VSL Sodba I Cp 1064/2018

Jedro

V primeru sledi, kakršno je puščala sporna čistilna naprava in do česar pride, ko so tla predhodno mokra (npr. na deževen dan), je postavitev opozorilne table zadosten ukrep. V ugotovljenih okoliščinah je tako toženka tudi v okviru profesionalne skrbnosti storila dovolj, da je ohranila normalnost pohodne površine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek pravilno glasi:

"Tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 16.771,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 dalje do plačila in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov, povečanih za 22 % DDV na odvetniške storitve,

se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.662,56 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke (tožnice) zoper toženo stranko (toženko) v zvezi s škodnim dogodkom z dne 14. 11. 2013 (prav: 4. 11. 2013) po temelju utemeljen. Odločilo je, da bo o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških sodišče odločilo s končno sodbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče ravnalo protipravno, ker: ni upoštevalo njenega predloga za postavitev izvedenca strojne stroke glede delovanja čistilnega stroja; ni upoštevalo izpovedi priče N.; ni upoštevalo listinske dokumentacije, s katero je toženka dokazovala pravilno delovanje stroja, kar se nanaša na možnost puščanja mokre sledi. Toženka je ugovarjala procesno kršitev. Kršitev je uveljavljala tudi zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič Z. P. in Z. Z., izvedba teh dokazov je pomembna v zvezi z dokazovanjem namestitve talne in viseče table, čiščenjem in delovanja stroja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni upoštevalo, pa bi ga moralo. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in zahtevek zavrne ali samo opravi obravnavo in izvede dokaze, podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Uvodoma povzema zaključke sodišča prve stopnje, nato podaja pritožbene navedbe po posameznih sklopih.

3. Glede mokrote v trgovini, čiščenja in opozorilnih tabel toženki ni jasno, kako je sodišče lahko zapisalo, da iz dokazov ne izhaja, da je v času škodnega dogodka deževalo oziroma, da bi bila tla lahko mokra zaradi dežja. Še tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2016 zapisala, da ob vstopu v trgovino ni deževalo, je pa deževalo pred tem, kar pomeni, da so bila tla ob njenem prihodu v trgovino mokra. Opozarja na podatke in poročila ARSO, iz katerih izhaja, da sta bila 3. in 4. 11. 2013 deževna dneva. Navedeni podatki so zadosten dokaz, da so bila tla zaradi dežja mokra. Pojasnjuje, kako ima toženka v svojih poslovalnicah poskrbljeno za kontrole, redno in izredno čiščenje, k čemur spada tudi čiščenje oziroma brisanje mokrih tal v primeru, ko kupci v trgovino vnašajo mokroto od zunaj. V konkretni situaciji so se zaposleni v predmetni poslovni enoti odločili, da s strojnim čiščenjem odpravijo mokroto, ki so jo stranke vnašale v notranjost. V opozorilo strankam so postavili opozorilne table, in sicer v vetrolov premično rumeno, stalno nameščeno tablo so imeli pri vstopu v trgovino iz vetrolova, pod stropom. Sodišče je pri odločanju o postavitvi oziroma obstoju opozorilnih tabel nepravilno in neutemeljeno upoštevalo le prepričljivost izpovedi tožnice, ni pa sledilo izpovedim prič Z. in R. Tega, zakaj ti priči nista bili dovolj prepričljivi, sodišče ni obrazložilo. Toženka obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega in glede fotografij, ki jih je posnela tožnica skoraj tri leta po škodnem dogodku. Nesprejemljivo je, da je sodišče kot dokaz, kje je bila postavljena opozorilna tabla pod stropom, upoštevalo skico tožnice, skice Z. pa ne. Tudi ni obrazloženo, zakaj ne. Skica tožnice ni pravilna. Tožnica je najprej na zaslišanju povedala, da je tablo nad vrati nad stropom opazila kasneje, po nesreči. V nadaljevanju je povedala, da je fotografijo A24 posnela v času priprave dokumentacije in da je takrat opazila tablo nad vrati, takoj za tem pa, da se na fotografiji A24 vidi, da ni opozorilne table. Zakaj je izpovedala, da na tej fotografiji tabla ni razvidna, če je potrdila, da jo je videla, toženki ni jasno. Izpoved tožnice, da ob škodnem dogodku ni opazila viseče table kot opozorila za zdrsnost tal, ampak kasneje, lahko pomeni le, da ne zanika, da je ta tabla v času škodnega dogodka obstajala. Glede opozorilne table v vetrolovu sodišče ni upoštevalo izpovedi prič Z. in R. niti ni zaslišalo drugih dveh predlaganih prič v zvezi s tem. Pričanje Z. je tudi napačno povzelo. Ne glede na razliko v izpovedih ta ni odločilna za dogajanje v primeru deževnega vremena, kot je bilo na dan škodnega dogodka, zato jima sodišče neutemeljeno ni sledilo. Pojasnilo glede postavljanja table je bilo podano in toženki ni jasno, zakaj ga sodišče ni sprejelo. Toženka meni, da menjava table pod stropom pri vhodu iz vetrolova in namestitev ekrana po škodnem dogodku na odločanje o namestitvi tabel v vetrolovu in pod stropom pri vhodu v času škodnega dogodka nima vpliva. Tudi če v trenutku padca ni deževalo, so bila tla zunaj mokra, kar tožnici ni moglo ostati neznano. Pri hoji v trgovini je treba biti v takih razmerah previden in gibanje prilagoditi razmeram. Tožnica tega očitno ni upoštevala in je zaradi lastne neprevidnosti padla.

4. Glede čistilnega stroja navaja, da očitek tožnice glede puščanja mokre sledi ob čiščenju, zaradi katere naj bi padla, po mnenju toženke pomeni, da naj bi bil stroj neustrezen in njegovo delovanje nepravilno. Pojasnjuje, da stroj Hakomatic B 650/07 TIP 761 opravlja dve funkciji hkrati, na sprednjem delu tla poriba z vodo in čistilom, na zadnjem pa ima sesalno šobo z gumicami, ki se prilagajajo površini in z močjo sesalnega motorja vodo posesa ter površino za seboj posuši. Možnost, da stroj pusti kakšno manjšo sled mokrote, sploh pri mokrih pogojih, obstaja, vendar ne gre za mokro sled večjih dimenzij. Z. je omenjala možnost dveh črt mokre sledi širine 2 cm, ne pa po celi širini. Toženka je dokazovala, da je bil stroj redno vzdrževan in je deloval pravilno, sodišče teh dokazov ni upoštevalo in ni obrazložilo, zakaj ne.

5. Glede kvalitete tal, drsnosti tal in meritve je toženka predložila dokaz, da so ploščice, ki so nameščene v predmetni trgovini, klasifikacije R9 in so ustrezne. Toženka je poskrbela, da so tla take kvalitete, da so primerna za uporabo. Predložila je uporabno dovoljenje ter predlagala izvedenca gradbene stroke. S tem je dokazala, da je očitek tožnice glede neustreznosti talne podlage neutemeljen. Tožnica je predlagala izvedenca iste stroke za podajo mnenja, da mokra tla ne predstavljajo ustrezne podlage in se sklicevala na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in podzakonske predpise. V Sloveniji za trgovske komplekse konkretna določila o veljavni klasifikaciji faktorjev drsnosti tal ne obstajajo, zato ne more veljati nobena lestvica, ki ni del pravnega predpisa v Sloveniji. Področje drsnosti je v Sloveniji zakonsko urejeno le za tla v bazenskih kompleksih. Za trgovske komplekse taka konkretna določila ne obstajajo, zato ne more veljati nobena klasifikacija faktorjev drsnosti tal in lestvica, ki ni del pravnega predpisa v Sloveniji. Upoštevajo se splošne zahteve za varstvo pri delu, ki veljajo med delodajalci in zaposlenimi. Sklicevanje tožnice na ZVZD-1 glede ustreznosti podlage v mokrih pogojih je nepravilno in ne ustreza zakonskim predpisom, pa tudi ne podzakonskim. Toženka ni zanikala, da je v primerih, da so tla mokra, drsnost večja kot pri suhih tleh. Zato sklicevanje sodišča na mnenje ZAG, da mokrota zelo zniža drsnost ploščic, ni taka ugotovitev, na podlagi katere bi sodišče lahko naložilo odgovornost toženki. Gre za splošno znano fizikalno dejstvo, ki ne more avtomatično pomeniti krivdne odgovornosti. Vsaka stranka se mora zavedati, da lahko v prostoru kot je trgovina z živili pride do mokrih tal (politje, nanešena mokrota od zunaj). Gre za običajen vsakdanji riziko, ki ga lahko povprečen človek s povprečno skrbnostjo nevtralizira in prepreči morebitno škodo. Nikakršna izmera drsnosti tal v mokrih pogojih, tudi če so ugotovljeni koeficienti nizki, ne more nadomestiti tega, kar je zapisala toženka. Sodišče je kot podlago za upoštevanje tujih smernic sprejelo deveto alinejo tretjega odstavka 48. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Toženka je opozorila, da ta predpis ne velja več. Sodišče glede pravne podlage ne bi smelo slepo slediti zapisu izvedenca.

6. Glede zapisnika toženke z dne 4. 11. 2013 navaja, da je tožnica najprej izpovedala, da je bila že v avtu in se je vrnila z Z. nazaj v trgovino, na koncu zaslišanja pa, da na sestavo zapisnika ni vplivala, ko je Z. prišla do nje, je bila že v avtu in ga je Z. sestavila sama. Taki izpovedi nimata enakega pomena. Z. je potrdila, da je zapisnik napisala ona, vendar tako, kot ji je dogodek opisala tožnica. Z. je zanikala vsako priznanje tožnici, da je ona odgovorna. Tožnica je zapisnik prebrala in podpisala. Na prvi strani je napisano, da je tožnica padla, ker naj bi bilo po tleh mokro in je zunaj deževalo, na drugi pa, da je bilo mokro od čiščenja. Z. je izpovedala, da obstaja možnost, da za strojem ostaja kakšna manjša, ožja mokra sled. Iz zapisnika ne izhaja, da gre za ugotovitve Z. Sodišče je zaključilo, da so bile zaradi mokrote ploščice preveč drsne, da toženka ni zagotovila ustreznega opozorila in da ni dokazala, da je storila vse, kar je potrebno, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sodišče je odločitev sprejelo predvsem na podlagi izpovedi tožnice, čeprav ni pojasnilo, v čem je bila ta tako prepričljiva, da ji je sodišče verjelo vse, kar je izpovedala, pričama Z. in R. pa ni verjelo. Tudi glede drsnosti je sodišče napačno upoštevalo izpoved tožnice, da so bila tla preveč zdrsna, njena izpoved ne more šteti kot objektiven dokaz. Opozarja, da mora biti dokazna ocena sodišča utemeljena in obrazložena, z dokazno oceno sodišča se toženka ne strinja. Prepričana je, da je storila vse, kar je potrebno za varno gibanje kupcev v njeni trgovini.

7. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek in uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič Z. P. in Z. Z., ki ju je tožnica predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2016. Dokaza je predlagala prepozno, tj. že po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, in ni izkazala, da teh dokazov ne bi mogla predlagati že prej. Prepozno predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.¹

10. Utemeljen je očitek glede neizvedenih in neupoštevanih (ostalih) dokazov v zvezi z delovanjem čistilnega stroja. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožnici in njeni izpovedi, da so bile vzrok za padec tožnice mokre keramične ploščice, ki so bile mokre od čiščenja, čeprav ni izrecno navedlo, da je bilo vzrok za padec čiščenje z neustrezno čistilno napravo. Ker je sodišče druge stopnje po izvedenem dokaznem postopku že na podlagi ocene drugih izvedenih dokazov ugotovilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da vzrok za padec ni bilo neustrezno delovanje čistilne naprave, pa izvedba dokaza z izvedencem strojne stroke in upoštevanje dodatnih dokazov ni (več) potrebno, listinsko dokumentacijo pa je upoštevalo sodišče druge stopnje.

11. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi v času škodnega dogodka deževalo oziroma, da bi bila tla lahko mokra zaradi dežja, kar bi terjalo od tožnice, da bi bila bolj pozorna, kje stopa. Navedlo je, da pravno niti ni pomembno, kaj je bil razlog za čiščenje tal s čistilnim strojem v obratovalnem času, pač pa je pomembno, ali je ta čistilna naprava osušila tla, v nasprotnem primeru bi morala toženka zagotoviti vidna opozorila kupcem, da so tla mokra oziroma spolzka. Sodišče je sledilo izpovedi tožnice in ugotovitvam iz zapisnika (priloga A2) ter zaključilo, da so bile vzrok za padec tožnice mokre keramične ploščice, ki so bile mokre od čiščenja. Ugotovilo je, da so ploščice klasifikacije R9, ki so položene po tleh trgovine, sicer zadovoljive za trgovine brez direktnega dostopa, za kakršno gre, da pa iz mnenja Zavoda za gradbeništvo Slovenije izhaja, da mokrota ploščic zelo zniža zdrsnost. Sodišče je zaključilo, da so bila tla zaradi mokrote preveč zdrsna, toženka pa ni zagotovila ustreznega opozorila, da so tla mokra in da obstaja nevarnost zdrsa oziroma padca. Verjelo je tožnici, ne pa pričam toženke, tako glede rumene table na tleh kot opozorilne table na stropu. Sodišče druge stopnje je v pravilnost dokazne ocene ob obravnavi pritožbe na seji senata podvomilo. Potrditev dvoma bi pomenilo zmotno dokazno oceno izpovedi tožnice in prič Z. ter R., zato je sodišče druge stopnje opravilo obravnavo,² na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem tožnice in navedenih prič. Z neposrednim zaslišanjem stranke in prič je imelo sodišče druge stopnje na razpolago enake spoznavne možnosti kot sodišče prve stopnje, ob tem pa je zaključilo, da je bil dvom v pravilnost dokazne ocene utemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Toženka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede mokrote v trgovini in v pritožbi vztraja, da je na dan 4. 11.2013, ko je prišlo do padca tožnice, občasno deževalo, kar pomeni, da so bila tla zunaj mokra. Sodišče prve stopnje je temu nasprotno iz podatkov o vremenskih razmerah zaključilo, da ni izkazano, da bi bila v času škodnega dogodka tla lahko mokra zaradi dežja, kar bi sicer terjalo od tožnice, da bi bila bolj pozorna, kje stopa. Izpovedi glede tega so bile različne, saj je tožnica izpovedala, da v času, ko je prišla v trgovino, ni deževalo, deževalo je uro pred tem (in je bila brez dežnika), priča Z. pa je izpovedala, da je deževalo. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenim zaključkom toženke, da se je glede na vremenske razmere na dan škodnega dogodka (občasen dež, tudi po izpovedi tožnice je deževalo uro pred njenim prihodom v trgovino, padavine so potrjene tudi s prilogo B5) mokrota vnašala v trgovino. Glede tega je priča Z. prepričljivo pojasnila, da se mokrota v trgovino vnaša tudi z vozički. Zaključek sodišča prve stopnje, da pozornost tožnice, kje stopa, ni bila potrebna, je zato zmoten.

13. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je odločilno, ali je čistilna naprava tla osušila, v nasprotnem primeru bi morala toženka zagotoviti vidna opozorila kupcem, da so tla mokra oziroma spolzka, v nadaljevanju pa se z zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Tožnica je zatrjevala, da je bil vzrok padca čiščenje z neustrezno čistilno napravo, vendar tega po oceni sodišča druge stopnje ni dokazala. Priča Z. je izpovedala, da je predmetna čistilna naprava takšna, da od samega čiščenja mokro ne ostane, saj ima naprava sesalec, ki vodo pobira. Po čiščenju ostane minimalno mokro, če čistiš po suhi površini skoraj nič. Pri tem je skladno z izpovedjo o vremenu izpovedala, da je bilo predhodno (po tleh) mokro, v takem primeru malenkost ostane in sicer sledi ob robovih sesalca, to je na vsaki strani po 2 cm. Izpovedala je še, da stroj, s katerim je čistila, deluje tako, da ga delavec poriva in hodi za njim in bi zagotovo opazila večjo količino vode, ker bi tudi njej drselo, in takšni izpovedi sodišče druge stopnje sledi, saj je logična in izkustveno prepričljiva. Nasprotno je tožnica izpovedala, da je videla, da so tla mokra, šele po padcu, tla naj bi bila mokra v širini približno 60 cm. Sklicevala se je na pričo M. D., vendar ta izpovedi tožnice ni potrdila. Po drugi strani je tožnica izpovedala, da je bila v šoku in se drugih podrobnosti ni spomnila.

14. Kot odločilno za ugotovitev, da so bila razlog za padec tožnice tla, mokra od čiščenja (ob trditvi, da je šlo za čiščenje z neustrezno čistilno napravo), je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve iz zapisnika, ki ga je sestavila K. Z. po škodnem dogodku. Ta je na drugi strani zapisnika zapisala, da je bilo mokro od čiščenja in je oškodovancu zdrsnilo na mokrih ploščicah, vendar je, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je zapisala tako, kot je rekla stranka. Na vprašanje, ali se je s takšno ugotovitvijo strinjala, je izpovedala, da se je strinjala toliko, kot je že povedala, da je lahko mokro ob robovih. Sodišče druge stopnje izpovedi priče sledi, saj je pojasnila tudi, da je v življenju napisala samo dva takšna zapisnika in obakrat napisala tako, kot ji je rekla stranka. Izpovedala je tudi, da je tožnica sedela zraven in sta se pogovarjali, ko je to zapisovala. Sodišče tudi v tem delu verjame priči Z., saj je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedala, da ji Z. ni direktno rekla, da je ona kriva, da pa sta se o tem pogovarjali, ko je pisala zapisnik in to zapisala, medtem ko je zaslišana pred sodiščem druge stopnje izpovedala, da se nista nič pogovarjali in to niso njene besede. Glede na to, da je tožnica izpovedala, da je hotela zapustiti trgovino, brez da bi koga obvestila o padcu, ker je bila v šoku in ji niti na misel ni prišel zapisnik, zapisnik pa je bil potem sestavljen in tožnica izpoveduje, da je priča Z. prišla za njo do avta, izpoved tožnice tudi v tem delu ni prepričljiva. Nasprotno, za prepričljivejšo se izkaže izpoved priče Z., da ni šla ven po tožnico in ne vidi razloga, zakaj bi šla po tožnico ven, glede na to, da je tožnica izpovedala, da delavcev v trgovini ni opozorila, ker je bila v šoku. Glede na že navedeno sodišče druge stopnje verjame priči Z., da je tožnica sedela zraven nje in sta se pogovarjali, ko je ona zapisovala oziroma izpolnjevala zapisnik in da je v zapisnik zapisala tako, kot ji je povedala tožnica.

15. Ob navedenem se izkaže, da je trditev tožnice, da je bilo vzrok za padec čiščenje z neustrezno čistilno napravo, neutemeljena. Toženka je z listinsko dokumentacijo in izpovedmi zaslišanih prič dokazala, kakšno čistilno napravo je uporabljala. Ta je taka, da opravlja dve funkciji hkrati, na sprednjem delu tla poriba z vodo in čistilom, na zadnjem pa ima sesalno šobo z gumicami in z močjo sesalnega motorja vodo posesa ter površino za seboj pretežno posuši. Toženka je pri tem dokazala tudi, da je bil 14. 10. 2013, torej dobra dva tedna pred škodnim dogodkom, na čistilni napravi opravljen servis (B7).

16. Sodišče druge stopnje nadalje sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da mokrota ploščic zelo zniža zdrsnost, kljub temu, da so sicer ploščice klasifikacije R9, ki so nameščene v predmetni trgovini, ki je trgovina brez direktnega dostopa, ustrezne. Ker sama toženka priznava, da se drsnost v primeru, da so tla mokra, poveča, njene obširne pritožbene navedbe glede drsnosti niso relevantne. Očitek tožnice namreč ni bil, da vgrajene ploščice ne ustrezajo standardom, pač pa, da je nevarno situacijo povzročilo osebje toženke z nepravilno uporabo, to je čiščenjem s pomivalnim strojem, ki pušča mokro sled (in nima sušilne funkcije). Odločilno je torej, ali je bilo čiščenje s strani toženke ustrezno (kar je bilo že pojasnjeno) in, če bi kljub čiščenju z ustrezno napravo, še vedno obstajala nevarnost zdrsa, ali je toženka zagotovila ustrezno opozorilo ali ne. Na obširne pritožbene navedbe glede zdrsnosti ploščic zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

17. Sodišče prve stopnje je glede opozoril zaključilo, da toženka ni zagotovila ustreznega opozorila, da obstaja nevarnost zdrsa oziroma padca. Kot je bilo že navedeno, se je na sporni dan mokrota prenašala v trgovino in bi glede na vremenske razmere tudi tožnica morala biti bolj pozorna, kje stopa. Sama je namreč izpovedala, da po tleh ni gledala, pač pa je gledala na polico, kaj bo kupila. Po drugi strani je toženka zatrjevala, da je tistega dne tla čistila predčasno ravno z namenom, da odpravi mokroto, je pa možno, da ob robovih sesalca ostaneta 2 cm mokrote. Kot že navedeno, sodišče druge stopnje priči Z., ki je to potrdila, verjame.

18. Glede minimalne sledi, ki od čiščenja lahko ostane (kot je izpovedala Z. nekaj mokrote, če je predhodno po tleh mokro, ostane), je po oceni sodišča druge stopnje toženka ravnala dovolj skrbno, ko je v opozorilo, da obstaja nevarnost zdrsa, postavila rumeno tablo. Neživljenjsko je pričakovanje in zatrjevanje tožnice, da je ustrezno zavarovanje le na način, da bi se prostor čiščenja v trgovini omejil. Sodišče druge stopnje sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tabla, ki je nameščena permanentno pod stropom, ne predstavlja ustreznega opozorila, je pa zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala toženka tam, kjer so bila tla mokra zaradi čiščenja (šlo je le za sled) posebej postaviti ustrezno opozorilno tablo. Na pritožbene navedbe o tem, kje je tabla nad vrati stala, o fotografijah tožnice v zvezi s tem, o tem, kdaj je to tablo tožnica opazila, sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj ob že obrazloženem, niso relevantne. Glede rumene table na tleh, ki opozarja na možnost zdrsa ("pozor drsi") pa je tožnica izpovedala, da je ni opazila, ne pa, da je ni bilo, to je izpovedala šele, ko je bila zaslišana pred sodiščem druge stopnje in hkrati, da tudi dandanes takšnih tabel v trgovini ni. Nasprotno temu je priča Z.izpovedala, da postavijo, kadar je dež, rumeno opozorilo (v predprostor oziroma kot je izpovedala R. R. se tabla nahaja na desni strani, ko vstopiš iz predprostora v trgovino, v primeru dežja pa se prestavi proti hodniku). Priča Z., ki je bila v službi v času škodnega dogodka, je izpovedala, da je rumena tabla na dan padca tožnice v predprostoru bila, kar je vedela zato, ker je bila za to odgovorna. Ko je prišla v službo, je namreč pogledala, če tabla tam stoji. Glede na to, da je bila tožnica, kot je ugotoviti iz njene izpovedi, nepozorna na dogajanje (izpovedala je, da ni gledala na tla, pač pa na polico, opozoril ni opazila), pa sodišče priči Z. verjame. V primeru sledi, kakršno je puščala sporna čistilna naprava in do česar pride, ko so tla predhodno mokra (npr. na deževen dan), je postavitev takšne table zadosten ukrep. V ugotovljenih okoliščinah je tako toženka tudi v okviru profesionalne skrbnosti storila dovolj, da je ohranila normalnost pohodne površine.

19. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnica protipravnosti ravnanja toženke ni dokazala. Ta je nasprotno dokazala, da je bilo njeno ravnanje zadosti skrbno. Ker morajo biti za ugotovitev odškodninske odgovornosti podani vsi elementi le-te, to je protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda toženke, ob povedanem tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe namreč tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Ker je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom propadla, je dolžna povrniti pravdne stroške toženke, ki je v pravdi uspela (154. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka (med strankama pritožbenega postopka). Stroške toženke predstavljajo stroški za zastopanje po odvetniku in sicer: za sestavo odgovora na tožbo 600 točk, prve pripravljalne vloge 600 točk, druge pripravljalne vloge 450 točk, pete pripravljalne vloge 300 točk; za zastopanje na prvem naroku 600 točk in urnino 150 točk, na drugem naroku 300 točk in urnino 50 točk, na tretjem naroku 300 točk, na četrtem naroku 300 točk, na ogledu z izvedencem 300 točk, za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na naroke in ogled (5 x po 2 x po 30 minut) priglašenih 140 točk, za sestavo pritožbe 750 točk, za sodelovanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje 750 točk in urnino 100 točk. Skupaj gre torej za 5.690 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 2.611,71 EUR. Potreben pravdni strošek predstavlja tudi kilometrina za odvetnika, 5 x po 16,65 EUR ( 2 x 22,5 km x 0,37 EUR). Odvetniški stroški z upoštevanjem DDV tako znašajo 3.287,85 EUR. Poleg navedenega potrebne pravdne stroške toženke predstavljajo še pričnina za pričo Z. v višini 4,40 EUR, izvedenina v višini 318,00, 323,54 in 161,77 EUR ter sodna taksa za pritožbo v višini 567,00 EUR. Vsi potrebni pravdni stroški toženke, ki jih je dolžna povrniti tožnica, tako znašajo 4.662,56 EUR. Sodišče druge stopnje pa toženki ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo dveh pripravljalnih vlog in sicer vlog z dne 23. 11. 2016 in 23. 11. 2017, saj ti nista bili potrebni (155. člen ZPP), ter računa ARSA, ki ga toženka ni predložila. Tožnica, ki v postopku ni uspela, nosi sama svoje stroške pravdnega postopka.

-------------------------------
¹ Četrti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP.
² V skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP je senat ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3427/2011
• VSRS Sklep II DoR 247/2018
• VSL sklep I Cp 4620/2008