VSL Sodba II Cp 616/2019

Jedro

Razen gradnje objektov za šolstvo, inštitute, zdravstvo in varstvo, šport in rekreacijo ter določenih pomožnih objektov na območju tožnikove nepremičnine v skladu z veljavnimi prostorskimi akti niso bile dopustne gradnje novih stanovanjskih, poslovnih ali kakršnihkoli drugih tržno zanimivih objektov. Izven takšnih omejitev novogradnje pa so bile kot izjema dopustne rekonstrukcije in adaptacije obstoječih objektov in vzdrževalna dela, torej gradnje v zvezi z že zgrajenimi objekti. Tožniku je zaradi toženkinega protipravnega rušenja objekta nastala škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine, in sicer v višini razlike med vrednostjo zemljišča brez objekta ter vrednostjo zemljišča z dotrajanim objektom in možnostjo dodatne izrabe nepremičnine, vezane na obstoječi objekt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, naj tožniku plača 140,750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 17.657 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe (zavrnilni del in odločitev o stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. ZPP¹ pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da zaradi vezanosti na vmesno sodbo ni mogoče izhajati iz predpostavke, da je škoda tožniku nedvomno nastala. O razlogih in dokazih toženke, ki izkazujejo nasprotno, se prvostopenjsko sodišče ni izreklo. Na drugi strani tudi tožnik spremembe pogojev za možnost gradnje novega objekta ali rekonstrukcijo, dozidavo oz. nadzidavo v poslovno-stanovanjski objekt ni z ničemer izkazal ali dokazal. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede na dotrajanost objekta je tožniku nastala kvečjemu korist v višini rušitvenih stroškov. Rušenje tožnikovega objekta pa ni v ničemer vplivalo na pogoje za gradnjo, zato tožniku ni mogla nastati škoda v višini razlike med vrednostjo zemljišča brez objekta in vrednostjo zemljišča z dotrajanim objektom. Sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker je pri ugotavljanju vzročne zveze med spornim rušenjem in zatrjevano škodo upoštevalo vsebino lokacijske informacije, ki predstavlja zgolj potrdilo o vsebini kasneje uveljavljenih prostorsko-ureditvenih predpisov. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj se istočasno sklicuje na prostorske akte toženke ter na vsebino lokacijske informacije, ki so si v nasprotju. Sodišču nadalje očita, da ni utemeljilo, kakšen naj bi bil objekt, ki naj bi ga tožnik želel izpeljati, niti ni ugotovilo, kakšna naj bi bila namembnost porušenega objekta. Takšnih trditev tudi tožnik ni podal. Nedvomno pa ni šlo za stanovanjski objekt, zato je zaključek sodišča o njegovi rekonstrukciji v stanovanjski objekt samovoljna. Gradbenega dovoljenja za želeni objekt glede na prostorske ureditvene pogoje tožnik ne bi mogel dobiti. Sklicuje se na 4.11. tč. 5. čl. Odloka o spremembah prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š 14 V. in trdi, da tožnik kakršnekoli posege na nepremičnini (novogradnje ali pa npr. rekonstrukcijo) ves čas lahko izvrši pod enakimi pogoji. Vztraja, da so hipoteze oz. predpostavke, na katerih temeljijo vprašanja izvedencu, neobrazložene oz. neizkazane, zato odgovori nanje ne morejo biti podlaga za odločitev. Od kod je sodišče črpalo podatek o tlorisu porušenega objekta ter o dovoljenem povečanju gabaritov, ni pojasnjeno. Navaja še, da sodišče ni odločilo o ugovoru zastaranja. Izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške za ta odgovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba brez ustrezne obrazložitve. O odločilnih dejstvih (obstoj in višina škode) ima sodba razloge, ki so jasni in si ne nasprotujejo, zaradi česar je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Na več mestih uveljavljana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Pri tem sodišče tudi ni zagrešilo drugih relevantnih kršitev postopka.

6. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se kljub vezanosti na pravnomočno vmesno sodbo v nadaljnjem postopku odločanja o višini odškodnine še vedno lahko izkaže, da škoda sploh ni nastala.² Vendar pa ne drži očitek, da okoliščin, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, sodišče v konkretnem primeru ni obravnavalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče pri presoji obstoja in obsega škode izhajalo iz določb prostorskih aktov, ki so v zadevnem obdobju veljali na območju tožnikove nepremičnine (navedenih v 10. tč. sodbe). Pri ugotavljanju pogojev za gradnjo na sporni nepremičnini pred in po rušenju objekta na njej je pravilno upoštevalo relevantne določbe noveliranega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 14 V.³ - PUP V. (A 26), ki razen gradnje objektov za šolstvo, inštitute, zdravstvo in varstvo, šport in rekreacijo ter določenih pomožnih objektov (oznak, obeležij, parkirišč, garaž, itd.) na tem območju ni dopuščal gradnje novih stanovanjskih, poslovnih ali kakršnihkoli drugih tržno zanimivih objektov. Izven takšnih omejitev novogradnje pa so bile kot izjema dopustne rekonstrukcije in adaptacije obstoječih objektov in vzdrževalna dela, torej gradnje v zvezi z že zgrajenimi objekti. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tožniku zaradi toženkinega protipravnega rušenja nastala škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine, in sicer v višini razlike med vrednostjo zemljišča brez objekta in brez gradbenega potenciala, zanimivega za tožnika, ter vrednostjo zemljišča z dotrajanim objektom in možnostjo dodatne izrabe nepremičnine, vezane na obstoječi objekt.

7. Očitek, da se je sodišče pri odločanju nepravilno oprlo na lokacijsko informacijo, ki sodišča oz. organa, ki odloča o dopustnosti gradnje, ne zavezuje, ni utemeljen. Že na podlagi citiranih predpisov (PUP) je mogoče zaključiti, da je bila rekonstrukcija (oz. adaptacija) mogoča zgolj v primeru, če bi prvotni objekt tam še stal,⁴ s tem ko ga je toženka brez (pogodbene) podlage porušila, pa so se tožnikove možnosti gradnje močno zmanjšale. Sodišče se je sicer res sklicevalo tudi na lokacijsko informacijo, vendar pa je v 10. tč. obrazložitve nakazalo, da je omejitve glede gradnje v prostorskih aktih treba upoštevati ne glede na siceršnjo namembnost območja urejanja, kar izhaja iz same lokacijske informacije. Kar se tiče zatrjevanih nasprotij med vsebino prostorskih aktov in vsebino lokacijske informacije (zlasti glede namembnosti, označbe morfološke enote), ki je tudi po trditvah toženke samo potrdilo iz uradne evidence, je bilo tako v vsakem primeru treba uporabiti določbe veljavnih prostorskih aktov, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.

8. Toženka v zvezi s tem še navaja, da so bili pri izdaji lokacijske informacije upoštevani predpisi, ki so bili uveljavljeni po nastanku škode - rušitvi tožnikovega objekta. Odlok o spremembah prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š 11 S.⁵, ki ga izpostavlja, v 22. čl. sam določa začetek svoje veljavnosti in ga veže na objavo v Uradnem listu RS (22. 10. 1998). Upoštevajoč v vmesni sodbi ugotovljeno dejstvo, da je tožnik za škodo izvedel junija 2003, česar pritožba ne uspe izpodbiti (in glede na to, da je bilo o temelju že pravnomočno odločeno, niti ne more), je takšen pritožbeni očitek očitno neutemeljen.

9. Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri ugovornem stališču, da se pogoji za gradnjo na obravnavani nepremičnini zaradi rušitve zgradbe na njej niso v ničemer spremenili, škoda pa zato tožniku ni nastala. Za razlago, za katero se zavzema toženka, po presoji pritožbenega sodišča v določbah relevantnih prostorskih aktov ni podlage. Takšna razlaga ne bi bila logična. Če bi za rekonstrukcije oz. adaptacije veljale enake omejitve kot za novogradnje - da bi torej tožnik v vsakem primeru moral upoštevati, da gre lahko le za objekte za šolstvo, inštitute, zdravstvo in varstvo ter šport oz. rekreacijo, bi bila določba 4.6. tč. 5. čl. PUP V. povsem odveč, ker to izhaja že iz splošnih omejitev za gradnje. Navedena določba poleg novogradenj, ki so omejene s točno določeno namembnostjo, kot dopustne posebej omenja še (med drugim) rekonstrukcije oz. adaptacije obstoječih objektov. Gre torej za izjemo, ki ima smisel samo, če jo razlagamo na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje – ne glede na siceršnje omejitve gradnje. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gradnja v zvezi z že zgrajenimi objekti skladno s PUP ni bila vezana na te omejitve. Na pravilnost takšne razlage ne vpliva niti pritožničino sklicevanje na določbo 4.11. 5. čl. noveliranega PUP V., ki določa, da so prizidave, nadzidave, rekonstrukcije in adaptacije objektov dopustne, če so skladne z določili tega odloka. Zaključek, da naj bi bile dopustne pod enakimi pogoji kot novogradnje, iz navedenega ne izhaja.

10. Glede na navedeno se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, ki merijo na neustreznost izvedenskega mnenja. Sodišče je pravilno in ne zmotno, kot očita pritožba, upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je izhajal iz pravilnih predpostavk, da bi tožnik, če bi porušeni objekt še stal, tega lahko obnovil (rekonstruiral, adaptiral), sedaj pa takšna gradnja, ker je bil porušen, ni več mogoča. Iz vprašanj, postavljenih izvedencu, njegovih odgovorov na pripombe ter vsebine relevantnih prostorskih aktov dovolj jasno izhajajo tudi podatki o gabaritih obstoječega objekta (tloris in višina), ki bi se v primeru (npr.) rekonstrukcije lahko povečali. Po pojasnilu izvedenca je tloris porušenega objekta razviden tudi iz javno dostopnih evidenc (GURS), faktor pozidanosti (40 %) je določen v PUP V., višinske gabarite (objekt s 3 etažami + M) pa je izvedenec po navodilu sodišča privzel po sosednjem občinskem objektu, kar je razvidno že iz samega vprašanja, ki ga je v sodbi povzelo tudi sodišče. Pritožbeni pomisleki v smeri pomanjkljive obrazložitve v tem delu ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost izvedencu postavljenih vprašanj.⁶

11. Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da tožnikova trditvena podlaga glede stanja in namembnosti porušenega objekta ni bila zadostna ter da je sodišče preseglo njegove trditve z zaključkom, da bi bila v času pred rušenjem možna rekonstrukcija obstoječega objekta v stanovanjski objekt. Glede na navedbe, ki sta jih pravdni stranki podali v dosedanjem postopku (odločanja o temelju zahtevka) med njima ni bilo sporno, da porušeni objekt ni bil objekt za šolstvo, inštitute, zdravstvo, varstvo oz. objekt, za katerega po veljavnih prostorskih pogojih ne bi bile predpisane omejitve v zvezi z gradnjo. Obe stranki sta v predhodnem postopku navajali, da je šlo za nekdanje gospodarsko poslopje Kmetijske zadruge M., torej poslovni objekt. Iz navedb tožnika, ki jih je sodišče povzelo v vmesni sodbi III P 364/2016, nadalje izhaja, da je tožnik nepremičnino kupil z namenom adaptacije obstoječega objekta oz. z namenom nove gradnje poslovno - stanovanjskega objekta za nadaljnjo prodajo. Izvedenec je pri oceni vrednosti nepremičnine z objektom, ki bi ga bilo mogoče adaptirati, izhajal iz stanovanjsko - poslovnega objekta, pri čemer je navedel, da poslovni del predstavlja pretežni del, tj. 65 %, stanovanjski pa preostalih 35 % površine. Nesporno je bil torej porušeni objekt poslovni objekt, izvedenec pa je pri cenitvi upošteval, da bi bilo z rekonstrukcijo mogoče zgraditi v pretežni meri poslovni objekt. Pritožba konkretno ne izpodbija cenitve posebej zato, ker bi bila v 35 % napačna, denimo previsoka oz. drugačna, kot če bi bil podana za 100 % poslovni objekt. Zato višine škode s tem ne more uspešno ovreči.

12. Glede na ugotovitev izpodbijane sodbe, ki je pritožba ne uspe izpodbiti, da je že samo obstoj objekta povečal nabor možnosti izgradnje (oz. rekonstrukcije, itd.) na tej nepremičnini, ki bi jo tožnik, kot navaja sodišče prve stopnje, kot takšno lahko tudi prodal, na drugačen zaključek tudi ne vpliva vprašanje (ne)možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja.

13. Tožnik je torej podal zadostne trditve, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da bi rekonstrukcijo⁷ obstoječega objekta lahko izpeljal le v primeru, če bi ta še vedno stal. Prvotni (poslovni) objekt bi bilo možno rekonstruirati v želenega (torej poslovno – stanovanjskega), če ne bi bil porušen. Res je sodišče za želeni objekt uporabilo izraz (samo) "stanovanjski". Vendar pa glede na celoten kontekst obrazložitve izpodbijane sodbe, ob upoštevanju trditev strank v postopku odločanja o temelju ter cenitve izvedenca, ki je, kot rečeno, pritožba ne ovrže, to na pravilnost odločitve o višini odškodnine nima nikakršnega vpliva.

14. Končno je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni odločilo o ugovoru zastaranja. V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. To velja tudi za ugovor zastaranja.⁸

15. Ob upoštevanju okoliščine, da je bil temelj tožbenega zahtevka ves čas sporen, je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani (končni) sodbi, da se pri ugotovitvi skupnega uspeha strank v postopku posebej ugotavlja uspeh po temelju in posebej po višini. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.
³ Uradni list RS, št. 55/92 in 71/98.
⁴ Glej definicijo rekonstrukcije v 35. tč. 1. odst. 3. čl. GZ - Gradbeni zakon, Uradni list RS, št. 61/2017 s spremembami oz. v 7.2. tč. 1. odst. 2. čl. pred njim veljavnega ZGO-1 - Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami.
⁵ Uradni list RS, št. 71/98.
⁶ Pomota pri označbi parcelnih številk sporne nepremičnine v vprašanju, postavljenemu izvedencu, na katero opozarja pritožba, je za odločitev v tej zadevi nerelevantna.
⁷ Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da so izrazi "rekonstrukcija", "adaptacija" (kot tudi "nadzidava" oz. "prizidava") v izpodbijani in v tej sodbi uporabljeni kot možni izrazi za načine gradenj, ki so bili skladno s prostorskimi akti na tožnikovi nepremičnini dovoljeni, zato ni odločilno, kateri izraz je na določenem mestu uporabljen.
⁸ Prim. sklep VS RS II Ips 491/2000.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 153/2013
• VDSS Sodba Pdp 614/2018
• VSL sodba II Cp 2362/2010