VSL Sklep I Cp 311/2019

Jedro

Neutemeljeno se pritožba zavzema, da je nujna dedinja že prejela denarno izplačilo tudi za nujni delež na pozneje najdenem premoženju. Navedeno namreč posega že na področje delitve dediščine, kar ni predmet sklepa o dedovanju, razen izjemoma, ko dediči skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZD sporazumno predložijo delitev in način delitve. Glede na to, da volje nujne dedinje B. M. sodišče ni moglo ugotoviti, je pravilno zaključilo, da ji lahko nujni delež prizna le v naravi. Vsa morebitna sporna vprašanja o delitvi obravnavanega premoženja med dedinjama bodo lahko predmet posebnega postopka o delitvi solastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani dodatni sklep o dedovanju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju sklenilo, da v zapuščino po zapustniku spada še idealni delež do 1/12 nepremičnine parc. št. 416, k. o. X. Na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah D 213/2002 z dne 20. 5. 2003 ter sklepa o dedovanju D 96/2006 z dne 28. 6. 2006 je za dedinji pozneje najdenega premoženja razglasilo A. O. do 5/6 naknadno najdenega premoženja in B. M. do 1/6 naknadno najdenega premoženja.

2. Dedinja pozneje najdenega premoženja A. O. v pravočasni pritožbi izpodbija dodatni sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je B. M. na podlagi sklepa o dedovanju D 213/2002 z dne 20. 5. 2003 prejela 10.000,00 EUR, ker je na podlagi ogleda nepremičnin zahtevala več kot le 1/6 premoženja (tj. 3.478,00 EUR), kar je predstavljalo nujni delež. Tudi pritožnica in pokojna T. K. sta menili, da je bila parcela v lasti pokojnega, saj bi se delež 1/6 nepremičnine parc. št. 416, k. o. X, moral vrniti pokojnemu in T. K. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 96/97. B. M. je bil tako s plačilom 10.000,00 EUR v celoti izplačan nujni delež celotne zapuščine. Pritožnica izpodbija tudi ocenjeno vrednost pozneje najdenega premoženja. Poudarja še, da je bila oporočna volja pokojnega, da se nujni deleži izplačajo v denarju. Nadalje navaja, da ne razume odločitve sodišča glede na opozorilo B. M., da se bo štelo, da deleža ne sprejema, če na poziv ne bo odgovorila. Meni, da sodišče ni uporabilo vseh razpoložljivih možnosti, da bi poizvedelo, kje se nahaja B. M. oziroma ali je še živa. Predlaga, da se nujni dedinji postavi skrbnik za posebni primer in določi transakcijski račun, kamor bi lahko nakazala vrednost pozneje najdenega premoženja. Prosi še za oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pozneje najdeno premoženje razdelilo na podlagi sklepa o dedovanju D 213/2002 z dne 20. 5. 2003, s katerim sta bili kot dedinji razglašeni pokojna T. K. (žena pokojnega) ter B. M. (nujna dedinja). A. O. nujnega deleža ni uveljavljala. Sklenjen je bil dedni dogovor, na podlagi katerega je bil B. M. nujni delež izplačan v denarju. Po pokojni T. K. pa je bila edina zakonita dedinja A. O. (sklep o dedovanju D 96/2006 z dne 28. 6. 2006). Na podlagi navedenih sklepov je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta dedinji pozneje najdenega premoženja A. O., kot edina zakonita dedinja po pokojni T. K., in B. M., kot nujna dedinja. Ker sodišču ni uspelo pridobiti naslova B. M. ter z njo ni moglo stopiti v kontakt, ji je potem, ko ji je bila postavljena začasna zastopnica, nujni delež priznalo v naravi (1/6 na deležu nepremičnine, ki predstavlja pozneje najdeno premoženje).

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odločitev sodišča v nasprotju z oporočno voljo pokojnega, ki je izrecno določil, da naj se nujni deleži izplačajo v denarju. Takšno oporočiteljevo določilo pomeni določitev načina delitve zapuščine, ki pa pride v poštev samo v primeru, da zapuščina obsega tiste stvari, pravice ali denar, ki jih je oporočitelj namenil nujni dedinji. Ne pomeni pa navedeno določilo, da naj oporočna dedinja prejme celotno zapuščino, v denarju pa naj izplača nujno dedinjo.¹

6. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da je nujna dedinja že prejela denarno izplačilo tudi za nujni delež na pozneje najdenem premoženju. Navedeno namreč posega že na področje delitve dediščine, kar ni predmet sklepa o dedovanju, razen izjemoma, ko dediči skladno s tretjim odstavkom 214. člena Zakona o dedovanju (ZD)² sporazumno predložijo delitev in način delitve. Glede na to, da volje nujne dedinje B. M. sodišče ni moglo ugotoviti, je pravilno zaključilo, da ji lahko nujni delež prizna le v naravi. Vsa morebitna sporna vprašanja o delitvi obravnavanega premoženja med dedinjama bodo lahko predmet posebnega postopka o delitvi solastnine.

7. Neodločilna je pritožbena navedba, da je sodišče opozorilo nujno dedinjo, da mora sporočiti, ali zahteva nujni delež na pozneje najdenem premoženju, sicer se bo štelo, da nujnega deleža ne zahteva. Poziv nujni dedinji ni bil vročen, zato navedena fikcija niti ni mogla nastopiti. Poleg tega je nujna dedinja priglasila nujni delež že v prvotnem zapuščinskem postopku, zato ima pravico do nujnega deleža tudi na pozneje najdenem premoženju.

8. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni uporabilo vseh možnosti, da bi ugotovilo naslov nujne dedinje oziroma ali je še živa. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v centralni register prebivalstva, pozvalo je pritožnico in prejšnjega pooblaščenca nujne dedinje za posredovanje naslova, poskusilo opraviti vročitev na zadnjem znanem naslovu in na naslovu, ki ga je posredovala pritožnica, opravilo poizvedbo pri Upravni enoti X, ali je nujna dedinja še slovenska državljanka, podalo zaprosilo za pravno pomoč preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), in na ta način preko diplomatsko-konzularnega predstavništva RS v Turčiji preverjalo podatke o bivališču nujne dedinje v Nemčiji in Turčiji. Kljub ustrezni skrbnosti ni uspelo pridobiti naslova nujne dedinje. Zato ji je končno pravilno postavilo začasno zastopnico (5. točka drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)³ in z njo končalo ta postopek.

9. Zapuščinsko sodišče ne odloča o vrednosti zapuščine. Ocena vrednosti pozneje najdenega premoženja je bila potrebna le zaradi odmere sodne takse. Ob odsotnosti morebitnih cenitev so za ta namen upoštevani podatki GURS. Pritožnica jih ne omaje zgolj z laičnim prepričanjem, da nepremičnine nimajo vrednosti.

10. Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse je pristojno sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato o predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni odločalo.

11. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------
¹ Prim. sklep VSL I Cp 3440/2014 z dne 11. 3. 2015 in I Cp 2770/2016 z dne 1. 3. 2017.
² Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1492/2016
• VSM Sklep I Cp 1007/2018
• VSL sklep I Cp 4068/2011