VSL Sklep V Cpg 148/2019

Jedro

Pritožnica je naprej vložila predlog za obnovo postopka in potem še revizijo zoper odločbo v rednem postopku. S prvim izrednim sredstvom je bila neuspešna, z drugim uspešna. Kot nedvomno izhaja iz samih določb ZPP, gre za dva ločena postopka, ki ju je tožnica vodila. Ni mogoča razlaga, kot jo ponuja pritožnica, da zaradi uspeha z enim izrednim pravnim sredstvom, to pomeni tudi uspeh drugega (izrednega) pravnega sredstva, saj se pri obeh presojajo povsem drugi dejanski stanovi upoštevaje druge pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožnice z dne 14. 12. 2018 za vrnitev plačane takse za predlog za obnovo postopka ter za pritožbo zoper odločbo o predlogu za obnovo postopka v celoti zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi ter podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

Potek postopka glede sodnih taks

4. Tožeča stranka je po lastnih trditvah (stran 6. pritožbe) najprej vložila predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka na sodišče prve stopnje (v nadaljevanju postopek zaradi obnove) in nato revizijo na Vrhovno sodišče zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju redni postopek). Predlog za obnovo postopka je bil pravnomočno zavrnjen in revizija zoper sklep višjega sodišča v zvezi s predlogom za obnovo postopka je bil zavržena. Z revizijo zoper sodbo višjega sodišča v rednem postopku je tožnica uspela in ji je sodišče vrnilo plačano takso za vloženo revizijo v višini 99.998,80 EUR (sklep VSL V Cpg 852/2017).

5. Določba 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da ima pravico do vrnitve sodne takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (1.). Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso za podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo (2.). Pravico do vrnitve takse ima tudi, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo (3.).

6. Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, saj je pravilno uporabilo citirana določila ZST-1.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede obveznosti tožeče stranke za plačilo sodne takse za obnovo postopka in rednega pravnega sredstva s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upoštevaje določbo 1. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) nastala tožničina taksna obveznost za vložen predlog za obnovo postopka in pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje sta odločali o predlogu za obnovo postopka. Taksni obveznosti so tako nastali. Nedvomno sta bili tudi sodni dejanji opravljeni. Sodišče prve in druge stopnje sta izdali odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. Vrhovno sodišče je revizijo zoper takšno odločitev nižjih sodišč zavrglo, torej pritožnica z izrednim pravnim sredstvom v postopku obnove ni bila uspešna.

8. Pritožnica zatrjuje, da ji je sodišče dolžno povrniti plačano sodna takso za predlog za obnovo in pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v zvezi s tem predlogom, ker meni, da je s svojim pravnim sredstvom uspela, saj je uspela z revizijo v rednem postopku in sta bili odločbi nižjih sodišč razveljavljeni, kar po mnenju pritožnice „de facto“ pomeni, da je bila uspešna tudi z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Dodaja še, da je morala vložiti (tudi) to izredno pravno sredstvo zaradi tega, ker sta sodišče prve in druge stopnje v rednem postopku izdali napačno odločbo.

9. Glede trditev, da je dejansko stanje v tej zadevi specifično, ker je bila tožnica primorana zaradi nepravilnih in nezakonitih odločb sodišč prve in druge stopnje v prvem postopku vložiti predlog za obnovo in revizijo v rednem postopku, s katero je bila uspešna, in da je to podlaga za vrnitev plačane sodne takse za vložen predlog za obnovo postopka, pritožbeno sodišče tožnici odgovarja, da gre v obeh primerih za dva različna postopka. Dejstvo, da je v prvem (rednem) postopku uspela, ne vpliva na dejstvo, da je bil postopek predlagane obnove (za tožnico neuspešno) pravnomočno končan in sta sodišči prve in druge stopnje o njem vsebinsko odločali. Takšnega medsebojnega pogojevanja plačil sodne takse, kot ga zatrjuje tožnica,¹ predpisi o sodnih taksah in tudi sodna praksa ne poznajo. Te ugotovitve ne spremeni niti dejstvo, da je Vrhovno sodišče zavrglo tožničino revizijo zoper sklep višjega sodišča, s katerim je bila pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje glede zavrnitve predolga za obnovo zavrnjena, z navedbo, da je z odločitvijo o reviziji v glavnem postopku za tožnico nastal enak procesni položaj, kot če bi bilo reviziji v obnovitvenem postopku ugodeno. Nedvomno namreč je, da ni izpolnjen položaj iz tretjega odstavka 36. člena ZST-1, da je do vrnitve sodne takse upravičen tudi tisti, ki je vložil pravno sredstvo in je z njim uspel. Tožnica s predlogom za obnovo postopka, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni uspela. Pritožbeno sodišče opozarja še, da iz obrazložitve Vrhovnega sodišča izhaja, da je za tožnico nastal enak procesni položaj!, kot če bi z revizijo glede obnove postopka uspela, kar je pomembno kot procesna predpostavka pravnega interesa za odločanje Vrhovnega sodišča, ne pomeni pa, da je Vrhovno sodišče vsebinsko pritrdilo razlogom iz revizije zoper odločbi nižjih sodišč glede obnove postopka, kot to želi prikazati pritožnica, saj se z njimi niti ni ukvarjalo.

10. Glede pritožbenih trditev, da je pritožnica „de facto“ uspela tudi z vloženim predlogom za obnovo postopka zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 45/2017 III Ips 25/2017 z dne 13. 6. 2017, ker je s slednjo razveljavilo odločbi nižjih sodišč in glede očitanih nepravilnosti v glavnem postopku, je stališče višjega sodišča naslednje.

11. Določba 370. člena ZPP določa, da se lahko izredno pravno sredstvo, revizija, vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Določba 394. člena ZPP določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan (izredno pravno sredstvo obnove postopka), na predlog stranke obnovi:

1.) če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen;

2.) če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem;

3.) če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 142. členu tega zakona, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot šest mesecev;

4.) če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;

5.) če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca;

6.) če se opira sodna odločba na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina;

7.) če je prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca stranke, nasprotne stranke ali koga drugega;

8.) če pridobi stranka možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama;

9.) če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena;

10.) če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku;

11.) če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Predlog za obnovo se vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku. Ne glede na določbo tretjega odstavka 396. člena tega zakona se obnova postopka iz tega razloga ne more več predlagati, če preteče 10 let od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

13. Iz pritožbe (stran 5) izhaja, da je pritožnica vložila predlog za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP, ker naj bi nastalo novo dejstvo, to je izdaja odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence z dne 20. 6. 2014. Kot sama navaja, je vložila revizijo v glavnem postopku zaradi nepravilnih in nezakonitih odločb nižjih sodišč (torej razlog nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev postopka po prvem odstavku 370. člena ZPP).

14. Stranka ima seveda pravico vložiti vsa pravna sredstva, za katera meni, da lahko z njimi uspe in ji tega sodišča ne odrekajo. Vendar pa mora ob tem plačati dolgovano sodno takso v skladu z ZST-1. Določbe ZST-1 in odločitev sodišča prve stopnje ne kršijo načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) niti pravice do zasebne lastnine (33.člen Ustave), kot to želi prikazati tožnica. Sodna taksa je odmena za delo sodišča. Tožeča stranka je plačala sodno takso za svoja vložena izredna pravna sredstva, tako kot jih mora vsaka druga stranka v postopku, ko jih vloži. Tožnica ne razloži, v čem je postavljena v neenak položaj z drugimi strankami. Glede pravice do zasebne lastnine pa ji je sodišče tudi že odgovorilo, zakaj je treba plačati sodno takso za delo sodišča v tem primeru. ZST-1 je jasen in za stranke določa, da morajo plačati sodno takso, ko nastane taksna obveznost, razen če so plačila oproščene in v drugih izrednih primerih. Pogoji za vrnitev plačane sodne takse iz 36. člena ZST-1 pa niso izpolnjeni.

15. Kot izhaja iz zgoraj navedenih pravnih podlag in trditev pritožnice o dejanskem stanju, gre pri reviziji zoper glavni postopek in pri obnovi postopka za dva povsem različna razloga za vložitev izrednih pravnih sredstev in glede katerih sta tekla dva (različna) sodna postopka. Pritožnica je naprej vložila predlog za obnovo postopka (pritožba tretji odstavek stran 6) in potem še revizijo zoper odločbo v rednem postopku. S prvim izrednim sredstvom je bila neuspešna, z drugim uspešna. Kot nedvomno izhaja iz samih določb ZPP, pa gre za dva ločena postopka, ki ju je tožnica vodila. Ni mogoča razlaga, kot jo ponuja pritožnica, da zaradi uspeha z enim izrednim pravnim sredstvom, to pomeni tudi uspeh drugega (izrednega) pravnega sredstva, saj se pri obeh presojajo povsem drugi dejanski stanovi upoštevaje druge pravne podlage. Stranka je lahko uspešna z enim, z drugim pa ne, ker niso povsem² identični razlogi (kar ne bi bilo smiselno in ekonomično). Trditve pritožnice, da je zaradi „krivde“ sodišča, to je nepravilnega odločanja v glavnem postopku, morala vložiti obe pravni sredstvi, pa ne zdržita logične presoje zaradi že zgoraj navedenega. Poleg tega pritožnica enkrat trdi (stran 5 pritožbe), da je obnovo postopka vložila zaradi izdane odločbe Agencije (torej povsem samostojen obnovitveni razlog, ki nima povezave z zatrjevano nezakonitostjo odločb v rednem postopku), potem pa (drugi odstavek na 4. strani in tretji odstavek na 6. strani pritožbe), da je predlog za obnovo vložila „..zaradi nepravilne odločitve sodišča je bila primora vložiti predlog za obnovo...“ in še „zaradi storjenih določenih kršitev v glavnem postopku...“ Ugotoviti je mogoče, da pritožnica prihaja s svojimi trditvami sama s seboj v nasprotje.

16. Besedilo 36. člena ZST-1 je jasno in drugačne razlage kot jezikovne niti ne dopušča. Zakonodajalec se je torej odločil, da ima stranka pravico do vrnitve takse le v naštetih primerih in sicer, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno ter, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo. Pritožnica ni uspela s trditvami, da gre za enega od teh primerov in da ji mora sodišče vrniti plačno sodno takso za predlog za obnovo in pritožbo zoper izdani sklep sodišča prve stopnje s tem v zvezi. Odveč so torej tudi njene trditve, da gre za obogatitev sodišča, saj ima le-to za svojo odločitev pravno podlago, to je ZST-1.

17. Glede očitka neobrazloženosti sodne odločbe ne drži, da je sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Podalo je svoje pravno naziranje, pravno podlago za odločitev (taksna obveznost po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1) in ugotovilo dejstva, to je, da je pritožnica vložila predlog za obnovo postopka in pritožbo zoper izdani sklep. Ugotovilo je tudi, da niso podani pogoji po 36. členu ZST-1, ki določajo, kdaj se stranki taksa vrne.

18. Glede nadaljnjih razlogov za odločitev tožnice, da vloži predlog za obnovo postopka (Odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence z dne 20. 6. 2014 in rok 30 dni), se pritožbeno sodišče ne bo izrekalo, saj niso pomembni za odločitev v tej zadevi, ker je bil predlog za obnovo postopka pravnomočno zavrnjen in bi (ponovno) presojanje utemeljenosti razlogov za vložitev predloga za obnovo postopka posegalo v razloge pravnomočne odločbe o zavrnitvi predloga o obnovi postopka.

19. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (365. člen v zvezi s 350. in 366. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Da je zaradi zatrjevanih nepravilnosti v glavnem postopku, treba vrniti sodno takso tudi v postopku glede obnove, ki pa vsebinsko v resnici, kot bo razvidno iz nadaljevanja, niti nista povezana.
² Razen nekaterih izrecno določenih absolutno bistvenih kršitev postopka (npr. (ne)izločitev sodnika, (ne)vročitev itd.), ki pa jih pritožnica ne zatrjuje.

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Cpg 442/2019
• Sklep II Ips 768/2006
• Sklep II Ips 543/98