VSL Sklep Cst 106/2019

Jedro

Upnik je uspel izkazati, da ima do dolžnika terjatev, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, in da je dolžnik insolventen. Upniku ni bilo treba dokazovati, da ima pravni interes za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

Sodišče je obrazložitev oprlo na dokaz, ki ga je pridobilo samo, brez predloga strank, in ki ga ni izvedlo na naroku. V tem delu je bila storjena zatrjevana absolutno bistvena kršitev pravil postopk, ki pa ne zahteva razveljavitve izpodbijanega sklepa. Četudi je namreč sodišče prve stopnje odločitev oprlo tudi na dokaz, to je obvestilo finančnega urada z dne 7. 11. 2018 in ga uporabilo za zavrnitev dolžnikovega ugovora, da ni insolventen, je sodišče do iste ugotovitve utemeljeno prišlo tudi brez upoštevanja tega dokaza. Iz zadnjega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ugovora trajnejše nelikvidnosti ni presojalo zgolj na podlagi obvestila finančnega urada, temveč je predvsem ugotovilo, da je nesporno dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino v višini 534,99 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika začelo postopek osebnega stečaja in imenovalo upravitelja.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep o začetku stečajnega postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev obrazložilo z naslednjimi pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki:

- upnik je uspel do standarda verjetnosti izkazati denarno terjatev do dolžnika, ki izhaja iz dveh posojilnih pogodb z dne 3. 5. 1999, vsaka s terjatvijo v višini 2.500.000,00 SIT; dolžnik obveznosti ni izpolnil, zato mu je bilo plačilo obveznosti naloženo s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, P 167/2006 z dne 1. 4. 2009, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 29. 4. 2009. Dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti več kot dva meseca;

- upnik je terjatev iz izvršilnega naslova izterjeval v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (sklep o izvršbi, In 43/2010 z dne 4. 2. 2010). Terjatev je bila delno poplačana iz vrednosti prodane nepremičnine, izvršilni postopek pa še ni bil zaključen. Na podlagi k predlogu za začetek stečajnega postopka priloženega izvršilnega naslova in na podlagi obračuna zamudnih obresti je ugotovilo, da je bil dolžnik na dan 12. 6. 2018 dolžan še 32.883,70 EUR;

- ugovor zastaranja je zavrnilo;

- dolžnik prejema pokojnino v višini 534,99 EUR, dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil domnevo o obstoju trajnejše nelikvidnosti, ni predložil oziroma so trditve, da mesečno prejema več kot 11.000,00 EUR, ostale dokazno nepodprte.

6. Iz pravkar povzetega izhaja, da pritožnik (dolžnik) neutemeljeno zatrjuje nasprotje v razlogih sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev obrazložilo natančno, jasno in logično skladno. Kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ni podana.

7. Pritožnik neutemeljeno meni, da je upnikova terjatev prenehala v letu 2006, ker od takrat naprej SIT, ki je bila denarna valuta obveznosti iz posojilnih pogodb iz leta 1999, ne obstaja več. Iz sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju, P 167/2006 z dne 1. 4. 2009, izhaja, da je sodišče toženi stranki (dolžniku) naložilo plačilo terjatve v evrskem znesku (39.133,90 EUR).

8. Pritožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni ugotovilo višine upnikove terjatve. Iz druge alineje 5. točke te obrazložitve izhaja nasprotno. Za presojo obstoja aktivne legitimacije je to zadoščalo, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 2/4.

9. Pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, čeprav ima dolžnik pravico podajati dokaze, takšen dokaz pa je nujen še zlasti iz razloga, ker je bila upnikova vloga nerazumljiva, nejasna in nepopolna, zato bi moralo sodišče predlog za stečaj celo zavreči. Upnik sicer ima izvršilni naslov in ima pravni interes za izvršbo, nima pa pravnega interesa za stečaj dolžnika.

10. V presoji sodišča je, katere dokaze bo izvedlo za dokazovanje zatrjevanih pravno pomembnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Zato zgolj to, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, še ne more biti pravno odločilno. Sicer pa pritožnik v tem delu niti ne zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niti ne uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč to pritožbeno grajo uveljavlja v zvezi z zatrjevano nepopolnostjo upnikovih vlog; tj. ker naj bi bil upnikov predlog za začetek stečajnega postopka nerazumljiv in bi moralo sodišče predlog za začetek stečajnega postopka celo zavreči. Sodišče dokaze izvede z namenom ugotovitve resničnosti zatrjevanih dejstev in ne z namenom odprave morebitnih nejasnosti v vlogah nasprotne stranke. Pritožnik ni zatrjeval, da bi bilo z izračunom upnikove terjatve kaj konkretno narobe. Sicer pa sta tako upnikov predlog za začetek stečajnega postopka kot tudi njegov odgovor z dne 12. 9. 2018 povsem jasno in razumljivo napisana. Upnikove trditve v zvezi s terjatvijo in insolventnostjo so jasne, konkretizirane in dokazno podprte z nespornimi listinami.

11. Pritožnik zatrjuje kršitev pravil postopka – kršitev pravice do sodelovanja v postopku, ker je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je pridobilo pred narokom 28. 11. 2018 po uradni dolžnosti, torej v nasprotju z določili ZPP, to je, opravilo je poizvedbe pri FURS-u in pridobilo podatke na način, ki ga ZPP ne dopušča, pridobivalo je podatke o EMŠU dolžnika, njegove žene in njegovih otrok ter tretjih oseb.

12. Pritožbeni razlog, ki se nanaša na pridobivanje osebnih podatkov, ni pravno pomemben, ker se neposredno ne nanaša na pravilnost in zakonitost sklepa o začetku stečajnega postopka. Drži pa, da je sodišče obrazložitev oprlo na dokaz, ki ga je pridobilo samo (brez predloga strank; kar bi sicer bila relativno bistvena kršitev pravil postopka; 7. člen ZPP) in ki ga ni izvedlo na naroku (kot izhaja iz zapisnika z dne 25. 10. 2018). V tem delu je bila storjena zatrjevana absolutno bistvena kršitev pravil postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa ne zahteva razveljavitve izpodbijanega sklepa. Četudi je namreč sodišče prve stopnje odločitev oprlo tudi na dokaz, to je obvestilo Finančnega urada P. z dne 7. 11. 2018 in ga uporabilo za zavrnitev dolžnikovega ugovora, da ni insolventen, ker prejema mesečno več kot 11.000 EUR prihodkov, je sodišče do iste ugotovitve utemeljeno prišlo tudi brez upoštevanja tega dokaza. Odločitev sodišča prve stopnje ni mogla biti drugačna. Iz zadnjega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da sodišče prve stopnje ugovora trajnejše nelikvidnosti ni presojalo zgolj na podlagi obvestila finančnega urada, temveč je predvsem ugotovilo, da je nesporno dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino v višini 534,99 EUR. Trditve o ostalih prejemkih, ki jih je dolžnik zatrjeval, tj. prihodki od družbe K. d. o. o., prihodki od dela po pogodbi ter izplačil dobička iz poslovanja družb D. d. o. o. ter K. d. o. o., so ostale povsem dokazno nepodprte. S tem se višje sodišče v celoti strinja in tega pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija.

13. Pritožnik vztraja na ugovoru zastaranja in navaja, da je moral biti izvršilni postopek vmes gotovo končan, gotovo ne teče več in upnik ne uveljavlja terjatve v izvršilnem postopku. Upnik tudi ni pojasnil, ali je na podlagi sodbe iz leta 2009 predlagal izvršbo.

14. V tem delu je pritožba protispisna (glej drugo alinejo 5. točke obrazložitve). Vložitev predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova je pretrgala tek zastaralnega roka (365. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pritožnik sicer navaja, da izvršilni postopek gotovo ne teče več, vendar je ta trditev presplošna in povsem neizkazana. Trditveno in dokazno breme o tem je na dolžniku. Sicer pa tudi če upnik zoper dolžnika ne bi vodil izvršilnega postopka, je dejstvo, da ima upnik terjatev izkazano z izvršilnim naslovom, taka terjatev pa zastara v desetih letih po izteku paricijskega roka (prvi odstavek 356. člena OZ). Ta pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ni potekel.

15. Pritožnik na koncu še navaja, da ni insolventen, saj je solastnik nepremičnine v večji vrednosti, kot pa upnik zatrjuje, da naj bi imel terjatev. Ta pritožbeni argument se nanaša na dolgoročno plačilno nesposobnost. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na trajnejšo nelikvidnosti (prva alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP), zato pritožnik s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

16. Upnik je uspel izkazati, da ima do dolžnika terjatev, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, in da je dolžnik insolventen. Upniku ni bilo treba dokazovati, da ima pravni interes za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka.

17. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1749/2015
• VDSS sodba Pdp 744/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 1246/2008