VSL Sklep I Cp 2290/2018

Jedro

Toženca sta zamujala s plačilom treh zaporednih obrokov kredita, zato je bila banka v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPotK upravičena zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in (posledično prav tako) zahtevati plačilo celotnega dolga.

Ker sodna praksa višjih stališč temelji na stališču, da za odstop od pogodbe zadostuje neoblična izjava in da kot obvestilo o odstopu šteje tudi prejem vložene tožbe ali predloga za izvršbo, je do odstopa, če že ne s potekom roka, ki ga je dala banka v zadnjem pozivu k plačilu dolga z dne 7. 4. 2011, prišlo najkasneje, ko je tožena stranka prejela predlog za izvršbo. A tudi če do veljavnega odstopa ne bi prišlo, tožeča stranka (ki je vstopila v pravni položaj banke) takšno plačilo zaradi zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov upravičeno uveljavlja neposredno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPotK, ki takšno možnost predvideva, ne da bi bil za njeno uresničitev potreben predhoden odstop od kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5. 11. 2015 odločilo:

- da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172837/2011 z dne 13. 1. 2012 za znesek 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila razveljavi in da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,

- da je dolžna tožnica tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.968,35 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 1. 2012 obdrži v veljavi za solidarno plačilo zneska 17.519,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 do plačila, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma izpostavlja, kaj naj bi se dogajalo v postopku in kaj v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. Poudarja, da med pravdnima strankama temelj predmetne terjatve ni sporen. Predpostavka (stališče), da banka ni veljavno odstopila od pogodbe in so bile zato na dan 30. 4. 2011 zapadle in neplačane le tri mesečne anuitete v višini 2.125,83 EUR, ne drži. Naziranje sodišča, da bi morala H. d. d. tožencema poslati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo, da razdira pogodbo, ni pravilno, saj zakon nalaga dajalcu kredita le obveznost pisnega obvestila z določitvijo dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti. Oblika odstopne izjave pa v zakonu ni določena. H. d.d. je podala odstopno izjavo že hkrati s pisnim obvestilom in je podana pod odložnim pogojem neplačila zapadlih obveznosti, ki so zajete v obvestilu. Vse to pomeni, da je bila 30. 4. 2011 predmetna kreditna pogodba vsekakor že razdrta. Postopek odstopa od kreditne pogodbe je bil voden v skladu s 16. členom omenjene kreditne pogodbe in 13. členom ZPotK. Nastop razloga za odstop od pogodbe je bil v popolni kontroli tožencev. Za enostranski odstop od kreditne pogodbe mora dajalec kredita v skladu s 13. členom ZPotK potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15-ih dni, kar je storila tudi H. d. d. Ne zakon, ne predmetna kreditna pogodba ne določata roka za odstop od pogodbe. Toženca sta bila o odstopu od predmetne kreditne pogodbe obveščena že ob vročitvi tožničinega poziva z dne 21. 6. 2011 (prvemu tožencu vročen 22. 6. 2011), najkasneje pa z vložitvijo predloga za izvršbo v predmetni zadevi (pritožba se sklicuje na VSL sklep II Cp 1353/2009). V kolikor bo sodišče štelo, da bi moral pravni prednik podati posebno izjavo o odstopu od kreditne pogodbe, pa je bila ta izjava podana s tožničinim pozivom na plačilo celotne obveznosti po kreditni pogodbi z dne 21. 6. 2011. Tudi če sodišče ne bo sledilo njenim navedbam o odstopu od kreditne pogodbe, pa je tožnica podala zadostno trditveno podlago, da bi sodišče lahko uporabilo materialnopravno podlago iz 13. člena ZPotK o zahtevi po plačilu preostalih obrokov pred zapadlostjo (kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1235/2015 z dne 2. 9. 2015). V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da sta bila toženca v zamudi s plačilom vsaj dveh zaporednih obrokov (dejansko treh) in da se višina vrednosti določa v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZPotK. Zato je jasno, da je sodišče napačno zaključilo, da so bile na dan 30. 4. 2011 zapadle in neplačane le tri mesečne anuitete v višini 2.125,83 EUR. Na dan 30. 4. 2011 je zapadla celotna predmetna terjatev. Tudi druga predpostavka, da je prehod terjatve od banke na tožnico temeljil zgolj na zakoniti subrogaciji in da je banka nanjo cedirala zgolj terjatve v višini 2.125,83 EUR, ne drži. Sodišče je v zadnjem stavku šestega odstavka izpodbijane sodbe samo navedlo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je banka na osnovi izplačane zavarovalnine s cesijsko izjavo z dne 31. 5. 2011 odstopila tožnici vse svoje pravice iz kreditne pogodbe. V enajstem odstavku sodbe pa je navedlo, da temelji tožničin zahtevek zgolj na zakoniti subrogaciji in se nič ne opredeli do pogodbene cesije. Tudi v kolikor sodišče zavzame stališče, da predmetna terjatev ob cesiji (ne glede na to, ali je pogodbena ali zakonita cesija) dne 30. 5. 2011 še ni zapadla v celoti v plačilo, ampak je zapadel v plačilo zgolj znesek 2.125,82 EUR, ne more biti sporno, da je tožnica vstopila v vse pravice H. d.d. do višine izplačane zavarovalnine in ne samo za znesek 2.125,82 EUR, kakor napačno zaključuje sodišče. Kot se je že večkrat izjasnila sodna praksa, so predmet cesije lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive (pritožba se sklicuje na odločbo I Cpg 1431/2012). Nikakor ne držijo trditve tožencev, da terjatev v delu, ki presega znesek 2.125,83 EUR, zoper njiju ne obstaja. Še toliko bolj nenavadno je to, da je sodišče sledilo navedenim trditvam tožencev in jih utemeljevalo s tem, da terjatev v višini, ki presega 2.125,83 EUR, na podlagi zakonite subrogacije ni nikoli prešla na tožnico. Sodišče je spregledalo, da tako zakonita subrogacija kot tudi pogodbena cesija ne pomenita prenehanja terjatve, ampak le spremembo upnika. Tudi če bi držalo, da je v predmetni zadevi nastopila zakonita cesija terjatve (pa ni, saj je nastopila pogodbena cesija), je znašala terjatev banke v trenutku nastopa cesije (to je dne 30. 5. 2011) 20.184,36 EUR in ne zgolj 2.125,83 EUR.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključek, da H. d. d. (v nadaljevanju banka) ni odstopila od kreditne pogodbe z dne 23. 4. 2003 (v nadaljevanju kreditna pogodba) in da zato ni bila upravičena do plačila vsega preostalega dolga, utemeljilo na ugotovitvi, da (upoštevaje prvi odstavek 13. člena ZPotK¹) bankin dopis z dne 7. 4. 2011 (priloga A15) za to potrebne odstopne izjave ne predstavlja in da bi mu moralo slediti določeno aktivno ravnanje oziroma (glede na vsebino omenjenega dopisa) izrecna izjava o odstopu ali na toženca naslovljen zahtevek po plačilu celotnega dolga. Kar se tiče uveljavljanja plačila vseh obrokov že zaradi same zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov, kot to predvideva prvi odstavek 13. člena ZPotK, pa je pojasnilo, da banka svoje terjatve na tem dejanskem stanu nikoli ni utemeljevala (ampak ves čas na odstopu od pogodbe), poudarilo pa tudi, da sta stranki kreditne pogodbe kot edino možnost, da banka zahteva plačilo nezapadlih obrokov, v njej uredili le opcijo odstopa od pogodbe. Zato bi bila uporaba določbe 13. člena ZPotK za dopolnjevanje pogodbenega dogovora na način, ki bi bil manj ugoden za posojilojemalca kot šibkejše stranke in bi pomenila zmanjševanje njegovih pravic, v nasprotju z namenom, s katerim je bil omenjeni zakon sprejet. Tem razlogom je v sodbi I Cp 521/2016 z dne 6. 4. 2016 to sodišče pritrdilo, a je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 336/2016 z dne 8. 11. 2018 opozorilo na njihovo napačnost.

6. Vrhovno sodišče RS je v prej omenjeni odločbi glede zahteve po plačilu nezapadlih obrokov (ne da bi prej prišlo do odstopa od pogodbe) poudarilo, da iz dejstva, da v kreditni pogodbi ni bil urejen dejanski stan plačila pred zapadlostjo, ne izhaja materialnopravni zaključek (ki sta ga sprejeli nižji sodišči), da sta stranki izključili možnost neposredne uporabe 13. člena ZPotK. Ker se zaradi tožničinega vstopa v pravni položaj banke pravni položaj tožencev ni v ničemer spremenil, se z neposredno uporabo prej omenjene določbe njun položaj ni mogel poslabšati v nasprotju z ZPotK. Prav tako je poudarilo, da okoliščina, da banka v konkretnem primeru izrecne odstopne izjave ni podala, ne pomeni, da na tožnico ni moglo biti preneseno upravičenje, da od toženca zahteva plačilo preostalih zapadlih obrokov oziroma da z enostransko izjavo razdre pogodbo v primeru, ko je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov, kot tudi da okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Glede samega načina odstopa od pogodbe pa je izpostavilo, da temelji praksa višjih sodišč na stališču (od katerega naj bi v konkretnem primeru nižji sodišči neobrazloženo odstopili), da je odstopna izjava neoblična in da se, če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, naj bi bilo stališče, da tožnica ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe, napačno.

7. Kot je razvidno iz dokaznih listin (glej prilogi A6 in A7) oziroma kar med strankama niti ni bilo sporno, sta toženca zamujala s plačilom treh zaporednih obrokov kredita. Zato je bila banka v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPotK upravičena zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in (posledično prav tako) zahtevati plačilo celotnega dolga (glej tudi 16. člen kreditne pogodbe v prilogi A1). Upoštevaje, da je banka (kot to na 5. strani izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) izvedla tudi (v drugem odstavku 13. člena ZPotK predviden) opominjevalni postopek² in za odločitev v predmetni zadevi relevantna materialno-pravna izhodišča, ki jih je Vrhovno sodišče RS izpostavilo v prej omenjenem sklepu z dne 8. 11. 2018, je moč zaključiti, da so predpostavke za uspešno uveljavljanje plačila še preostalega neplačanega dolga s strani tožnice (ki je vstopila v pravni položaj banke, zaradi tega vstopa pa se pravni položaj tožencev ni spremenil oziroma pravilneje poslabšal) izpolnjeni. Ker sodna praksa višjih stališč temelji na stališču, da za odstop od pogodbe zadostuje neoblična izjava in da kot obvestilo o odstopu šteje tudi prejem vložene tožbe ali predloga za izvršbo,³ je do odstopa, če že ne s potekom roka, ki ga je dala banka v zadnjem pozivu k plačilu dolga z dne 7. 4. 2011, prišlo najkasneje, ko je tožena stranka prejela predlog za izvršbo z dne 11. 11. 2011. A tudi če do veljavnega odstopa ne bi prišlo, tožeča stranka (ki je vstopila v pravni položaj banke⁴) takšno plačilo zaradi zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov upravičeno uveljavlja neposredno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPotK, ki takšno možnost predvideva, ne da bi bil za njeno uresničitev potreben predhoden odstop od kreditne pogodbe.⁵

8. V skladu z navedenim je tožeča stranka upravičena do plačila celotnega še neplačanega dolga po predmetni kreditni pogodbi. Vendar pa je ta višina, kot je razvidno iz vlog obeh strank (oziroma kot to v izpodbijani sodbi ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), med strankama sporna. Sodišče prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da tožnica takšnega upravičenja sploh nima, te višine oziroma utemeljenosti v zvezi s tem podanih trditev obeh strank ni ugotavljalo. Upoštevaje navedeno kot tudi dejstvo, da bi presoja (sporne) višine (prvič) šele s strani pritožbenega sodišča pomenila prekomeren poseg v pravico obeh strank do pravnega sredstva, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP⁶). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tožbeni zahtevek presoja tudi po višini.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami.
² Ki pa je bil (kot to na 6. strani izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) neuspešen (saj toženca do tej zapadlih obveznosti nista poravnala), zaradi česar je nastopil zavarovalni primer.
³ Glej odločbe tega sodišča I Cpg 1072/2017 z dne 20. 12. 2017, II Cp 1891/2012 z dne 13. 3. 2013, I Cpg 308/2011 z dne 20. 7. 2011 in II Cp 1353/2009 z dne 2. 9. 2009.
⁴ Glej drugo sprotno opombo v tej sodbi in prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami).
⁵ Zadostuje namreč zgolj, da je potrošnik (kreditojemalec) v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov (kar pa v predmetni zadevi ni sporno).
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 336/2016
• VSL sodba II Cp 3275/2016
• VSL Sodba I Cpg 662/2018