VSL Sodba II Cp 22/2019

Jedro

Ker so tožniki trdili, da sporne nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče k več stavbam, bi morali s tožbo zahtevati ugotovitev skupne lastnine in ne zgolj ugotovitev lastnine. To, da v zahtevku tožniki niso opredelili deležev, ki pripadajo vsakokratnim lastnikom v zahtevku navedenih stavb, namreč še ne pomeni, da so zahtevali ugotovitev skupne lastnine. Tudi pri solastnini namreč ni nujno, da so solastniški deleži določeni - če niso, se domneva, da so enaki (glej drugi odstavek 65. člena SPZ). Ker tožniki zahtevka kljub ugovorom toženke v teku postopka niso popravili, je zaključek sodišča, da je tožba nesklepčna, pravilen.

Tožba je nesklepčna tudi zato, ker tožniki pri postavitvi zahtevka niso upoštevali določila 100. člena SPZ. Ta jim, ob upoštevanju ponujenih trditev, sicer daje pravico do tožbe za varstvo skupne lastnine, pri čemer tudi ni nujno, da so bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani zajeti s tožbo vsi skupni lastniki, vendar pa tako varstvo lahko zahtevajo le na celi stvari in le v korist vseh skupnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so etažni lastniki posameznih delov v stavbah M. 17 do vključno 24, v L. S tožbo zahtevajo ugotovitev, da so nepremičnine z ID znakom X-263/8-0, X-265/3-0 in X-263/1-0 splošni skupni del stavb M. 14, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23 in 24 ter v lasti vsakokratnih lastnikov teh stavb.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo in tožnikom naložilo, da toženki povrnejo 1.744,75 EUR stroškov postopka. Pojasnilo je, da je zemljišče, ki pripada več stavbam, skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb, katerih redni rabi je namenjeno, ne pa njihova last ali solast. Tožniki bi zato na takem zemljišču lahko zahtevali le ugotovitev skupne lastnine. Poleg tega bi tožniki morali oblikovati zahtevek tako, da bi ga uveljavljali v korist vseh skupnih lastnikov, a tega niso storili. Sporno zemljišče uporablja vsaj še ena stavba, ki z zahtevkom ni zajeta.

3. Tožniki zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

Menijo, da so zahtevek oblikovali skladno z 100. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Dejstvo, da se zahteva varstvo lastninske pravice za več lastnikov (za vsakokratne lastnike stavb) kaže na to, da uveljavljajo skupno lastnino. Z vložitvijo tožbe v korist le nekaterih stavb, tožniki niso posegli v pravni položaj ostalih lastnikov stavb v naselju, niti ni onemogočena njihova zaščita. Pravnomočna sodba veže le stranke postopka. Sami niso dolžni raziskovati, ali pravica uporabe na spornem zemljišču pripada še drugim etažnim lastnikom v naselju. Vložen predlog po ZVEtL-u ne dokazuje, da sporno zemljišče pripada še drugim stavbam. Sodišče bi lahko šele po tem, ko bo v tem ali drugem postopku ugotovilo, da je določeno zemljišče skupni del določene stavbe, etažne lastnike te stavbe štelo za skupne lastnike. Sicer pa noben zakon ne nalaga, da vlagajo tožbo za ugotovitev skupne lastnine v korist vseh stavb v naselju. V zvezi s presojo sklepčnosti sodišču očitajo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki niso nikoli trdili, da deset stavb predstavlja sosesko oziroma, da sporno zemljišče predstavlja le pripadajoče zemljišče k stavbam, ki so navedene v zahtevku. Tega ji zato ni bilo treba dokazovati. Opozarja še na identično oblikovan zahtevek v postopku P 487/2017 oziroma I Cp 1980/2016, v katerem se ne sodišču prve stopnje ne pritožbenemu sodišču zahtevek ni zdel sporen.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je prepozna oziroma neutemeljena. Predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Pritožba je pravočasna, a ni utemeljena.

Glede pravočasnosti pritožbe

6. Z ZPP-E je bil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo s prejšnjih 15 dni podaljšan na 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Po prehodni določbi prvega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, konča po določbah do tedaj veljavnega zakona, če ni v istem členu določeno drugače. Po tretjem odstavku istega člena se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je bila končna odločba pred sodiščem prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E, to je po 14. 9. 2017. Ker določba o pritožbenem roku sodi med določbe postopka pred sodiščem druge stopnje, pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje pa le opozarja na ureditev postopka pred sodiščem druge stopnje, se pri odločanju o pritožbi zoper vse sodbe, izdane po 14. 9. 2017, uporablja tudi novelirana določba prvega odstavka 333. člena ZPP¹. To je v sodbi, ko je stranke poučilo o pritožbenem roku, pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

7. Ker je bila izpodbijana sodba tožnikom vročena 16. 4. 2018, pritožba pa je bila vložena 16. 5. 2018, to je trideseti dan od vročitve, je pravočasna in pogojev za njeno zavrženje ni.

O utemeljenosti pritožbe

8. Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa za konkretno sodbo ni mogoče trditi. Ob tem velja dodati, da tudi v razlogih navedenih v točki 29 ni nobenega nasprotja, saj je v tem delu sodbe povzeto le tisto, kar je sodišče ugotovilo in obrazložilo že v razlogih pred tem.

9. Med sestavine stanovanjske stavbe in sicer njene skupne dele, spada tudi zemljišče. V kolikor zemljišče služi le posamezni stanovanjski stavbi, je tako kot ostali skupni deli (skupni prostori, skupni gradbeni elementi, skupne inštalacije, naprave in oprema) bodisi v solastnini vseh etažnih lastnikov posameznih delov v stavbi (skupni deli) ali v solastnini nekaterih od njih (posebni skupni deli)². V kolikor pa zemljišče služi več stavbam, je tako zemljišče skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov stanovanjskih stavb, ki jim služi³. Ker so tožniki trdili, da sporne nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče k več stavbam, bi zato morali s tožbo zahtevati ugotovitev skupne lastnine in ne zgolj ugotovitev lastnine. To, da v zahtevku tožniki niso opredelili deležev, ki pripadajo vsakokratnim lastnikom v zahtevku navedenih stavb, namreč še ne pomeni, da so zahtevali ugotovitev skupne lastnine. Tudi pri solastnini namreč ni nujno, da so solastniški deleži določeni - če niso, se domneva, da so enaki (glej drugi odstavek 65. člena SPZ). Ker tožniki zahtevka kljub ugovorom toženke v teku postopka niso popravili, je zaključek sodišča, da je tožba nesklepčna⁴, pravilen, pravilna pa je zato tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka.

10. Tožba pa je nesklepčna tudi zato, ker tožniki pri postavitvi zahtevka niso upoštevali določila 100. člena SPZ. Ta jim, ob upoštevanju ponujenih trditev⁵, sicer daje pravico do tožbe za varstvo skupne lastnine, pri čemer tudi ni nujno, da so bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani zajeti s tožbo vsi skupni lastniki, vendar pa tako varstvo lahko zahtevajo le na celi stvari in le v korist vseh skupnih lastnikov. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa⁶.

11. Tega tožniki pri postavitvi zahtevka niso upoštevali, saj so s tožbo zahtevali varstvo le v korist etažnih lastnikov desetih večstanovanjskih stavb, čeprav iz njihovih trditev izhaja, da sporno zemljišče pripada še drugim stavbam v naselju⁷. Povedano drugače: zahtevek bi morali oblikovati tako, da bi varstvo (skupne) lastnine zahtevali v korist vseh stavb za katere v svojih navedbah trdijo, da jim sporno zemljišče pripada, saj so tudi etažni lastniki teh stavb (ob upoštevanju že večkrat citirane določbe 23. člena SZ-1) njegovi skupni lastniki. Dejstvo, da lahko tudi etažni lastniki stavb, ki jih tožniki niso zajeli s tožbenim zahtevkom, sprožijo ustrezen postopek za varstvo svoje (skupne) lastnine, na to ne vpliva.

12. Ker se pri presoji sklepčnosti tožbe presoja le to, ali iz trditev v tožbi, če bi se te izkazale za resnične, izhaja posledica, ki jo tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja, na odločitev ne more vplivati dejstvo, da sodišče prve stopnje (še) ni ugotovilo, ali je sporno zemljišče res skupni del vseh stavb v naselju ali le nekaterih. Zato tudi ni upoštevna nadaljnja pritožbena trditev, da le ugotovitev, kdo sporno zemljišče uporablja in ugotovitev, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tečeta dva postopka za določitev pripadajočega zemljišča (na parceli 263/8 in 265/3) v korist 14 stavb, med katerimi so tudi stavbe tožnikov, ne zadoščata za sklep, da določeni stavbi sporno zemljišče tudi lastniško pripada⁸.

13. Končno na odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na odločbo pritožbenega sodišča I Cp 1980/2016, ki je bila izdana v zvezi z odločitvijo v postopku I P 1713/2010 (in ne P 487/2017), ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, saj v tej zadevi, kot je mogoče razbrati iz odločb, vprašanje sklepčnosti ne pred sodiščem prve ne pred sodiščem druge stopnje ni bilo izpostavljeno kot sporno⁹, poleg tega pa je sklepčnost odvisna ne le od zahtevka, ki se uveljavlja, pač pa tudi od trditev, ki jih tožeča stranka ponudi. Te trditve pa so, tudi pri sicer podobnih dejanskih položajih, lahko različne.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, do njihovega povračila niso upravičeni. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

-------------------------------
¹ Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že večkrat: glej odločbe VSL II Cp 759/2018, I Cp 1232/2018, II Cp 1309/2018 in II Cp 2183/2018.
² Glej 3. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in tretji odstavek 23. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1).
³ Glej 23. člen SZ-1.
⁴ O nesklepčnosti tožbe praviloma govorimo, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (glej 318. člen ZPP).
⁵ To je trditev, da sporne nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče k več stavbam (kar po že omenjenem določilu 23. člena SZ-1 pomeni, da so tožniki, če to drži, njihovi skupni lastniki).
⁶ Glej odločbi VS RS II Ips 71/2012 in II Ips 13/2012.
⁷ Tako so v vlogi z dne 16. 5. 2017 (list. št. 40) navedli, da je bilo sporno zemljišče s prostorskimi načrti predvideno kot zunanja ureditev stanovanjskih objektov v naselju (iz nadaljnjih navedb tožnikov izhaja, da je v naselju 20 stavb, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa, da jih je 17) z namenom, da bo služilo za normalno rabo stanovanjskih objektov naselja in zato ustreza pojmu skupnega funkcionalnega zemljišča več objektov. V nadaljevanju so navedli še to, da so med temi objekti tudi objekti tožnikov. S pritožbeno navedbo, da nikoli niso trdili, da sporno zemljišče predstavlja skupno pripadajoče zemljišče le za stavbe, ki so navedene v tožbenem zahtevku, to le še dodatno potrjujejo.
⁸ Te ugotovitve pa nedvomno vsaj nakazujejo, da bi lahko bile trditve tožnikov, da sporno zemljišče predstavlja skupni del vseh stavb v naselju, resnične.
⁹ Pritožbeno sodišče ob tem posebej izpostavlja, da je bila v tej zadevi glede večjega dela zahtevka izdana sodba na podlagi pripoznave, pri kateri ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje utemeljenosti zahtevka po materialnem pravu (kar vključuje tudi presojo sklepčnosti) ni smelo presojati (glej 316. člen ZPP in 338. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4174/2009
• VSL Sklep II Cp 1563/2019
• VSL sklep I Cp 2386/2013