VSL Sklep II Cp 2191/2018

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 229.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku je odpoved pravici do pritožbe dopustna le v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, in ne tudi v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti, po uradni dolžnosti pa se vodi tudi postopek zaradi razrešitve prejšnjega skrbnika in imenovanja novega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2018 in z dne 21. 6. 2018.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 8. 3. 2018 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo z dne 28. 2. 2018, vložena s strani A. A. za tožnika.

2. S sklepom z dne 21. 6. 2018 pa je (1) zavrglo naknadno 26. 2. 2018 in 3. 4. 2018 s strani A. A. odobreno sicer neposredno vloženo pritožbo tožnika z dne 14. 2. 2018 (zoper odločbo sodišča z dne 5. 12. 2017) ter naknadno 26. 2. 2018 s strani A. A. odobreno sicer neposredno vloženo pritožbo tožnika z dne 13. 11. 2017 (zoper sklep z dne 23. 10. 2017), (2) zavrglo je tudi naknadno odobritev predhodno v postopku neposredno predloženih dokazov in predlogov tožnika v postopku, in sicer 26. 2. 2018 po A. A.

3. Zoper oba sklepa se je pritožil tožnik.

4. Sklep z dne 8. 3. 2018 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje in odloči o pritožbi tožnika z dne 28. 2. 2018, podrejeno naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Ugotovitev sodišča, da v trenutku vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbe zoper sodbo in sklep P 71/2008 odločba CSD X št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018 še ni bila dokončna in pravnomočna, je napačna. To dokazuje priložena pisna odpoved z dne 23. 2. 2018, s katero sta se tožnik in njegova zakonita zastopnica A. A. odpovedala pravici do pritožbe. Zaradi te odpovedi je postala odločba CSD z dne 21. 2. 2018 pravnomočna 23. 2. 2018. Zaradi nedopustnega ravnanja sodnice na CSD X z dne 26. 10. 2017 in 12. 10. 2017 je utemeljen tudi predlog za vrnitev zadeve drugemu sodniku.

5. V pritožbi zoper sklep z dne 21. 6. 2018 tožnik prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter dovoli zavržene vloge ter odloči o odobreni pritožbi zoper sodbo z dne 5. 12. 2017. Podrejeno naj sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugi sodnici. Sodišče je napačno ugotovilo, da je sodna odločba z dne 5. 12. 2017 že pravnomočna, in posledično nepravilno zavrglo vlogo zakonite zastopnice tožnika z dne 26. 2. 2018 in z dne 3. 4. 2018, s čimer je tožniku kršilo pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožnik je zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS št. 12007-37/2017/21 z dne 8. 11. 2017 sprožil upravni spor, ki teče pod opr. št. I U 12/2017, kar je razvidno iz priloženih dokazov. Ker o vloženi tožbi še ni bilo odločeno, CSD X že od izdaje odločbe št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016 ni bil skrbnik tožnika. Sodba P 71/2008 z dne 5. 12. 2017 tako temelji na nedovoljenih pravnih dejanjih in nezakonitem zastopanju CSD X, slednjemu je bila tudi vročena kot nezakonitemu skrbniku, zaradi česar navedena zadeva še ni pravnomočna.

6. Toženka je na vročeni pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbi tožniku.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 8. 3. 2018

8. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe 78. člena ZPP, po kateri stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo z dne 28. 2. 2018, ki ju je za tožnika vložila A. A., ker je ugotovilo, da je bil v trenutku vložitve navedenih vlog z dne 28. 2. 2018 stalni skrbnik tožnika CSD X in ne A. A. Na podlagi poizvedb pri CSD X je ugotovilo, da je bila slednja sicer z odločbo CSD X št. 1221-278/2017/123 z dne 21. 2. 2018 postavljena za novo stalno skrbnico tožnika, vendar ta odločba do 7. 3. 2018, kot izhaja iz dopisa CSD X z dne 7. 3. 2018, še ni bila ne dokončna ne pravnomočna. To ugotovitev prvostopenjskega sodišča tožnik s pritožbo neutemeljeno graja. Četudi drži pritožbena navedba, da sta tožnik in A. A. dne 23. 2. 2018 podala pisno odpoved pravici do pritožbe zoper omenjeno odločbo CSD X z dne 21. 2. 2018, zaradi tega navedena odločba, s katero se je CSD X razrešil dolžnosti tožnikovega skrbnika in imenoval novo stalno skrbnico, ni postala dokončna že 23. 2. 2018, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Skladno s prvim odstavkom 229.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je namreč odpoved pravici do pritožbe dopustna le v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, in ne tudi v postopkih, ki se vodijo po uradni dolžnosti, po uradni dolžnosti pa se vodi tudi postopek zaradi razrešitve prejšnjega skrbnika in imenovanja novega.¹ Odpoved tožnika in A. A. pravici do pritožbe tako ni imela pravnega učinka oziroma ni upoštevna, zaradi česar odločba CSD X z dne 21. 2. 2018 pred potekom petnajstdnevnega roka za pritožbo, kar je bilo glede na dan izdaje odločbe gotovo po 28. 2. 2018, ko je A. A. vložila za tožnika predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo, ni mogla postati dokončna (primerjaj 224. člen ZUP).

9. Izpodbijana odločitev o zavrženju obravnavanih vlog, ki ju je 28. 2. 2018 za tožnika vložila A. A., čeprav takrat (še) ni bila stalna skrbnica tožnika, je tako pravilna.

K pritožbi zoper sklep z dne 21. 6. 2018

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 6. 2018 zavrglo naknadno 26. 2. 2018 in 3. 4. 2018 s strani A. A. odobreno pritožbo tožnika z dne 14. 2. 2018 (zoper odločbo z dne 5. 12. 2017) in naknadno 26. 2. 2018 s strani iste osebe odobreno pritožbo tožnika z dne 13. 11. 2017 (zoper sklep z dne 23. 10. 2017), ker je ugotovilo, da sta bili naknadno odobreni pritožbi oziroma njihove odobritve podane po pravnomočnosti odločb sodišča prve stopnje z dne 5. 12. 2017 in z dne 23. 10. 2017, kar je prepozno. Tožnik navedeno ugotovitev izpodbija z navedbami, da odločba P 71/2008 z dne 5. 12. 2017 še ni pravnomočna, saj je bila vročena CSD X, ki pa od 12. 8. 2016 dalje ni bil skrbnik tožnika, kar pa ne drži.

11. Iz spisa izhaja, da je CSD X z odločbo št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 sebe postavil za tožnikovega skrbnika. Z odločbo št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016 se je CSD X razrešil navedene dolžnosti in za stalnega skrbnika tožnika imenoval Y. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 12007-47/2016/11 z dne 24. 3. 2017, po pritožbi tožnika, omenjeno odločbo v celoti odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek organu prve stopnje. Ta je ponovno odločil enako z odločbo št. 1221-122/2016 z dne 5. 5. 2017. Zoper to odločbo se je ponovno pritožil tožnik. O njegovi pritožbi je odločilo MDDSZ, ki je z odločbo št. 12007-37/2017/21 z dne 8. 11. 2017 odločbo z dne 5. 5. 2017 odpravilo, postopek zamenjave skrbnika pa ustavilo. Povzete ugotovitve utemeljujejo sklep, da je bil dne 15. 1. 2018, ko je bila tožniku po CSD X vročena sodba z dne 5. 12. 2017,² CSD X (še vedno) stalni skrbnik tožnika, saj nobena od odločb CSD X, s katerima se je navedeni organ razrešil dolžnosti tožnikovega skrbnika, zaradi vloženih pritožb, ob reševanju katerih je MDDSZ odločbi CSD odpravilo, ni postala dokončna, še manj pravnomočna.³ V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tožnik zoper odločbo MDDSZ št. 12007-37/2017/21 z dne 8. 11. 2017 sprožil upravni spor, tega zaključka ne spremeni. V trenutku vročitve sodbe z dne 5. 12. 2017 tožniku po CSD X je bil ne glede na vloženo tožbo tožnika na Upravno sodišče RS, o kateri, kot priznava tožnik v pritožbi, še ni bilo odločeno, na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe CSD X z dne 22. 9. 2014 tožnikov skrbnik CSD X. Vročitev sodbe z dne 5. 12. 2017 tožniku po CSD X dne 15. 1. 2018 je bila tako pravilna, dne 26. 2. 2018 in 3. 4. 2018 naknadno odobrena pritožba tožnika zoper navedeno sodbo pa posledično prepozna.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju naknadno odobrenih sicer neposredno vloženih pritožb tožnika je tako pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tudi naknadno odobritev predhodno v postopku neposredno predloženih dokazov in predlogov tožnika, in sicer 26. 2. 2018 po A. A., ob dejstvu, da je bila zadeva že pred 26. 2. 2018 pravnomočna končana, zaradi česar ravnanje A. A. ne more imeti pravnih učinkov oziroma zanj ni izkazan pravni interes tožnika.

Odločitev:

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2018 in z dne 21. 6. 2018 (3. točka 365. člena ZPP).

14. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbi, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. 179. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem je CSD dolžan osebi pod skrbništvom postaviti skrbnika, ter 220. člen istega zakona, po katerem sme CSD spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih. Glej tudi UPRS sodbo in sklep I U 14/2016.
² Pa tudi dne 27. 10. 2017, ko je bil tožniku po CSD X vročen sklep z dne 23. 10. 2017.
³ To velja tudi za odločbo CSD X št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016, na katero tožnik izrecno opozarja v pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 112/2012
• sodba U 2151/2002
• VSL sklep I Kp 1393/99