VSL Sklep I Cp 687/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je po pregledu priloženih fotografij in listin o staležu govedi, sledilo tožencema, da sta na spornem področju posest izvajala ona in je bilo njuno izvajanje razvidno navzven s tem, ko sta parcelo ogradila z električnim pastirjem in se je tam paslo tibetansko govedo. Zato z izkopom zemljišča okrog postavljenega križa do motenja posesti tožnice, ki ni izkazala, da bi takrat lahko dostopala do njega, ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencema v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 242,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo zaradi motenja posesti ter zahtevala, da morata zasuti jarek na parceli 1350/3, k. o. ..., ob spominskem križu, vzpostaviti prejšnje posestno stanje na tej in parcelah 1326/1, 1326/2, 1326/3, k. o. ..., tožnici omogočiti prost prehod do križa preko omenjenih parcel in se v bodoče vzdržati vseh posegov v spominsko obeležje in temelje križa ter posegov, ki bi do njega ovirali prost dostop. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), prav tako ni dovolilo objektivne spremembe tožbe z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom na ugotovitev sklenitve dogovora o služnostni pravici (2. točka izreka), ugodilo je ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi in je slednjo razveljavilo (3. točka izreka) ter tožnici naložilo, da je dolžna tožencema povrniti 756,80 EUR stroškov pravdnega postopka (4. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Uvodoma graja zavrnitev dokaznih predlogov, saj sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, s tem pa je poseglo v njeno ustavno pravico do sodnega varstva. Zmotne so ugotovitve, da ni podala konkretiziranih trditev glede posesti križa. Kot občina predstavlja vse občane, ki so javno obeležje obiskovali, prinašali cvetje, sveče in ga spotoma tudi očistili. Toženca temu dejstvu nista nasprotovala. Tožnica je kljub ograji lahko dostopala do križa, saj se živali niso vseskozi pasle pri križu, temveč so se selile po celotnem območju hriba na več zaplatah. Ograja torej ni bila trajna ovira, ki bi onemogočala dostop. Tudi iz pogodbe z 21. 3. 2000 izhaja, da je bil med strankama dogovor o posesti in vzdrževanju križa na sedanji mikrolokaciji, ki se ni nikoli spreminjala. Zavrnitev dokaza z zaslišanjem strank in priče svetnika J. M. pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza in posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Napačna je odločitev o nedopustnosti vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ta se je nanašal na predhodno vprašanje glede dogovora o posesti in je bil zato pomemben za razrešitev vprašanja posesti in volje strank glede posesti. Napačna je tudi odločitev glede ugovora tožencev zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Sodišče bi moralo upoštevati načelo vestnosti in poštenja in ne bi smelo dopuščati samovolje tožencev, ki sta nezakonito posegla na nesporno javno obeležje.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavanja v motenjski pravdi je začrtan z določilom 426. člena ZPP. Obravnavanje tožbe se omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. Gre torej za postopek, ki je namenjen zavarovanju dejanskega spornega stanja med strankama, brez upoštevanja stvarnih pravic, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari. Zato v okvir tega spora ne sodi odločanje o ugotovitvi, da sta stranki sklenili dogovor o služnosti pravici z 21. 3. 2000 ter njegova vsebina in tako postavljen vmesni ugotovitveni zahtevek ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki bi ga bilo dopustno obravnavati. Nasprotna pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, ki v tej smeri podane spremembe tožbe ni dopustilo, je neutemeljena.

6. Da bi zagotovili učinkovito in koncentrirano razpravljanje o spornih vprašanjih pravdni postopek sodniku nalaga, da z materialnoprocesnim vodstvom poskrbi, da se že pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank ter ponudijo ali dopolnijo dokazila, tako da se ugotovita sporno dejansko stanje in pravno razmerje, pomembno za odločitev. Sodišče prve stopnje je to dolžnost v celoti izpolnilo in na pripravljalnem naroku 12. 7. 2018 izpostavilo bistvena vprašanja, glede katerih sta stranki dolžni podati vsebinske trditve in v zvezi z njimi ponuditi dokaze ter jima določilo tudi primeren rok, da svojo dolžnost izpolnita.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno predvsem vprašanje zadnjega posestnega stanja, glede katerega je tožnica zgolj pavšalno navedla, da posest potrebuje zaradi vzdrževanja križa in nemotenega dostopa ter da je bila z motilnim ravnanjem ovirana v svoji dosedanji posesti, medtem ko sta toženca zatrjevala in tudi s fotografijami izkazovala, da gre za ograjeno zemljišče, na katerem se pase tibetansko govedo, in da dostop do križa zaradi ograje že od leta 2007 splošni javnosti ni mogoč. Ker je tožnica v pripravljalni vlogi tudi po pozivu sodišča¹, da naj glede na postavljeno ograjo konkretno pojasni, kako je izvrševala posest na navedenih parcelah, in naj v zvezi s tem opiše, zakaj naj bi jo opravljeni izkop okrog temeljev vznemirjal, ponovno le pavšalno navedla, da ji dostop prej ni bil onemogočen, ker se živina tam ni ves čas pasla, konkretno pa ni opisala, kdaj in na kakšen način je posest izvrševala (kdo je vzdrževal križ, kako pogosto, na kakšen način je dostopal, kdaj nazadnje in zakaj po izkopu to ni bilo mogoče), s tem pa torej ni podala pravnorelevantnih trditev o obstoju zadnje mirne posesti, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokaze z zaslišanjem zakonitega zastopnika občine in svetnika J. M. Dokaz z zaslišanjem priče namreč lahko potrdi ali ovrže pravno relevantne trditve stranke, ki pa jih mora ta predhodno navesti. Z izvedbo predlaganih dokazov teh trditev ni mogoče šele vzpostavljati in jih zaslišanje ne more nadomestiti.

8. Pritožnica tudi v pritožbi ne izpostavi, kaj konkretno bi glede zadnjega posestnega stanja zakoniti zastopnik J. P. in priča J. M. lahko izpovedala, temveč sodišču očita vnaprejšnjo dokazno oceno. Glede na že navedeno tak očitek ni utemeljen, sodišče pa ob pomanjkanju pravnorelevantnih trditev dokazov za ugotavljanje le-teh ni dolžno izvajati.

9. Pritožbene navedbe, da so občani in krajani prinašali h križu cvetje, sveče in ga spotoma tudi očistili, ki so zopet pavšalne, brez navedbe konkretnih imen in priimkov ter časa izvedbe, so nove navedbe, zato glede na določilo prvega odstavka 338. člena ZPP niso dopustne. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je po pregledu priloženih fotografij in listin o staležu govedi, sledilo tožencema, da sta na spornem področju posest izvajala ona in je bilo njuno izvajanje razvidno navzven s tem, ko sta parcelo ogradila z električnim pastirjem in se je tam paslo tibetansko govedo. Zato z izkopom zemljišča okrog postavljenega križa do motenja posesti tožnice, ki ni izkazala, da bi takrat lahko dostopala do njega, ni prišlo.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica temelja tožbenega zahtevka ni izkazala, je utemeljeno ugodilo ugovoru tožencev zoper izdano začasno odredbo, slednjo razveljavilo in predlog zavrnilo.

11. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradnih dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je dolžna tožencema povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in se nanašajo na stroške sestave odgovora v višini 325 odvetniških točk, povečane za 2 % materialne stroške in davek na dodano vrednost. Skupni znesek 242,65 EUR je dolžna tožnica tožencema povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Pripravljalna vloga je sicer prepozna, saj je rok zanjo iztekel 21. 8. 2018.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2148/2016
• VSL Sklep I Cp 2215/2019
• VSL Sklep I Cp 1123/2017