VSL Sklep VII Kp 27887/2016

Jedro

Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.

Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je v I. točki izpodbijane sodbe obdolženo A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca, da je storila dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in v II. točki izreka iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu. Hkrati je v III. točki izreka odločilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo proračun, o njih pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pritožuje oškodovanec kot tožilec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja, ji izreče pogojno obsodbo ter kot dodaten pogoj naloži v plačilo vso zaostalo preživnino za oškodovanki ter naloži redno plačevanje preživnin, sicer se bo pogojna obsodba preklicala, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornica obdolžene A. A., odvetnica B. B., v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožniku pa naloži v plačilo stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu Kt 22074/15 BA/žb z dne 4. 7. 2016. Ker je državna tožilka na naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2017 obtožni predlog umaknila, je pregon nadaljeval oškodovanec kot subsidiarni tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca in zavrnilo obtožbo državnega tožilca. S tem je izdalo dve različni sodbi, in sicer oprostilno (I. točka izreka) ter zavrnilno (II. točka izreka). Taka odločitev ni pravilna, saj je oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP). Slednjo sodišče namreč izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.

6. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje oškodovanec kot tožilec, ki pa do vložitve pritožbe zoper zavrnilno sodbo v II. točki izreka ni upravičen in je zoper to točko tudi ni vložil. Zoper sodbo se lahko namreč pritožijo le stranke, to sta upravičeni tožilec in obdolženec, zagovornik, obdolženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec (prvi odstavek 367. člena ZKP), vendar zadnji le glede odločbe o stroških kazenskega postopka, iz vseh razlogov pa zgolj, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (četrti odstavek 367. člena ZKP). Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilkinega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil.¹ Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).

7. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obdolženkino finančno zmožnost plačila preživnine, ki je pogoj za izpolnjenost zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Slednje je izvršeno, ko se storilec dejansko izogne plačilu preživnine.² Ker je obveznost plačila preživnine v konkretnem primeru periodična (mesečna) obveznost, je potrebno storilčevo zmožnost plačila presojati ob nastanku vsake posamične obveznosti, to je ob zapadlosti vsakega posamičnega obroka. Šele, ko storilec preživnine ne plača, čeprav bi to zmogel, se namreč vzpostavi protipravno stanje kot prepovedana posledica. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo z ugotavljanjem obdolženkinih denarnih prihodkov, vendar je pri tem napačno ugotovilo vzajemno povezanost ugotovljenih dejstev, zato obdolženkine (ne)zmožnosti plačila preživnine ni ugotovilo pravilno.

8. Prihodki iz naslova izplačanih zavarovanj, v nasprotju z denarno socialno pomočjo in prihodki iz naslova čiščenja stanovanj, ne predstavljajo periodičnih prihodkov, zato prejetega zneska ni mogoče zgolj deliti s številom mesecev, zajetih pod obtožbo in ga na tak način prišteti ostalim periodičnim prihodkom. To še posebej velja, ker je obdolženka odškodnino prvič prejela šele 3. 11. 2016, obtožni predlog oškodovanca kot tožilca pa zajema obdobje med 15. 4. 2015 in 14. 8. 2017, to je tudi več kot eno leto, preden je obdolženka navedene zneske prejela. Naknadno prejeta odškodnina tako ne more vplivati na premoženjsko stanje obdolženke pred prejemom le-te, zato je ni mogoče prišteti k preteklim mesečnim prihodkom. Posledično je zato tudi ni mogoče upoštevati pri presoji, ali je bila obdolženka v obdobju pred njenim prejemom preživnino zmožna plačati, medtem ko dejstvo, da je obdolženka odškodnino prejela šele konec leta 2016 pomeni, da so bili njeni prihodki in s tem zmožnost plačila preživnine po njenem prejemu višji kot prej, česar sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo.

9. Pritožba nadalje utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino obdolženkinih prihodkov iz naslova čiščenja stanovanj. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo zagovoru obdolženke, ki je povedala, da je na začetku obdobja, zajetega v obtožnem predlogu res prejemala med 20,00 in 30,00 EUR tedensko, da pa teh prejemkov sedaj ne prejema več, medtem ko dokazov v zvezi s tem ni izvajalo. Ker je bila verodostojnost obdolženkine izpovedbe omajana, bi moralo sodišče v skladu z načelom iskanja materialne resnice (17. člen ZKP) izvesti tudi druge razpoložljive dokaze, bodisi tiste predlagane s strani oškodovanca kot tožilca, bodisi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da je državna tožilka podala predlog za zaslišanje priče C. C., ki bi lahko izpovedala o tem, kako pogosto je obdolženka čistila njeno stanovanje in kakšen znesek je za to prejemala, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog očitno spregledalo in o njem sploh ni odločilo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo višino obdolženkinih prejemkov iz naslova izplačanih odškodnin, saj ni upoštevalo zneska v višini 192,00 EUR, ki ga je od zavarovalnice obdolženka prejela 7. 7. 2017, kar izhaja iz dopisa na red. št. 180. Ob upoštevanju že ugotovljenih dejstev, da je obdolženka od Zavarovalnice X. 3. 11. 2016 prejela 360,00 EUR, 9. 1. 2017 864,00 EUR, 3.4. 2017 420,00 EUR (dopisa na red. št. 136-137 in 180) ter od zavarovalnice Y. pa 11. 4. 2017 1.200,00 EUR (dopisa na red. št. 139 in 166), je obdolženka iz tega naslova skupaj prejela 3.036,00 EUR in ne 2.844,00, kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napravilo preuranjene zaključke, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka, na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici navedenega je razveljavilo tudi stroškovni del izreka (III. točka). Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče odredilo, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom.

12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti že izvedene dokaze. V dokaznem postopku bo moralo ugotoviti, kolikšen znesek je obdolženka prejela iz naslova izplačanih odškodnin ter z zaslišanjem prič ugotoviti, kakšni so bili obdolženkini prejemki iz naslova čiščenja stanovanj in do kdaj jih je prejemala. Ugotovljena dejstva bo moralo dokazno ovrednotiti in ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča ugotoviti, ali je bila obdolženka preživnino zmožna plačati. Ker je zavrnilna sodba postala pravnomočna, sodišče zaradi načela ne bis in idem ne bo moglo odločati o dejanju, zajetem v njenem opisu.³ Pri odločanju se bo tako moralo omejiti na obdobje od 15. 7. 2017 naprej, to je na obdobje po poteku obdobja, zajetega v obtožnem predlogu državnega tožilca. Glede na okoliščine, ki so se pojavile šele po prevzemu pregona s strani oškodovanca kot tožilca, bi bilo tudi na mestu, da bi sodišče prve stopnje o stanju zadeve obvestilo državno tožilstvo, da bi se lahko to na podlagi drugega odstavka 63. člena ZKP odločilo o morebitnem ponovnem prevzemu pregona.

-------------------------------
¹ Tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 772
² Tako dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 365
³ Po ZKP postane materialno pravnomočna tudi formalna zavrnilna sodba, tako tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 277

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 255/2006
• VSL Sklep VII Kp 14381/2015
• Sodba I Ips 127/99