VSL Sodba VI Kp 45531/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi glede kazenske sankcije in načina njene izvršitve oprlo na zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ-1, pri tem pa prezrlo, da KZ-1 ni omogočal odločanja o alternativnem izvrševanju zaporne kazni s sodbo, pač pa je določal, da se o predlogu, ki ga obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe, odloča v posebnem postopku. Glede na to, da je bil s KZ-1B spremenjen 86. člen, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora odloča sodišče na predlog obdolženca že s sodbo in torej ne šele po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, pa je potrebno šteti, da je KZ-1B milejši predpis.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se:

dejanje opisano pod točko A izreka pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1B,

dejanja opisana pod točko B izreka pravno opredelijo kot 82 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B,

obtožencu po nespremenjenih določenih kaznih za kazniva dejanja opisana pod točko A in B na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B

izreče enotna kazen 2 (dve) leti zapora,

ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v trajanju 1460 ur,

obtožencu se na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1B določi tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Ljubljana,

sodišče na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1B obtoženca opozarja, da če v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela,

po drugem odstavku 75. člena KZ-1B v zvezi s 74. členom KZ-1B se obtožencu naloži v plačilo znesek 9.396,86 EUR.

II. Sodba sodišča prve stopnje se v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 45531/2018 z dne 23. 10. 2018 po sprejetem priznanju krivde obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1 ter 82 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje opisano pod točko A določilo eno leto in tri mesece zapora ter za vsako kaznivo dejanje opisano pod točko B po en mesec zapora, nato pa obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 730 ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Obseg dela je sodišče določilo tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela in da izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Ljubljana. Obtožencu je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let od izvršljivosti sodbe ter ga na podlagi 11. odstavka 86. člena KZ-1 opozorilo glede neizpolnjevanja nalog. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati priglašene premoženjsko pravne zahtevke poimensko navedenih oškodovancev, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je posamezne oškodovance napotilo na pravdo. Obtožencu je na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 naložilo v plačilo znesek 9.396,68 EUR in odločilo, da mora na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je sodišče pri izreku kazni uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da A. A. izreče kazen dveh let zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obtoženi namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, torej mora obtoženi opraviti 1460 ur in ne 730 ur, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena, sodišče pa je v odločbe o krivdi, kazenski sankciji ter odvzemu premoženjske koristi v izpodbijani sodbi poseglo tudi po uradni dolžnosti.

4. Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je sodišče nepravilno obračunalo ure in delo v splošno korist, ker je pri izreku kazni napačno uporabilo zakon, to je KZ-1, ki je za obtoženca strožji, namesto, da bi uporabilo KZ-1B, ki je za obtoženca milejši. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim trditvam pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno v času veljavnosti KZ-1, o njem pa je odločalo v času, ko se je slednji spremenil. Pri tem bi glede na 28. člen Ustave Republike Slovenije in 7. člen KZ-1 sodišče moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Prvostopenjsko sodišče je glede na predlog državne tožilke, ki je bil podan na predobravnavnem naroku v zvezi s priznanjem krivde obtoženca, s sodbo na naroku za izrek kazenske sankcije odločilo ne le o krivdi obtoženca in o izrečeni kazni, temveč tudi o načinu izvrševanja zaporne kazni.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi glede kazenske sankcije in načina njene izvršitve torej oprlo na zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ-1, pri tem pa prezrlo, da KZ-1 ni omogočal odločanja o alternativnem izvrševanju zaporne kazni s sodbo, pač pa je določal, da se o predlogu, ki ga obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe, odloča v posebnem postopku. Glede na to, da je bil s KZ-1B spremenjen 86. člen, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora odloča sodišče na predlog obdolženca že s sodbo in torej ne šele po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, pa je potrebno šteti, da je KZ-1B milejši predpis¹, s tem pa se pokaže, da je sodišče prve stopnje iz razloga, ker je uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, kršilo kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obtožencu izrečena dveletna zaporna kazen izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, opravi delo v splošno korist v trajanju 1460 ur, kot to določa sedmi odstavek 86. člena KZ-1B.

7. Višje sodišče je opravilo primerjavo vseh določb, ki se konkretno morajo uporabiti zoper obtoženca in tudi v celoti uporabilo tisti zakon, ki se je pri tem pokazal za milejšega, saj je izključena uporaba dveh ali celo več različnih predpisov v isti sodbi (KZ-1 in KZ-1B). Glede na zaključek, da je milejši zakon za obdolženca KZ-1B, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremeniti tako, da je višje sodišče dejanja opisana v izreku sodbe pravno opredelilo po določbah KZ-1B, enako in iz istih razlogov pa je poseglo tudi v izrek o kazenski sankciji v delu, ki se nanaša na izrek varstvenega nadzorstva ter opozoril po enajstem odstavku 86. člena KZ-1B, kot tudi glede pravne podlage za odvzem protipravne premoženjske koristi obtožencu.

8. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP drugih kršitev razen zgoraj izpostavljenih ni pokazal, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43430/2010 z dne 12. 10. 2013, na katero se sklicuje tudi pritožnica

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1186/2004
• VSRS Sodba I Ips 27483/2014-277
• VSL sklep I Kp 1631/2010