VSL Sodba II Cp 2253/2018

Jedro

V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je tožencu posodil 15.000,00 EUR zaradi dokapitalizacije družbe. Ker toženec ni dokazal obstoja dogovora, da bo družba (in ne on) tista, ki bo vrnila posojilo Z. Š., sam pa posojila tožniku tudi ni vrnil, je zahtevek tožnika na vrnitev posojila utemeljen na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.325,05 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče pretirano kritično ocenilo, da je prihajal v nasprotje s seboj že na trditveni ravni. Njegov izhodiščni in temeljni ugovor je bil, da je bilo med pravdnima strankama doseženo soglasje, da je treba Z. Š. vrniti posojeni denar preko družbe oz. iz sredstev njune skupne družbe. Ker je sodišče prve stopnje navedlo, da je toženčeva trditvena podlaga nekonsistentna, jo v pritožbi ponovno povzema. Izpostavlja napačno sklepanje, da naj bi zatrjeval obstoj posojilnega razmerja med Z. Š. in družbo. Če je ostalo nezatrjevano in neraziskano, kakšna naj bi bila resnična podlaga za obravnavanih pet prenakazil na tožnikov osebni račun, mu ni mogoče naprtiti neobstoječe in nepodane trditve, da naj bi listinsko podlago za pokritje teh nakazil predstavljali fiktivni potni stroški oziroma potni nalogi. Ker v tem pravdnem postopku ni bilo razčiščeno, za kakšno listinsko pokritje se je tožnik v obdobju od februarja 2015 do junija 2015 odločil, se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s tistimi štirimi potnimi nalogi, ki jih je toženec na podlagi poziva sodišča prve stopnje vložil v sodni spis. Toženec glede navedenih štirih potnih nalogov (Tanzanija, Kenija in JAR, Etiopija, Avstralija in Peru ter Kolumbija) ni trdil, da ravno ti predstavljajo listinsko podlago oziroma pokritje za obravnavana prenakazila v skupni višini 25.852,84 EUR. Tudi tožnik v tem pravdnem postopku, čeprav je bil k temu pozvan s strani toženca, ni zmogel trditve, kakšna naj bi bila listinska in dejanska podlaga za prenakazila. Toženec ni trdil, da teh poti sploh ni bilo, temveč je pojasnil, da sta pravdni stranki do višjih osebnih dohodkov prihajali tudi na način, da sta si preko družbe izplačevali visoko povračilo fiktivnih potnih stroškov, čeprav jima potni stroški v resnici niso nastali. Toženčeva pojasnila glede načina izplačevanja osebnih dohodkov se na pet obravnavanih prenakazil niso nanašala. Tožencu je bila na drugem naroku za glavno obravnavo 6. 6. 2018 vročena tožnikova pripravljalna vloga z dne 26. 3. 2018, iz katere izhaja, da je tožnik po prvem naroku podal trditve, da je izplačevanje potnih stroškov vedno temeljilo na realizirani službeni poti, da tožnik nikoli ni imel namena s fiktivnimi stroški spraviti denarja, ki ga je vložil v dokapitalizacijo, iz družbe in da so bila vsa izplačila potnih nalogov vedno vezana na točno določen potni nalog. Sodišče je odločilo, da teh navedb tožnika ne bo upoštevalo, ker gre za novote, vendar je ravnalo nasprotno, tožencu pa ni dodelilo roka za odgovor nanje. Ni dopustno, da je sodišče iz dejstva, da je toženec šele takrat, ko je bil zaslišan, pojasnil več možnih variant, kako je tožnik različna denarna sredstva iz poslovnega računa družbe na svoj račun pokril pod krinko povračila potnih stroškov, sklepalo na neujemanje med toženčevo trditveno in izpovedno podlago. Za predmetno pravdo je bistveno, da tožnik ni izkazal, da so imela prav vsa obravnavana prenakazila v višini 25.852,84 EUR podlago v tožnikovi terjatvi do družbe iz naslova povračila (resničnih in priznanih) potnih stroškov. Ker so bile letalske milje izpostavljene šele v okviru toženčeve izpovedbe, potem ko so mu bile predočene nove tožnikove trditve (novote), je neutemeljen očitek, da toženčeva izpovedba glede koriščenja milj ni bila že pred tem zajeta s trditveno podlago. Ni res, da bi poskušal toženec te štiri potne naloge ovreči z različnimi novimi teorijami. Ker glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank ni bilo potrebno, da bi se ukvarjali z vsakim prenakazilom iz poslovnega računa družbe na tožnikov osebni račun, tudi tožencu ni bilo naloženo, da bi podal konkretne trditve glede vsakega posameznega potovanja, ki ga je tožnik opravil v obdobju od 2009 dalje. Zato toženec ne razume, kako je sodišče zaključilo, da naj bi izplačila v letu 2015 temeljila na dejanskih potnih stroških, če tožnik ni zmogel niti ene konkretne navedbe, ki bi te okoliščine podkrepila. Tožnik v besedilo Sporazuma z dne 2. 6. 2015 ni vključil obravnavane terjatve v razmerju do tožnika, kar kaže, da jo je skonstruiral šele kasneje. V izpodbijani sodbi je izostala dokazna ocena tožnikove izpovedbe in tudi izpovedbe Z. Š. Toženec v pritožbi podaja obširna pojasnila glede tožnikovih potovanj v Peru in Kolumbijo, Tanzanijo, Kenijo in JAR, Etiopijo in Avstralijo, za katere navaja, da jih ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, opravilo napačno dokazno oceno in toženčevo izpovedbo neutemeljeno ocenilo za neverodostojno in neprepričljivo. Neživljenjsko je ocenilo tudi sorodstveno razmerje med tožnikom in pričo, tastom, saj ni upoštevalo bližine in narave njunega pravnega razmerja in posledično interesa priče, da tožnik v tem postopku uspe. Prav tako je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožencu ni omogočilo, da bi se izjavil in opredelil do vseh tožnikovih navedb, hkrati pa je zmotno in protispisno povzemalo trditveno in dokazno podlago toženca. Kot dokaze je tožnik v pritožbi priložil pripravljalno vlogo tožnika v zadevi II P 2571/2015 z dne 21. 10. 2015, pripravljalno vlogo tožene stranke P. d.o.o. II P 2571/2015 z dne 19. 5. 2016 in pripravljalno vlogo tožnika II P 2571/2015 z dne 29. 7. 2016.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožencu ni omogočilo, da bi se izjavil in opredelil do vseh tožnikovih navedb, ni utemeljen. Na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 2. 2018 je sodišče prve stopnje tožencu odobrilo 15 dnevni rok za odgovor na nove navedbe tožnika, ki jih je podal v prvi pripravljalni vlogi z 12. 2. 2018, toženca pa je tudi izrecno pozvalo, da v skladu z določilom 227. člena ZPP predloži listine, ki so bile podlaga za izplačilo domnevnih potnih stroškov tožniku, saj je toženec tisti, ki kot edini družbenik družbe P. d.o.o. (v nadaljevanju: družba), razpolaga z navedenimi listinami.

6. Prav tako ni utemeljen toženčev pritožbeni očitek, da mu je bila odvzeta pravica do izjave o navedbah tožnika, ki jih je ta podal po prvem naroku v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2018. Sodišče namreč teh navedb ni upoštevalo, temveč se je osredotočilo zgolj na navedbe tožnika, ki jih je podal pravočasno v tožbi in prvi pripravljalni vlogi. Zato očitek o kršitvi pravice do izjave zaradi nepodelitve roka za odgovor nanje ni utemeljen.

7. Protispisen je pritožbeni očitek, da je tožnik šele po prvem naroku podal trditev, da je izplačevanje potnih nalogov vedno temeljilo na realizirani službeni poti, saj je tožnik navedeno trditev podal pravočasno v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2018 (na list. št. 59), kjer je navedel, da je imelo vsako izplačilo, ki ga toženec izpostavlja kot fiktivno izplačilo potnih stroškov, podlago v realnem potnem strošku.

8. Toženec je v pritožbi obširno povzel svojo celotno trditveno podlago, za katero pritožba neutemeljeno meni, da jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot nekonsistentno.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi je ključna toženčeva navedba o tem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bo posojilo, ki ga je tožniku dal Z. Š. (tožnik pa je polovico zneska posodil naprej tožencu), Z. Š. vrnila družba z 10 % obrestmi. Vendar navedenega dogovora toženec ni uspel izkazati. Teza toženca je bila namreč izpodbita s prepričljivima izpovedbama tožnika in Z. Š. Slednji je kot posojilodajalec prepričljivo ovrgel že tezo o dogovorjenih 10 % obrestih, saj je izpovedal, da je bilo posojilo tožniku dano brezobrestno.

10. Toženec je trdil, da je bilo posojilo Z. Š. odplačano z nakazili družbe tožniku v obrokih: 2.300,00 EUR dne 3. 2. 2015, 6.000,00 EUR dne 24. 3. 2015, 4.000,00 EUR dne 16. 4. 2015, 6.552,84 EUR 21. 4. 2015 in 7.000,00 EUR 1. 6. 2015, kar skupaj znaša 25.852,84 EUR, medtem ko je znesek 7.425,30 EUR toženec osebno izročil tožniku marca 2015. Za navedena nakazila je toženec že v odgovoru na tožbo trdil, da ni šlo za povračila potnih stroškov tožniku (izplačilo potnih nalogov), kot je bilo navedeno na namenih nakazil, temveč za vračilo posojila Z. Š. Glede na tako podane trditve toženca, da družbina nakazila tožniku niso predstavljala izplačil potnih stroškov tožnika, temveč vračilo posojila, je bilo dokazno breme za navedeno trditev na tožencu (7. in 212. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožbeni očitek, da tožencu ni mogoče naprtiti takšnega trditvenega in dokaznega bremena, ni utemeljen.

11. Ne drži pritožbeni očitek, da je dejansko stanje glede navedenih izplačil družbe tožniku v skupni višini 25.852,84 EUR ostalo neraziskano, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imela vsa navedena izplačila tožniku podlago v potnih nalogih za potovanja, ki jih je tožnik dejansko opravil. Dokazni zaključek, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo resničnost potnih stroškov tožnika, je prepričljiv in življenjsko logičen in ga kot pravilnega sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo na podlagi obsežne listinske dokumentacije, ki jo je v spis predložil toženec (B15-B19), ki se nanaša na nastanek potnih stroškov tožnika, in sicer je dokumentacija izdana s strani različnih ponudnikov turističnih storitev, ki vsebujejo fotokopije letalskih vozovnic, hotelskih računov, viz, ki se vse glasijo na tožnika. Toženec ni trdil, da so navedene listine ponarejene. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, zakaj šteje navedeno dokumentacijo, ki potrjuje nastanek potnih stroškov tožnika, za verodostojno. Zato pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno ter posledično pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja kot neutemeljeno zavrača. Pritožbeni očitek, da naj bi podlago za navedena izplačila tožniku predstavljali fiktivni potni stroški oz. potni nalogi, tako ni utemeljen, kot tudi ne pritožbena navedba, da tožnik svoje trditve o resničnosti nastalih potnih stroškov ni izkazal.

12. Da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z resničnostjo potnih nalogov tožnika, ne drži, saj je bilo vprašanje, ali so izplačila družbe tožniku temeljila na resničnih ali fiktivnih potnih nalogih, glede na podan ugovor toženca, da izplačila tožniku temeljijo na fiktivnih potnih nalogih, za odločitev v zadevi pravno odločilno.

13. Obširne navedbe, ki jih je toženec v zvezi z obravnavanimi potnimi nalogi tožnika prvič podal šele v pritožbi in se nanašajo na tožnikova potovanja v Peru in Kolumbijo, Tanzanijo, Kenijo in JAR, Etiopijo, Avstralijo, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in so kot takšne neupoštevne, saj toženec ni izkazal, zakaj teh navedb ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da trditve v zvezi s potnimi nalogi tožnika v višini 25.852,84 EUR za odločitev v zadevi do konca postopka pred sodiščem prve stopnje niso bile relevantne, saj je toženec že v odgovoru na tožbo trdil, da so izplačila družbe tožniku v znesku 25.852,84 EUR temeljila na fiktivnih potnih nalogih.

14. Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo tudi dokazila, ki jih je toženec priložil k pritožbi (pripravljalne vloge v pravdni zadevi II P 2571/2015, ki poteka med družbo in tožnikom z dne 21. 10. 2015, 19. 5. 2016 in 29. 7. 2016), saj ni izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Pritožnik neutemeljeno graja dokazno oceno verodostojnosti izpovedbe priče Z. Š., tožnikovega tasta, ter oceno verodostojnosti izpovedbe tožnika in pritožnika. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj izpovedbo toženca ocenjuje za neverodostojno, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitek, da je v sodbi izostala dokazna ocena tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče Z. Š., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izpovedbo tožnika ocenilo kot verodostojno, kar izhaja iz 20. tč. obrazložitve, prav tako je kot verodostojno dokazno ocenilo izpovedbo priče Z. Š. v 22. točki obrazložitve, pri čemer je pri dokazni oceni upoštevalo tudi okoliščino, ki jo izpostavlja pritožba, to je, da je priča v svaštvu s tožnikom. Zato očitek pritožbe, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu izostala, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju vrzeli med tožnikovo trditveno podlago in izpovedbo Z. Š., saj je slednji potrdil, da je znesek 30.000,00 posodil zgolj tožniku, kot je trdil tožnik. Glede na to, da je predmet presoje v obravnavanem postopku posojilna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi glede tega, kako je bilo vrnjeno posojilo Z. Š., neutemeljene. Tudi sicer je priča Z. Š. izpovedal, da mu je tožnik posojeni znesek vrnil v dveh obrokih, v dveh okroglih zneskih 17.000,00 EUR in 13.000,00 EUR.

16. Zakaj okoliščina, da obravnavano posojilo ni bilo zajeto v notarskem sporazumu z 2. 6. 2015, s katerim sta pravdni stranki uredili svoja razmerja iz naslova družabništva, ne potrjuje toženčeve teze o neobstoju terjatve tožnika, je sodišče prve stopnje v 28. točki prepričljivo odgovorilo z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Zato pritožbeni očitek, ki izpodbija dokazno oceno notarskega sporazuma z 2. 6. 2015, kot neutemeljen zavrača.

17. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je tožencu posodil 15.000,00 EUR zaradi dokapitalizacije družbe. Ker toženec ni dokazal obstoja dogovora, da bo družba (in ne on) tista, ki bo vrnila posojilo Z. Š., sam pa posojila tožniku tudi ni vrnil, je zahtevek tožnika na vrnitev posojila utemeljen na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1865/2016
• VSL Sodba I Cp 396/2017
• VSL sodba I Cpg 125/2011