev v prejšnje stanje je sicer pooblaščenec toženki odpovedal pooblastilo za zastopanje, vendar ga je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje dne 3.9.2013 ponovno vložil. Z ugoditvijo predlogu toženke za vrnitev v prejšnje stanje, se je zahtevek tožnice zoper četrto toženko nadaljeval v predmetnem postopku, s strani sodišča pa sklep o združitvi postopkov sicer ni bil izdan. Ker je sodišče prve stopnje postopek vodilo tudi zoper četrto toženko, to pomeni, da je dejansko prišlo do združitve postopkov. To posledično pomeni, da je bilo pooblastilo pooblaščenca četrte toženke vseskozi predloženo oziroma izkazano. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi četrte toženke zoper sklep z dne 15.1.2018 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 365. člena ZPP).

O pritožbah tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca zoper sodbo z dne 28.10.2016

13. ZLNDL je v 1. odstavku 2. člena določil, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Odločilnega pomena za lastninjenje je torej bilo vprašanje, kdo je bil na presečni dan upravičeni uporabnik družbene lastnine. Pravica uporabe družbene lastnine se je po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe, ki je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija ter zato neločljivo in organsko vezana na svoje ekonomsko bistvo. Subjekt, ki neke nepremičnine v družbeni lastnini dejansko ni imel v posesti, torej na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi. Ta pravica se je namreč lahko prenašala izvenknjižno.⁴

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna parcela št. 35 k.o. X (poleg nje pa tudi parcela št. 22) na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč⁵ (ZNNZ) dne 18.4.1960 vknjižena kot družbena lastnina pod upravo Občine Ljubljana - ... (z.k. telo I). Hiša na naslovu R., ki stoji na parceli št. 22 (z.k. telo II), ni bila nacionalizirana in je bila v lasti M. G. do 15/100 in S. G. do 85/100. V C listu zemljiške knjige pa je bila na parcelah 22 in 35 vknjižena pravica uživanja po 37. členu ZNNZ v korist vsakokratnih lastnikov z.k. telesa I, dokler stoji na parceli št. 22 zgradba. M. G. in S. G. sta nato s pogodbo z dne 2.3.1966 prenesla pravico uživanja (ki je bila izenačena s pravico uporabe) na parceli št. 35 k.o. X, vrt v izmeri 177,00 m2, odplačno (za ceno 1.000,00 DIN) na pravna prednika tožnice F. K. in E. K. Iz 1. točke te pogodbe izhaja, da sta imela M. G. in S. G. na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča I v Ljubljani št. O 704/59 v zvezi s sklepom sodišča z dne 22.11.1962, Dn. št. 8749 in 8751/2, pravico uživanja na parceli št. 35, vrt v izmeri 177 m2, ki je bila vpisana pri vl. št. 33 k.o. X, pri njej pa je bila zaznamovana pravica brezplačnega uživanja za S. G. do 85/100 in M. G. do 15/100. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da pogodba z dne 2.3.1966 ni bila podpisana s strani S. G., vendar pa je priznalo njen pravni učinek, ker je bila z njegove strani sklenjena ustno in ker je bila realizirana. Med strankama pa ni bilo sporno, da sta pogodbo podpisala pridobitelja, to je pravna prednika tožnice in M. G. Vrhovno sodišče RS je že v odločbah II Ips 249/2005 in II Ips 229/2013 glede 9. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami ZPZS⁶ navedlo, da si je sodna praksa pri razlagi tega predpisa pomagala s teleološko redukcijo in zavzela stališče, da imajo pravni učinek tudi pogodbe, ki so bile ustno sklenjene, če so bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je ustna pogodba v celoti realizirala z izročitvijo nepremičnine v posest, pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je (pa čeprav zgolj ustno) sklenil tudi S. G., čeprav je ni podpisal. Pritožbene navedbe tretjega toženca in četrte toženke, da sodišče o tem ni izvajalo dokazov, ne držijo, saj je o tem vprašanju zaslišalo pravno prednico tožnice E. K., ki je potrdila njene navedbe o sklenitvi pogodbe tudi s S. G. (l. št. 93 spisa). Tožeča stranka pa je prav tako postavila trditve o sklenjeni pogodbi, zato ne drži trditev tožencev v pritožbi, da trditev o ustno sklenjeni pogodbi ni bilo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina nemudoma izročena v posest E. K. in F. K. ter da je bila plačana odstopnina. Toženci v pritožbah prvič navajajo, da odstopnina ni bila plačana oziroma da vsebina pogodbe ne dokazuje izvršenega plačila 1000 dinarjev, ter da niti ni razvidno, kdaj naj bi bilo plačilo dano, če je bilo sploh dano. Prepoznih navedb pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil ta znesek 1.000 DIN plačan, saj sicer nepremičnina ne bi bila izročena v posest E. K. in F. K.

15. Glede nacionaliziranih zemljišč je imel ZNNZ posebne določbe o razpolaganju s takšnimi zemljišči. Toženci se v pritožbah sklicujejo na v zemljiški knjigi vpisano pravico uživanja po 37. členu ZNNZ v korist vsakokratnih lastnikov z.k. telesa I, dokler stoji na parceli št. 22 zgradba. 37. člen ZNNZ je določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zgradba s stanovanji pravdnih strank stoji na parceli številka 22 (sedaj št. 34/10). Ob ogledu nepremičnine na kraju samem in vpogledu v fotografije se je prepričalo, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza stanju v naravi. Parcelna številka 35 k.o. X, na kateri je bil in je še vedno vrt, je povsem ločena parcela. Ne gre torej za zemljišče, ki ga pokriva stavba na naslovu R., niti za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za njeno normalno uporabo (prej t.im. funkcionalno zemljišče). Dostop po parceli št. 35 ima le tožnica, vsi ostali stanovalci pa po parceli št. 22, kjer imajo tudi svoje garaže, drvarnice in kolesarnico. Stanovanjski objekt na parceli št. 22 funkcionira brez vrta in objekta (shramba in kolesarnica) na parceli št. 35. Toženci neutemeljeno navajajo, da sodišče ni pristojno, da bi samo presojalo, ali sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče, ker za to nima ustreznega znanja ter da bi sodišče moralo najprej razrešiti vprašanje obsega zemljišča, na katerem je tožeča stranka oziroma njeni predniki z nakupom stanovanja pridobila pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico in ga presoditi na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj. Toženci bi morali svoje trditve in dokazne predloge v zvezi z dokazovanjem, da je šlo pri parceli 35 za funkcionalno zemljišče, podati v postopku na prvi stopnji. Takrat bi se tudi morali sklicevati na ustrezne prostorske akte ali dovoljenja, če ta obstajajo. Pritožbeno sklicevanje je tako prepozno (1. odst. 337. člena ZPP), pa tudi sicer vsebinsko prazno. Toženci tudi neutemeljeno navajajo, da je iz skice sprememb parcel (B8) razvidno, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka edina dostop do stavbe po parceli št. 35, ostale stranke pa po parceli št. 22. Pritožbeno sodišče tega iz omenjene skice ne vidi. Kdaj natančno se je pojavil pojem funkcionalnega zemljišča v našem pravnem sistemu, danes ni mogoče natančno ugotoviti.⁷ Med zakonskimi besedili je že sodišče prve stopnje omenilo Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki pa je bil sprejet šele v letu 1984.⁸ Ta zakon je določal, da je gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). ZNNZ pa je kot omenjeno uporabljal izraz zemljišče, ki je namenjeno za normalno uporabo stavbe, vse dotlej, dokler ta tam stoji. Ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da pri parceli št. 35 ni šlo za zemljišče, ki je namenjeno za normalno uporabo stavbe, ki stoji na parceli št. 22, je tudi pravilno ugotovilo, da je bila s pogodbo z dne 2.3.1966 pravica uživanja veljavno prenesena na pravne prednike tožeče stranke. ZNNZ je namreč v členu 39 (v zvezi z njegovo obvezno razlago, objavljeno v Ur. l. FLRJ št. 24 dne 17.6.1959) določil, da lahko da prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča to zemljišče za plačilo ali brez plačila drugemu v začasno uživanje v skladu z veljavnimi predpisi o zakupu kmetijskega zemljišča, tako da obdrži na njem pravico uživanja, ki jo ima po zakonu, in da lahko prenese to pravico za plačilo ali brezplačno trajno na drugega. V tem zadnjem primeru preidejo pravice in obveznosti, ki jih je imel po ZNNZ glede nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča prejšnji lastnik, na tistega, na katerega je prejšnji lastnik prenesel svojo pravico uživanja, če je tak prenos zaznamovan v zemljiški knjigi. Po oceni pritožbenega sodišča so s tem mišljene druge pravice prejšnjega lastnika, ki jih je urejal ZNNZ (npr. pravica do odškodnine za nacionalizirane nepremičnine), sam vpis v zemljiško knjigo pa ni bil konstitutiven za sam prenos pravice uživanja po 39. členu ZNNZ. Tega ne spremeni niti dejstvo, da sta S. G. in M. G. v pogodbi z dne 2.3.1966 v 3. odstavku 2. člena pogodbe dovolila, da se pri navedeni nepremičnini zaznamuje prenos pravic uživanja v zemljiški knjigi na ime F. K. in E. K., na kar v pritožbi opozarjata peta toženka in šesti toženec. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pravni posel realiziran, kar sanira morebitno pomanjkljivost v zvezi z vpisom v zemljiško knjigo. Kot je bilo predhodno že ugotovljeno, se je pravica uporabe (prej pravica uživanja) lahko prenašala izvenknjižno, saj je bilo bistvenega pomena, kdo je imel nepremičnino v družbeni lastnini dejansko v posesti. Sklicevanje tretjega toženca in četrte toženke na Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN) pa je neutemeljeno, saj je začel veljati šele v letu 1976 (Ur. l. SRS, št. 19/76), to je po sklenitvi spornega pravnega posla. Peta toženka in šesti toženec v pritožbi navajata tudi, da S. G. in M. G. v letu 1966 nista mogla skleniti pogodbe o prenosu pravice uživanja na celotni parceli, ker v tem času nista imela več celotne parcele v uživanju, kar naj bi izhajalo iz tega, da so s pridobitvijo lastninske pravice na parceli št. 22 pridobili pravico uživanja na parceli št. 35 P. A., S. P. in A. P. Takšna navedba je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za takšno navedbo toženci niso predložili nobenega dokaza, zlasti ne pogodbe o pridobitvi lastninske pravice na parceli št. 22 in 35, iz katere bi izhajalo, kdaj in kaj so kupili. Prav tako je ugotovilo, da iz 8. člena pogodbe z dne 2.3.1966 izhaja, da sta bila le M. G. in S. G. uživalca omenjene nepremičnine in da drugim kupcem nista odstopila pravice uživanja parcele št. 35, temveč le pravico do parcele št. 22.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so bili tožnica in njeni pravni predniki vse do uveljavitve ZLNDL v dobri veri glede tega, da imajo pravico uporabe sporne nepremičnine, pri tem pa so se opirali na pogodbo iz leta 1966 in lokacijsko dovoljenje za nadomestno gradnjo pomožnih objektov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

17. V zvezi z vprašanjem, kdo je imel parcelo št. 35 (vrt) v dejanski posesti v času po sklenitvi pogodbe z dne 2.3.1966 pa vse do uveljavitve ZLNDL, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da sta to bila pravna prednika tožeče stranke in kasneje tožnica sama. Pritožbene navedbe tožencev pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje na omajejo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 33, 34, 35, 41, 42, 43, 44, 45, 47, 48, 50, 52, 57, 58, 61, 62, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ne drži trditev pritožbe, da E. K. ni izpovedala, da nobena noga ni stopila na vrt, saj je dejansko tako izpovedala (l. št. 93 spisa). Povedala je tudi, da A. P. ni uporabljal vrta, sprva pa je v svoji izpovedbi zamenjala dve osebi, gospoda A. R. in gospoda A. P., kar je razvidno iz njene nadaljnje izpovedbe. Tudi če je A. P. prinesel mivko za peskovnik, kar izpostavlja pritožba, to še ne pomeni, da je vrt uporabljal. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izpovedb pravdnih strank, zato je nasproten pritožbeni očitek neutemeljen. Glede na to, kar predstavlja nepremičnina št. 35 v naravi, to je vrt (na katerem sta tudi pomožna objekta), je bistvenega pomena, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zelenjavni vrt obdelovala izključno tožeča stranka oziroma njeni predniki. Na tem vrtu je tudi zgradila pomožna objekta, za katera je bilo tožeči stranki izdano lokacijsko dovoljenje za nadomestno gradnjo (ne pa tudi gradbeno dovoljenje). Očitek pritožbe, da je sodišče napačno povzelo lokacijsko dovoljenje, da gre za novogradnjo, ni utemeljen, saj je sodišče ugotovilo, da je bilo izdano za nadomestno gradnjo (tč. 52 sodbe). Iz odločbe na prilogi A3 (lokacijsko dovoljenje) res ne izhaja, kateri prizadeti mejaši so bili zaslišani v postopku na ustni obravnavi na kraju samem dne 22.2.1977, vendar to ni bistveno.

18. Bistvenega pomena pa je okoliščina, da iz te odločbe (ali drugih dokazov) ne izhaja, da bi kdorkoli nasprotoval gradnji, kar prav tako kaže na to, da je imela posest sporne nepremičnine izključno tožeča stranka. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpovedbe J. P., tretjega toženca in četrte toženke, da A. P. ni soglašal z gradnjo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da to ne zadostuje, saj ni razvidno, kako in kdaj je nasprotoval, kar je razvidno iz nadaljnje obrazložitve o podobnem neizkazanem nasprotovanju šestega toženca. Zgolj dejstva, ki so izpostavljena v pritožbah (da se je četrta toženka občasno igrala na vrtu kot otrok, da je peta toženka vrt občasno uporabljala, ko tožeče stranke na vrtu ni bilo in da je še sedaj občasno tam zaradi njenih mačk, da je šesti toženec stopil na vrt, pravna prednika tožnice pa sta bila ob tem jezna, da je I. Č. izpovedala, da so vrt večkrat obiskali ipd.) ne izkazujejo posesti vrta v smislu dejanske oblasti nad stvarjo, ki jo je dejansko izključno imela zgolj tožnica oziroma njena prednika F. K. in E. K., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno navaja, da spor s peto toženko in šestim tožencem dokazuje, da tožeča stranka ni mogla imeti izključne uporabe sporne nepremičnine. Ravno nasprotno, dokazuje, da petemu in šestemu tožencu uporabe vrta ni dopustila in ga zato tudi nista uporabljala. Če pa sta ga kdaj na skrivaj, pa to ne dokazuje posesti vrta v nekem daljšem obdobju. Da so se stranke pred vložitvijo te tožbe pogovarjale o delitvi nepremičnine, pa kaže zgolj na to, da je prišlo do poskusa mirne rešitve tega spora. Sodišče je pripoznavo zahtevka s strani določenih tožencev le omenilo, ni pa iz tega dejstva izvajalo nobenih posledic za ostale tožence, kot navajata tretji toženec in četrta toženka.

19. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da toženci niso dokazali, da imajo pravno podlago za uporabo vrta. Vpis v zemljiški knjigi ne zadostuje, saj je v obravnavani zadevi relevantno, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL dejansko pravico uporabe. Ta je po ZLNDL postal lastnik nepremičnine. Toženci niso dokazali, da bi s pravnim poslom oni pridobili pravico uporabe vrta. Tretji toženec in četrta toženka nista predložila pogodbe o nakupu sporne nepremičnine s strani njunega pravnega prednika. Peta toženka in šesti toženec pa v prodajni pogodbi iz leta 1984 (B14) vrta nimata navedenega kot predmeta prodaje. Tudi pogodbi z dne 2001 in 2005 (B15, B16) ne izkazujeta, da bi pravico uporabe imel njun pravni prednik, da bi jo nanju lahko prenesel.

20. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da sta pravna prednika tožnice na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZLNDL kot imetnika pravice uporabe postala dejanska lastnika sporne nepremičnine. Tretji toženec in četrta toženka neutemeljeno navajata, da gre za sodbo presenečenja in da podlaga, na podlagi katere je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, v tožbi ni bila zatrjevana. V tožbi so bila navedena vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določbe 1. odstavka 2. člena ZLNDL, kar nedvomno zadostuje, sodišče pa je tisto, ki je dolžno glede na zatrjevana in v postopku ugotovljena dejstva nato pravilno uporabiti materialno pravo. Takšno pravno podlago bi tako lahko nedvomno razbrala tudi tretji toženec in četrta toženka, zato nista bila onemogočena v njuni izjavi. V postopku sta se tudi dejansko izjavila o vseh pravno relevantnih dejstvih, na katera je sodišče nato oprlo svojo odločitev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

21. Četrta toženka neutemeljeno navaja, da je v postopku podala ugovor pasivne legitimacije glede solastninskega deleža, ki ga je njena mati J. P. z darilno pogodbo z dne 17.10.1996 prenesla nanjo, ta delež pa je nato četrta toženka priposestvovala. To je ugovor, ki bi lahko podala zgolj njena mati J. P., ki pa na tožbo ni odgovorila. Takšen ugovor četrte toženke je namreč po vsebini navedba, da je pasivno legitimirana še v večji meri, kot to uveljavlja tožeča stranka, kar pa ni upravičena uveljavljati četrta toženka, temveč le njena mati kot zemljiškoknjižna lastnica. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

22. Peta toženka in šesti toženec v pritožbi prvič in torej prepozno (1. odst. 337. člena ZPP) navajata, da ni izkazano, da bi E. K. dedovala po F. K. njegovo 1/2 pravice uporabe parcele št. 35. Tudi sicer pa toženca ne pojasnita, zakaj E. K. kot dedinja po pokojnem F. K. sporne pravice uporabe (ki je kot premoženjska pravica podedljiva) ne bi mogla dedovati.

23. F. K. v odgovoru na predlog tožencev za razdružitev solastne nepremičnine z dne 23.4.2001 res navaja, kar trdi pritožba, da sta predlagatelja in nasprotni udeleženci idealni solastniki nepremičnine vl. št. 33 k.o. X. Sodišče prve stopnje je odgovor F. K. na predlog tudi povzelo v točki 60 sodbe. Iz zapisa, kot ga citira pritožba, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče zaključiti zgolj, da je F. K. v teh navedbah povzel zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo takrat razvidno iz zemljiške knjige in predlagal delitev nepremičnin tako, da poleg stavbišča na parceli 22 prejme parcelo št. 35, za katero je v odgovoru navedel, da jo ima že vrsto let izključno v posesti. Ne gre torej za izjavo o priznanju lastninske pravice, temveč za opis zemljiškoknjižnega stanja.

24. Glede na navedeno pritožbene navedbe tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca niso utemeljene. Je pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v točki I. izreka ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 35/0 k.o. X izključna last S. K., dedinje pokojne E. K., umrle 5.7.2016, do celote (1/1). Sodišče prve stopnje je namreč glede nekaterih drugih tožencev izdalo ločeni sodbi na podlagi pripoznave in zamudno sodbo. Zato seštevek solastninskih deležev tožencev, glede katerih je izdana sodba z dne 28.10.2016, ni 1/1. Lastninska tožba je namreč naperjena zoper tožence kot solastnike sporne nepremičnine. Zato je pritožbeno sodišče pritožbam tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca delno ugodilo in na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki II. izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbe tretjega toženca, četrte toženke, pete toženke in šestega toženca zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo z dne 28.10.2016 (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

O pritožbi tretjega toženca in četrte toženke zoper sodbo na podlagi pripoznave z dne 25.1.2017

25. Navedena pritožnika vlagata pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave, ki je bila izdana zoper toženca I. Č. in A. F. in katere izrek se glasi, da se ugotovi, da je nepremičnina, parc. št. 35/0 k.o. X, izključna last S. K., dedinje pokojne E. K., umrle 5.7.2016, do celote (1/1). Ker so v tej pravdi toženci kot zemljiškoknjižni solastniki sporne nepremičnine navadni sosporniki (195. člen ZPP), sodba na podlagi pripoznave, izdana zoper toženca I. Č. in A. F., ne bo učinkovala zoper tretjega toženca in četrto toženko zgolj zaradi tega, ker je sodišče v izrek sodbe zapisalo delež 1/1 namesto solastninskih deležev tožencev I. Č. in A. F. Izpodbijana sodba zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti ne posega v pravni položaj tretjega toženca in četrte toženke. Ker tretji toženec in četrta toženka nista zajeta kot toženca s sodbo na podlagi pripoznave, nimata pravice do pritožbe zoper to sodbo. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi šlo za razpolaganje strank v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (3. odstavek 3. člena ZPP), kot trdita pritožnika. Pritožbeno sodišče je zato njuno pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave z dne 25.1.2017 kot nedovoljeno zavrglo (4. odst. 343. člena ZPP in 1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tretjega toženca zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017

26. Enaki razlogi, kot jih je pritožbeno sodišče navedlo v zvezi z dopustnostjo pritožbe tretjega toženca zoper sodbo na podlagi pripoznave, veljajo tudi pri njegovi pritožbi zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017. Ta sodba je bila izdana zoper toženko J. P. (sedaj njeno dedinjo M. P.), ki ne posega v pravni položaj tretjega toženca, ki je navadni sospornik. Zato le ta nima pravice do pritožbe zoper zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tretjega toženca zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017 kot nedovoljeno zavrglo (4. odst. 343. člena ZPP in 1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi četrte toženke zoper zamudno sodbo z dne 25.1.2017

27. Zamudna sodba je bila izdana zoper mater pritožnice J. P., ki je tekom postopka umrla. Pritožnica kot dedinja v pritožbi navaja, da njeni materi tožba ni bila pravilno vročena, ker dejansko ni bivala na naslovu R., kot je tudi sama J. P. izpovedala, ko je bila zaslišana v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vročitev opravljena pravilno tudi v primeru, če naslovnik pisanje dejansko prejme. V obravnavanem primeru je bila tožba dne 20.3.2013 vročena z nadomestno vročitvijo ravno pritožnici kot hčerki od J. P., kar izrecno izhaja iz vročilnice na listovni številki 29 spisa. Pritožnica pa v pritožbi ne navaja, da tožbe sama ni prejela in da je ni izročila svoji materi oziroma da je njena mati dejansko ni prejela in zakaj. Prav tako tega ni povedala mati sama, ko je bila zaslišana. Nadomestna vročitev je predpisana ravno zato, ker je realno pričakovati, da bo oseba, ki je sprejela pisanje, s tem pisanjem tudi pravočasno seznanila naslovnika. Pritožnica pa ne navaja, da svoji materi sodne pošiljke, ki jo je sprejela, ni izročila ali da je mati ni prejela. Glede na navedeno je bila vročitev opravljena pravilno. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zoper to toženko. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v obrazložitvi glede sodbe z dne 28.10.2016, je tožeča stranka v tožbi navedla tudi dejstva, ki so vodila v ugoditev zahtevku na podlagi določbe 1. odst. 2. člena ZLNDL (tožba je bila sklepčna). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da predloženi dokazi tožeče stranke ne nasprotujejo trditvam tožeče stranke in le v toliko se je sodišče prve stopnje spustilo v presojo dokazov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

28. Dedinja M. P. se v pritožbi sklicuje tudi na dejstvo, da je mati že leta 1996 z darilno pogodbo nanjo prenesla solastninski delež na sporni nepremičnini. Gre za ugovor pasivne legitimacije, ki bi ga lahko podala njena mati, če bi vložila odgovor na tožbo, pa ga ni. Zato je takšna pritožbena navedba neupoštevna.

29. Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje zamudno sodbo lahko izdalo zgolj glede solastniškega deleža, ki je bil v času, ko bi toženka lahko vložila odgovor na tožbo, vknjižen na J. P., ne pa glede celotne nepremičnine. Le v tem obsegu je ta toženka kot solastnica sporne nepremičnine (sedaj njena dedinja pritožnica M. P.) pasivno legitimirana v tem sporu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi četrte toženke kot dedinje po J. P. delno ugodilo in na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I. izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo četrte toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo z dne 25.1.2017 (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

30. Z delno spremembo odločitve na prvi stopnji se uspeh pravdnih strank ni spremenil, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni poseglo.

31. Uspeh tožencev s pritožbo zoper zamudno sodbo in sodbo z dne 28.1.2016 je sorazmerno majhen, pritožba tretjega toženca in četrte toženke zoper sodbo na podlagi pripoznave pa ni bila dovoljena (prav tako ni bila dovoljena pritožba tretjega toženca zoper zamudno sodbo), kar prav tako pomeni neuspeh teh pritožnikov. Zato toženci do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičeni (3. odst. 154. člena ZPP in 165. člen ZPP). Četrta toženka pa je v celoti uspela s pritožbo zoper sklep z dne 15.1.2018, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP in 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške za sestavo pritožbe v znesku 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT⁹), materialne stroške 1,00 EUR, 22% DDV 11,22 EUR in sodno takso za pritožbo 33,00 EUR, skupaj 95,22 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti četrti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami.
³ Ur. l. SFRJ št. 24/1959.
⁴ Povzeto po dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega stanja); Pravosodni bilten št. 1/2011, str. 129.
⁵ Ur. l. FLRJ, št. 52/58.
⁶ Ur. l. FLRJ št. 26/1954.
⁷ O tem več tudi Miha Juhart v: Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008.
⁸ Ur. l. SRS, št. 18/84.
⁹ Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 94/2019
• VSL sodba II Cp 1954/2011
• VSL sodba II Cp 4050/2010