<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 121/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:CST.121.2019
Evidenčna številka:VSL00021599
Datum odločbe:21.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), Magda Teppey
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:pravnomočno ugotovljena terjatev - stranka stečajnega postopka - prerekanje prijavljene terjatve - prerekanje terjatev v osebnem stečaju s strani dolžnika

Jedro

Skladno z določilom 1. točke 385. člena ZFPPIPP je stečajni dolžnik stranka glavnega postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP pa lahko insolventni dolžnik, kadar ima položaj stranke postopka, prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika.

Dolžnik ne navaja, da bi vložil ugovor proti prijavljeni terjatvi upnika S. M., iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi to terjatev prerekal kakšen drug upnik. Zato je na podlagi sklepa o preizkus terjatve in ločitvene pravice pridobila značaj pravnomočne razsojene zadeve.

Ker v pravnomočno odločitev ni mogoče posegati, se pritožbeno sodišče z vprašanjem ali bi bil dolžnik uspešen, če bi z istimi navedbami, ki jih je uveljavljal v pritožbi proti izpodbijanemu sklepu, uspel z ugovorom zoper zoper dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev, ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjski sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (procesno dejanje 102, v nadaljevanju pd) je sodišče prve stopnje končalo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (1. točka izreka), upravitelja R. H. pa razrešilo (2. točka izreka). O tem, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane in o znesku neplačanih terjatev, je odločilo tako, kot je navedeno v seznamu neplačanih priznanih terjatev z dne 17. 1. 2019 (pd 101), za katerega je odločilo, da predstavlja sestavni del izreka in da je objavljen hkrati s tem sklepom (3. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora stečajni dolžnik upnikom plačati znesek neplačanih terjatev iz 3. točke izreka (4. točka izreka).

2. Proti 3. točki izreka se je dolžnik pravočasno pritožil (pd 104). Uveljavljal je "vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP“. Navedel je, da iz seznama neplačanih priznanih terjatev (pd 101) izhaja, da je dolžnik dolžan upniku S. M. plačati znesek 64.530,59 EUR (upoštevajoč, da je bil ta upnik delno že poplačan), od česar na glavnico odpade 23.960,07 EUR, na obresti 42.638,55 EUR, na stroške pa 234,20 EUR in da je omenjeni upnik je v tem postopku prijavil svojo terjatev do dolžnika (pd 42) na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 94/2006, ki je postala pravnomočna 28. 12. 2012. Pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je vložil zato, ker je upnik v tem postopku prijavil višji znesek (glavnice s pripadki in stroškov s pripadki), kot mu je bilo naloženo s citirano sodbo, saj ni bilo upoštevano načelo "ne ultra alterum tantum". S citirano sodbo je bilo dolžniku skupaj z M. M. in S. V. naloženo, da upniku plača 21.015,07 EUR z obrestmi od 1. 1. 2002 in pravdne stroške v znesku 2.945,19 EUR. Opozoril je, da je Obligacijski zakonik stopil v veljavo 1. 1. 2002 in da je takrat bilo v 376. členu zapisano, da (zamudne) obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Šele novela OZ-A, ki je začela veljati 22. 5. 2007, je črtala 376. člen OZ in določila, da se omenjeno pravilo "ne ultra alterum tantum" uporablja le v primeru pogodbenih obresti (382.a člen OZ). Ker pa je obligacijsko razmerje med upnikom in dolžnikom nastalo pred letom 2002, za izračun obresti velja takrat veljavna določba 376. člena OZ. Zato so zakonske zamudne obresti od zneska 21.015,07 EUR prenehale teči, ko so dosegle glavnico. Glede na navedeno je terjatev S. M., ki je navedena v seznamu z dne 17. 1. 2019 (pd 101) v skupni višini 64.530,59 EUR, priznana v previsokem znesku. Predlagal je razveljavitev izpodbijane 3. točke izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V vlogi z dne 26. 2. 2019 (pd 108) je stečajni upravitelj navedel, da dolžnikova pritožba po vsebini predstavlja ugovor po višini proti prijavljeni terjatvi upnika S. M. Ob sklicevanju na vsebino določila 64. in 63. člena ZFPPIPP ter sodne prakse1 je zavzel stališče, da sodišče v fazi odločanja o zaključku postopka osebnega stečaja ne more odločati o preizkusu terjatev. K pritožbi je priložil dopis z dne 13. 1. 2016, ki da ga je skupaj z dodatnim osnovnim seznamom preizkušenih terjatev naslovil na dolžnika, in ga pozval, naj seznam preuči in v primeru, če se s terjatvijo ne strinja, to pisno sporoči upravitelju, česar pa dolžnik ni storil. Celo nasprotno. Podpisal je, da s terjatvijo, navedeno v dodatnem osnovnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 15. 1. 2015 (pd 70) soglaša.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določilom 1. točke 385. člena ZFPPIPP je stečajni dolžnik stranka glavnega postopka osebnega stečaja. Po določilu prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP pa lahko insolventni dolžnik, kadar ima položaj stranke postopka, prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika. Za ugovor o prerekanju terjatve s strani insolventnega dolžnika, se skladno z določilom drugega odstavka 64. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe ZFPPIPP o ugovoru upnika o prerekanju terjatev drugih upnikov. Upnik pa lahko skladno z določilo 63. člena ZFPPIPP prereka pravočasno prijavljeno terjatev drugega upnika z ugovorom, ki ga mora vložiti v roku 1 meseca po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Po preteku tega roka prijavljene terjatve drugega upnika ne more več prerekati. Če terjatve ne prereka noben upnik, upravitelj pa jo prizna, se skladno z določilom prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP šteje za priznano.

6. Dolžnik ne navaja, da bi vložil ugovor proti prijavljeni terjatvi upnika S. M., iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi to terjatev prerekal kakšen drug upnik. Zato je na podlagi sklepa o preizkus terjatve in ločitvene pravice (prvi dodatni) z dne 7. 2. 2018 (pd 75), ki je postal pravnomočen 28. 2. 2018, pridobila značaj pravnomočne razsojene zadeve.

7. Ker v pravnomočno odločitev ni mogoče posegati, se pritožbeno sodišče z vprašanjem ali bi bil dolžnik uspešen, če bi z istimi navedbami, ki jih je uveljavljal v pritožbi proti izpodbijanemu sklepu, uspel z ugovorom zoper zoper dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev (pd 48 - ki vsebuje samo terjatev upnika S. M.) ni ukvarjalo. Zamujenih procesnih ravnanj namreč ni mogoče uveljavljati po preteku prekluzivnih rokov.

8. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa ni zaznal tudi nobenih uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
1 Sklepi VSL I Cpg 79/2018, Cst 689/2017 in Cst 768/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 63, 64, 64/1, 64/2, 385, 385-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4ODM5