VSL Sklep I Cp 202/2019

Jedro

Stranka mora zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, razen, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja (tretji odstavek 163. člena ZPP).V konkretnem primeru je bil zadnji narok pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, opravljen 13. 4. 2017. Tožnica, ki ji je obveznost plačila sodne takse za sodbo nastala že 20. 6. 2013, bi morala zato najkasneje takrat zahtevati tudi povračilo takse za sodbo. Ker tega ni storila, je njen predlog, da se ji ta strošek (dodatno) prizna, prepozen in ga je treba zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških zavrže.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 73,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom toženki naložilo, da tožnici povrne še dodatne pravdne stroške v višini 220 EUR s pripadki.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave, razen, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. Obravnava je bila v tej zadevi končana 14. 4. 2017 in takrat bi tožnica strošek takse morala priglasiti. Tudi pogoji za izdajo dopolnilnega sklepa niso izpolnjeni, saj bi za tak sklep obstajala podlaga le, če bi tožnica takso priglasila, pa o njej sodišče ne bi odločilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da ji je obveznost plačila takse nastala šele, ko je bila ta odmerjena. Do tega trenutka ji strošek ni nastal in ga zato ni mogla priglasiti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot pravilno opozarja pritožnica v pritožbi, mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, razen, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja (glej tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru je bil zadnji narok pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, opravljen 13. 4. 2017. Tožnica bi morala zato najkasneje takrat zahtevati tudi povračilo takse za sodbo. Ker tega ni storila, je njen predlog, da se ji ta strošek (dodatno) prizna, prepozen in ga je treba zavreči.

6. Na takšno presojo ne more vplivati okoliščina, da je sodišče prve stopnje takso za sodbo, ki jo je bila tožnica dolžna plačati še na podlagi prej veljavnega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), terjalo šele s plačilnim nalogom z dne 3. 5. 2018. Taksna obveznost je tožnici namreč ob upoštevanju 3. in 4. člena ZST nastala že 20. 6. 2013, ko je bila obravnava v tej zadevi prvič zaključena in nato 5. 7. 2013 izdana (prva) sodba, ne pa z izdajo plačilnega naloga. Na to, kdaj je obveznost plačila nastala, tudi ne vpliva trenutek pravnomočnosti sodbe in končni uspeh strank v postopku. Takso za sodbo je namreč na podlagi drugega odstavka 3. člena ZST, ne glede na uspeh v postopku, dolžna plačati tožnica, končni uspeh pa bi vplival le na pravico do povračila tega stroška od nasprotne stranke. Ker je (bila) višina takse določena v zakonu, je bila tožnici tudi po višini znana in zato ovir, da bi jo pravočasno priglasila, tudi v tem pogledu ni bilo. Iz navedenih razlogov je nerelevantno za odločitev tudi dejstvo, kdaj je takso plačala. Stališče za katerega se tožnica v odgovoru na pritožbo zavzema, je tudi sicer nesprejemljivo, saj bi to pomenilo, da bi moralo sodišče redoma izdajati dodatne sklepe o stroških postopka. Taksa za sodbo, ki jo je predpisoval ZST, čeprav je obveznost njenega plačila nastala z zaključkom obravnave, je (bila) po logiki stvari vedno plačana po zaključeni obravnavi, torej po tem, ko je stranka svoje stroške že priglasila.

7. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je predlog tožnice za izdajo dodatnega sklepa o stroških postopka zavrglo.

8. Ker je toženka s pritožbo uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je pri njihovi odmeri upoštevalo, da je postopek o glavni stvari že pravnomočno zaključen in gre za pritožbo zoper sklep o stroških, katerih višina je le 220 EUR. Toženki je zato za sestavo pritožbe priznalo 100 točk (tarif. št. 21/2), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 60 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem pa 73,20 EUR. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku tožnica stroške za odgovor na pritožbo nosi sama.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 369/2018
• VDSS Sklep Pdp 192/2020
• VSL sklep I Cp 2224/2011