VSL Sklep II Cp 2558/2018

Jedro

Poudarek v nepravdnem postopku ni na predlogu, ampak na ureditvi razmerja med prizadetimi osebami. Navedeno pomeni, da tudi če predlagatelji predloga v konkretni zadevi ne bi spremenili, to ne bi bila ovira za odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo, oziroma ne bi bil razlog za zavrnitev prvotnega predloga.

Plačilo predujma pomeni zgolj založitev stroška za izvedbo dokaza s strani ene stranke (udeleženca). Kot tako nima nobenega vpliva ne na to, katera stranka (udeleženec) bo ta strošek dejansko nosila na koncu, niti ni možno takšnega plačila upoštevati kot (delnega) plačila stroškov postopkov, ki jih je dolžna na koncu postopka ena stranka (udeleženec) povrniti drugi.

Glede na 104. člen ZNP je povračilo skupnega zneska stroškov, do katerega so predlagatelji upravičeni, med posamezne udeležence razdeljeno ob upoštevanju razmerja parcel, ki jih je posamezen od njih (na podlagi odločb izdanih v tej nepravdni zadevi) dolžan vrniti predlagateljem oziroma zanje plačati odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnika sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 11. 9. 2018 odločilo:

- da je Občina zavezanka za vračilo zaplenjenega nepremičnega premoženja v last in da je dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem A. A., roj. ..., umrlem ..., parcele št. 2137 k. o. X, št. 2139 k. o. X, št. 2140 k. o. X, št. 2143 k. o. X, št. 2144 k. o. X, št. 2147 k. o. X, št. 2148 k. o. X in št. 2150 k. o. X (1. točka izreka),

- da je dolžna Republika Slovenija skrbniku za posebni primer iz 5. točke sklepa N 7/2006 z dne 24. 3. 2015 za zaplenjeno nepremično premoženje, in sicer za parcele št. 2138 k. o. X, št. 2141 k. o. X, št. 2142 k. o. X, št. 2145 k. o. X, št. 2146 k. o. X, št. 2149 k. o. X, v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa izplačati odškodnino v višini 1.625,39 EUR v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja z obrestmi, tekočimi od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, tj. 12. 7. 1993 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve obveznic pa z obrestmi, kot jih določa Uredba (2. točka izreka),

- da je dolžna nasprotna udeleženka Republika Slovenija v roku 30 dni od vročitve sklepa predlagateljem povrniti stroške tega postopka v višini 7.985,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka),

- da je dolžan nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v roku 30 dni od vročitve sklepa predlagateljem povrniti stroške tega postopka v višini 18.928,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka),

- da je dolžna nasprotna udeleženka Občina v roku 30 dni od vročitve sklepa predlagateljem povrniti stroške tega postopka v višini 2.661,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pritožila prva nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec.

3. Prva nasprotna udeleženka (Občina) se zoper sklep v 1. in 5. točki izreka pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 1649/2017 z dne 4. 10. 2017 pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo glede parcel, ki jih je dolžna vrniti v skladu z izpodbijanim sklepom, in sicer iz razloga, ker so za dele parcel, iz katerih so te parcele po izvedeni parcelaciji nastale, obstajale ovire za vračilo v naravi. Sodišče prve stopnje bi moralo z izpodbijanim sklepom odločiti, da se predlog predlagateljev za vrnitev predmetnih parcel zavrne. S tem, ko je postavilo izvedenca geodetske stroke z nalogo oprave parcelacije predmetnih parcel, je ravnalo napačno. Poudarja, da sama parcelacije ni predlagala. V kolikor so jo predlagali predlagatelji, pa poudarja, da bi moralo sodišče tak njihov predlog kot prepozen zavreči. Ni ji znano, kdo je poravnal predujem za izvedenca geodetske stroke. Če je sodišče plačilo opravilo iz preostanka predujma, ki ga je sama poravnala 26. 4. 2016, tega ne bi smelo storiti. Glede na to, da po javno dostopnih podatkih obstajajo za dele teh parcel ovire za vračilo v naravi, bi morali predlagatelji predlagati, da se jim deli parcel, za katere ovir na vračilo v naravi ni, vrne v naravi, za preostale parcele pa zahtevati odškodnino. Ker tega niso storili, bi moralo sodišče prve stopnje njihov predlog za vračilo predmetnih parcel zavrniti. Poudarja, da je sodišče prve stopnje s sklepom N 7/2006 z dne 24. 3. 2015 zahtevek predlagateljev za vračilo parcel št. 292/55, 292/1 in 274/286, vse k.o. X, ravno iz navedenega razloga v celoti zavrnilo (sklicuje se na 19. točko sklepa). Izpodbija tudi odločitev o stroških. Poudarja, da je v postopku založila predujem v višini 1.000,00 EUR, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo za stroške za delo izvedenca, za katerega je predujem založila predlagateljica, zmanjšati stroške, ki jih je dolžna pritožnica povrniti predlagateljem. Sodišče je stroške odmerilo tudi bistveno previsoko. Nekaterih stroškov predlagateljem ne bi smelo priznati, saj vsakega dopisa ni mogoče šteti za neobrazloženo vlogo.

4. Tretji nasprotni udeleženec (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) se pritožuje zoper 4. točko sklepa in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v tem delu razveljavi in stroške pravilno odmeri oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma pojasnjuje, kako naj bi sodišče prve stopnje v predmetnem postopku odločilo o glavni stvari. V zadnjih dveh ponovljenih postopkih, to je v postopku N 31/2015 kot tudi v postopku N 30/2017 ni vsebinsko obravnavalo nepremičnin, za katere bi kakorkoli lahko bil zavezanec pritožnik. Sodišče je odmerilo skupno višino stroškov predlagateljev do leta 2015 v znesku 33.108,30 EUR stroškov, od leta 2015 dalje pa v skupnem znesku 7.253,44 EUR. Stroški naj bi bili v obeh primerih nejasni. Tako, kot so opredeljeni, ne predstavljajo osnove za prisojeni skupni znesek, prav tako ni upoštevano načelo njihove potrebnosti. Nadalje ni jasno in ne pojasnjeno, kakšno osnovo za odmero stroškov je sodišče uporabilo oziroma kaj je štelo kot vrednost predmeta sodnega postopka, zaradi česar ni mogoče preveriti niti ustreznosti posameznih priznanih postavk. Posebej ni v zadostni meri obrazloženo, katero podlago je dejansko uporabilo kot osnovo za izračun in odmero odvetniških stroškov. Sodišče je pojasnilo, da je uporabilo Odvetniško tarifo, ki je veljala od 5. 2. 1995 do 11. 7. 2003, in Odvetniško tarifo, ki je veljala od 12. 7. 2003 do 31. 12. 2008, ni pa pojasnilo, katero je dejansko uporabilo in v katerih primerih. V nasprotju s pravili je predlagateljem priznalo vse priglašene stroške, ki pa ne morejo biti priznani, saj nikakor niso bili vsi potrebni. Gotovo so nepotrebni stroški za izdelavo odgovorov na pritožbo z dne 10. 9. 2002, z dne 3. 7. 2008 in z dne 28. 3. 2017, kakor tudi stroški dveh odgovorov na revizijo, enega z dne 24. 10. 2003 in enega kasnejšega, ki ga sodišče datumsko ne opredeljuje. Glede na to, da nobeden od odgovorov na pravna sredstva, ki so jih podali predlagatelji, v ničemer ni doprinesel k odločitvi pristojnega organa, ki je pravna sredstva obravnaval, je priznavanje stroškov njihove sestave nepravilno. Sodišče je nekritično prisodilo stroške kar petih pripravljalnih vlog ponovljenega postopka, pri čemer se vlogi predlagateljev z dne 9. 2. 2016 in 22. 3. 2016 nanašata na nepremičnine, o katerih je že bilo odločeno, torej so bili povsem nepotrebni. Pri vlogi z dne 16. 2. 2017 pa gre zgolj za kratko obvestilo o sprejemanju mnenja izvedenca, ki ga sicer predlagateljem sploh ne bi bilo potrebno podati in kot takšno ne more predstavljati stroškovne obremenitve, kot jo je podalo sodišče. Nadalje sodišče priznanih stroškov odgovora na revizijo sploh ni datumsko opredelilo, odgovor na pritožbo pa je v točki 16. obrazložitve ovrednotilo s sklicevanjem na tar. št. 22 v povezavi s tar. št. 13 Odvetniške tarife, za kar pa v zatrjevano uporabljeni Odvetniški tarifi podlage ni. V kolikor gre za tarifo iz leta 1995, na kar se uvodoma pri obrazložitvi odločitve o stroških sklicuje sodišče, ta v tar. št. 22 opredeljuje upravni postopek in zato sklicevanje nanjo v tej zadevi ne pride v poštev. Če pa je sodišče uporabilo tarifo iz leta 2003, potem je nesmiselna navezava na tar. št. 13, saj se ta številka nanaša na kazenske zadeve. Navedeno naj bi pomenilo, da je tudi višina nagrade neobrazložena in neutemeljena. Prav tako je popolnoma neobrazloženo priznanje stroškov računa A. d.o.o. z dne 16. 4. 2002 v višini 5.028,00 EUR in še enega z dne 16. 5. 2001 v višini 5.888,11 EUR. Sodišče ni obrazložilo ne vsebine ne višine le-teh, zaradi česar ni jasno, kakšni stroški to so in zakaj so bili v takšni višini priznani. Pritožnik se ne strinja niti z odločitvijo sodišča v delu, ko uspeh predlagateljev poenostavljeno ocenjuje glede na število parcel in iz tega izračunanim odstotkom njihovega uspeha. Prav tako se ne strinja z razdelitvijo obveznosti povračila stroškov med nasprotne udeležence. Po prepričanju tretjega nasprotnega udeleženca za presojo uspeha in razdelitev stroškovnega bremena izhodišče, ki temelji na številu parcel in ne na njihovi vrednosti, ni ustrezno. Število nepremičnin samo po sebi o vrednosti obravnavanega predmeta ne pove ničesar, saj so parcele zelo različne. Sodišče bi moralo pri odločitvi o stroških upoštevati vrednost nepremičnin ter glede nanjo odmeriti in določiti njihovo vračilo. Ne le, da ni opredelilo, katere so vrednosti, ki jih je kot podlago in za izračun upoštevalo, ampak tudi ni pojasnilo, zakaj je kriterij razdelitve stroškov glede na število parcel, ki so jih dolžni vrniti, primeren in pravilen. Pritožnik se ne strinja niti s tem, da prevzame breme stroškov, ki jih je sodišče opredelilo v točkah 17. in 18. obrazložitve. Šlo naj bi za stroške, ki so nastali v dveh ponovljenih postopkih N 31/2015 in N 30/2017, ki se je vodil po delnih razveljavitvah predhodnih sklepov o načinu vračila. Gre izključno za stroške, nastale v zvezi z obravnavanjem in določanjem načina vračila nepremičnin, ki so se nanašale na zavezo vračila prvo nasprotne udeleženke oziroma plačila odškodnine s strani drugo nasprotne udeleženke. To pomeni, da sam ni imel v tem delu postopka prav nobene vloge niti nobenega pravnega interesa. Poudarja, da so mu bili stroški nepotrebno povzročeni, zaradi česar bi moralo sodišče v zvezi z odmero stroškov tega dela postopka upoštevati določila petega odstavka 35. člena ZNP in v tem delu predlagateljem naložiti vračilo stroškov tretjemu nasprotnemu udeležencu.

5. Ostali udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo prve nasprotne udeleženke:

7. Tako kot tožbo je možno tudi predlog v nepravdnem postopku spremeniti do zaključka obravnavanja na prvi stopnji (184. člen ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP²). Z ozirom na to je potrebno tudi spremembo predloga, kot je bila s strani predlagateljev smiselno podana v vlogi z dne 3. 4. 2018,³ potrebno šteti za pravočasno. Nadalje je potrebno v zvezi z omenjenim vprašanjem izpostaviti, da poudarek v nepravdnem postopku ni na predlogu, ampak na ureditvi razmerja med prizadetimi osebami.⁴ Navedeno pomeni, da tudi če predlagatelji predloga v konkretni zadevi ne bi spremenili, to ne bi bila ovira za odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo, oziroma ne bi bil razlog za zavrnitev prvotnega predloga (kakor to navaja pritožba).⁵ Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je povsem nebistvena tudi okoliščina, kdo od udeležencev predmetnega postopka je založil predujem za izvedenca geodetske stroke. Kot je iz predmetnega spisa razvidno, so ga po pozivu sodišča prve stopnje (z dne 14. 12. 2017) dne 19. 12. 2017 plačali (založili) predlagatelji.

8. Plačilo predujma pomeni zgolj založitev stroška za izvedbo dokaza s strani ene stranke (udeleženca). Kot tako nima nobenega vpliva ne na to, katera stranka (udeleženec) bo ta strošek dejansko nosila na koncu, niti ni možno takšnega plačila upoštevati kot (delnega) plačila stroškov postopkov, ki jih je dolžna na koncu postopka ena stranka (udeleženec) povrniti drugi.⁶ Zato je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje predujem v višini 1.000,00 EUR, ki naj bi ga v postopku za delo izvedenca založila pritožnica, upoštevati kot (delno) plačilo stroškov predlagateljev (udeleženca) oziroma za ta znesek zmanjšati stroške, ki jih je slednja dolžna povrniti predlagateljem, neutemeljeno. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje stroške predlagateljev odmerilo bistveno previsoko, da nekaterih stroškov ne bi smelo priznati in da vsakega dopisa ni mogoče šteti za neobrazloženo vlogo, pa je očitno presplošno (nekonkretizirano) in kot tako neupoštevno.

V zvezi s pritožbo tretjega nasprotnega udeleženca:

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo o stroških celotnega postopka oziroma o stroških, nastalih predlagateljem glede vsega premoženja, ki se je v tem postopku (nepravdni zadevi) vrnilo na podlagi (v okviru) posameznih sklepov. Z ozirom na to pritožnikovo poudarjanje, da se v zadnjih dveh ponovljenih postopkih (to je v postopkih N 31/2015 in N 30/2017) vsebinsko ni obravnavalo nepremičnin, za katere bi bil lahko zavezanec on, ni bistveno. Ker gre za vse relevantne stroške predlagateljev, nastale v tej nepravdni zadevi oziroma v celotnem postopku, v katerem je bil pritožnik udeležen od začetka do konca, je neprepričljivo tudi njegovo zatrjevanje o neobstoju interesa in vloge v zadnjem delu postopka, ki je sicer tekel od leta 1996 dalje.⁷ Enako velja za (sicer nekonkretizirano) navajanje, da so mu bili stroški nepotrebno povzročeni, samo sklicevanje na uporabo določbe petega odstavka 35. člena ZNP pa hkrati zmotno, saj ni (po)jasn(jen)o, na kakšen način naj bi mu predlagatelji (po krivdi ali naključju, ki se jim je primerilo) povzročili stroške in katere točno. Sodišče prve stopnje je svojo stroškovno odločitev povsem pravilno oprlo na 104. člen ZNP (v zvezi z 71. členom ZDen⁸).

10. Sodišče prve stopnje je povračilo skupnega zneska stroškov, ⁹ do katerega so predlagatelji upravičeni, med posamezne udeležence razdelilo ob upoštevanju razmerja parcel, ki jih je posamezen od njih (na podlagi odločb izdanih v tej nepravdni zadevi) dolžan vrniti predlagateljem oziroma zanje plačati odškodnino. Tak kriterij je (upoštevaje 104. člen ZNP) logičen tudi po mnenju tega sodišča. Pritožnik zatrjuje, da bi moralo sodišče namesto števila parcel upoštevati njihovo vrednost, češ da število nepremičnin/parcel (zaradi njihove različnosti) ničesar ne pove o (njihovi) vrednosti. To samo za sebe oziroma na splošni ravni sicer drži, a je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje brezpredmetno. Pritožba namreč konkretno niti ne zatrjuje, da naj bi bilo razmerje (skupne) vrednosti parcel, za vrnitev katerih naj bi bil posamezen od nasprotnih udeležencev zavezan, drugačno od razmerja, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (in zanj bolj ugodno), oziroma, da bi med parcelami obstajala pomembna razlika v njihovi vrednosti (in kakšna točno). Ker je v tem oziru izostala vsaka konkretizacija, pritožba ne pomisleka v pravilnost kriterija, ki ga je za razdelitev stroškov izbralo sodišče prve stopnje, ne poraja.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 – 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno navedlo, katere priglašene stroške je predlagateljem priznalo in v kakšni višini oziroma katero pravno podlago je pri tem upoštevalo. Pritožba trdi, da naj bi bili s strani sodišča prve stopnje podani razlogi nejasni, a tega na konkretni ravni oziroma kar se tiče posameznih stroškov (v pretežnem delu) ustrezno ne pojasni.¹⁰ V uvodu 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, katere določbe (katerih predpisov¹¹) je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi vrednosti povračila za opravljene storitve, iz iste točke pa je razvidno tudi, da je (kot vrednost predmeta) upoštevalo 2000 točk. Zato (posplošen) očitek, da ni mogoče preveriti ustreznosti posameznih priznanih postavk, ne drži. V nadaljevanju pritožba (kot nejasen) izpostavlja v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenjen odgovor na pritožbo (z dne 3. 7. 2008), za katerega je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na tar. št. 22 Odvetniške tarife priznalo 500 točk. Pri tem je jasno, da gre za Odvetniško tarifo iz leta 2003, ki v tar. št. 22 ureja nagrado za dejanja v nepravdnem postopku. Omenjena tar. št. se sklicuje na tar. št. 18/1¹², in ne tar. št. 13/1, kot je to očitno pomotoma navedlo sodišče prve stopnje, kar pa samo za sebe nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti prisojene nagrade (da naj bi bila nepravilna, pritožba konkretizirano tudu sicer ne zatrjuje) oziroma na možnost njene preveritve.

12. Podobno neprepričljivo je pritožbeno zatrjevanje, da so bili stroški za izdelavo odgovorov na pritožbo z dne 10. 9. 2002, z dne 3. 7. 2008 in z dne 28. 3. 2017, kakor tudi stroški odgovorov na revizijo z dne 24. 10. 2003 in kasnejšega (ki ga sodišče prve stopnje datumsko ni opredelilo),¹³ nepotrebni češ da ni nobeden od njih v ničemer doprinesel k odločitvi pristojnega organa, ki je pravna sredstva obravnaval. Zakaj ni doprinesel (in je bil zato nepotreben), namreč pritožba konkretno ne pojasni. Presplošen je tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično prisodilo stroške petih pripravljalnih vlog ponovljenega postopka. Tako se vlogi predlagateljev z dne 9. 2. 2016 in 22. 3. 2016 (za razliko od tega, kar navaja pritožba) ne nanašata le na nepremičnine, o katerih je (do tedaj) že bilo odločeno, ampak so slednji v obeh opozarjali tudi na nepremičnine (oziroma se opredeljevali do načina njihove vrnitve), o katerih (do tedaj) še ni bilo odločeno, v vlogi z dne 16. 2. 2017, poslani kot odgovor na prejeto izvedensko mnenje, pa se hkrati opredelili tudi do načina vračanja.

13. Sodišče prve stopnje je v okviru 16. točke obrazložitve izpodbijsnega sklepa predlagateljem priznalo povračilo stroškov po računih podjetja A. d.o.o. z dne 16. 4. 2002 v višini 5.028,00 EUR in z dne 16. 5. 2001 v višini 5.888,11 EUR (računa, iz katerih takšen znesek oziroma v primeru drugo navedenega računa njegova tolarska protivrednost izhaja, se nahajata v prilogah A122 - A123). Iz predmetnega spisa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje predlagatelje s sklepom z dne 6. 3. 2012 pozvalo na dopolnitev predloga z opredelitvijo in predložitvijo dokazil v zvezi z identifikacijo (zahtevanih) zemljišč v času zaplembe in po današnjem stanju, kar so slednji dne 24. 4. 2012 storili s predložitvijo (dopolnitve) identifikacijskih potrdil, ki jih je zanje izdelalo predhodno omenjeno podjetje. Gre torej za stroške, ki so predlagateljem nastali z izdelavo za postopek potrebnih dokumentov in po samem pozivu sodišča prve stopnje. Kaj bi moralo slednje, ki se sklicuje na sama računa, glede višine teh stroškov še obrazložiti, kot izpostavlja pritožba, ni (po)jasn(jen)o. Prav pa tudi s strani pritožbenega sodišča ni dvoma, da gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi neuspeha s pritožbama nasprotna udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.
³ In sicer da za zemljišča, za katera bi se v postopku ugotovilo, da jih ni moč vrniti v naravi, predlagajo plačilo (vrnitev v obliki) odškodnine.
⁴ Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 122/1999 z dne 25. 11. 1999 kot tudi odločbe tega sodišča I Cp 2003/2011 z dne 11. 1. 2012, II Cp 1280/2009 z dne 26. 8. 2009 in I Cp 1742/2016 z dne 30. 11. 2016.
⁵ Na to ne vpliva niti okoliščina, da je sodišče prve stopnje s sklepom N 7/2006 z dne 24. 3. 2015 zahtevek predlagateljev za vračilo parc. št. 292/55, 292/1 in 274/286, vse k.o. X, kot poudarja pritožba, iz takšnega razloga zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem pojasnilo (glej 19. točko obrazložitve omenjenega sklepa), da bi morali predlagatelji vrnitev v naravi in odškodnino zahtevati v deležu od celotne nepremičnine, za kar pa je bilo že v sklepu tega sodišča II Cp 1649/2017 z dne 4. 10. 2017 poudarjeno, da to ne drži (glej 10. točko obrazložitve sklepa tega sodišča z dne 4. 10. 2017). Poleg tega so (kot je bilo ugotovljeno v 7. točki obrazložitve predmetnega sklepa) predlagatelji vlogi z dne 3. 4. 2018 ustrezen predlog podali.
⁶ Znesek je založen in uporabljen zaradi izvedbe dokaza (npr. za plačilo stroškov nastalih z angažiranjem izvedenca).
⁷ Ne-nazadnje je bila s sklepoma tega sodišča z dne 16. 9. 2015 in z dne 4. 10. 2017 razveljavljena prvostopenjska odločitev o stroških, ki se je nanašala tudi nanj.
⁸ Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da skupaj priznani stroški predlagateljev znašajo 39.966,81 EUR, navajanje pritožnika (ki predhodne ugotovitve ne izpodbija), da naj bi ti do leta 2015 znašali 33.108,38 EUR, od leta 2015 dalje pa skupaj 7.253,44 EUR, ni jasno.
¹⁰ Podobno splošen je pritožbeni očitek, da ni bilo upoštevano načelo njihove potrebnosti.
¹¹ V tem okviru je navedlo Odvetniško tarifo 95 (Uradni list RS, št. 7/1995, s kasnejšimi spremembami) in Odvetniško tarifo 2003 (Uradni list RS, št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami), pri čemer je že z opredelitvijo obdobja njune časovne veljavnosti jasno nakazalo, da se bodo posamezna odvetniška opravila vrednotila ob upoštevanju tiste, v času veljavnosti katere je bilo posamezno dejanje opravljeno. Poleg tega pritožba tudi v zvezi s tem konkretno ne zatrjuje (in pojasni), kateri konkretni strošek (opravilo) naj bi bil morebiti obračunan napačno oziroma po napačni tarifi.
¹² Ki predvideva nagrado za tožbo vloženo v pravdnem postopku.
¹³ Kot je iz predmetnega spisa razvidno, je ta odgovor z dne 23. 4. 2009. Sama okoliščina, da ga je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pozabilo datumsko opredeliti (kar izpostavlja pritožba), ne vpliva ne na možnost njegove identifikacije, ne na presojo pravilnosti zanj prisojene nagrade.

Datum zadnje spremembe:

13.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2954/2013
• VSL Sklep II Cp 2334/2019
• VSC sklep I Ip 4/2012