VSL Sodba VII Kp 2212/2017

Jedro

Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo "razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe" oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, kritično ocenilo izvedene dokaze v povezavi z zagovorom obdolženca in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem smislu v celoti dokazana.

5. Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.

6. Pritožbeni poudarek, da je oškodovanka tekom postopka spreminjala svoje izjave, je neutemeljen. Že v pritožbi povzeta vsebina uradnega zaznamka z izjavo oškodovanke, da je obdolženca vprašala, zakaj se je "spravil na njo", kaže, da je navzven vidno in dovolj jasno izrazila svoje nelagodje ob ponavljajočih se neprimernih besedah obdolženca. Oškodovanka na glavni obravnavi podane izjave ni spremenila, temveč je ob podrobnejših vprašanjih zgolj natančneje opisala, da je obdolženca vprašala, "zakaj ona" in mu tudi rekla, naj neha, vendar on ni nič komentiral in je z govorjenjem nadaljeval. Dejstvo, da nobena izmed zaslišanih prič navedenih besed oškodovanke ni potrdila, za pravilno presojo ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot življenjsko bolj prepričljivo od zagovora obdolženca, ki tekom postopka sploh ni konsistentno zatrjeval, da mu oškodovanka nikoli ni ničesar rekla, temveč se mestoma tega le "ni spomnil". Pritožnik se spreneveda, da obdolženec ni mogel vedeti, da njegove besede motijo oškodovanko, saj je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni poleg izpovedbe oškodovanke utemeljeno izpostavilo tudi izpovedbo priče C. C., da je bilo že po mimiki oškodovanke vidno, da ji je nelagodno, da ji takšno govorjenje ni všeč in da tega ni jemala kot šalo.

7. Pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni nikjer obrazložilo, s konkretno kakšno mimiko naj bi oškodovanka obdolžencu dala vedeti, da ji njegova komunikacija ne ustreza, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti. Z vidika obrazloženosti sodne odločbe morajo biti razlogi sodbe sodišča konkretizirani do te mere, da je udeležencem postopka omogočena seznanitev z vsemi odločilnimi dejstvi, ki so bila podlaga za sprejeto odločitev, čemur je v obravnavani zadevi zadoščeno. Natančnejši opis obrazne mimike pri oškodovanki k razjasnitvi dejstvene podlage izpodbijane sodbe ne bi v ničemer pripomogel, razlogi sodišča prve stopnje pa se v tem delu tudi sicer v celoti opirajo na izpovedbo priče C. C., ki ob zaslišanju niti sama ni znala povsem določno ubesediti, na kakšen način je ob besedah obdolženca odreagirala oškodovanka. Iz izpovedbe navedene priče je vendarle mogoče jasno razbrati, da je bilo zunanjim opazovalcem nelagodje oškodovanke navzven razvidno, to pa je tudi edina okoliščina, ki je za odločitev bistvena.

8. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je obdolženec inkriminirane besede izrekel v "fantazijsko-zabavljaškem smislu" in da njegova komunikacija ni bila ciljno usmerjena v žaljenje, poniževanje, ustrahovanje in spolno nadlegovanje oškodovanke. Izveden dokazni postopek je pokazal, da se oškodovanka obdolženčevim besedam ni smejala, da jih ni vzela kot šalo in da se je v službi zaradi njegovih izjav počutila ponižano, prizadeto, užaljeno oziroma, kot je sama povedala, "kot pocestnica". To je bilo vidno tudi navzven, zato je brez pomena, kako so se ob tem počutili ostali sodelavci in ali so se obdolženčevemu načinu izražanja običajno smejali. Pritožba navaja, da je imel obdolženec z vsemi sodelavci specifičen način izražanja in da so bili tega vsi navajeni, vendar ob tem spregleda, da na ostale sodelavce (in med njimi zlasti sodelavke) ni naslavljal niti približno tako ponižujočih izjav kot na oškodovanko, poleg tega pa je izrečene besede usmerjal neposredno v intimno sfero oškodovanke in bil do nje tudi žaljiv ter z govorjenjem ni prenehal kljub njenemu vidno nelagodnemu počutju, kar vse potrjuje, da jo je s tem želel prizadeti in ponižati pred drugimi. Globlji motiv obdolženca za takšno ravnanje ni pomemben, zato je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, da z oškodovanko predhodno ni imel nobenega konflikta. Pravno relevantno ni niti pritožbeno navajanje, da obdolženec oškodovanki nikoli ni predlagal spolnih odnosov ali drugih spolnih dejanj, saj je inkriminirane besede glede na njihovo naravo brez dvoma mogoče razumeti kot spolno nadlegovanje, in sicer v obliki neželenega verbalnega ravnanja oziroma vedenja spolne narave z učinkom in namenom prizadeti dostojanstvo druge osebe.

9. Pritožba obdolženca ne more razbremeniti z utemeljevanjem, da gre v obravnavani zadevi kvečjemu za malomarno ravnanje in morebitno civilno odgovornost, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin povsem pravilno presodilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu in pri tem ravnal z direktnim naklepom. Na pritožbeni ravni ni nobenega dvoma, da se je ob ponavljajočem se izrekanju besed, ki so zajete v izreku sodbe, upoštevaje njihovo vsebino in spolno naravo, vsekakor zavedal, da oškodovanko na delovnem mestu spolno nadleguje in izvaja nad njo psihično nasilje ter tudi, da jo bo s tem ponižal, saj je to ob inkriminiranih besedah jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj pa obdolžencu kot izobraženemu policistu. Pritožbenega zatrjevanja, da se obdolženec učinka svojih besed ni zavedal, ni mogoče razumeti drugače kot zgolj neuspešen poskus obdolženčeve obrambe, ki na pritožbeni ravni ne more uspeti. Da je dejanje hotel storiti in pri oškodovanki tudi dejansko povzročiti ponižanje, je jasno razvidno iz okoliščin, da z govorjenjem ni prenehal in ga je celo stopnjeval, čeprav mu je oškodovanka besedno in tudi s telesno govorico dala vedeti, da se počuti neprijetno in da se z njim ne strinja, ob njenih reakcijah se je smejal, oškodovanko pa si je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko izbral kot žrtev svojega nadlegovanja, saj se na druge sodelavke ni spravil na enak način kot nanjo, pri čemer je bil razlog očitno v tem, da se mu oškodovanka ni dovolj odločno uprla.

10. Pritožba pravilnosti sprejetih zaključkov o krivdi obdolženca ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbe prič D. D., E. E., F. F. in G. G., saj reakcije in počutje drugih sodelavk ob obdolženčevem govorjenju niso odločilne za presojo njegovega ravnanja zoper oškodovanko. Pritožba poleg tega ne upošteva, da D. D. ni opravljala dela sočasno z oškodovanko in torej ni bila del kolektiva v času inkriminiranih dejanj, F. F., E. E. in G. G. pa niso bile deležne obdolženčevega (ponavljajočega) nadlegovanja v takšni obliki kot oškodovanka, zato njihovega počutja ni mogoče primerjati z njenim. Iz izpovedbe priče E. E. je razvidno, da ji obdolženec nikoli ni rekel nič grdega, priči G. G. nikoli ni govoril ničesar o njenem videzu oziroma imel do nje takšnih pripomb kot do oškodovanke, priča F. F. pa je pojasnila, da je bila sicer deležna nekaterih "sočnih besed" obdolženca, vendar ga je ostro zaustavila, zato niti njenih občutij ni moč primerjati z oškodovankinimi, kot skuša to napraviti pritožba. Priča E. E. je sicer potrdila, da je oškodovanko obdolženčevo govorjenje motilo, tudi G. G. je videla, da oškodovanki ni bilo prijetno in se ji je slednja tudi potožila, kar vse dokazuje, da obdolženčeve besede niso bile le zabava in da obdolženec več kot očitno ni spoštoval dostojanstva oškodovanke, kot to prikazuje pritožba.

11. Pritožnik zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar brez uspeha. Iz ustaljene ustavnosodne prakse izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč mora izvesti le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni. Dokazni predlog lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Sodišče druge stopnje se glede na razloge 3. točke izpodbijane sodbe strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izvedba predlaganih dokazov v obravnavani zadevi ni bila potrebna, saj obramba ni zatrjevala, da bi bile predlagane priče kdaj prisotne pri inkriminiranih ravnanjih, o besedah obdolženca so lahko izpovedale oškodovanka in druge zaslišane priče, za pravilno presojo pa tudi ni bilo relevantno, kako so druge ženske razumele besede, ki jim jih je govoril obdolženec. Pritožba potrebo po zaslišanju predlaganih prič utemeljuje z navajanjem, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi naklep obdolženca ugotavlja na podlagi nepreverjenih in nedokazanih trditev oškodovanke, da si je obdolženec vsake toliko časa našel neko žrtev in jo maltretiral, kar ne drži, saj je v 28. točki izpodbijane sodbe navedeno le, da si je obdolženec konkretno oškodovanko izbral za žrtev svojega ponavljajočega se nadlegovanja, kar je glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve pravilna ugotovitev. Kako je obdolženec ravnal z drugimi ženskami in ali je tudi že kdaj prej na podoben način nadlegoval kakšno sodelavko, za presojo obravnavanih očitkov in obdolženčevega naklepa do konkretnega dejanja ni pomembno in zato tudi zaslišanje dodatnih prič v tej smeri ni bilo potrebno. Brezuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da bi lahko predlagane priče potrdile, da obdolženec ni ravnal z naklepom ponižanja oškodovanke ali kogarkoli drugega, saj pri inkriminiranih dogodkih niso bile prisotne, sodišče prve stopnje pa je okoliščine, relevantne za obdolženčev direktni naklep, ugotovilo na podlagi drugih dokazov.

12. Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da s pritožbo uveljavljani razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podani, preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na njegovo nekaznovanost utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v njej določena kazen 7 mesecev zapora in preizkusna doba 2 let pa sta primerni in pravični glede na obteževalne in olajševalne okoliščine, ugotovljene v 29. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik spremembe višine določene kazni ne more doseči z zatrjevanjem, da obdolženec ni imel nobenega naklepa ponižati oškodovanko, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je direktni naklep do prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja imel in je zato zanj tudi kriv, ni pa te okoliščine upoštevalo pri odmeri kazni. Pritožba izpostavlja, da obdolženec še nikoli ni bil kaznovan za nobeno kaznivo dejanje, kar na odmero kazni ne more imeti tehtnega vpliva, saj je obdolženec po poklicu policist in se od njega nekaznovanost ter spoštovanje pravnega reda pričakujeta. Pritožba nadalje poudarja, da za oškodovanko niso nastale nobene hujše posledice, kar ne drži, saj je dokazni postopek pokazal, da je prijava obdolženčevega ravnanja nadrejenim vplivala na odnose znotraj kolektiva (moški sodelavci se niso želeli pogovarjati z ženskimi sodelavkami in so se slednje na delovnem mestu počutile nezaželene) in torej obdolženčevo ravnanje ni bilo brez posledic. Na odmero določene kazni ne more imeti nobenega vpliva niti pritožbeno pojasnjevanje, da je obdolženec šele po prijavi nadrejenim spoznal, da se je oškodovanka verjetno res počutila neprijetno in se ji je zato šele takrat opravičil, saj je bilo po oceni pritožbenega sodišča obdolženčevo opravičilo oškodovanki upoštevano v povsem zadostni meri.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pravilno odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, upoštevaje, da je obdolženec zaposlen, prejema mesečno plačo v višini 1000,00 EUR neto, je solastnik stanovanjske hiše in osebnega avtomobila. Pritožba izpostavlja, da ima obdolženec dva mladoletna otroka, vendar po oceni pritožbenega sodišča glede na njegovo siceršnje dohodkovno in premoženjsko stanje s plačilom stroškov kazenskega postopka ne bo ogroženo vzdrževanje obdolženca oziroma njegovih družinskih članov.

14. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

15. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki je odmerjena glede na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7112 (znesek osnove 300,00 EUR) v zvezi s taksnima številkama 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obdolženca, ki so povzete v 13. točki te sodbe.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 1805/2010 z dne 5. 5. 2011 in I Ips 88346/2010-106 z dne 19. 2. 2015 ter druge.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 25775/2012
• VSRS Sodba VIII Ips 46/2018
• VSRS Sodba I Ips 43679/2014