VSL Sodba I Cp 83/2019

Jedro

Ker pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje: I. odpovedalo najemno pogodbo št. NS 4211-418/2013, lokacija N., z dne 9. 4. 2015, ki sta jo v obliki notarskega zapisa notarja U. K. SV 430/15 sklenili pravdni stranki; II. tožencu naložilo, da v 60-tih dneh po pravnomočnosti sodbe izprazni stanovanje s shrambo ID znak 0000-2612-40 ter parkirni mesti ID znak 0000 2612-54 in ID znak 0000 2612-55, vse na naslovu N. ter nepremičnine prazne oseb in stvari izroči tožniku; III. tožencu naložilo, da tožniku plača 513,46 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Najprej opozarja, da je v izreku naveden napačen naslov nepremičnine in naslov toženca. V nadaljevanju opozarja na kratek rok za izselitev. Meni, da v tem času stanovanja ni mogoče izprazniti, kar obrazloži. Pritožbenemu sodišču predlaga, da preveri vrednost spora, saj je ta previsoka, to pa vpliva na višino stroškov postopka. Tožniku očita slabo gospodarjenje, saj ni odpravil pomanjkljivosti v stanovanju. Višina najemnine za stanovanje je zato previsoka. Opozarja tudi na že plačano varščino, iz katere bi si tožnik lahko poplačal najemnine. Odgovora ni vlagal, ker ni finančno zmožen voditi pravde. Sodba je nepravična in nepravilna.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napako v naslovu, na katero toženec opozarja v pritožbi, odpravilo s popravnim sklepom z dne 3. 10. 2018. Ta del pritožbe je zato postal brezpredmeten.

6. Tožnik je vrednost spornega predmeta v tožbi označil ob upoštevanju 42. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj znesek 5.470,08 EUR predstavlja seštevek enoletnih najemnin in zato te vrednosti ni mogoče šteti za očitno previsoke. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da je oporekanje v tožbi navedeni vrednosti tudi sicer prepozno. To vrednost namreč lahko preveri le sodišče prve stopnje (po uradni dolžnosti ali na predlog) najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (44. člen ZPP). V konkretnem primeru, saj glavne obravnave ni bilo, bi to lahko storilo do izdaje sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožnice odločilo z zamudno sodbo. To sodišče izda, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor na tožbo nanjo ne odgovori; če ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

8. Ker pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. To je tudi razlog, da drugi odstavek 338. člena ZPP izključuje možnost, da se zamudna sodba izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik izpodbiti ali relativizirati dejstva, ki so bila navedena v tožbi in jih je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, so zato že iz tega razloga neupoštevne.

9. Razlogi, s katerimi pritožnik opravičuje svojo pasivnost v pogledu vložitve odgovora na tožbo, na odločitev ne more vplivati, zato nanje pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja. Opozarja le na to, da bi lahko toženec, če drži, da je njegovo premoženjsko stanje slabo in si zato ni mogel zagotoviti pomoči odvetnika, zaprosil za brezplačno pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov postopka.

10. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Na podlagi 4. točke prvega odstavka v zvezi z tretjim odstavkom 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) lahko lastnik odpove najemno pogodbo za stanovanje (tudi) v primeru, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen, pa v 60 dneh od prejema računa in če te kršitve kljub predhodnemu pisnemu opozorilu na kršitev in način odprave kršitve, tudi v dodatnem roku, ki ne sme biti krajši kot 15 dni, ne odpravi. Iz dejstev navedenih v tožbi izhaja, da toženec ni plačal že zapadlih najemnin, tega dolga pa ni poravnal niti po poslanem opominu, v katerem je bil pozvan, da to stori v dodatnem 15-dnevnem roku ter na posledice pasivnosti. Pogoji za odpoved najemne pogodbe in posledično izpraznitev stanovanja, so zato izpolnjeni.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, v kakšnem roku se mora toženec izseliti iz stanovanja, sledilo predlogu tožnika. Ker je pri tem upoštevalo zakonsko omejitev iz četrtega odstavka 112. člena SZ-1, da rok ne sme biti krajši kot 60 dni, pritožbeno sodišče, saj toženec (tudi) v tej smeri tožbenim navedbam ni nasprotoval, nima podlage, da bi v ta del odločitve posegalo in rok podaljšalo.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člen ZPP sodbo potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Ip 372/2017
• VSL sklep II Cp 1710/99
• VSL sodba II Cp 1802/2013