<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2527/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2527.2018
Evidenčna številka:VSL00021860
Datum odločbe:27.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - prevzem izpolnitve - neizpolnitev pogodbene obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika

Jedro

Odločitev o plačilu vtoževane obveznosti ima oporo v drugem odstavku 434. člen OZ in ne v določbah o posojilni pogodbi, kot zmotno meni pritožnik. Ugotovljeni dogovor med pravdnima strankama namreč ustreza dogovoru o prevzemu izpolnitve. Gre za razmerje med dolžnikom obstoječe obveznosti (tožnico), ki je sklenila pogodbo s posojilodajalcem, in prevzemnikom izpolnitve (tožencem). Tožnici se je namreč zavezal, da bo prevzel vse obveznosti, ki jih je prevzela po (neugodni) posojilni pogodbi, s katero je bilo pridobljeno posojilo zanj. Ker se ni držal medsebojnega dogovora in je morala tožnica sama izpolniti obveznosti po posojilni pogodbi, toženec dejansko ni izpolnil prevzete svoje pogodbene obveznosti v razmerju do nje. Zato ji po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje odgovarja za neizpolnitev obveznosti iz (njune) pogodbe o prevzemu izpolnitve. Najmanj kar je, je tožnici zaradi neizpolnitve njune pogodbe oziroma njegovega ravnanja nastala škoda v vtožvanem znesku, ki ji jo mora zaradi kršitve medsebojne pogodbene obveznosti toženec povrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki II tako, da znesek pravdnih stroškov: „695,20 EUR“ pravilno glasi: „415,32 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi izpodbijana sodba.

III. Toženec sam trpi svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni toženi stranki plačati 1.255,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2016 naprej. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora toženec v roku 8 dni plačati v korist proračuna v odmerjeni višini 695,20 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prva in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe v tč. I tako, da se znesek 1.255,00 EUR nadomesti z zneskom 760,00 EUR, znesek pravdnih stroškov 695,20 EUR pa z zneskom 353,90 EUR. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o sklenjeni posojilni pogodbi med pravdnima strankama. Sodišču pa očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je dosodilo, da mora toženec vrniti celotni vtoževani znesek 1.255,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob pravilni uporabi materialnega prava o posojilni pogodbi (569. člena OZ1) je tožbeni zahtevek utemeljen le do višini 760,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pomembno je le posojilno razmerje med pravdnima strankama. Tožnica je upravičena terjati le izročeni znesek (860,00 EUR oziroma še dolžni znesek 760,00 EUR). Sodba nima razlogov o morebitnem dogovoru glede obresti (prvi odstavek 570. člena OZ) in se je ne da preizkusiti. V razlogih sodbe v točki 12 (o dogovoru med pravdnima strankama glede zneska vračila) ni niti implicitne ocene o pogodbeno dogovorjenih obresti, to pa tudi zato, ker so takšne obresti nezakonite. Zato je takšna odločitev za obravnavano zadevo nepomembna. Zaključek sodišča, oprt na listino A3, o dejansko prejetem znesku je sam s seboj v nasprotju. Če bi sodišče zaključilo (pa ni), da so bile med pravdnima strankama dogovorjene pogodbene obresti, bi moralo upoštevati drugi odstavek 382. člena OZ. Od zneska 860,00 EUR bi moralo obračunati le obresti s 6 % obrestno mero od izročitve posojila (17. 11. 2015) do vrnitev posojila (4. 3. 2016), od tedaj naprej pa zakonske zamudne obresti. Ni razumljivo, da bi moral toženec vračati znesek, ki si ga je izposodila tožnica sama, ne da bi uveljavljala ustrezno sankcijo, in v razmerju, v katerem toženec ni nastopal kot pogodbena stranka. S tem mu je odvzeta možnost vseh ugovorov - ugovor ničnosti. Branil se je, da zneska ni prejel. Sodišče ga zaradi zgrešenega oziroma pomanjkljivega materialno pravnega izhodišča ni obravnavalo in sodba v tem delu nima razlogov oziroma so v nasprotju s trditvami toženca. Zato je bil prikrajšan za obrazloženo sodno odločbo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških. Upoštevati bo treba uspeh strank in pobotati njune pravdne stroške. Odmera stroškov je napačna glede na peti odstavek 17. člena ZOdv2. Tožnici je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato ji za odvetniško zastopanje pripada le polovica zneska, ki bi ji pripadala po odvetniški tarifi.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP3). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz njegovih dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa izhaja:

- da je tožnica zaradi slabega toženčevega finančnega stanja za njegove potrebe in ob njegovem soglasju sklenila posojilno pogodbo v izposojevalnici oziroma zanj najela posojilo pod neugodnimi pogoji,

- da se ji je toženec zavezal vrniti ves denar, ki bi ga morala za najeto posojilo plačati posojilodajalcu,

- da je tožnica na račun posojila od izposojevalca prejela 860,00 EUR, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe pa je bila dolžna plačati posojilodajalcu 1.355,79 EUR, kar je toženec vedel in s tem soglašal,

- da je tožnica prejeti znesek posojila 860,00 EUR nakazala tožencu in v celoti izpolnila obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi,

- da ji je toženec glede na sklenjeni medsebojni dogovor o povračilu zneskov plačal le 100,00 EUR, razlike do plačanih 1.355,79 EUR (to je 1.255,79 EUR), kolikor je izposojevalnici plačala tožnica, pa ne.

6. V tem pritožbenem postopku so neupoštevne pritožbene navedbe, da je tožnica sama sklenila posojilno pogodbo, se odrekla uveljavljanju ugovora ničnosti in da toženec ni nastopal v pogodbenem razmerju do posojilojemalca kot pogodbena stranka. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga toženec v tem postopku s pritožbo ne more več izpodbijati.

7. Sprejeta odločitev, da mora toženec tožnici povrniti dosojeni znesek, je pravilna in pojasnjena z dovolj jasnimi razlogi, da jo je mogoče preskusiti. Sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki niti ne po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne ugotavlja, da bi moral toženec plačati oderuške pogodbene obresti in da bi se pravdni stranki dogovorili o plačilu oderuških obresti, kot nakazuje toženec. O njegovem ugovoru ničnosti se je opredelilo in ga s pravilnimi razlogi zavrnilo v točki 12 sodbe.

8. Odločitev o plačilu vtoževane obveznosti ima oporo v drugem odstavku 434. člen OZ in ne v določbah o posojilni pogodbi, kot zmotno meni pritožnik. Ugotovljeni dogovor med pravdnima strankama namreč ustreza dogovoru o prevzemu izpolnitve (434. člen OZ). Gre za razmerje med dolžnikom obstoječe obveznosti (tožnico), ki je sklenila pogodbo s posojilodajalcem, in prevzemnikom izpolnitve (tožencem). Tožnici se je namreč zavezal, da bo prevzel vse obveznosti, ki jih je prevzela po (neugodni) posojilni pogodbi, s katero je bilo pridobljeno posojilo zanj. Ker se ni držal medsebojnega dogovora in je morala tožnica sama izpolniti obveznosti po posojilni pogodbi, toženec dejansko ni izpolnil prevzete svoje pogodbene obveznosti v razmerju do nje. Zato ji po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje odgovarja za neizpolnitev obveznosti iz (njune) pogodbe o prevzemu izpolnitve. Najmanj kar je, je tožnici zaradi neizpolnitve njune pogodbe oziroma njegovega ravnanja nastala škoda v vtožvanem znesku, ki ji jo mora zaradi kršitve medsebojne pogodbene obveznosti toženec povrniti.

9. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari je torej neutemeljena, sprejeta odločitev pa pravno pravilna in ni obremenjena z očitanimi niti drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

10. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve.

11. Tožnico je v tej pravdni zastopala pooblaščenka na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoč. Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini ene polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (peti odstavek 17. člena ZOdv). Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov navedeno pravno določilo prezrlo in upoštevalo odvetniške stroške po odvetniški tarifi v nezmanjšanem znesku. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi in odločitev o stroških zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP). Stroške za odvetniške storitve v odmerjeni višini 458,82 EUR (za 999,60 točk po vrednosti točke 0,459 EUR), ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v točki 14 sodbe, je znižalo na 229,41 EUR. DDV od navedenega znaša 50,47 EUR. Ob upoštevanju nadaljnjih stroškov, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje (kilometrina 122,84 EUR in pričnina 12,60 EUR), znašajo pravdni stroški tožnice, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, 415,32 EUR in ne 695,20 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Pravilna pa je njegova odločitev, da mora pravdne stroške toženec namesto neposredno tožnici plačati v korist proračuna RS (46. člen ZBPP4).

12. Toženec je le v delno uspel s pritožbo zoper stroške, s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je propadel. Zato je pritožbeno sodišče upoštevaje navedene okoliščine odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona).

-------------------------------
1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
2 Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/1993 s spremembami.
3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
4 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 434, 434/2
Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MDgw