<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 172/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.172.2019
Evidenčna številka:VSL00022893
Datum odločbe:15.05.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost odvetnika - odvetniška napaka - prenehanje mandatne pogodbe - odstop od mandatne pogodbe - pooblastilo - preklic pooblastila - zahteva pisnosti - vzročna zveza

Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik lahko le pisno odstopil od mandatne pogodbe. V pisni obliki mora biti dano ali preklicano le pooblastilo (gre za t.i. zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih oseb). Za sklenitev ali odstop od mandatne pogodbe (tu gre za notranje razmerje med strankama) pa pisna oblika ni predpisana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka odločilo, da se zaradi umika tožbe v višini 325.000,00 EUR postopek v tem delu ustavi. Nato je s sodbo v točki II. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da sta ji prva in in druga tožena stranka nerazdelno dolžni plačati odškodnino v znesku 176.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.12.2015 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.463,16 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 4.903,99 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba v delu, v katerem sodišče prve stopnje odloči, da je „potrebno dano situacijo gledati celovito“ in da v skladu s tem druga tožena stranka kot odvetnik ni ravnala protipravno, napačna in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka tega člena ter zmotna uporaba 6. in 768. člena Obligacijskega zakonika2 (OZ) in določila drugega odstavka 99. člena ZPP. Tožeča stranka meni, da bi morala druga tožena stranka odpovedati pooblastilo na način, kot ga je sama prejela, torej pisno. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z drugim tožencem v času primarne pravde na Okrožnem sodišču v Ljubljani ni bila več v mandatnem razmerju. Drugi toženec kot odvetnik ni tožeči stranki nikoli odpovedal danega pooblastila niti s strani tožeče stranke ni prejel preklica pooblastila. Napačno je sklepanje sodišča, da iz predložene elektronske korespondence med vpletenimi osebami kjerkoli izhaja, da bi kdajkoli bil podan ali izrečen ali pa tudi samo omenjen preklic pooblastila. Sodišče ne upošteva zadostno subjektivnih okoliščin primera. Stališče sodišča, da je na situacijo treba gledati celovito, pa že meji na pristrano in arbitrarno odločanje. S takšnim stališčem sodišče močno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Gre tudi za protispisen zaključek sodišča, zaradi česar je podana kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče se je zadovoljilo le s pojasnilom drugega toženca in ni naredilo popolne dokazne ocene. Sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke in prič oziroma jih je upoštevalo napačno. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Drugi toženec bi tožečo stranko moral opozoriti na posledice, če v zadevi ne bo postopala urgentno. Drugi toženec preklica mandatnega razmerja ni nikoli direktno ali indirektno sprejel ali pa ga sam podal in ga naznanil sodišču. Drugi toženec bi moral prevzeto naročilo izvršiti po prejetih navodilih in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, vse do formalnega preklica le-tega, ne glede na subjektivne okoliščine njunega odnosa. Škodo bi lahko preprečil, če bi določena opravila namesto njega opravil drug odvetnik. Napačen je zaključek sodišča, da je tožeča stranka pooblastilo drugemu tožencu preklicala in za zastopanje pooblastila drugo odvetnico S. K. To je osebno potrdila tudi imenovana odvetnica. Slednja je potrdila, da jo je tožeča stranka pooblastila samo za vložitev ugovora zoper predhodno odredbo opr. št. Z 37/2013 z dne 22.7.2013 in ne za zastopanje v postopku oziroma prevzem zastopanja s strani drugega toženca. To potrjuje tudi datum podelitve pooblastila, ki glasi na dan 29.7.2013. Če bi navedbe drugega toženca držale, bi ta za pritožbo zoper sodbo moral izkazati nov mandat oziroma predložiti novo pooblastilo, česar pa ni storil, kar nakazuje, da pooblastilo ni prenehalo.

3. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prva toženka in drugi toženec in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ali kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožeča stranka ne pojasni, katerih njenih navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo in s kakšnim postopanjem sodišča naj bi ji bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, v njej pa tudi ni nobenih nasprotij, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zgolj zapis sodišča v delu, ko obrazlaga svojo dokazno oceno, da „je treba dano situacijo gledati celovito“, ne predstavlja ne arbitrarnega ali pristranega odločanja, ne očitane protispisnosti. Prav tako tožnik ne pojasni, v čem je odstop sodišča prve stopnje od usklajene sodne prakse.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik v drugi polovici septembra 2013 na sestanku z drugim tožencem ustno odstopil od mandatne pogodbe (sklenjene z drugim tožencem kot odvetnikom), je prepričljiva, skrbna in natančna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem, na kakšni podlagi je sprejelo tak zaključek. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s pojasnilom (izpovedjo) drugega toženca, temveč je svojo dokazno oceno oprlo tudi na elektronsko komunikacijo med drugim tožencem, tožnikom, tožnikovo ženo in odvetnico S. K. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 34 in 35 obrazložitve sodbe. Ko je v elektronskih sporočilih drugi toženec tožniku (ki je bil njegov prijatelj, katerega je brezplačno zastopal v večih zadevah) ali tožnikovi ženi poslal sporna pisanja, da jih ta naprej posreduje odvetnici S. K., nikoli ni prejel odgovora, da ga ta odvetnica ne bi zastopala, prav tako takšnega odgovora ni prejel od odvetnice S. K., ki ji je prav tako posredoval vabilo na glavno obravnavo, ki ga je sam prejel od sodišča. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je bila vsa dokumentacija v zvezi s sporno zadevo 4.11.2013 (torej tri mesece po tem, ko je bilo potrebno sestaviti ugovor zoper predhodno odredbo) izročena osebi, zaposleni pri odvetnici S. K., kar kaže na to, da je drugi toženec bil prepričan, da je tožnika po septembru 2013 zastopala odvetnica S. K. oziroma da ga sam ne zastopa več, saj ji sicer ne bi izročil dokumentacije. Če bi bila le ta pooblaščena zgolj za vložitev ugovora zoper predhodno odredbo, izdano 22.7.2013, spisa v novembru 2013, ko ji ga je izročila delavka v pisarni drugega toženca, ne bi potrebovala. Pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje tako ne more omajati niti pritožbena navedba, da v elektronskih sporočilih ni izrecno omenjen preklic pooblastila.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik lahko le pisno odstopil od mandatne pogodbe. V pisni obliki mora biti dano ali preklicano le pooblastilo (gre za t.i. zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih oseb). Za sklenitev ali odstop od mandatne pogodbe (tu gre za notranje razmerje med strankama) pa pisna oblika ni predpisana. Tako je zadoščalo, da je tožnik ustno odstopil od mandatne pogodbe na sestanku z drugim tožencem, zato drugi toženec za tožnika v sporni pravdni zadevi ni bil več dolžan opravljati pravdnih dejanj kljub temu, da preklic pooblastila nato ni bil naznanjen sodišču (kar se je zavezal storiti tožnik). Sodišče prve stopnje tako ni napačno uporabilo ne določb 6. in 768. člena OZ in ne 99. člena ZPP. Drugi toženec po odstopu od mandatne pogodbe za tožnika ni bil več dolžan opravljati pravdnih dejanj in so tako neutemeljeni očitki, da bi drugi toženec moral prevzeto naročilo izvršiti po prejetih navodilih in s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, vse do formalnega preklica le-tega, ne glede na subjektivne okoliščine njunega odnosa. Glede na navedeno je prepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je drugi toženec zaradi prijateljskega razmerja s tožnikom in varovanja njegovih koristi vložil tudi pritožbo zoper sodbo kljub odstopu tožnika od mandatne pogodbe. Sodišče s preklicem pooblastila ni bilo seznanjeno, zato je upoštevalo tudi to dejanje (vložitev pritožbe) drugega toženca.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo tudi, da tožnik v postopku ni predložil pogodbe o finančnem leasingu št. 00088/07 in pogodbe o pristopu k dolgu št. 1/12288/07 z dne 5.8.2008, na katerih temelji tožnikova obveznost. Zato sodišče ni imelo možnosti vsebinsko presojati, s kakšnimi ugovori bi tožnik lahko v spornem postopku uspel. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da bi moral drugi toženec ugovarjati višini terjatve po prejetem cenitvenem poročilu, pri čemer pa ni dokazal, da je drugi toženec to poročilo sploh prejel, drugi toženec pa je izrecno zatrjeval, da cenitvenega poročila od tožnika ni prejel. Poleg tega predmet leasinga do zaključka pravdne zadeve II P 1410/2013 sploh še ni bil prodan, zato tožnik tudi v primeru, da bi vložil pripravljalno vlogo po pooblaščencu, ne bi bil uspešen z ugovorom znižanja terjatve in zato vzročna zveza ni podana. Tožnik v pritožbi teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija. Drugi toženec torej od tožnika cenitvenega poročila predmeta leasinga ni prejel, predmet leasinga pa do konca pravde II P 1410/2013 sploh ni bil prodan. Glede na to, da sodišču ni bila znana vsebina obeh prej navedenih pogodb med X leasing d.o.o. in tožnikom, ker jih tožnik v tej pravdi ni predložil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem (opustitvijo) drugega toženca in nastalo škodo.

9. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožencev v zvezi z odgovoroma na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovora na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 99
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 768, 782

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MjUz