VSL Sklep I Kp 28224/2013

Jedro

Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog obsojene A. A. za alternativno izvrševanje kazni z dne 29. 11. 2018 zavrže.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenke iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predloga ne zavrže, temveč ga vsebinsko obravnava, podredno, pa da izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu izpodbijanega sklepa in podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlog obsojene A. A. za nadomestitev izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist prepozen ter ga utemeljeno zavrglo.

5. Predlog za alternativno izvrševanje stranske denarne kazni bi obsojenka morala podati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, s katero ji je bila ta kazen izrečena (prvi in drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Obsojenka te možnosti ni izkoristila, zaprosila je zgolj za alternativno izvrševanje izrečene kazni zapora. Sodba Okrožnega sodišča v Krškem II K 28224/2013 z dne 10. 3. 2016, s katero je bila obsojenki izrečena zaporna kazen v trajanju enega leta in desetih mesecev ter stranska denarna kazen v višini 7.200,00 EUR, je postala pravnomočna dne 1. 12. 2016. Zagovornik obsojenke je prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 28224/2013 z dne 16. 11. 2016, s katero je bila potrjena navedena sodba Okrožnega sodišča v Krškem, dne 6. 12. 2016, obsojenka pa dne 22. 12. 2016. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je petnajstdnevni rok iztekel dne 6. 1. 2017. Ob ugotovljenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je več kot leto in pol po izteku roka vloženi predlog za nadomestitev denarne kazni z delom v splošno korist prepozen.

6. Pritrditi gre tudi stališču sodišča prve stopnje, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kr 28224/2013 z dne 14. 5. 2018, s katero je bila obsojenki izrečena stranska denarna kazen v višini 7.200,00 EUR zaradi neizterljivosti spremenjena v kazen zapora v trajanju 90 dni, določa le način izvršitve denarne kazni. Glede na navedeno in ob dejstvu, da se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, četudi je bil predlog vložen v petnajstdnevnem roku od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kr 28224/2013 z dne 14. 5. 2018, to ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve. Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni. Slednjega ni mogoče nadomestiti z delom v splošno koristi, na način kot se to zavzema pritožnik, saj za to ni zakonske podlage. Določba četrtega odstavka 87. člena KZ-1, ki dopušča izvršitev denarne kazni do tristo šestdeset dnevnih zneskov na način, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tovrstni predlog bi obsojenka morala podati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila denarna kazen izrečena, katerega pa, kot je bilo že pojasnjeno, obsojenka ni podala.

7. Na pravilne zaključke sodišča prve stopnje o prepoznam predlogu ne more vplivati niti pritožbeno zatrjevanje o obsojenkinem pomanjkanju denarnih sredstev za poplačilo denarne kazni.

8. Neutemeljen in v nasprotju s podatki spisa je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ni bil vročen zagovorniku obsojenke. Iz vročilnice pripete k listovni številki 895 izhaja, da je bil izpodbijani sklep zagovorniku vročen dne 30. 1. 2019. Glede na to, da je zagovornik vložil pritožbo zoper predmetni sklep, pa je tudi očitno, da je bil zagovornik z njim seznanjen.

9. Ker zagovornik obsojenke ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Zagovornik obsojenke s pritožbo ni uspel, zato je obsojenka na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v višini 30,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifno številko 74013.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 46512/2018
• VSL sodba II Kp 8826/2013
• VSM Sodba IV Kp 37748/2018