VSL Sklep II Cp 2378/2018

Jedro

Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik uveljavljal, da se s spletne strani toženca odstrani članek z naslovom "A. A.: ..." z dne 5. 11. 2017. Prav tako je bil zavrnjen predlog v delu, s katerim bi se tožencu prepovedalo nadaljnje poročanje o tožniku na način, da se mu očita veleizdaja in nezakonito delovanje na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), tožencu pa bi se za primer kršitve te začasne odredbe izrekla denarna kazen.

2. Zoper takšno odločitev vlaga tožnik pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da v kar štirih od šestih zadev tožnik v postopkih pred AKOS-om sploh ni sodeloval. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost spornih navedb oziroma, da v primeru vrednostnih sodb zanje obstoji zadostna podlaga v dejstvih. Sodišče je zmotno ocenilo, da je dokazno breme glede protipravnosti na tožniku. Tudi zaključek sodišča, da je tožnik relativna javna oseba, ker je zaposlen na AKOS-u in da je zato dolžan trpeti širše meje dopustne kritike, je materialno pravno zmoten. Zgolj status javnega uslužbenca ne pomeni, da gre za relativno javno osebo. Toženec ni ravnal moralno in odgovorno, saj iz predloženih dokumentov ne izhaja resničnost spornih navedb. Niti niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost navedb o tožnikovem brezplačnem prepuščanju slovenskih frekvenc Hrvatom in Italijanom. Toženec ni upošteval določil Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: kodeks), zato je odločitev sodišča v tem delu pomanjkljiva. V konkretnem primeru so podane številne kršitve kodeksa. Novinar informacij pred objavo ni preveril pri tožniku. Objava je bila podana kot golo dejstvo, brez tožnikovih pojasnil, sporočilni namen objave pa je diskreditacija tožnika in njegovega dela ter očiten poskus vplivanja na njegove odločitve v postopkih pred AKOS-om. Pritožnik opozarja na dolžno profesionalno skrbnost novinarja, česar sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo. Odločitev prvega sodišča ni skladna s sodno prakso ESČP, saj se konkretni dejanski stan bistveno razlikuje od primerov, na katere se sklicuje sodišče. Upoštevaje celotno vsebino članka, kontekst, naslov in objavljeno fotografijo se je v očeh povprečnega bralca ustvarila napačna podoba o tožniku. Navedbe v članku same po sebi izkazujejo, da gre za očitke, ki po vsebini predstavljajo kazniva dejanja, kar je nedopustno in s čimer je bilo prekomerno poseženo v tožnikove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zaslišanju odgovornega urednika toženca namenilo preveliko težo, medtem ko izpovedi tožnika ni upoštevalo v takšni meri ter ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in poseglo v tožnikovo pravico do izjave. Zmotno je ocenilo vsebino članka, saj že sam naslov presega mejo dovoljene svobode izražanja. Tudi ocena sodišča, da je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisa na podlagi dokumentov B5 in B10, je zmotna. Iz zapisnikov ne izhaja nikakršna nezakonitost ustne obravnave. Dejstvo, da se stranka v postopku ne strinja z ugotovitvami AKOS-a, pa še ne pomeni, da je postopek nezakonit. Toženka je prikrila del dokumenta, ki je bistven za njegovo razumevanje, kar kaže na podan namen očrnitve tožnika. Zmoten je zaključek sodišča, da so v delu članka podane tudi vrednostne sodbe. Gre za izjave o dejstvih, sodišče pa svoje odločitve, zakaj naj bi šlo za vrednostno sodbo, niti ne pojasni. Ni podlage za zaključek, da se tožnik ukvarja s spletnim izsiljevanjem. Tudi v tem primeru je sodišče zmotno in brez potrebne obrazložitve odločilo, da gre za vrednostno sodbo. Pritožnik poudarja, da je napačen zaključek sodišča o tem, da toženec ni ravnal niti s hudo malomarnostjo.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve temelji na določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi izpostavilo vsa pravno relevantna dejstva in zaključilo, da ne obstoji objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve. Temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pri tem je bistveno, da tožnik predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je po vsebini identična s tožbenim zahtevkom. Obstoj pogojev za tovrstne začasne odredbe pa mora sodišče presojati zelo restriktivno. Regulacijska začasna odredba naj se zaradi poseganja v dolžnikov pravni položaj izda le v nujnih primerih, zato je treba izpolnjenost pogojev zanjo presojati strogo ter institut obravnavati kot izjemo. Temu postulatu je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo.

7. Ustava RS v 39. členu zagotavlja pravico do svobode izražanja. Ta je varovana tudi v okviru 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Brez svobode izražanje ni svobodne demokratične družbe. Pri tem pa svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje¹.

8. Pri odločanju o predlogu za začasno odredbo mora sodišče opraviti tehtanje med osebnostnimi pravicami na eni strani ter na drugi strani pravico do svobode izražanja in pravico javnosti do obveščenosti. Predlagatelj je tisti, ki mora izkazati, da je to poseganje prestopilo mejo dopustnega. Pri teh zadevah je potrebna še posebna previdnost, saj bi prepoved objavljanja lahko pomenila cenzuro².

9. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je stopnja, ki jo mora določena oseba dopustiti, ko gre za izražanje o njej, višja, če gre za javno osebo, še posebej če gre za poročanje v zvezi z opravljanjem njegovih del. Svoboda tiska ima v demokratični družbi poseben pomen, zato mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov svobodi izražanja dana večja teža. Pri omejevanju svobode tiska je treba preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev. Pritožnik je zaposlen pri AKOS-u in opravlja dela, ki so v javnem interesu. To pa pomeni, da obstaja večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim udejstvovanjem. Ni razloga, da tožnika ne bi opredelili kot osebo, ki javnost zanima samo v zvezi z izpostavljenimi konkretnimi dogodki in mu tako podelili status t. i. relativne javne osebe. Problematika v zvezi z dodeljevanjem radijskih frekvenc je v medijih aktualna že daljše obdobje in je nedvomno v interesu javnosti. Zato je naloga tiska, da v okviru svoje funkcije javnost opozarja na morebitne nepravilnosti. Ob nastanku kolizije pravic je zato treba odločiti, katera je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito. Pri ugotavljanju, ali je prišlo do zlorabe pravice do svobode izražanja, se upoštevaje utrjeno sodno prakso ne sme izhajati iz jezikovne razlage sporne izjave, ampak jo je treba ovrednotiti na podlagi vseh okoliščin primera. Tisk se razlikuje po verodostojnosti, intelektualni ravni objavljanih vsebin in po značilnostih t. i. povprečnega bralca. Pri presoji ostre časopisne kritike na račun dela javnih uslužbencev je treba upoštevati vse značilnosti in posebnosti primera, med drugim tudi značaj in kakovost posameznega časopisa³. Za toženca zadostuje, da dokaže le upravičenost svojih navedb, da je torej imel utemeljen razlog oziroma dejansko podlago za vero v resničnost tistega, kar je zatrjeval. Posredovane informacije se ne nanašajo na intimno sfero tožnika, marveč so podane v zvezi z njegovim delom in poklicnim življenjem, kar daje pomembno težo pri vrednotenju kolidirajočih se pravic.

10. Pri presoji protipravnosti žaljivih izjav je treba razlikovati med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Razmejitev, ki jo je prvo sodišče opravilo v tej fazi postopka, je povsem ustrezna. Zadostno podlago v dejstvih predstavlja sklicevanje na listine in različne anonimne vire, med drugim tudi na t. i. „insajderske informacije“. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da se toženec ukvarja s preiskovalnim novinarstvom in je zaradi dogajanj na nek način sumničav do delovanja zaposlenih na AKOS-u.

11. Pritožba pravilno opozarja, da je dokazno breme glede resničnosti objavljenih dejstev na tožencu. Vsekakor pa mora prekoračenost posega v njegove osebnostne pravice dokazati tožnik in o tem je govora v točki 37 obrazložitve izpodbijane odločbe.

12. Glede zatrjevanih kršitev kodeksa pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam prvega sodišča o ustreznosti ravnanja toženca, ki je objavil članek na podlagi pridobljenih listin in „insajderskih informacij“, izjav udeležencev, kot tudi odgovorov AKOS-a. V fazi postopka izdaje začasne odredbe takšne ugotovitve povsem zadostujejo. V kontekstu spremljajočega dogajanja - med drugim širšega raziskovanja toženca glede podeljevanja radijskih frekvenc - zapisa ni mogoče šteti za nedopustnega v takšni meri, da bi bil poseg v toženčevo svobodo izražanja utemeljen. Obravnavala se je zadeva splošnega pomena, glede katere so ostajala raznotera ugibanja. O radijskih frekvencah in njihovem podeljevanju se je v medijih pisalo na več mestih, AKOS in njegovi predstavniki pa so bili zaradi te tematike pod drobnogledom javnosti in novinarjev. To pa še ne pomeni, da presoja vseh relevantnih elementov v nadaljevanju postopka ne bi mogla pripeljati do drugačnih zaključkov. Ponovno je treba poudariti, da je pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb - še posebej, ko sta predmet tehtanja pravici do svobode izražanja in do časti ter dobrega imena - potrebna precejšnja mera zadržanosti. Tovrstne začasne odredba naj bi se izdajale predvsem v tistih, najbolj eklatantnih primerih posegov v človekove pravice, še posebej ko je razgaljeno intimno življenje. Tudi ni nepomembno, da je od objave članka do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe minilo več kot pol leta, na kar v svoji obrazložitvi pravilno opozarja prvo sodišče. V danem primeru se bo podrobnejše tehtanje med kolidirajočima se pravicama opravilo v nadaljevanju postopka, kjer se bodo bolj poglobljeno obravnavala vsa tista vprašanja, na katera opozarja pritožba (tožnikova odsotnost sodelovanja v postopku o dodelitvi radijskih frekvenc, prikrivanje dela dokumenta, spletno izsiljevanje, vprašanje tožnikove profesionalne skrbnosti, dopolnitev dokaznega postopka, itd.). V demokratičnih državah je tisku zagotovljeno posebno mesto, čeprav je ena izmed omejitev tudi zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi. To vprašanje pa se bo - kot je bilo že prej poudarjeno - poglobljeno reševalo v nadaljevanju tega pravdnega postopka.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena istega zakona zavrniti.

14. Stroški v zvezi z začasno odredbo predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o njih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, zato bo o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------------------------
¹ Primerjaj Up-614/15 z dne 21. 5. 2018.
² Pogorelčnik Vogrinc, N.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015.
³ Primerjaj Teršek A.: Svoboda izražanja, medij in demokracija v postfaktični družbi, GV Založba, Ljubljana 2018.

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2882/2015
• VSL sklep II Cp 3269/2009
• VSL sklep II Cp 159/2017