VSL Sodba II Cp 1768/2018

Jedro

Z vložitvijo skupnega premoženja v premoženje drugega je nastala skupna terjatev zakoncev do lastnikov tega premoženja. Zahtevek ima podlago v prvem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika.

O delitvi skupnega premoženja se praviloma odloča v nepravdnem postopku, v pravdi pa le, če so za to podani utemeljeni razlogi. Glede na to, da bistveni del skupnega premoženja predstavlja denarna terjatev in da ni izkazano, da bi se z odločitvijo o toženkini obveznosti plačila njen položaj v postopku za razdružitev premičnin bistveno poslabšal, je odločitev o obveznosti plačila pravilna.

Glede na to, da za ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kdo je odplačeval kredit in da sta bila prispevka tožnikovih staršev in toženkinega očeta h gradnji približno enaka, je ob ostalih ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljen sklep, da tožnik ni dokazal višjega deleža na skupnem premoženju od zakonsko domnevanega.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

- v II. točki izreka v delu, v katerem se izrek nanaša na odločitev o primarnem zahtevku, spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da sta deleža tožeče stranke in toženke na skupnem premoženju enaka."

- v točki II.2. izreka spremeni tako, da se znesek 41.965,60 EUR zviša za 10.491,40 EUR, znesek 20.982,80 EUR pa zviša za 5.245,70 EUR,

- v točki III.1. izreka spremeni tako, da se znesek 1.023,03 EUR zviša za 617,69 EUR,

- v točki III.2. izreka spremeni tako, da se znesek 511,51 EUR zviša za 308,85 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 537,61 EUR, toženec pa v višini 268,81 EUR, oba v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

- da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo premičnine (v izreku opredeljeno pohištvo, ki se nahaja v stanovanjski hiši na naslovu N.) (točka I.I. izreka),

- da tožnikov delež na skupnem premoženju znaša 40 %, toženkin pa 60 % (točka I.II. izreka),

- da se primarni tožbeni zahtevek v ostalem delu zavrne (točka I.III. izreka),

- da v skupno premoženje tožnika in toženke sodi tudi njuna terjatev do toženke kot imetnice dvotretjinskega solastninskega deleža glede parcele 103/12 k.o. X v višini 104.914 EUR in terjatev tožnika do toženca kot tretjinskega solastnika parcele 103/12 k.o. X v višini 52.457 EUR (točka II.1 izreka),

- da je toženka dolžna tožniku plačati 41.965,60 EUR, toženec pa 20.982,80 EUR, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2012 dalje (točka III.2. izreka),

- da se podrejeni tožbeni zahtevek v ostalem delu zavrne (točka II.3. izreka),

- da sta toženca dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka sorazmerno njegovemu uspehu v pravdi (točki III.1. in III.2. izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi tožnikov delež v višini 75 % in temu ustrezno zviša zneska, ki sta mu ju dolžna plačati toženca, ter spremeni odločitev o stroških postopka.

Kreditnih sredstev, ki jih je pridobil toženec, sodišče zmotno ni štelo v skupen prispevek zakoncev k gradnji. Denarna sredstva, pridobljena s posojilom, so bila že vložena v gradnjo. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je toženka po prenehanju zakonske zveze sama odplačevala posojili, vzeti na njeno ime. Iz tega naslova ima lahko le obligacijskopravni zahtevek do tožnika. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da sta tožnik in toženka za gradnjo namenila enaka zneska kreditnih sredstev.

Napačna je ugotovitev, da v spisu ni listinskega dokaza o tem, kar je tožnikov oče prispeval k gradnji. Gre za seznam v prilogi A64, iz katerega izhaja, da je tožnikov oče za ureditev okolice plačal tožencu 10.000 EUR. Toženka je sicer izpovedala, da tega seznama ni podpisala, a za to ni ponudila dokaza, niti ni predložila izvirnika listine.

Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da je prispeval h gradnji tudi tako, da je oče opravil vsa suhomontažna dela in plačal za ta dela potreben material. Njegov prispevek h gradnji tako znaša približno 100.000 EUR, kolikor je tožnik tudi trdil.

3. Toženca v pritožbah zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je sodišče zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem se je nanašal na ugotovitev deležev, je sodba nesklepčna.

Odločitev o obstoju terjatve je zmotna, ker ne upošteva pravil o prenehanju obveznosti zaradi združitve upnika in dolžnika. Sodišče je tudi zmotno izenačilo pojem ustvarjenega premoženja, ki ga predstavlja vrednost vlaganj v nepremičnino, s pojmom terjatve. Skupno premoženje ima namreč podlago v stvarnem pravu in ne v obligacijskem. Z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja še ne nastane terjatev. Terjatev nastane šele po pravnomočni odločitvi, da je nekdo dolžan to premoženje povrniti ali nadomestiti njegovo vrednost. Obstoj terjatve ne more biti predmet ugotovitvenega dela sodbe oziroma ugotovitve obsega skupnega premoženja.

Ker je toženka nasprotovala delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče o tem ne bi smelo odločiti (tako tudi odločbi VS RS II Ips 211/2014 in II Ips 123/2011).

Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z razmerjem dohodkov tožnika in toženke. Tožnik je svoje navedbe o tem spreminjal, nazadnje pa priznal, da lastnih sredstev za gradnjo ni premogel. Ugotovitve o tem so tudi v nasprotju z njegovimi navedbami v XVI. točki 3. pripravljalne vloge.

Ugotovitev, da je bila toženkina plača zgolj nekoliko višja, je v nasprotju z ugotovitvami o višini njene in tožnikove plače. Poleg tega je sodišče le ugotovilo višino plač, ni pa navedlo, kaj iz teh ugotovitev izhaja.

Sodišče ni ugotovilo, kakšno je bilo stanje kredita, ki ga je vzela toženka, ob razpadu življenjske skupnosti. Dejstvo, da ga toženka plačuje iz posebnega premoženja, bistveno vpliva na odločitev o deležih.

Napačna je ugotovitev o deležu toženčevega prispevka k poplačilu kredita, ki ga je najel tožnik. Upoštevaje znesek, ki ga je plačal tožnik, in znesek, ki ga je plačal toženec, je toženec plačal 87,6 % kredita. Prav bi bilo upoštevati, da je delež kredita, ki ga je plačal toženec in ki znaša 92,2 % investiranih kreditnih sredstev, predstavljal njegov prispevek h gradnji.

Ker ni ugotovljeno, kateri stroški gradnje so bili poravnani iz kredita, ki ga je vzel toženec, ni razvidno, kako najeti krediti vplivajo na odločitev o deležih na skupnem premoženju.

Manjkajo ugotovitve o tem, v kakšnem obsegu so posamezni sklopi del ali materiala, ki jih je financirala vsaka od strank, prispevali k povečanju vrednosti nepremičnine. O tem bi se lahko izrekel izvedenec. Neobstoj računov ni zadostoval za uporabo prostega preudarka.

Že iz ugotovitev o številčno opredeljenem prispevku toženca in znesku kredita, ki ga je plačal, izhaja, da je njegov prispevek znatno višji od ugotovljenih 44.000 EUR, tj. 61.980,80 EUR. Ob tem je treba upoštevati še številčno neopredeljene postavke, ki jih je prispeval toženec.

Nekateri stroški, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru tožnikovega prispevka, niso prispevali k povečani vrednosti nepremičnine. Sem sodijo stroški za nakup orodja, naprav in materiala v času, ko niso bili potrebni za gradnjo. Sodišče je na drugi strani zanemarilo visok strošek izdelave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje.

Pravilna je ugotovitev o obsegu vlaganj in povečanju vrednosti nepremičnine, zmotno pa je celotna ta vrednost opredeljena kot skupno premoženje tožnika in toženke. Sodišče je zanemarilo, da je toženec vlagal tudi v lastno nepremičnino.

Toženca sta tožniku dolžna plačati več, kot je nominalno izkazanih stroškov, ki naj bi jih tožnik plačal skupaj z očetom. Napačen je tudi pristop sodišča, ko je od ocenjenih stroškov gradnje odštelo vse kredite, kot da teh ne bi nihče plačal. Sodišče ni razlikovalo med stvaritvijo skupnega premoženja in ugotovitvijo deležev. Sodišče bi moralo s pomočjo cenilke z isto metodo, kot je ocenila stroškovno vrednost, ugotoviti tudi razmerje prispevkov ene in druge strani v odstotku in ta odstotek upoštevati pri ugotovitvi tožnikove terjatve v razmerju do povečane vrednosti nepremičnine.

Odločitev o deležih ni obrazložena.

Ni obrazloženo, zakaj je sodišče verjelo tožniku, da sta v enaki meri skrbela za otroka. Toženka je izpovedala drugače.

Dokazni predlog s postavitvijo cenilca je bil podan le za ugotovitev vrednosti skupnih vlaganj in povečanje vrednosti nepremičnine, ne pa tudi za ugotovitev vrednosti del, ki jih je plačal tožnik. Ker niti ni podal navedb o tem, katere sklope del je plačal v celoti ali deloma in v kolikšnem deležu posamezen sklop prispeva h končnemu povečanju vrednosti nepremičnine, bi moralo sodišče zahtevek za ugotovitev deležev zavrniti. Sodišče ni imelo podlage za uporabo prostega preudarka. Razlog za pomanjkanje dejstev je namreč v pomanjkljivih tožbenih trditvah in ne v obstoju objektivnih ovir za njihovo ugotovitev.

Napačna je ugotovitev, da je bil izveden dokaz z izvedencem. Izveden je bil dokaz s cenilcem. Tako cenilka ni podala izvedenskega mnenja, ampak cenilno poročilo. Ker ni bil postavljen izvedenec, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka in bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Zmotna je odločitev o pričetku teka zamudnih obresti. Ker se toženca ne strinjata z delitvijo skupnega premoženja v pravdi in ker se še ne ve, kako se bo premoženje delilo, toženca ne moreta biti v zamudi.

Zaradi pomanjkljivih trditev se toženca nista mogla braniti zoper zahtevke v zvezi s premičninami. Odločitev o deležih v zvezi s premičninami je napačna.

Ker je sodišče zavrnilo stvarnopravni zahtevek, bi moralo razveljaviti sklep o začasni odredbi.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbi nasprotne stranke.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Pritožba tožencev ni utemeljena.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta v zakonski zvezi, ki je trajala od oktobra 2009 do marca 2012 s pomočjo staršev in na nepremičnini v solasti tožencev zgradila stanovanjsko hišo in pomožni objekt ter enega obnovila. Tožnik je s primarnim zahtevkom uveljavljal, da je z gradnjo postal solastnik nepremičnin, s podrednim zahtevkom pa, da v skupno premoženje sodi skupna terjatev zakoncev do vsakega od tožencev v razmerju njunih solastninskih deležev in v višini, kolikor se je s skupnimi vlaganji zakoncev povečala vrednost nepremičnine in da sta mu toženca dolžna plačati vsak ustrezen znesek na račun njegovega 75 % deleža na skupnem premoženju. Zahteval je še, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo tudi pohištveni elementi in naprave, ki se nahajajo v stanovanjski hiši.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, (1) da v skupno premoženje tožnika in toženke sodijo premičnine in njuna skupna terjatev do lastnikov nepremičnine v višini, kolikor se je z gradnjo povečala njena vrednost, in (2) da sta deleža tožnika in toženke na skupnem premoženju v razmerju 40 : 60. Odločitev temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da je življenjska skupnost tožnika in toženke trajala od oktobra 2009 do marca 2012,

- da sta oba zakonca skrbela za skupnega otroka, rojenega v zakonski zvezi,

- da je toženka imela višjo plačo kot tožnik, da je tožnik del plače prejemal v gotovini na roke in da je njegova mati plačevala bivalne stroške zakoncev, in da nista imela prihrankov,

- da so se pravdne stranke dogovorile, da bosta tožnik in toženka na zemljišču tožencev zgradila objekt, primeren za skupno življenje njune družine,

- da je gradnja potekala od oktobra 2009 do decembra 2010,

- da sta pravdni stranki na nepremičninah zgradili mansardno enostanovanjsko stavbo z neto površino 168,50 m2 in garažo s skladiščnim prostorom s površino 39,40 m2, obnovili streho in fasado kurilnice z nadstrešnico s površino 22,60 m2 in uredili zunanjost,

- da je vrednost stavbnega zemljišča pred gradnjo znašala 38.694 EUR, sedanja tržna vrednost nepremičnine pa znaša 196.065 EUR, tako da je bila tržna vrednost nepremičnine ob prenehanju zakonske zveze večja za 157.371 EUR,

- da je gradbena vrednost objektov znašala 205.378 EUR (stroški za gradnjo stanovanjske stavbe so znašali 158.443,36 EUR, za gradnjo pomožnega objekta 13.334 EUR, za gradnjo garaže 15.497,33 EUR, stroški asfalta 3.000 EUR in strošek opornih zidov 15.103,40 EUR),

- da sta tožnik in toženka del stroškov gradnje krila s sredstvi iz kreditnih pogodb; da je bilo za gradnjo porabljenih 40.000 EUR in 10.000 EUR iz dveh kreditnih pogodb, ki ju je sklenila tožnica in ju še odplačuje, in 46.000 EUR iz kreditne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik, v manjšem deležu pa odplačal on, v znatno višjem pa toženec,

- da so pri gradnji tako z denarjem kot z delom in s pomočjo pri organizaciji gradnje sodelovali tožnikovi starši in toženkin oče, njihov prispevek pa je bil dan le njihovemu otroku,

- da je toženec vodil vsa pripravljalna dela (vključno s temeljno ploščo), plačal projektno dokumentacijo ter komunalni in elektro priključek, porušil polovico stare hiše, naredil nasip, delal robnike, asfalt, izkop in gradnjo ponikovalnice in greznice, utrdil temelje, nabavil železo za temeljno ploščo, pripeljal opeko za hišo, plačal temeljno ploščo in drugo ploščo, dal les za streho in nadziral vsa dela vključno do strehe, plačal fasaderska dela, keramičarja in ploščice v kopalnici,

- da je tožnikov oče plačal vsaj stroške v skupni višini 44.000 EUR (ki so natančneje opredeljeni v 22. točki obrazložitve v izpodbijani sodbi), tožnikova mati pa je prispevala 4.960 EUR k stroškom za centralno ogrevanje in k nakupu opreme za hišo,

- da ni bilo mogoče natančno ugotoviti vseh prispevkov vsake od strank, ker ni vse izkazano z računi,

- da prispevek staršev znaša največ 109.370 EUR, pri čemer so tožnikovi starši prispevali 60 %, toženkin oče pa 40 %,

- da se toženka ni strinjala z razdelitvijo premičnin v pravdi,

- da so bile premičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, kupljene s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze,

- da sta približno polovico stanovanjske opreme (cca 12.000 EUR) plačala tožnikova starša, polovico pa tožnik in toženka,

- da sta toženca zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin *390/0 in 103/15, obe k.o. X, in sicer je dvotretjinska solastnica toženka, tretjinski solastnik pa toženec,

- da je tožnik od toženke upravičen zahtevati 41.965,60 EUR, od toženca pa 20.982,80 EUR,

- da je bil avto, ki ga je tožnik prodal po razvezi zakonske zveze, tožnikovo posebno premoženje.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev zoper odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka, kolikor se nanaša na deleže zakoncev na skupnem premoženju. Zavrnilni del sodbe v II. točki izreka, tj. v delu, v katerem se nanaša na podredni zahtevek, ne vključuje zahtevka o deležih zakoncev na skupnem premoženju. Podredni zahtevek je bil namreč postavljen le za primer, da sodišče ne bi ugodilo zahtevku za ugotovitev tožnikove solastninske pravice glede parcele, na kateri sta zakonca skupaj gradila.

9. Neutemeljeni so tudi očitki o neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev obstoja skupne terjatve do tožencev kot solastnikov parcele *390/0 in 103/15, obe k.o. X, kolikor se nanašajo na obstoj te terjatve. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je z vložitvijo skupnega premoženja v premoženje drugega nastala skupna terjatev zakoncev do lastnikov tega premoženja. Zahtevek ima podlago v prvem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Po tej določbi lahko tisti, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo (in s tem ne pridobi lastninske pravice), od lastnika zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.

10. Ker gre za kolektivno terjatev tožnika in toženke, (so)lastnika nepremičnine pa sta toženka in toženec, niti v delu, v katerem se terjatev nanaša na toženkin solastninski delež, ni prišlo do združitve upnika in dolžnika.

11. Neutemeljeni so tudi pomisleki tožencev zoper odločitev o obveznosti plačila tožencev na račun njune obogatitve. Resda se o delitvi skupnega premoženja praviloma odloča v nepravdnem postopku, v pravdi pa le, če so za to podani utemeljeni razlogi. Razlog je v tem, da se ohrani delitev premoženja kot celote in s tem omogoči dodelitev posameznih stvari iz mase skupnega premoženju posameznemu skupnemu lastniku.¹

12. V skupno premoženje tožnika in toženke sodijo denarna terjatev iz naslova skupnih vlaganj ter pohištvo in naprave v hiši, ki sta jo zakonca zgradila skupaj. Toženka ni zatrjevala, da bi v razmeroma kratkotrajni skupnosti skupaj ustvarila še kaj drugega. Glede na to, da bistveni del skupnega premoženja predstavlja denarna terjatev in da ni izkazano, da bi se z odločitvijo o toženkini obveznosti plačila njen položaj v postopku za razdružitev premičnin bistveno poslabšal, je odločitev o obveznosti plačila pravilna.

13. Delno pa je utemeljeno tožnikovo pritožbeno stališče o njegovem višjem deležu na skupnem premoženju od 40/100, kot je bilo odločeno v izpodbijani sodbi, in sicer, kolikor se zavzema za vzpostavitev zakonsko domnevanega polovičnega prispevka, ne pa tudi v presežku do zahtevanega 75/100 deleža.²

14. Po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

15. Odločitev o 40 % tožnikovem deležu na skupnem premoženju temelji na ugotovitvah, da je toženec odplačal velik del kredita, ki ga je v zvezi z gradnjo hiše najel tožnik, da so tožnikovi starši prispevali 60 %, toženkin oče pa 40 % sredstev, potrebnih za gradnjo, ki niso bila zagotovljena s krediti, da so tožnikovi starši plačali približno polovico stanovanjske opreme, da je toženka imela višjo plačo kot tožnik, tožnik pa je del plače prejemal na roke oziroma s plačilom stroškov pri hiši in da sta oba zakonca v enaki meri skrbela za skupnega otroka.

16. Očitek tožencev, da odločitev o deležih na skupnem premoženju ni obrazložena (s čimer merita na obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, o kateri se je pritožbeno sodišče dolžno izreči tudi po uradni dolžnosti), je neutemeljen. Ugotovitev o razliki v dohodkih zakoncev je podana in ovrednotena v ocenjenem razmerju deležev na skupnem premoženju. Ob različnih izpovedbah pravdnih strank o skrbi za otroka je sodišče moglo izhajati iz enakovredno porazdeljene skrbi za otroka, sicer pa glede na kratkotrajnost zakonske zveze, v kateri se je rodil otrok, ta ni mogla odločilno vplivati na porazdelitev deležev.

17. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, ki v pritožbi niso izpodbijane, izhaja, da je življenjska skupnost med tožnikom in toženko trajala dve leti in pol, gradnja pa se je vršila v prvi polovici njenega obstoja, da je vrednost vlaganj znašala približno 205.000 EUR, vrednost nepremičnine pa se je povečala za nekaj manj kot 160.000 EUR, ter da je bila gradnja financirana iz sredstev, pridobljenih s krediti zakoncev v skupni višini 96.000 EUR, in prispevkov njunih staršev v delu in denarju v skupni višini (zaokroženo) 110.000 EUR. Za odstop od zakonske domneve bi torej moral tožnik dokazati, da je bil njegov prispevek h gradnji (kamor sodi tudi prispevek njegovih staršev) bistveno večji od toženkinega.

18. Neutemeljen je očitek tožencev, da tožnik ni ponudil dovolj trditev in dokazov, ki bi omogočili odločitev o odstopu od zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju. Tožnik je svoj višji delež sklepčno utemeljeval s trditvami o denarno ovrednotenem prispevku njegovih staršev h gradnji v primerjavi s povečano vrednostjo nepremičnine. Za te trditve je predložil listinske dokaze in predlagal zaslišanje strank in prič.

19. Neutemeljen je tudi očitek tožencev, da ni bilo podlage za uporabo prostega preudarka (216. člen ZPP). Po oceni zbranega procesnega gradiva v zvezi z navedbami vsake od pravdnih strank o tem, kaj sta v denarju, delu in organizaciji prispevala na eni strani tožnikova starša (predvsem oče) in na drugi strani toženkin oče, je sodišče ugotovilo, da vsa nedvomno opravljena dela in porabljen material niso izkazana z računi in da zato prispevkov vsakega od staršev ni mogoče natančno ugotoviti. Po tej ugotovitvi je v oceno o dokazanosti trditev o prispevkih vsakega od staršev utemeljeno vključilo prosti preudarek. Zbrano procesno gradivo namreč ni dajalo opore za sklep, da bi tožnik lahko ponudil bistveno več in bi to lahko pripomoglo k natančnejši ugotovitvi dejstev, pomembnih za odločitev o razmerju med prispevkoma vsakega od staršev. Gradnja ni bila razdeljena na posamezne med seboj zaključene celote, ampak so se prispevki vsake od strani ne le v posameznih fazah gradnje, ampak tudi v manjših zaključenih celotah del prepletali. Poleg tega je vsaka od strani prispevala ne le v denarju, ampak tudi v lastnem delu in v organiziranju gradnje (vključno s cenejšim angažiranjem izvajalcev posameznih del). O posameznih dejstvih, upoštevanih pri primerjavi prispevkov vsakega od staršev, pa se pritožbeno sodišče izreka v nadaljevanju.

20. Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki, da je prispevek njegovih staršev h gradnji znašal približno 100.000 EUR. Tožnikovo pritožbeno analiziranje njegovih navedb in nasprotnih navedb tožencev v zvezi z izvedbo suhomontažnih del ne more privesti do ugotovitve o dodatnem prispevku tožnikovega očeta v višini 23.000 EUR. Že pritožnik sam je navedel, da sta toženca trdila, da je bil navedeni znesek plačan iz kredita. Ne gre torej za nesporno dejstvo, da je navedeni znesek plačal tožnikov oče. Sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je na podlagi dokazov ocenilo, kaj je v zvezi suhomontažnimi deli prispeval tožnikov oče (deseta alineja 22. točke obrazložitve).

21. Tožnikove pritožbene navedbe ne vnašajo dvoma niti o pravilnosti dokazne ocene listine v prilogi A64. V 23. točki obrazložitve je sodišče ovrednotilo vsebino vseh dokazov, predloženih v zvezi s trditvijo, da je tožnikov oče plačal 10.000 EUR toženkinemu očetu za delo v zvezi z ureditvijo okolice. Sodišče je navedlo dovolj prepričljive argumente o šibki dokazni moči listine v prilogi A64, ki jih pritožbene navedbe ne omajejo. Navedlo je, da ni bilo ugotovljeno, kdo je listino sestavil in da sta bili istega dne sestavljeni dve različni listini z enakim naslovom ("denar za hišo"). Ena od njiju je resda podpisana s strani toženke, vendar pa je nista podpisala niti tožnikov oče niti tožnik. Toženkino zanikanje, da ni podpisala listine, ni imelo odločilne teže. Pri oceni, ali je bilo izročenih 10.000 EUR, je sodišče utemeljeno dalo večjo težo drugim okoliščinam, tj. da je tožnik zatrjeval plačilo tožencu v višini 17.000 EUR, da niti zneska niti namena izročitve nista potrdila niti njegova starša (izpovedala sta o manjšem znesku, izročenem toženki za delavce na hiši), da gre za visok znesek, a o tem ni listinskega dokaza, in da je toženka podpisala listino v prilogi A64 kot priča.

22. Nenazadnje je tožnikovo vztrajanje pri trditvi o vložku njegovih staršev v vrednosti 100.000 EUR neprepričljivo tudi zato, ker je le nekaj večja ugotovljena vrednost celotnega prispevka staršev zakoncev h gradnji, tožnik pa ne izpodbija ugotovitev v sodbi, iz katerih izhaja nezanemarljiv (denarni in nedenarni) prispevek toženkinega očeta.

23. Tožnik pa utemeljeno uveljavlja, da pri ugotavljanju prispevkov zakoncev k ustvaritvi skupnega premoženja ni pomembno, kdo je prispeval sredstva za plačilo kreditov.³ Za ugotovitev teh prispevkov zadostuje ugotovitev, da sta kreditne pogodbe sklenila zakonca. Šlo je torej za njuna skupna sredstva, vložena v gradnjo.

24. Ne glede na to, da v okviru prispevka toženkinega očeta ni mogoče upoštevati tega, kar je plačal na račun odplačila kredita, pa ob upoštevanju navedb tožencev, podanih v pritožbenem postopku, ni utemeljen sklep, da je tožnik dokazal bistveno višji prispevek njegovih staršev h gradnji od prispevka toženkinega očeta.

25. Toženčev očitek o neupoštevanju dejstva, da je vlagal tudi v lastno nepremičnino, je sicer neutemeljen. V sodbi je ugotovljeno, da je bila gradnja izvedena na podlagi dogovora med tožnikom, toženko in tožencem o izgradnji stanovanjske hiše v korist in za potrebe tožnika in toženke. Ta ugotovitev je skladna s toženčevimi trditvami, da je h gradnji prispeval v toženkino korist. Drugega v pravdi ni zatrjeval.

26. Toženca pa utemeljeno uveljavljata, da v okviru prispevka toženkinega očeta sodišče ni vrednostno opredelilo stroška za izdelavo dokumentacije, za katerega je ugotovilo, da ga je prispeval on. Upoštevaje cenilno mnenje investitorski stroški predstavljajo 12 % stroškovne vrednosti objekta. Gre torej za nezanemarljiv strošek, ki pomembno poveča višino prispevka toženkinega očeta h gradnji.

27. Toženca tudi utemeljeno opozarjata, da je tožnik zatrjeval višino posameznih zneskov, ki sta jih njegova starša bodisi z nakupom materiala bodisi z delom prispevala h gradnji, ni pa jih povezal s stroškovno strukturo, kakršna izhaja iz cenilnega mnenja in ki je bila podlaga za ugotovitev o vrednosti vseh izvedenih vlaganj. Glede na to in ob upoštevanju ugotovitev, da je toženkin oče poskrbel za znaten del gradbenih del, da je pokril pretežni del investitorskih stroškov in prispeval nekaj tudi k obrtniškim delom in instalacijam, ni utemeljen sklep, da je tožnik dokazal višji prispevek svojih staršev h gradnji od prispevka toženkinega očeta.⁴

28. Glede na to, da za ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kdo je odplačeval kredit in da sta bila prispevka tožnikovih staršev in toženkinega očeta h gradnji približno enaka, je ob ostalih ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljen sklep, da tožnik ni dokazal višjega deleža na skupnem premoženju od zakonsko domnevanega. Ni zanemarljivo, da je življenjska skupnost trajala le dve leti in pol in da dohodki zakoncev niso bili visoki (toženka je prejemala nekaj več, tožnik pa nekaj manj od tedaj povprečne mesečne plače v državi). Glede na razmerje med terjatvijo zakoncev iz naslova skupnih vlaganj in vrednostjo premičnin prispevek tožnikovih staršev k nakupu premičnin sam za sebe ne daje podlage za odstop od zakonske domneve.

29. Ker je toženka iz navedenih razlogov v delu, v katerem se je zavzemala za znižanje tožnikovega deleža na zakonsko domnevani polovični delež, uspela, odgovor na druge navedbe tožencev, povezane s tem, ni potreben.

30. Upoštevaje dejstva, da se je vrednost nepremičnin(e) v solasti tožencev s skupnimi vlaganji tožnika in toženke povečala za 157.731 EUR, da toženkin solastni delež znaša 2/3, toženčev pa 1/3 in da je tožnikov delež na skupnem premoženju polovičen, je tožnik upravičen zahtevati od toženca 26.228,50 EUR, od toženke pa 52.457 EUR.

31. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev zoper odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti. Stališče sodbe, da sta toženca prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, temelji na drugem odstavku 299. člena OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti.

32. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev o pomanjkljivih trditvah v zvezi s premičninami. Tožnik je dovolj natančno opredelil premičnine, za katere je trdil, da sodijo v skupno premoženje, da je toženka mogla vedeti, kaj je predmet zahtevka.

33. Odločitev o začasni odredbi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

34. Ker je tožnikov uspeh po navedenem nekoliko višji od uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje, je potrebna tudi sprememba stroškovne odločitve. Glede na tožnikov uspeh glede premičnin in delen uspeh glede denarnega zahtevka (47 %), toženca pa sta delno uspela glede denarnega zahtevka in v celoti glede zatrjevanega višjega tožnikovega deleža od zakonsko domnevanega, je primerna delitev stroškov na polovico. Po neizpodbijanih ugotovitvah v izpodbijani sodbi tožnikovi stroški znašajo 9.078,72 EUR, stroški tožencev pa 4.156,56 EUR. Tožnik je torej tožencema dolžan povrniti 2.078,28 EUR, toženca pa tožniku 4.539,36 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta toženca dolžna tožniku povrniti 2.461,08 EUR, in sicer toženka 1.640,72 EUR, toženec pa 820,36 EUR.

35. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugotovi, da sta deleža tožnika in toženke na skupnem premoženju enaka, da je toženka dolžna tožniku plačati za 10.874,28 EUR več, toženec pa za 5.042,82 EUR več kot v izpodbijani sodbi in da se glede na višji tožnikov uspeh zviša tudi znesek stroškov, ki sta jih toženca dolžna povrniti tožniku (358. člen ZPP). V ostalem je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

36. Upoštevaje 30 % tožnikov pritožbeni uspeh (izračunan glede na zvišani denarni znesek v primerjavi z vrednostjo izpodbijanega dela sodbe, kot ga je tožnik označil v pritožbi) sta toženca dolžna tožniku povrniti tak delež njegovih potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Ti znašajo 2.688,07 EUR, in sicer gre za nagrado za postopek (1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT) in pavšalni znesek stroškov (20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost in za sodno takso za pritožbeni postopek (1.227 EUR). Toženca sta mu tako dolžna povrniti 806,42 EUR, in sicer toženka 537,61 EUR, toženec pa 268,81 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa upošteva pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Prim. sklep VS RS II Ips 211/2014 z dne 28. 1. 2016 in sodbo VS RS II Ips 54/2017 z dne 28. 9. 2017.
² Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev njegovega tričetrtinskega deleža na skupnem premoženju, toženka pa določnih trditev o njenem višjem prispevku od zakonsko domnevane polovice ni postavila. Njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve, pomembne za odločitev o deležih zakoncev, je zato pritožbeno sodišče obravnavalo v okviru utemeljenosti tožnikovega zavzemanja za 75/100 delež.
³ Enako tudi sodbi VS RS II Ips 442/2008 in II Ips 348/2008, obe z dne 14. 10. 2009.
⁴ Primerljivost prispevka toženkinega očeta s prispevkom tožnikovih staršev še dodatno potrjuje cenilkino mnenje, v katerem je podana struktura stroškov gradnje po posameznih zaključenih celotah, iz katere izhaja, da gradbena dela predstavljajo 37 %, investitorski stroški pa 12 % stroškovne vrednosti objekta.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 1048/2017
• VSC sodba Cp 433/2008
• VSL sklep I Cp 2927/2015