VSL Sodba I Cp 291/2018

Jedro

Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt tudi sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu 1.067 EUR, drugi toženki pa 1.067 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku, ki so jo sklenili toženca in pokojni oče pravdnih strank, z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naložilo mu je tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožnik. Navaja, da je sodišče je angažiralo sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. T., ki je podal mnenje tako v pisni kot ustni obliki. Mnenje je strokovno, jasno, popolno ter prepričljivo, zato sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev drugega izvedenca. Z imenovanjem izvedenke dr. Ž. T. je sodišče prekršilo določilo 254. člena ZPP. Kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker je sodišče v škodo tožnika svojo odločitev oprlo na diametralno drugačno izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. Ž. T. (prvi odstavek 339. člena ZPP). Izvedenec dr. D. T. je prepričljivo pojasnil, da je imel pokojni v kritičnem času (marec 2013) demenco, ki je mejila na težko obliko, zato ni bil sposoben skrbeti zase. Pri KPSS testu 6. 1. 2013 je dosegel zgolj 13 od 30 točk, 20. 3. 2013 pa 15 ali 16 od 30 točk. Podobno tudi 26. 3. 2013. Tudi na TRU testu je dosegel le 1/5 točk. S CT preiskavo 29. 1. 2013 je bila ugotovljena oškodovanost možganskega tkiva. V januarju 2013 ni bil hospitaliziran zaradi delirija, ampak zaradi upada kognitivnih funkcij, ki so jih zaznavali že v letu 2008. Izvedenka Ž. T. ni korektno povzela poteka zdravljenja pokojnega A. A. in ni pregledala rezultatov testov, ki jih je pokojni 19. 3. 2013 opravil v Zavodu. Rezultati omenjenega KPSS so kazali na spoznavno nesposobnost pokojnega in so bili podlaga za odločitev Okrajnega sodišča v Grosupljem, ki je 17. 12. 2013 s sklepom pokojnemu delno odvzelo poslovno sposobnost. Izvedenec dr. D. T. je zaslišan 20. 10. 2016 pojasnil, zakaj izjemno slabi rezultati testov kažejo, da je demenca že tako napredovala, da je onemogočala pokojnega, da bi bil sposoben skrbeti sam zase. Tudi prof. dr. A. K. je 16. 1. 2013 menil, da je namestitev A. A. v DSO nujna, ker potrebuje nego in nadzor, ki ga v domačem okolju ni mogoče zagotoviti. Zato je nerazumljivo, da se izvedenka dr. Ž. T. sklicuje na mnenje invalidske komisije ZPIZS s 15. 4. 2013, da stalnega nadzora pokojni še ne potrebuje. Dr. Ž. T. ugotavlja, da je bil v času sklepanja pogodbe (marec 2013) pri pokojnem zaznan zmerno hud upad kognitivnih sposobnosti v sklopu demence pri Alzheimerjevi bolezni in da so bile njegove možnosti presoje za kompleksne, bolj zapletene in njemu tuje miselne naloge, zmanjšane. Kljub takšnim ugotovitvam iz nerazumljivih razlogov zaključi, da naj bi bil pokojni A. A. 8. 3. 2013 sposoben razumeti pomen in posledice pogodbe o preužitku in da naj bi bil v skladu z oblikovano voljo to sposoben tudi ustrezno izraziti. To je povsem v nasprotju z zaznavanjem ob sprejemu UPK ... 6. 1. 2013, ko je bil pokojni prepričan, da je njegov sin ubil otroka. Kljub temu da izvedenka ugotavlja, da pokojni ni bil sposoben podajati in povezovati podrobnih podatkov, npr. v številkah, zaključi, da je doumel in razumel pogodbo, s katero je odsvojil premoženje večje vrednosti v korist tožencev, medtem ko si ni izboril praktično nobene protidajatve, ki bi presegala pomoč, ki so jo otroci dolžni nuditi staršem. Ni jasno od kod zaključek sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca dr. D. T. presplošno, saj sodišče ne navaja, kateri so tisti razlogi, na podlagi katerih je zaključilo, da je mnenje dr. Ž. T. prepričljivejše, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se ni opredelilo niti do nemoralnosti nagiba, ki je vodilo pogodbene stranke pri sklenitvi pogodbe, in sicer obdariti toženca in iz dedovanja izključiti tožnika. Sodišče protidajatev, ki jih si jih je izgovoril pokojni, ni kritično presojalo. Vrednost nepremičnin, ki so predmet pogodbe, je 150.000 EUR, obveznosti, ki sta jih prevzela toženca, pa zanemarljive. Ker ima sporna pogodba nedopustno podlago in je izrazito nemoralna, je zaradi tega nična. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče odmerilo stroške od vrednosti spora 145.943,98 EUR. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženca v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je uspeh tožnikovega ugovora o veljavnosti pogodbe o preužitku odvisen od strokovnih ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke. Pritožba nekritično prezre, da je bil po oceni izvedenca dr. D. T. pokojni v času sklepanja pogodbe (marec 2013) popolnoma opravilno nesposoben in da je decembra 2013 Okrajno sodišče v Grosupljem pokojnemu delno odvzelo opravilno sposobnost. Postavitev drugega izvedenca torej ni rezultat sodniške samovolje v konkretnem postopku, ampak dolžnost sodišča, da nejasnosti v izvidu odpravi po uradni dolžnosti v smislu določila 254. člena ZPP. S postavitvijo drugega izvedenca je sodišče prve stopnje poskrbelo za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi, in tožencema dalo priložnost, da zanjo neugodno izvedensko mnenje učinkovito preizkusita tudi z drugim izvedencem. Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je bil pokojni ob sklepanju pogodbe o preužitku v notarskem zapisu marca 2013 sposoben razsojanja (41. člen OZ). Pokojnemu v času, ko je sklepal pogodbo (8. 3. 2013), poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt tudi sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru so ugotovljena relevantna dejstva pripeljala do zaključka, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti pokojnikove nesposobnosti za razsojanje v času sklenitve pogodbe. Dokazno breme za to dejstvo je bilo na tožniku. Prvostopno sodišče je sprejelo presojo, ki pritožbeno sodišče pritrjuje, namreč da tožnik ni dokazal nerazsodnosti pokojnega v času sklepanja pogodbe.

7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenka dr. Ž. T. jasno in prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja po tem, ko je pregledala zdravstveno dokumentacijo, in pojasnila, da obstoj demence sam po sebi ne daje podlage za zaključek, da je bil pokojni ob sklepanju pogodbe nerazsoden. Do stališča izvedenca dr. D. T. in izvedenca dr. P. (ki je izdelal mnenje v postopku za odvzem opravilne sposobnosti) se je opredelila in zaključek dr. D. T. v pretežni meri prepričljivo zavrnila.

8. Iz pisnega mnenja izvedenca dr. D. T. sledi, da je zaključek, da pokojni 8. 3. 2013 ni bil sposoben razumeti pomena in posledic sklenitve pogodbe o preužitku, ker ni bil sposoben oblikovati svoje volje in ni bil sposoben ravnati v skladu z oblikovano voljo in jo ustrezno izraziti, utemeljil na rezultatih testov, ki jih je pokojni opravil v marcu 2013 in CT slikanju glave iz avgusta 2014, kjer so zaznali možgansko atrofijo in arterosklerozo, kar potrjuje klinično postavljeno diagnozo demence. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je pojasnil, da pri demenci, že v blagi obliki, prihaja do osebnostih sprememb, ki se kažejo kot labilnost v čustvovanju, nezmožnost prave empatije in vrednotenja socialnih odnosov do najbližjih svojcev. Ena od osnovnih značilnosti na začetku demence je tudi paranoidnost. Paranoidnost je bila zaznana v januarju leta 2013, ko je bil pokojni sprejet na psihiatrično kliniko. Vse to po mnenju dr. D. T. kaže, da je bila pri pokojnem prisotna tudi blodnjava oziroma psihotična simptomatika. Skliceval se je tudi na mnenje psihiatra na kliniki prof. dr. A. K., ki je 16. 1. predlagal namestitev v dom starejših občanov in vsaj delen odvzem poslovne sposobnosti.

9. Dr. Ž. T. se je pri izdelavi mnenja oprla tudi na zapise psihiatrinje v domu, kamor je bil pokojni nameščen po odpustu iz bolnišnice, ki je 19. 3. 2013, torej enajst dni po podpisu sporne pogodbe, zapisala, da zaznava, da je pokojni brez vsebinskih motenj mišljenja, kar pomeni, da psihotična komponenta oziroma izguba stika z realnostjo pri njem ni več izražena. Izpostavila je, da je tudi prof. P., ki je pokojnega pregledal septembra 2013 ocenil, da je bil časovno dezorientiran, a sorazmerno dobro osebnostno in krajevno orientiran, tudi prostorsko. Komentirala je tudi mnenje profesorja dr. A. K., ki ga je podal šesti dan po zdravljenju delirija v psihiatrični bolnišnici 16. 1. 2013, in dodala, da je ob odpustu, torej petnajst dni kasneje, v odpustnici zapisano, da je kritičen do preteklih bolezenskih doživljanj, kar kaže, da je za seboj pustil stanje, ki ga je profesor dr. A. K. ocenil kot potrebnega nadzora v času, ko je bila simptomatika delirija še prisotna. Iz izvida prof. dr. P. je povzela analizo asociacij pokojnega ter posamezna polja njegovih sposobnosti in oceno, da so nekatere sposobnosti še vedno ohranjene. Zato je bila posledica takšnega mnenja le delen odvzem poslovne sposobnosti. Če bi dobila na vpogled samo mnenje dr. D. T., bi iz tega sledil zaključek, da je potreben popoln odvzem poslovne sposobnosti. Kot zelo pomembno za oceno sposobnosti je opozorila na pogovore pokojnega v zvezi z vsebinami, ki so bile zanj pomembne, ko ni bil več hospitaliziran: pri notarki, domski zdravnici in dr. P. Odnosi z bližnjimi so bili zanj pomembni in je v tem smislu kazal preferenco do nekaterih sorodnikov. Opisi njegovega stanja niso bili takšni, da bi kazali ne neko njegovo nefunkcionalnost za življenje in odločitev za sklenitev sporne pogodbe ni bila impulzivna. Opredelila se je tudi do testov KPSS ter TRU iz marca 2013, in sicer je zaslišana na naroku 29. 5. 2017 povedala, da vsebino testov pozna in da motnje pri časovni orientaciji prinesejo veliko neustreznih odgovorov, kar se zelo pozna v končnem rezultatu in da je posledica tega ocena zmerno huda stopnja demence. Samo po izvidu atrofije možganov pa ne moremo postavljati diagnoze, ker ni nujno, da se to sploh pozna v dejanskem funkcioniranju posameznika.

10. Ne drži očitek pritožbe, da dr. Ž. T. ni korektno povzela poteka zdravljenja pokojnega in da ni pregledala rezultatov testov, ki jih je pokojni opravil marca 2013 v Zavodu. Ravno nasprotno. Izvedenka je analizirala tudi vse zapise, ki jih je na podlagi daljših razgovorov s pokojnim v Zavodu opravljala njegova psihiatrinja. Analizirala je izpovedbo notarke zaslišane kot priče, vpogledala mnenje invalidske komisije ZPIZS iz sredine aprila 2013 in prepričljivo razložila, zakaj meni, da je bil pokojni sposoben razumeti bistvo pogodbe o preužitku in njene pravne posledice. Preužitek je pojem, ki je znan tudi zelo preprostim ljudem in pomeni možnost, da preužitkar ne bo lačen, da ne bo na mrzlem in da bo zanj poskrbel nekdo, ki mu lahko zaupa in da je vse to pokojni bil sposoben presoditi.

11. Ni res, da iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče bolj prepričalo mnenje dr. Ž. T. kot mnenje dr. D. T. Dr. D. T. je oceno opiral predvsem na rezultate testov in zapise v času hospitalizacije v januarju 2013. Pri pokojnem je zaznal paranoidnost še aprila leta 2013, ko ga je pregledala psihiatrinja v domu, in to kljub temu, da je dr. Ž. T. izrecno opozorila, da je lečeča zdravnica zapisala, da je pokojnikova paranoidnost izginila.

12. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je mnenje dr. Ž. T. bolj prepričljivo, ker se je konkretno opredelila, ne le do rezultatov testov in napotka profesorja dr. A. K., naj se pokojnega namesti v zavod in sproži postopek za odvzem opravilne sposobnosti, ampak se je podrobno posvetila zapisom tudi drugih zdravnikov, ki so s pokojnim opravljali pogovore neposredno po sklenitvi pogodbe. Za razliko od dr. D. T. se tudi ni izognila obrazložitvam mnenj in stališč, ki na prvi pogled njenega mnenja niso podpirali, česar za dr. D. T. ni mogoče trditi.

13. Ker je bil pokojni kot preužitkar ob sklenitvi pogodbe razsoden, čeprav je takrat že imel težave z demenco, pogodba zaradi odsotnosti razsodnosti ni nična.

14. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago, to je bistveni namen pogodbe, zaradi katerega se pogodbenik odloči za sklenitev takšne pogodbe in zato je veljavnost in pravna narava pogodbe odvisna od njene pravne podlage (kavza), zaradi katere udeleženci pogodbe prevzemajo nase obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Če ima pravni posel podlago, ki je nedopustna, je pogodba nična (39. člen OZ). Pogodbo o preužitku sodi med aleatorne pogodbe, kjer je pravno tveganje v tem, da stranki ob sklenitvi pravzaprav še ne vesta, kakšne in kolikšne bodo njune medsebojne obveznosti. Cena aleatornosti se zato vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata pogodbeni stranki z njeno sklenitvijo.

15. Toženca sta se v sporni pogodbi zavezala, da bosta očeta redno obiskovala v domu in poskrbela za njegove priboljške, medicinske pripomočke in ga vozile k zdravniku. Z očetom sta bila v prijateljskih odnosih, kar mu je nedvomno vlivalo zaupanje, da bo zanj ustrezno poskrbljeno tudi v domu vse do smrti. Za preužitkarja je namreč skrb osebe, ki mu je blizu in ji zaupa, vredno vsaj toliko ali še več, kot je bila vrednost izročenih parcel, ki niso sodila v zaščiteno kmetijo.

16. Za pritožbene trditve, da je oče pravzaprav prikrito podaril darilo tožencema, izvedeni dokazi ne dajo ustrezne podlage. Pritožba nekritično zamolči, da je oče pravzaprav razdelil vse svoje premoženje z dvema pogodbama o preužitku in da je tožnik na takšen način postal lastnik celotne zaščitene kmetije in se zavezal, da bo plačeval stroške oskrbovalnine v domu. Trditvi, da so s sklepanjem sporne pogodbe skušali pri dedovanju izigrati tožnika, zato ni mogoče slediti. Obveznosti, kot je tedensko obiskovanje, kupovanje priboljškov in medicinskih pripomočkov, pa niso tako neznatne kot želi predstaviti pritožnik. Zato je bila sklenjena pogodba odplačna.

17. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Z vpogledom v podatke Geodetske uprave Republike Slovenije je sodišče ugotovilo vrednost nepremičnin, ki so predmet tega postopka, in sicer 151.349 EUR. Ker je bila navedena vrednost spornega predmeta očitno prenizka, je sodišče na pobudo stranke o tem odločilo s sklepom s 24. 9. 2015. Dejanska vrednost spornega predmeta je torej ves čas postopka 145.943,68 EUR, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je to vrednost, od katere se obračunajo tudi stroški postopka za vse pravdne stranke.

19. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan povrniti tožencema stroške za odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1239/2008
• VSL sodba II Cp 3416/2010
• VSM sodba I Cp 520/2015