VSL Sodba II Cp 1938/2018

Jedro

Tudi če bi bila glavnina vlaganj opravljena do uveljavitve SPZ oziroma do leta 2002, ni mogoče uporabiti določb o originarni pridobitvi lastninske pravice. Tožnik je namreč zatrjeval, da je pri gradnji sodeloval njegov očim (solastnik nepremičnine v času vlaganj) ter da je šlo torej za dogovorjena vlaganja, kar izključuje pridobitev lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik solastnik do ⅓ celote nepremičnine parc. št. 2089/4 k.o. ... ter tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo na navedeni nepremičnini pri njenem idealnem deležu do ½ celote možna vknjižba lastninske pravice tožnika do ⅓ celote. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2014 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik v roku 15 dni dolžan toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 3.129,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2018 ni podal novih navedb, temveč je zgolj podrobneje pojasnil dejstva v zvezi z gradbenimi vlaganji, pri čemer so bila poglavitna dela opravljena do leta 2002, kar izhaja tudi iz trditev, podanih v tožbi. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presojati čas nastanka nove stvari. V primeru, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, pa bi moralo sodišče pozvati tožnika na odpravo nesklepčnosti. Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pri presoji, ali je obstajal s toženko dogovor o nastanku solastninske pravice. Sodišče je spregledalo dejstvo obstoja dogovora med pravnima prednikoma in tožnikom o prenosu deleža ⅓ celote na tožnika v zameno za vložena vlaganja v mansardo in skupne dele, pri čemer se je v dogovor vključila tudi toženka. Sodišče je v nasprotju z navedenim obrazložilo, da tožnik dogovora o pridobitvi solastniškega deleža s toženko ni zatrjeval. Poudarja, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, zato ni pravilna obrazložitev sodišča, da tožnik ni postavil ustreznega zahtevka. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo sodišča, da je vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ovira za dovolitev vpisa pridobitve lastninske pravice na podlagi sodbe. Meni, da vknjižena prepoved ne more vplivati na ugotovitev lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj je prepoved vezana na pravnoposlovno odsvojitev, nima pa učinka na originarno pridobitev lastninske pravice. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da skupaj s stvarno pravico obligacijska razmerja praviloma ne preidejo na pridobitelja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz dejstev v tožbi izhaja, da so obligacijske obveznosti na toženko nedvomno prešle. Nadalje poudarja, da toženka ni bila v dobri veri, da je prejela od odsvojiteljev delež nepremičnine brez obligacijske obveznosti povrnitve tožnikovih vlaganj.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnine in da mu mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je pravno varstvo uveljavljal na naslednjih podlagah: na gradnji na tujem svetu, na dogovoru s pravnima prednikoma toženke (mama in očim tožnika), ki sta mu dopustila obnovo mansarde in mu zaradi vlaganj priznala ⅓ solastniški delež na nepremičnini, ter na dogovoru s pravnima prednikoma toženke o razdelitvi celotne nepremičnine na ⅓ deleže, pri čemer sta bila v dogovor vključena tudi tožnik in toženka (polsestra tožnika). Pravna prednika toženke sta 11. 6. 2012 z darilno pogodbo prenesla lastninsko pravico do ½ na toženko (drugo polovico na podlagi iste darilne pogodbe pa na G. Z., nekdanjega zakonca toženke).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da so bila poglavitna gradbena dela opravljena do leta 2002. Ne drži namreč, da je tožnik to zatrjeval že v tožbi. Zatrjeval je, da je bila glavnina vlaganj opravljena do leta 2005. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da bi lahko tožnik pridobil lastninsko pravico na originaren način po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)², če bi do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ)³, to je do 1. 1. 2003, nastala nova stvar. Tega tožnik v tožbi ni zatrjeval, ampak šele v pripravljalni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če bi bila glavnina vlaganj opravljena do uveljavitve SPZ oziroma do leta 2002, ni mogoče uporabiti določb o originarni pridobitvi lastninske pravice. Tožnik je namreč zatrjeval, da je pri gradnji sodeloval njegov očim (solastnik nepremičnine v času vlaganj) ter da je šlo torej za dogovorjena vlaganja, kar izključuje pridobitev lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem.⁴ Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem zavrača kot neutemeljene.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo obstoj dogovora med pravnima prednikoma in tožnikom o prenosu deleža ⅓ celote na tožnika v zameno za vložena vlaganja, pri čemer naj bi se v dogovor vključila tudi toženka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik zatrjeval dogovor o pridobitvi solastninskega deleža z odsvojiteljema (torej lastnikoma v času zatrjevanega dogovora), ne pa, da je bil dogovor sklenjen s toženko. Pritožbeno zavzemanje, da je toženka pri dogovoru sodelovala, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Toženka namreč do sklenitve darilne pogodbe ni bila lastnica nepremičnine. Pravnoposlovno razmerje glede prenosa lastninske pravice je torej eventualno obstajalo med pravnima prednikoma toženke kot odsvojiteljema in tožnikom kot pridobiteljem in ne med pravdnima strankama, kar velja tako glede dogovora o dovolitvi gradnje in priznanju solastninske pravice tožniku zaradi gradnje v mansardnem delu hiše, kot glede dogovora, s katerim sta pravna prednika toženke prenesla na tožnika in toženko solastniške deleže, sama pa ohranila ⅓ solastniški delež.⁵ Navedeni dogovori naj bi bili po trditvah tožnika sklenjeni pred darilno pogodbo, zato toženka tožniku ni mogla priznati solastninskega deleža na nepremičnini. Sodišče prve stopnje zato ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker toženka ni v pravnem razmerju s tožnikom, je pravilen tudi zaključek sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

8. Posledično pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo ničnosti darilne pogodbe kot predhodnega vprašanja. Sodišče je prav tako pravilno obrazložilo, da tudi če bi upoštevalo sicer prepozne navedbe tožnika o nedobrovernosti toženke, je tožnikov tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila neustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki naj bi bila odsvojena na podlagi nične pogodbe.⁶ S tako postavljenim zahtevkom se namreč zahteva izpolnitev neke obveznosti, ki praviloma izvira iz pogodbe (zavezovalnega pravnega posla).

9. Zavrnitev tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo tudi z vpisano prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine. V zvezi s tem je neodločilno pritožbeno zatrjevanje, da omejitev velja le glede pravnoposlovne odsvojitve, nima pa učinka pri drugih načinih pridobitve lastninske pravice. Sodišče je namreč navedeno obrazložilo v okviru zatrjevanja tožnika o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice, glede originarne pridobitve pa je zahtevek zavrnilo iz razlogov, navedenih v 6. točki obrazložitve predmetne sodbe pritožbenega sodišča.

10. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da je s prenosom lastninske pravice na toženko prešla obligacijska obveznost povrnitve tožnikovih vlaganj v nepremičnino, saj je bila obogatena. Vlaganja so bila namreč opravljena v času, ko sta imela lastninsko pravico na nepremičnini pravna prednika toženke, kar pomeni, da je korist prešla na pravna prednika toženke in ne na toženko, ki je kasneje (po končanih vlaganjih) od njiju na pravnoposlovni podlagi pridobila (so)lastninsko pravico na nepremičnini. Skladno s prvim odstavkom 48. člena SPZ se povrnitev obogatitve lahko zahteva od lastnika, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Prav tako pa je pravilno obrazložilo, da skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)⁷ toženka ni bila brez pravnega temelja neupravičeno obogatena, saj je bila predmet darilne pogodbe nepremičnina z vsemi sestavinami. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen.

11. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami.
³ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013.
⁴ Prim. sodbe VSRS II Ips 146/2013 z dne 29. 1. 2015, II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005, II Ips 733/2009 z dne 4. 4. 2011, II Ips 39/2010 z dne 13. 10. 2011.
⁵ Glej sodbo VSL II Cp 1135/2017 z dne 22. 11. 2017.
⁶ Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.
⁷ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1135/2017
• VSM Sodba I Cp 853/2008
• VSRS sklep II DoR 16/2015