VSL Sodba II Cp 2252/2018

Jedro

Načelo prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) ni neposredno uporabno, ampak se ga uporablja ob izpolnitvi predpostavk, ki jih določa OZ v 131. do 189. členu. Ta prepoved ima zato kot temeljno načelo pomen vrednostnega merila, ki terja, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero, usmerja pa tudi vsebinsko opredeljevanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega delikta, to je nedopustnosti ravnanja. V zvezi s tem se v sodni praksi poudarja, da za nedopustnost zato zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano, vrednostno merilo, ali je določeno ravnanje protipravno, pa je predvidljivost negativne posledice. Vendar pa to ne pomeni, da za odškodninsko odgovornost zadostuje že vsaka povzročitev škode, ki je predvidljiva. Veliko je tako primerov, pri katerih je škoda sicer predvidljiva, a po splošnem prepričanju ne pomenijo nedovoljene povzročitve škode. S predvidljivostjo nastanka škode je zato protipravnost zgolj indicirana, je pa izključena, če obstoji pravna podlaga, ki tako ravnanje opravičuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica, ki je bila podnajemnica poslovnega prostora v toženčevi poslovni stavbi, od toženca zahteva plačilo premoženjske (upad dohodkov) in nepremoženjske škode (okrnitev ugleda in dobrega imena), ki naj bi ji nastala zaradi obsežnih gradbenih del na stavbi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne 2.227,60 EUR pravdnih stroškov. Najprej je presojalo zatrjevano odškodninsko odgovornost zaradi kršitve podnajemne pogodbe. Ugotovilo je, da ta ni podana, saj toženec s pogodbo do tožnice ni prevzel nobenih obveznosti. Podnajemno pogodbo je podpisal le kot lastnik, ki daje soglasje k pogodbi. Po presoji sodišča prve stopnje ni podana niti nepogodbena odškodninska odgovornost. Toženec je bil sicer v razmerju do tožnice dolžan svojo lastninsko pravico izvrševati z določeno stopnjo skrbnosti in z upoštevanjem njenih interesov, vendar pa za opravo del ni rabil njenega soglasja, niti ni bil dolžan gradnje prilagoditi tako, da bi jo izvedel v poletnih mesecih, ko škoda tožnici ne bi nastala. Soglašalo pa je s tožencem, da je obzirno izvrševanje lastninske pravice terjalo pravočasno obvestilo o gradbenih delih, kar je toženec upošteval, saj je bila tožnica vsaj nekaj tednov pred začetkom gradnje seznanjena z obsegom del in s tem, kako bo to vplivalo na njeno poslovanje. Ugotovilo je tudi to, da bolj zgodnja seznanitev ne bi preprečila škode, saj je tožnica trdila, da bi s prestavitvijo svojega poslovanja na drugo lokacijo utrpela še večjo škodo, prestavitve lokala v drug del (iste stavbe) pa ni navajala kot možnost, niti te možnosti ni izkazala kot realne. Ker tožnica ni zatrjevala vzročne zveze med načinom gradnje in škodo, navedb o načinu gradnje ni presojalo. Ker protipravnega ravnanja toženca ni ugotovilo, pa je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo nepremoženjske škode.

3. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi in nato zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o višini. Priglaša pritožbene stroške.

Ne strinja se s presojo, da ni podana pogodbena odškodninska odgovornost. Toženec ni dal le soglasja k pogodbi. V njej je naveden kot pogodbena stranka, pogodbo je tudi podpisal. Da je bil toženec stranka pogodbe, dokazuje tudi dikcija členov, saj je na primer v 1. členu uporabljena množina in ne dvojina. Celotna vsebina je toženca zato zavezovala. Drugačen zaključek je neživljenjski - podnajemodajalec ne more podnajemniku sam zagotoviti neovirane rabe, najemodajalec pa ima tudi korist od podnajemnika. Toženec je zato kršil 591. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), saj tožnica ni dala soglasja za izvedbo del.

Toženec za škodo odgovarja tudi na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tožnica se je upravičeno zanašala na to, da bo v prostorih nemoteno poslovala, za toženca pa je bilo predvidljivo, da bo z večjim gradbenim posegom prišlo do škode zaradi njenih manjših prihodkov. Opozarja, da za krivdno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno. Ni res, da ni trdila, da je toženec gradil v nasprotju s predpisi. To je navedla v prvi vlogi, v točki 13. Toženec je bil pri gradnji omejen s podnajemno pogodbo. Dobiti bi moral njeno soglasje ali pa dela opraviti tako, da je pri opravljanju dejavnosti ne bi oviral. Vztraja, da o delih ni bila ustrezno obveščena, čeprav je toženec že marca 2012 vedel za obseg del. Opozarja tudi na dele izpovedb zaslišanega zakonitega zastopnika tožnice, priče J. C., toženca in priče S. C. Če bi za dela pravočasno vedela, bi lahko zamenjala lokacijo ali na drug način omilila posledice. Del škode bi ji verjetno res nastal, a ne v takem obsegu. Glede možnosti preselitve v drug del stavbe je sodišče spregledalo celotno sliko dogajanja, saj tožnica o delih ni bila pravočasno obveščena. Ne glede na to vztraja, da seznanitev z deli ne pomeni ustrezne skrbnosti, ampak bi toženec moral imeti soglasje oziroma dogovor z najemnikom in podnajemnikom. Nedopustno je tudi to, da toženec ni upošteval predloga tožnice, da bi gradnja potekala poleti, saj bi s tem preprečil škodo oziroma jo zmanjšal na najmanjšo mogočo mero. Toženec jo je bil dolžan seznaniti tudi s terminskim planom gradnje. Sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ugotovi, da je šlo za prekomerno trajanje obnove. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je bil najemnik seznanjen z gradnjo. Izpovedbi prič Đ. in P. označi za kontradiktorni, priči pa sta tudi finančno odvisni od toženca. Meni, da bi morale biti vse priče zaslišane na istem naroku. Neupravičeno je bil zavrnjen zahtevek za povračilo nepremoženjske škode.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede kršitev postopka

7. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s trditvijo, da je v svoji prvi pripravljalni vlogi (ki ni listina v smislu zgoraj povzete določbe) zatrjeval, da je toženec dela opravljal v nasprotju s predpisi, sodišče pa v sodbi ugotavlja drugače. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica trditev v smeri kršitve predpisov, ki urejajo gradnjo, res ni ponudila¹.

8. Sodba sodišča prve stopnje nima niti pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za razloge v točki 36. Je pa ob tem treba izpostaviti še to, da gre pri razlogih, ki se nanašajo na prekinitev podnajemne pogodbe, le za dodatno argumentacijo, ki ni odločilna.

9. Glede pogodbene odškodninske odgovornosti

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec pogodbo o podnajemu poslovnih prostorov z dne 9. 3. 2009 (v nadaljevanju podnajemna pogodba) podpisal le kot lastnik poslovnega prostora, ki k sklenitvi pogodbe daje svoje soglasje. V glavi pogodbe je sicer res naveden skupaj z podnajemodajalcem J. C. in tožnico kot podnajemnico, v 1. členu pogodbe pa kot pogodbena stranka, ki skupaj z ostalima dvema pogodbenima strankama ugotavlja, kdo je lastnik in kdo najemnik. Vendar pa, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče spregledati, da iz ostalega besedila pogodbe izhaja, da sta vse medsebojne pravice in obveznosti dogovorila in prevzela le toženčev najemnik oziroma tožničin podnajemodajalec J. C. in tožnica (glej 2. do 10. člen). To velja tudi za obveznost omogočiti podnajemnici mirno in neovirano rabo (4. člen). Toženec, ki do tožnice ni prevzel pogodbenih obveznosti podnajemodajalca, pogodbe zato ni kršil in na tej podlagi ne more biti odškodninsko odgovoren.

11. Na tako presojo ne more vplivati tožničino sklicevanje na 591. člen OZ in 14. člen ZPSPP, saj te določbe, ob že povedanem, za toženca veljajo v razmerju do njegovega najemnika in ne v razmerju do tožnice kot podnajemnice. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec do tožnice ni prevzel nobenih pogodbenih obveznosti in iz tega naslova ne more odškodninsko odgovarjati, pa tudi ni neživljenjska, saj ne drži, da podnajemodajalec ne more podnajemniku zagotoviti neovirane rabe. Podnajemodajalec sicer res ni lastnik v podnajem danih prostorov, je pa njihov najemnik. Sklenjena najemna pogodba pa mu v razmerju do lastnika zagotavlja pravico zahtevati določena ravnanja oziroma opustitve v smeri zagotavljanja neovirane rabe v najem oddanih prostorov (katerih del so bili tudi prostori tožnice). Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej razloge v točki 20 izpodbijane sodbe), bi bila zato toženčeva pogodbena odškodninska odgovornost lahko podana zgolj v razmerju do najemnika (oziroma tožničinega podnajemodajalca), v razmerju do tožnice kot podnajemnice pa pogodbena odškodninska odgovornost toženčevega najemnika (oziroma tožničinega podnajemodajalca).

Glede nepogodbene odškodninske odgovornosti

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom, da ni podana niti toženčeva nepogodbena (deliktna) odškodninska odgovornost. Ena od predpostavk za za tako odgovornost je nedopustno ravnanje, o katerem pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

13. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem izpostavlja načelo prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki pa ni neposredno uporabno, ampak se ga uporablja ob izpolnitvi predpostavk, ki jih določa OZ v 131. do 189. členu². Ta prepoved ima zato kot temeljno načelo pomen vrednostnega merila, ki terja, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero, usmerja pa tudi vsebinsko opredeljevanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega delikta, to je nedopustnosti ravnanja³. V zvezi s tem se v sodni praksi⁴ poudarja, da za nedopustnost zato zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano, vrednostno merilo, ali je določeno ravnanje protipravno, pa je predvidljivost negativne posledice⁵. Vendar pa to ne pomeni, da za odškodninsko odgovornost zadostuje že vsaka povzročitev škode, ki je predvidljiva. Veliko je tako primerov, pri katerih je škoda sicer predvidljiva, a po splošnem prepričanju ne pomenijo nedovoljene povzročitve škode.⁶ S predvidljivostjo nastanka škode je zato protipravnost zgolj indicirana, je pa izključena, če obstoji pravna podlaga, ki tako ravnanje opravičuje.⁷

14. In ravno to je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo. Tehtalo je namreč med toženčevo lastninsko pravico na poslovni stavbi in s tem povezanim legitimnim ekonomskim interesom za obnovo stavbe ter pričakovanjem tožnice (oprtim na dejstvo, da je soglašal s sklenitvijo podnajemne pogodbe), da se toženec obnove stavbe ne bo lotil brez njenega soglasja oziroma vsaj ne v času, ki je zanjo neugoden. Pri tem je pravilno presodilo, da takšna tožničina pričakovanja niso (bila) upravičena, saj bi prekomerno omejila izvrševanje toženčeve lastninske pravice. Upoštevati je namreč treba, da toženec na tožnico s tem, ko je dal soglasje k sklenitvi podnajemne pogodbe, ni prenesel nobenega dela svojih lastninskih upravičenj in zato v tem pogledu ne more biti omejen. Omejen bi bil lahko kvečjemu v razmerju do svojega najemnika, a toženec je razmerje z njim uredil, saj je z njim dosegel dogovor o znižanju najemnine za čas gradnje. S tem, ko je toženec začel z obnovo, ne da bi imel soglasje tožnice oziroma pri tem ni upošteval njenega predloga o času izvedbe del, zato ni ravnal nedopustno. Podlago za takšno ravnanje je imel v svoji lastninski pravici.

15. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je moral toženec tudi v razmerju do tožnice svojo lastninsko pravico izvrševati obzirno (v tem okviru jo je bil dolžan pravočasno obvestiti o gradbenih delih), gradbena dela pa izvesti skrbno, torej tako, da tožnici ne bi povzročil nepotrebne škode.

16. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila tako tožnica kot najemnik vsaj nekaj tednov pred začetkom del seznanjena s tem, kakšna dela bodo izvedena in kako bodo vplivala na njuno poslovanje, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Taka ugotovitev ima namreč podlago v pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in izčrpnih razlogih. Očitki o napačni in nekritični dokazni oceni, pri kateri je sodišče prve stopnje dalo veliko težo tudi izpovedbam prič Đ. in P., ki ju sama ocenjuje za kontradiktorni in pristranski, ni pa upoštevalo v pritožbi izpostavljenih delov izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, priče J. C. in toženca, so zato neutemeljeni. Prav tožnica z opozarjanjem zgolj na posamezne dele izpovedb strank in prič počne prav to, kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: opozarja le na tisto, kar ji je lahko v korist, prezre pa celoto. Dvoma v pravilnost dokazne ocene ne vzbuja niti okoliščina, da gre pri priči Đ. za prijatelja toženčevega sina, pri P. pa za izvajalca, ki je od toženca prejel plačilo za opravljeno delo. To obema pričama samo po sebi ne jemlje verodostojnosti. Pomembno je predvsem to, da sta obe priči ob neposrednem zaslišanju sodišče prve stopnje prepričali, tehtnih razlogov, da bi pritožbeno sodišče v tako oceno podvomilo, pa tožnica ne ponudi⁸.

17. Ker je zakoniti zastopnik tožnice že ob zaslišanju kot primeren čas za obvestilo o gradnji izpostavil čas enega meseca pred začetkom gradnje, to pa navede tudi v pritožbi (list. št. 328), ob v prejšnji točki izpostavljeni ugotovitvi, da je bila tožnica z nameravano gradnjo seznanjena vsaj nekaj tednov pred njenim začetkom, tožencu nedopustnega ravnanja tudi v tem pogledu ni mogoče očitati. Je pa ob tem treba izpostaviti tudi to, da po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, tudi morebitna bolj zgodnja seznanitev tožnice, zatrjevane škode ne bi preprečila. Ni namreč mogoče slediti tožničinim pritožbenim navedbam, da bi lokal (če bi bila obveščena vsaj mesec dni pred začetkom del) lahko preselila v drug del (iste) stavbe. Najprej zato, ker tega, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, potem pa tudi zato, ker te možnosti dokazni postopek ni potrdil. Zgolj s pavšalno trditvijo, da je sodišče spregledalo celotno sliko dogajanja in da so pred tem več let dobro sodelovali in bi se lahko dogovorili, tožnica zato ne more uspeti. Glede selitve na drugo lokacijo pa je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, celo sama trdila, da bi selitev škodo še povečala, saj je bil sporni lokal na dobičkonosni in dobro oglaševani lokaciji.

18. Pritožnica v pritožbi (v povezavi z očitano kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ponavlja svoje navedbe o nestrokovni gradnji izvajalca. Ker pa ob tem ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vzročne zveze med posameznimi zatrjevanimi (neskrbnimi) ravnanji in škodo (upadom dohodka, okrnitvijo ogleda) ni ne zatrjevala ne izkazala, pritožbeno sodišče tudi v tem pogledu podlage za toženčevo odškodninsko odgovornost ne najde.

19. Končno podlage za to ne more predstavljati niti dejstvo, da toženec tožnice ni seznanil z natančnim terminskim planom gradnje, saj je ugotovljeno (in te ugotovitve tožnica ne izpodbija), da trajanja gradnje (glede na čas izvedbe in s tem povezane vremenske razmere) ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti in tak terminski plan tudi tožencu zato ni bil znan.

20. Ker tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja toženca, je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek, ki se nanaša na zatrjevano nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice.

21. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

-------------------------------
¹ Za take trditve bi na primer šlo, če bi tožnica trdila, da je toženec gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem ali brez njega.
² Glej V. Kranjc in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 122 in 701.
³ Isto tam, stran 670.
⁴ Glej na primer odločbe VS RS II Ips 451/2010, II Ips 224/2013, II Ips 9/2014, II Ips 129/2015 in druge.
⁵ Glej sodbo VS RS II Ips 287/2006 in N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 703.
⁶ M. Dolenc v knjigi Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, stran 63, navaja primer gradnje trgovskega centra, v bližini katerega neizogibno propadejo majhne družinske trgovine, ki prodajajo enako blago. Škoda je za njihove lastnike nastala, za tistega, ki je nakupovalni center gradil, je bila tudi predvidljiva, a vseeno v tem nihče ne vidi škodnega dejanja, ki bi utemeljevalo zahtevke za povrnitev škode.
⁷ Gre za stališče nemškega pravnega področja, ki je po mnenju M. Dolenca (v že citiranem delu, glej opombo 6) sprejemljivo tudi za naše odškodninsko pravo.
⁸ Tako ne drži, da bi priča P. izpovedala, da se je z najemnikom in predstavniki tožnice pogovarjala šele po začetku del. Iz zapisnika o zaslišanju priče (list. št. 302) izhaja, da je bila priča že pred pričetkom del (kakšnih 14 dni prej) na sestanku, na katerem je bil tudi predstavnik tožnice. Pritožbeno sodišče po branju zapisnika o zaslišanju obeh prič tudi ni zaznalo nobenih kontradiktornosti in izmikanja vprašanjem. ZPP vodenje glavne obravnave, kamor sodi tudi odločitev, ali bo vse priče zaslišalo na enem ali več narokih, prepušča sodišču. S tem, ko je sodišče prve stopnje dve priči zaslišalo kasneje kot ostale, zato ni storilo nobene upoštevne kršitve, to pa samo po sebi tudi ne kaže, da sta priči zato izpovedali drugače kot bi, če bi ju sodišče zaslišalo sočasno z ostalimi.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Ip 1555/2022
• VSL sodba in sklep I Cp 1459/2015
• VSL Sodba I Cpg 527/2019