VSL Sodba I Cp 2326/2018

Jedro

Obisk psihiatra res ni pogoj za prisojo odškodnine za sekundarni strah, vendar pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožničin strah presegel meje običajne zaskrbljenosti. Strah za izid zdravljenja pri tožnici ni dosegel takšne intenzivnosti, ki bi utemeljevala prisojo (dodatne) odškodnine.

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnico strah voženj z motorjem, saj tega med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz njene izpovedi. Izjava, dana ob pregledu pri izvedencu, trditev ne nadomešča.

Tožnica je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V novejši (večinski) sodni praksi višjih sodišč se v takih primerih priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.003,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2015 dalje do plačila.

3. V presežku (to je glede zahtevka za plačilo 1.693,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2015 dalje) se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni od izdaje sodbe plača 3.935,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo v plačilo še tožničine pravdne stroške v znesku 2.865 EUR.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Izpodbija zavrnilni in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Najprej izpodbija odškodnino za nepremoženjsko škodo. Opozarja, da je utrpela več poškodb, ki so povzročile različne intenzitete telesnih bolečin in so trajale dolgo časa, v prvih dneh so bile precej hude, potem pa so se zmanjševale, še vedno so prisotne ob dvigovanju in prenašanju težjih bremen. To je potrjeno z izvedencem medicinske stroke. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da ima še vedno bolečine pri opravljanju dela, kot tudi ne številnih ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovil izvedenec in jih ponavlja. Zdravljenje poškodb ni trajalo kratek čas. Sprejeti jo je treba takšno kot je, tudi njeno občutljivost želodca, zaradi česar ni mogla jemati močnejših analgetikov in je zato trpela hujše bolečine. Izvedenec je sicer podal objektivno oceno obsega telesnih bolečin, vendar je tožnica na zaslišanju pojasnila, kako je bolečine občutila, kar bi moralo sodišče upoštevati. Treba je upoštevati ne le oceno izvedenca, temveč tudi izpoved tožnice.

Glede na delo, ki ga opravlja v službi in doma in upoštevaje njeno starost, ji gre višja odškodnina zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi nezgode so prisotne bolečine v levem ramenu že ob dvigovanju in prenašanju težjih bremen od 20 do 25 kg, medtem ko so bremena v okviru delovnih nalog težka 40 kg. Vsak dan mora dvigovati polno poštno torbo in si jo namestiti na ramena. Težave so prisotne tudi doma, saj mora skrbeti za težka gospodinjska dela in delati določena opravila okoli hiše. Sodišče ni upoštevalo strahu pred vožnjami. Res je bilo motorno kolo zamenjano, a to ne pomeni, da strah pred vožnjami z motorjem ne obstaja.

Tudi odškodnina za sekundarni strah ji pripada. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da je bila tožnica, potem, ko se je po nesreči pomirila, v strahu za izid zdravljenja zaradi vrnitve gibalne funkcije in moči, saj bolečine v levem ramenu niso ponehale več tednov. Zgolj dejstvo, da zaradi nezgode ni obiskala psihiatra ali prejemala terapije za pomiritev, ne pomeni, da ni bila v strahu, kako se bo zdravljenje končalo. Prisojena odškodnina iz naslova strahu je zato odmerjena prenizko.

Pritožnica izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova prevoznih stroškov. Sodišče je priznalo za prevožen kilometer 0,1 EUR, kolikor naj bi znašali stroški za zaposlene v državni upravi. Tožnica je zahtevala 0,37 EUR, kar je v skladu z uredbo.

Opozarja, da je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v nasprotju z obrazložitvijo sodišča. V razlogih pravilno ugotavlja, da so te začele teči z 10. 9. 2015, v izreku pa odloči drugače.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede nepremoženjske škode

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

6. Tožnica je v delovni nezgodi utrpela udarnino leve rame, levega kolka in obeh kolen ter udarnino in odrgnino levega komolca, kar se po Fischerjevem sistemu uvršča med zelo lahke poškodbe (I. skupina)¹. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800 EUR ter za strah 600 EUR, skupaj torej 3.900 EUR. To predstavlja približno 3,6 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe².

7. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 23). Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevano tako mnenje izvedenca kot izpovedba tožnice. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzitete dejansko pojavljale. Tožnica je trpela hude bolečine, od tega tri dni stalne in dva dni občasne, kasneje je trpela še srednje hude bolečine, dva dni trajne in tri dni občasne, nato pa je trpela stalne lahke bolečine dva dni in občasne lahke dva dni. Slednje trpi in jih bo trpela še v prihodnje, ob dvigovanju in prenašanju težjih bremen nad 20 kg. Pritožbeno izpostavljanje, da tožnica zaradi težav ni mogla jemati močnejših analgetikov, zaradi česar trdi, da naj bi trpela hujše bolečine, na odločitev ne more vplivati, saj je izvedenec pri oceni trajanja in intenzitete bolečin to dejstvo upošteval, je pa to, kar je tožnica opisovala, ustrezno objektiviziral. Sodišče prve stopnje je med številnimi nevšečnostmi, ki jih je ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke in na podlagi zaslišanja tožnice, upoštevalo vse, kar tožnica izpostavlja v pritožbi. Po nesreči so ji očistili odrgnine na vrhu levega komolca brez anestezije, prejela je injekcijo proti tetanusu. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo, da je bila tožnica 7-krat kratkotrajno izpostavljena rentgenu, da je najmanj osem dni prejemala sredstva proti bolečinam (Nalgesin forte in Doreta), da je teden dni nosila opornico, kar jo je oviralo pri osebni higieni in nekaterih vsakodnevnih opravilih in dejavnostih in je bila zato odvisna od pomoči drugih. Ker ni mogla opravljati dela okoli hiše in v vinogradu, je potrebovala pomoč očeta, več napora pa je morala vložiti tudi v nego bolnega otroka. Tožnica je imela 7 pregledov pri zdravnikih, opravila je osem vodenih in tudi več kot mesec dni zasebnih fizioterapij. Njeno zdravljenje je potekalo brez zapletov in je trajalo približno mesec in pol.

8. Glede na povzete ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti, je prisojena odškodnina v višini 2.500 EUR (to je 2,3 povprečni plači) ustrezna, saj upošteva načelo individualizacije in je tudi ustrezno umeščena med lažje, podobne oziroma hujše primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja primere VS RS II Dor 160/2010³, II Ips 847/2008⁴, II Ips 712/2006⁵, II Ips 239/2006⁶, II Ips 575/2007⁷, II Ips 266/2009⁸, II Ips 679/2005⁹ in II Ips 447/2009¹⁰, v katerih je bila za primerljive posledice poškodb prisojena odškodnina od 2 do 3 povprečne plače.

9. Pravilno je bila prisojena tudi odškodnina za strah. Da je tožnica ob samem škodnem dogodku utrpela intenziven strah, ni dvoma. Tožnica je namreč padla z motorjem, ko je po klancu navzdol, zaradi mehanske poškodbe zavore, izgubila nadzor nad vozilom in svojega padca ni mogla z ničemer preprečiti. Da je bil strah intenziven, izkazuje okoliščina, da je tožnica po padcu bruhala. Izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je bil strah hud, čeprav kratkotrajen zaradi narave in sorazmerne kratkotrajnosti dogodka. Tožnica pa ni dokazala, da bi utrpela tudi pravno priznan sekundarni strah. Drži, da je izvedenec menil, da je bila tožnica v strahu tudi za izid zdravljenja, saj bolečine v levem ramenu niso ponehale več tednov. Vendar pa je presoja, ali je oškodovanka utrpela pravno priznan strah, v domeni sodišča, ki o tem odloča na podlagi dokazne ocene ne le izvedeniškega mnenja, ampak tudi ostalih izvedenih dokazov. Obisk psihiatra res ni pogoj za prisojo odškodnine za sekundarni strah, vendar pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožničin strah presegel meje običajne zaskrbljenosti. Ob tem, da tožnica o tej vrsti strahu ni izpovedala nič konkretnega, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je bila intenzivnost strahu blaga, da je zdravljenje potekalo brez vsakih zapletov, in da je bila poškodba lahka, je zaključek sodišča prve stopnje, da strah za izid zdravljenja pri tožnici ni dosegel takšne intenzivnosti, ki bi utemeljevala prisojo (dodatne) odškodnine, materialnopravno pravilen.

10. Pritožnica nadalje neutemeljeno izpodbija prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi omejitev v življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnici zaradi poškodbe levega ramena ostala trajna posledica, ki se odraža v bolečnosti ramena pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen nad 20 kg, zaradi česar je za taka opravila manj sposobna. Tožnica v svojih navedbah ni konkretneje pojasnila, katera dela je v službi ali doma opravljala pred nezgodo, pa jih sedaj več ne more oziroma jih zmore le s povečanim naporom. O tem tudi ni izpovedala. Pritožbene trditve v tej smeri so zato neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). V okviru te škode sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je tožnico strah voženj z motorjem, saj tega med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz njene izpovedi. Izjava, dana ob pregledu pri izvedencu, trditev ne nadomešča. Tudi sicer takšne pritožbene trditve v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri kateri je bila upoštevana izpoved tožnice in izvedensko mnenje. Iz nje izhaja, da je bilo tožnici zagotovljeno drugo vozilo z ustreznim drugačnim tipom zavor, zaradi česar tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razloga za njen strah. Podlage za zvišanje prisojene odškodnine zato ni.

12. Ustrezna je tudi skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 3.900 EUR, saj je, upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse, umeščena v okvir odškodnin za podobne primere. Odškodnine v zelo lahkih primerih se tako gibajo med 1 in 12 povprečnimi plačami¹¹. Že zgoraj izpostavljene odločbe VS RS ponujajo okvir (3-5 plač) za odmero odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Glede premoženjske škode

13. Tožnica pa se v pritožbi utemeljeno zavzema za to, da se ji za škodo iz naslova prevoznih stroškov prizna višja odškodnina. Tožnica je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V novejši (večinski) sodni praksi višjih sodišč¹², ki ji je nedavno pritrdilo tudi Vrhovno sodišče¹³, se v takih primerih priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja. Ker toženka taki višini škode niti ni ugovarjala, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je tožnici priznalo nižjo odškodnino, to je odškodnino, ki dejansko pokriva le strošek za porabljeno gorivo.

14. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi zdravljenja poškodb prevozila 253,4 kilometra, ji glede na obrazloženo iz naslova te premoženjske škode pripada 93,76 EUR (to je za 68,42 EUR več kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje). Skupaj z odškodnino za nepremoženjsko škodo znaša zato skupaj prisojena odškodnina 4.003,76 EUR.

Zakonske zamudne obresti

15. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na to, da so razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na nastanek zamude in začetek teka zakonskih zamudnih obresti, v nasprotju z odločitvijo sodišča v izreku sodbe. V razlogih je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da je toženka prišla v zamudo s potekom roka za izpolnitev (rok je potekel 9. 9. 2015) in je zato dolžna zamudne obresti plačati od 10. 9. 2015 dalje, v izreku pa odločilo, da te tečejo od poteka paricijskega roka (to je od poteka 15 - tih dni od izdaje odločbe) dalje do plačila. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo lahko pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 354. člena ZPP odpravi samo. Dejanska ugotovitev, ki ni izpodbijana, da je rok za izpolnitev (odškodninske) obveznosti (ki je tekel od prejema odškodninskega zahtevka dalje) potekel 9. 9. 2015 (glej točko 27 izpodbijane sodbe), omogoča spremembo izpodbijane sodbe tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne, to je od 10. 9. 2015 naprej (299. in 378. člen OZ), torej tako kot je to zahtevala tožnica.

Stroški

16. Čeprav sprememba odločitve o glavni stvari praviloma narekuje spremembo stroškovne odločitve na prvi stopnji (2. odstavek 165. člena ZPP), pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo, saj spremenjena odločitev na končni uspeh strank v pravdi praktično ni vplivala.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 354. in 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem je njeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (s približno s 4 % glede na v pritožbenem postopku še sporen znesek 1.761,98 EUR), ki posebnih stroškov ni povzročil, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške nosi sama.

-------------------------------
¹ Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, 2001, stran 16.
² Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.083 EUR.
³ V tej zadevi je bila oškodovanki prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2 plač, s tem, da je oškodovanka v primerjavi s tožnico bistveno daljše obdobje trpela hude bolečine (20 dni), srednje hude (15 dni) in lažje bolečine (20 dni), a je bila brez bodočih bolečin (ki jih trpi tožnica); imela pa je, podobno kot tožnica, številne nevšečnosti, dodatno še z uporabo bergel.
⁴ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2,9 plače, s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnico trpel sicer manj hudih (3 dni), a občutno več srednje hudih bolečin ter tri tedne manj močnih bolečin, ki se bodo pojavljale v tej intenziteti tudi v bodoče (pri tožnici pa kot občasne lažje bolečine); je pa podobno kot tožnica, trpel številne nevšečnosti.
⁵ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2 plač, s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnico trpel le en dan hudih bolečin, a več srednje hudih (7 dni), lažje stalne bolečine 14 dni, lažje občasne pa dva meseca, medtem, ko bo tožnica slednje trpela tudi v bodoče; oškodovanec pa je trpel zelo malo nevšečnosti.
⁶ V tej zadevi je bila oškodovanki prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2,4 plače, s tem, da v primerjavi s tožnico sicer ni trpela hudih bolečin, je pa v daljšem obdobju trpela srednje hude (8 dni) in lahke bolečine (23 dni), ki jih bo, podobno kot tožnica, občasno trpela tudi v prihodnje; oškodovanka je, podobno kot tožnica, trpela številne nevšečnosti, vključno z RTG preiskavami in EMG.
⁷ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2 plač, s tem, da oškodovanec v primerjavi s tožnico ni trpel hudih, je pa trpel več srednje hudih bolečin (2-3 tedne), bolečine lažje intenzitete pa preostali čas zdravljenja, medtem ko bo tožnica te občasno trpela še v bodoče; tožnica je v primerjavi z oškodovancem trpela še druge nevšečnosti (nošnja opornice, fizioterapija, rtg slikanje).
⁸ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2,4 plači, s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnico trpel več hudih bolečin (7 dni stalne, 2-3 tedne pa dokaj pogoste), zmerne do srednje močne še nekaj tednov, 6-8 tednov pa lažje bolečine, medtem ko bodočih lažjih občasnih ni trpel; podobno kot tožnica je trpel številne nevšečnosti, vključno z RTG preiskavami, ultrazvokom, izvajanjem fizioterapij, opravo številnih pregledov pri zdravnikih, nošnjo opornice, jemanje analgetikov.
⁹ V tej zadevi je bila oškodovanki prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2,2 plači s tem, da je oškodovanka v primerjavi s tožnico trpela hude bolečine le neposredno po nezgodi, je pa srednje hude bolečine trpela daljše obdobje (3 tedne), lahke bolečine pa do konca zdravljenja; podobno kot tožnica je trpela številne nevšečnosti, z razliko, da je bila operirana v lokalni anesteziji.
¹⁰ V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 1,2 plači s tem, da oškodovanec v primerjavi s tožnico ni trpel hudih bolečin, je pa trpel srednje hude in lahke bolečine v enakem obdobju, medtem ko tožnica lahke občasne še trpi; oškodovanec je podobno kot tožnica trpel številne nevšečnosti, z razliko, da je tožnica nosila še opornico in bila večkrat podvržena rtg slikanjem.
¹¹ Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, stran 765.
¹² Glej odločbe II Cp 1150/2015, I Cp 2682/2016, II Cp 796/2017, II Cp 2349/2017 in druge.
¹³ Glej odločbo VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1057/2017
• VSL Sodba II Cp 3011/2016
• VSL Sodba II Cp 1522/2018