VSL Sodba II Cp 1570/2018

Jedro

Do zaključka, da do zaostale kirurške igle ni prišlo pri operaciji, ki je bila izvedena pri toženi stranki že v letu 2004, sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi izpovedb njenih zaposlenih, ampak predvsem na podlagi dejstva, da je te izpovedbe v bistvenem potrdil v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 3. 2018:

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 31.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka),

- odločilo, da dolžna tožnica stranskemu intervenientu v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 922,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do izpolnitve obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico), pri čemer naj se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi do škodnega dogodka prišlo v posledici nedopustnih ravnanj tožene stranke dne 18. 10. 2004, je nepravilen in pravno zmoten. Temelji namreč na dejanskem stanju, ki ga je zmotno ugotovilo, zaradi česar tudi pravilna uporaba materialnega prava ne vodi do pravilne sodbe. Sodišče je bilo pri ocenjevanju dokazov izrazito enostransko. Zmotno je zaključilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožbene navedbe, po kateri so desetletne telesne bolečin in nevšečnosti tožnice povezane izključno s posegom pri toženi stranki dne 18. 10. 2004. Takšno sklepanje ne predstavlja logičnega in racionalnega razumevanja obravnavanega primera, saj je sodišče zaradi nepravilne metode ugotavljanja dejanskega stanja neustrezno ocenilo dokazno vrednost in moč posameznih dokazov. Pri tem je zanemarilo izčrpen vir dokazov, ki potrjujejo resnično dejansko stanje, ki je nasprotno tistemu v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V nadaljevanju pritožba omenja, katere izvedene dokaze naj bi sodišče zmotno ocenilo. V 18. in 19. točki obrazložitve je - sklicujoč se izključno na izpovedbe zdravstvenega osebja tožene stranke - izključilo možnost opustitve igle pri operativnem posegu pri toženi stranki. Tožnica sicer ne dvomi o splošnem hotenju oziroma zastavljeni skrbnosti zdravstvenega osebja tožene stranke, vendar pa zgolj to ne more dokazovati tudi dejansko dosežene skrbnosti pri konkretnem zdravljenju tožnice in tudi ne izključuje človeške oziroma zdravniške napake. Pri dokazni oceni zaupanja v verodostojnost in resnicoljubnost izpovedb zdravstvenega osebja tožene stranke je sodišče dokazni pomen naknadnega popravka števila preštetih igel v Knjigi kompres (priloga B2) ocenilo zgolj kot napako v zapisu in ne kot napako v štetju kirurških igel. Pri tem je slepo sledilo navedbi sodnega izvedenca prof. dr. I. T., dr. med., ki je nekritično pritrdil navedbam tožene stranke, da pri zapisu števila igel ni šlo za napako v štetju, temveč za napako pri pisanju. Pravno nedopustno je, da takšen naknadno prirejen zapis števila preštetih igel v Knjigi kompres lahko izključi njene navedbe o nedopustnem in škodnem ravnanju zaposlenega osebja tožene stranke. Pri izpovedbah prič, na katere sodišče opira svoje zmotne zaključke, gre za pristranske osebe, ki so bile v času škodnega dogodka vse zaposlene pri toženi stranki. Dokazna ocena naj bi bila arbitrarna, saj manjka opis notranjega prepričanja sodišča, ki bi bil z metodo razumne argumentacije pozunanjen na način, ki bi omogočal preizkus te ocene. Poleg tega izpovedi osebja tožene stranke tudi sicer v več delih ne dajejo trdne podlage za sklep, da kirurška igla ni bila puščena v telesu tožnice pri toženi stranki. Pritožba omenja, kaj naj bi izpovedali priči dr. L. M., dr. med. in prof. dr. S. R., dr. med. Takšni izpovedbi ne izključujeta zanesljivo in brez sence dvoma verjetnosti opustitve igle pri toženi stranki. Sodišče je ravnalo zmotno, ko je za ugotovitev ključnih dejstev brez zadržkov in izključno sledilo mnenju sodnega izvedenca prof. dr. I. T. Ta je na vprašanje vezano na njegove izkušnje z laparoskopsko kirurgijo oziroma nefropeksijo izpovedal, da „sam kot ginekolog posega nefropeksije ne izvaja, saj da ni urolog, da je zato moral o nefropeksiji preučiti literaturo, da je spoznal kakšen postopek sploh to je!“. Upoštevaje takšno izpovedbo pritožnica neomajno verjame v edini možen razumen zaključek, da je predmetno izvedensko mnenje, vključno s pisno in ustno dopolnitvijo, v povezavi z ostalimi izvedenskimi dokazi izgubilo svojo verodostojnost. Evidentno je, da je izvedenec prekoračil svoj strokovni doseg. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča, da je izpoved priče prim. doc. dr. N. V., dr. med., ki je dne 22. 6. 1995 pri njej opravil laparoskopski poseg nefropeksije manj zanesljiva, saj naj bi izpovedal drugače. Prepričana je, da je pavšalna ocena manjše zanesljivosti omenjene priče neutemeljena. Glede na njegovo izpovedbo (ki jo izpostavlja) je jasno, da se znotraj trebušne votline uporablja samo ena igla, kot je sprva izpovedal kot priča zaslišan dr. N. V. Subjektivni vidik sodišča o manjši zanesljivosti te priče je zato povsem neupravičen in zmoten. Posledično je sodišče v celoti spregledalo odločilna dejstva, ki izhajajo iz njegove izpovedbe, in sicer, da se pri posegu nefropeksije kirurška igla v različnih fazah operacije ne more sneti iz inštrumenta/šivalnika (tudi takrat ne, ko je inštrument na drugi strani trebušne votline, kot je operirani organ). Dr. N. V. je izpovedal tudi, da ni razloga, da bi inštrument „tiščal“ v malo medenico na levi strani, saj mora inštrument zato, da bi prišel do desne ledvice, priti iz tega položaja. S tem je v celoti ovrgel zmotne ugotovitve izvedenca na 10. strani pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 27. 11. 2017. Prav tako ni mogoče, da bi kirurška igla v osmih do devetih letih po posegu nefropeksije na desni strani potovala mimo številnih vijug mezanterija, s čimer je dr. N. V. ovrgel zmotne ugotovitve izvedenca na 10. strani pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 27. 11. 2017. Prav tako naj bi povedal, da nikoli v teoriji niti v praksi ni zasledil, da bi pri tovrstnih laparoskopskih posegih prišlo do zaostanka kirurške igle, kot tudi, da štetje kirurških igel pri laparoskopskem posegu nefropeksije ni potrebno ter da so vse ostale igle, ki jih ima kot operater na voljo (za primer poškodovanja prve igle), zapakirane vsaka v posamični embalaži, pri čemer poseg ne poteka na način, da bi imel operater v roki na voljo npr. pet igel, temveč le eno. Dr. N. V. je priznan in vodilni strokovnjak s področja urologije v Sloveniji. Zato gre pri ugotavljanju dejstev, povezanih s posegom nefropeksije, za izredno izkušenega strokovnjaka in ne za nezanesljivega, kot to zmotno ocenjuje sodišče. Sodišče je tudi zaradi prepričanja o ne-verodostojnosti sodno zaprisežene izpovedbe tožeče stranke v točkah 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe prišlo do napačnih zaključkov, in sicer da njene telesne bolečine časovno ne sovpadajo z operativnim posegom pri toženi stranki dne 18. 10. 2004. Drži, da je imela pritožnica v preteklosti številne zdravstvene težave, vendar pa slednje, upoštevaje njeno izpoved, ne opravičujejo pavšalnega zaključka sodišča, da njene telesne bolečine niso ustrezale bolečinam, ki nastajajo zaradi v trebušni votlini zaostale kirurške igle. Pritožba omenja, o čem naj bi tožnica na naroku dne 9. 5. 2017 prepričljivo in skladno izpovedala ter potrdila svoje navedbe. Pripominja, da njene zdravstvene težave v medicinski dokumentaciji dejansko niso evidentirane z opisom njenih občutkov oziroma z njenimi besedami, kot jih je sicer podajala ob zdravniških pregledih, in pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Zmotne so ugotovitve sodišča pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da telesne bolečine tožnice ne sovpadajo z zaostalo kirurško iglo, temveč, da so podane že od leta 1987 dalje, da so povezane predvsem z ulceroznim kolitisom, s kasneje dvignjeno desno ledvico, z ledvičnimi kamni, degenerativnimi spremembami hrbtenice, padci in poškodbami. Pritožba pojasnjuje, zakaj to niso relevantni vzroki. Sodišče pod točko 21 obrazložitve tudi zmotno ni sledilo njeni izpovedbi, da naj bi ji operater prof. dr. S. R. ob prvem pregledu po operacijskem posegu dne 18. 10. 2004 izrekel besede: „Iskali smo iskali, iskali, pa nismo našli“. Popolnoma zgrešena je dokazna ocena sodišča, da gre slediti izpovedbi priče prof. dr. S. R., ko je zanikal, da bi dne 18. 10. 2004 tožnici podal takšno izjavo, pri čemer je njegov spomin segal le do vpogleda v medicinsko dokumentacijo v pravni službi tožene stranke. Pritožba poudarja, da gre za nenamerno opustitev igle v tožničinem telesu, ki je ni moč odkriti ali se s pregledom dokumentacije nanjo spominjati, kot je to storilo sodišče pri zaslišanju prof. dr. S. R. Nepoznavanje bolečin povzročenih v telesu pacientke zaradi pomotoma opuščene igle kot tudi potovanje te igle z desne na levo stran trebušne votline po načelu logike in sapienti sat ne gre pripisati tožnici, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi tako po temelju kot po višini. Posledično naj bi bila napačna tudi odločitev o stroških.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da tožnica ni uspela izkazati trditve, da naj bi bila zatrjevana škoda posledica dne 18. 10. 2004 izvršenega nedopustnega ravnanja tožene stranke (oziroma točneje njenih zaposlenih – glej prvi odstavek 147. člena OZ¹), oprlo na konkretizirano, celostno in prepričljivo oceno izvedenih (relevantnih) dokazov. Pri ugotavljanju obstoja zatrjevanih dejstev (oziroma njihove izkazanosti) je sledilo napotilu iz 8. člena ZPP² in opravilo ne le skrbno presojo vsakega od njih posebej, ampak je pomen (dokazno moč) posameznega od njih presojalo tudi z ozirom na vsebino ostalih izvedenih dokazov. Prav tako je pravilno izpostavilo, da je bila tožnica tista, ki je bila dolžna izkazati obstoj zatrjevanega nedopustnega (protipravnega) ravnanja na strani tožene stranke. Pritožbenim očitkom (ki so v dokajšnji meri tudi sicer presplošni) zoper zaključek (sklep) sodišča prve stopnje o vzrokih za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti,³ ki da naj ne bi predstavljal logičnega in racionalnega razumevanja obravnavanega primera, nadalje o nepravilni metodi ugotavljanja dejanskega stanja, neustrezni oceni dokazne vrednosti posameznih dokazov in neupoštevanju (zanemarjanju) izrčrpnega vira dokazov (ki naj bi izkazovali dejansko stanje, ki je drugačno od ugotovljenega v izpodbijani sodbi), zato ni moč slediti.

6. Do zaključka (glej predvsem 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da do zaostale kirurške igle ni prišlo pri operaciji, ki je bila izvedena pri toženi stranki dne 18. 10. 2004, sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi izpovedb njenih zaposlenih⁴ (kot zatrjuje pritožba), ampak predvsem dejstva, da je te izpovedbe v bistvenem (in sicer tako glede izvedenega štetja igel kot predvsem okoliščine, da do zaostale kirurške igle tega dne ni moglo priti že glede na vrsto posega in način njegove izvedbe⁵) potrdil v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke za ginekologijo in porodništvo red. prof. dr. I. T., dr. med. svetnik (v nadaljevanju izvedenec).⁶ Ocena sodišča prve stopnje, da gre pri popravku v zapisu števila igel v Knjigi kompres (priloga B2) zgolj za pisno pomoto, temelji tako na ugotovitvah omenjenega izvedenca kot izpovedbi priče S. K. z dne 6. 6. 2017, ki je pri posegu dne 18. 10. 2004 kontrolirala in igle vpisovala v protokol (glej razloge v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Z ozirom na to, da je tudi izvedenec (upoštevaje zapis v Knjigi kompres) tako v osnovnem mnenju kot njegovi pisni dopolnitvi z dne 27. 11. 2017 podal konkretne razloge (ki jim pritožba ustrezno niti ne oporeka) za zaključek, da ni šlo za naknadno popravljanje števila preštetih igel, ampak zgolj za napako pri pisanju, pritožbenemu očitku o njegovi nekritični pritrditvi navedbam tožene stranke ne gre pritrditi. Ker le-to ni izkazano, enaka ugotovitev velja za pritožbeno zatrjevanje o naknadno prirejenem zapisu števila preštetih igel. Tožnica jasnih trditev o (naknadni) prirejenosti⁷ v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni podala. Tako je v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2016 (glej 2. in 3. stran) v tem oziru omenjala zgolj popravljen zapis števila kirurških igel, napako in možnost človeške zmote.⁸

7. Čeprav (kot je bilo poudarjeno) sodišče prve stopnje izpodbijanih zaključkov ni naredilo zgolj na podlagi izpovedbe zaposlenih pri toženi stranki, so bile le-te nedvomno eden od pomembnih razlogov, zaradi katerih tožničinim trditvam ni sledilo. Kar se tiče dr. L. M., dr. med., pa slednji ni izpovedal (kot to navaja pritožba), da je kirurška igla, ki jo je on odstranil pri tožnici v letu 2014, po vsej verjetnosti tista, ki je bila uporabljena pri posegu leta 2004. Ob zaslišanju na naroku dne 6. 6. 2017 je sicer povedal, da so se take igle (kot mu je bila s strani tožničinega pooblaščenca pokazana) v letu 2004 že uporabljale. Vendar pa je (ob zaslišanju) pojasnil tudi, da v obravnavanem primeru od laparoskopskega dela operacije igla ni mogla ostati, kar se vaginalne plastike tiče pa, da je ta možnost zgolj zelo, zelo teoretična oziroma da naj bi bila ta verjetnost izjemno majhna. Tudi prof. dr. S. R., dr. med., ob zaslišanju na istem naroku ni dejal (kot to navaja pritožba), da naj bi bila igla, ki je bila najdena v tožničinem telesu, zelo podobna iglam, ki so se pri toženi stranki uporabljale v času škodnega dogodka, ter da je možno, da so jo uporabili pri takratnem posegu vaginalne plastike. Ob predočenju igle je prvotno dejal, da je bila pri obravnavanem posegu uporabljena podobna igla, a je kasneje pojasnil, da po takšnem obdobju težko to pove, kot tudi, da se take igle uporabljajo prav tako v drugih primerih (pri abdominalni oziroma kjerkoli ko šivaš, kar je nato še primeroma konkretiziral). Prav tako ni dejal, da je možno, da so prav (opuščeno) iglo, ki mu je bila predočena, uporabili pri takratnem posegu, ampak je v tem oziru govoril o vrsti igle.⁹ Pritožba pa ne omeni, da je tudi dr. S. R. še prej natančno pojasnil, zakaj ni možno, da bi bila igla v letu 2004 puščena v tožničinem telesu. Njegova izpovedba, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je bila namreč širša od tega, kar (tudi sicer nenatančno) izpostavlja pritožnica, na kateri je bilo (in ne na nasprotni stranki) dokazovanje obstoja nedopustnega ravnanja zaposlenih pri toženi stranki ob posegu v letu 2004.¹⁰

8. Tako kot se sodišče prve stopnje pri svojih zaključkih ni oprlo le na izpovedbe zaposlenih pri toženi stranki, tudi ni (kot to neutemeljeno očita pritožba) teh oprlo izključno na ugotovitve (mnenje) izvedenca. Oprlo jih je na oba omenjena dokazna sklopa, katerih vsebini sta bili v bistvenem skladni. Izvedenec je v zvezi s posegom nefropeksije, ki ga je tožnica v letu 1995 opravila v S., ob zaslišanju na naroku dne 6. 3. 2018 pojasnil, da on kot ginekolog takega postopka ne opravlja ter da je zato moral preštudirati literaturo. Kljub temu pritožba izvedencu neprepričljivo oporeka prekoračitev strokovnega dosega oziroma zatrjuje (celo) izgubo verodostojnosti celotnega njegovega izvedenskega mnenja (pri čemer tega zadnjega ustrezno niti ne pojasni¹¹). Za odločitev v obravnavanem primeru ni bistven poseg nefropeksije nasploh oziroma njegova celotna izvedba, ampak zgolj okoliščine glede uporabe kirurških igel (pri omenjenem posegu). Da bi bile zgolj iz razloga, ker prihaja iz ginekološkega področja in sam posegov nefropeksije ne izvaja, izvedenčeve ugotovitve glede te uporabe napačne (in zakaj točno), pa tožnica (ki v tem oziru tudi ni predlagala morebitnega izvedenca s tega medicinskega področja¹²) niti ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti.

9. Zakaj je izpovedbo priče prim. dr. N. V., dr. med. (ki je v letu 1995 v SB S. pri tožnici izvedel nefropeksijo), ocenilo za manj zanesljivo, je sodišče prve stopnje (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) konkretno pojasnilo, zaradi česar pritožbeni očitek o pavšalnosti te ocene ne drži. Ne nazadnje temu razlogovanju sodišča prve stopnje pritožba sama oporeka. Pri tem ne drži niti pritožbeno navajanje, da je omenjena priča na dodatna vprašanja le natančneje pojasnila, da z drugo večjo iglo po opravljenem posegu zaprejo peritonej. Kot je razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju z naroka dne 6. 3. 2018, je dr. N. V. na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje jasno povedal, da se uporablja samo ena igla, ki je tam, in da se zato tudi nič ne šteje. Šele ko mu je tožničin pooblaščenec nato predočil navedbe iz izvedenskega mnenja, je ob izrazih kot „pardon“ ter „se opravičujem“ začel omenjati tudi drugo iglo, s katero naj bi ob taki operaciji zaprli peritonej (glej 4. in 5. stran zapisnika o zaslišanju omenjene priče). Kasneje pa je na vprašanje tožničinega pooblaščenca izrecno povedal, da sta se uporabljali dve igli (str. 6 zapisnika o zaslišanju omenjene priče). Ker je z ozirom na vse navedeno težko govoriti (zgolj) o kasnejšem natančnejšem pojasnilu, pritožba pomisleka v pravilnost izpodbijane dokazne ocene sodišča prve stopnje ne poraja. Glede očitka, da naj bi sodišče prve stopnje v posledici (neutemeljeno zatrjevane) napačne dokazne ocene spregledalo odločilna dejstva, ki naj bi iz izpovedbe omenjene priče izhajale in ki jih pritožba omenja,¹³ pa velja poudariti, da je v postopku angažirani izvedenec v zvezi z njimi (v mnenju oziroma v njegovi pisni/ustni dopolnitvi) podal drugačne ugotovitve, ki jih je tudi obrazložil. Tako je npr. v pisni dopolnitvi mnenja z dne 27. 11. 2017 (odgovor št. 2) pojasnil, zakaj ne drži tožničin ugovor, da se pri laparoskopski tehniki šivanja igel ne šteje, oziroma zakaj enako velja za njeno trditev, da pri igli, ki so jo našli v njenem telesu, očitno ni moglo iti za iglo, kot se je uporabljala pri laparoskopski nefropeksiji v S. Ob zaslišanju na naroku dne 23. 1. 2018 je ob predočbi (s strani tožničinega pooblaščenca) izpovedbe priče dr. N. V. (na splošno) obrazložil, zakaj lahko igla pade v katerikoli fazi s šivalnika,¹⁴ kot tudi da lahko pride do njenega premika v telesu.¹⁵ Poleg tega je ob omenjenem zaslišanju poudaril, da je na podlagi primerjave z iglami, ki se uporabljajo pri nefropeksiji, ugotovil, da je bila ena od teh praktično identična tisti, ki je bila najdena pri tožnici. Tej ustni dopolnitvi mnenja in pojasnilom izvedenca podanim na naroku dne 23. 1. 2018¹⁶ tožnica ni oporekala, prav tako v zvezi z njimi ni predlagala postavitve izvedenca s področja nefropeksije (urologije). Na drugi strani pa zgolj s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo priče dr. N. V.,¹⁷ ki jo je imela možnost izvedencu prof. dr. I. T. ob njegovem zaslišanju tudi možnost predočiti, kar je tudi storila (izvedenec pa je na vse to podal odgovore, ki so v zadostni meri prepričljivi), potrebnega dvoma v njegove zaključke ne uspe vzbuditi.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačnosti (pavšalnosti) zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo glede vzrokov za s strani tožnice zatrjevane telesne bolečine. Omenjeno sodišče je v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca, izpovedbe prič ter tožničine zdravniške izvide, konkretizirano (natančno) pojasnilo, zakaj ni sledilo njenim trditvam (izpovedbi) o operaciji iz leta 2004 kot vzroku za bolečine v trebuhu, prav tako (ob sklicevanju na izvedensko mnenje¹⁸) da se je pri tožnici bolečina, ki ustreza tisti, ki jo povzroči zaostala kirurška igla v trebuhu, pojavila pravzaprav šele po njenem padcu v marcu letu 2014. Uvodoma omenjeni pritožbeni očitki zato niso prepričljivi, prav tako pomislekov ne poraja zgolj tožničino sklicevanje na vsebino svoje izpovedbe (trditev). Dokazi, na katere se sodišče prve stopnje v tem oziru sklicuje (izvedensko mnenje in zdravstvena dokumentacija), namreč njenih trditev (izpovedbe) ne potrjujejo. Na drugi strani pa je pritožbeno pripominjanje, da njene zdravstvene težave v medicinski dokumentaciji niso evidentirane z opisom njenih občutkov oziroma z njenimi besedami, kot naj bi jih ob zdravniških pregledih sicer podajala, ne le neprepričljivo (neizkazano), ampak prvenstveno nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP).¹⁹

11. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na ugotovitve izvedenca in tožničino zdravstveno dokumentacijo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so se pri slednji bolečine v trebuhu pojavljale že od 7. 7. 1987 dalje, kot tudi naj bi bile njene telesne bolečine in nevšečnosti od operacije dne 18. 10. 2004 posledica ulceroznega kolitisa, povešene in kasneje dvignjene desne ledvice, ledvičnih kamnov, degenerativnih sprememb hrbtenice, padcev in poškodb. Tudi pritožbeno oporekanje tem izvedenčevim ugotovitvam in pojasnjevanje, zakaj to niso pravi vzroki, ni le neizkazano, temveč obenem (nedopustno) novo. Izvedenec je namreč te vzroke omenjal že v osnovnem mnenju z dne 28. 9. 2017 (glej odgovor št. 4), tožnica pa njegovim ugotovitvam na način kot sedaj v pritožbi (to je s pojasnjevanjem, zakaj z njegove strani navedeni vzroki niso utemeljeni) v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njeni trditvi (izpovedbi) o tem, kaj naj bi ji operater prof. dr. S. R. dejal ob prvem pregledu po operacijskem posegu dne 18. 10. 2004, je prav tako konkretno (in prepričljivo) pojasnilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.²⁰ Pri tem se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da naj bi spomin slednjega segal le do vpogleda v medicinsko dokumentacijo v pravni službi tožene stranke. Prof. dr. S. R. je v zvezi s tem ob zaslišanju pojasnil le, da ob prejetju vabila (v tej pravdi) ni vedel, za katero zadevo gre, in je to zato preveril, kar pa je ob številu operacij, ki naj bi jih po lastnih besedah opravil, povsem razumljivo. Vendar pa je hkrati izpovedal tudi (in to je bistveno bolj pomembno), da bi se, če bi šlo za kakšen incident med operacijo, tega spomnil, kot tudi da iz operacijske sobe ne bi šli, dokler se stvar ne bi dobila (kar je v obrazložitvi izpostavilo tudi sodišče prve stopnje). Prav tako je neprepričljivo pritožbeno poudarjanje, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za nenamerno opustitev (igle v telesu), ki je ni moč odkriti ali se s pregledom dokumentacije nanjo spominjati. Sodišče prve stopnje se je na izpovedbo prof. dr. S. R. sklicevalo v zvezi s prej omenjeno tožničino trditvijo o tem, kaj naj bi ji slednji ob prvem pregledu po operacijskem pregledu izjavil. Tega pa bi se, če bi to res izjavil, spomnil ne glede na to, da bi šlo za nenamerno opustitev igle. Ker tožnica enega od elementov odškodninske obveznosti (glej prvi odstavek 131. člena OZ), to je zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke (oziroma točneje njenih zaposlenih), ni izkazala, pa je samo po sebi brezpredmetno tudi pritožbeno omenjanje prepričanja o obstoju vzročne zveze med takšnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Dokazno podprte in prav tako prepričljivo podane zaključke, zakaj tožničinim trditvam (izpovedbi) v tem pogledu ni bilo moč slediti, je sodišče prve stopnje navedlo (predvsem) v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Okoliščina, da gre za osebe, ki so bile v času obravnavanega dogodka pri toženi stranki zaposlene, sama za sebe ne izkazuje, da gre za pristranske osebe, kot to povsem splošno očita pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi vtisa ob neposrednem zaslišanju njihove izpovedbe ocenilo kot skladne, verodostojne in prepričljive, kar je pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da tem razlogom manjka opis notranjega prepričanja sodišča, ki bi omogočal preizkus te ocene (ki naj bi bila zato arbitrarna), ne prepriča, saj ni (po)jasn(jen)o, kaj vse bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s svojim vtisom (oceno) še navesti.
⁵ Kar hkrati pomeni, da se sodišče prve stopnje ni oprlo le na hoteno (predvideno) profesionalno skrbnost, s katero morajo postopati zaposleni pri toženi stranki, kar izpostavlja pritožba.
⁶ Glej npr. tretjo alinejo prvega odstavka na 21. strani pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 27. 11. 2017.
⁷ To je o namernem beleženju neresničnih podatkov s strani zaposlenih pri toženi stranki.
⁸ Glej tudi v tretji pripravljalni z dne 28. 6. 2017 izvedencu zastavljeno (tretje) vprašanje.
⁹ Vprašanje, ki mu ga je zastavil tožničin pooblaščenec, je bilo, če je uporabljal tako (in ne točno to) iglo.
¹⁰ Temu svojemu dokaznemu bremenu pa, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ni zadostila, pri čemer pa (glej predvsem iz 15. - 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) do takšnega zaključka (kot to neutemeljeno očita pritožba) ni prišlo zgolj na podlagi golega predvidevanja o opustitvi igle pri operativnem posegu v letu 1995.
¹¹ In sicer zakaj naj bi zaključki, ki jih je izvedenec podal glede posega pri toženi stranki v letu 2004, izgubili „verodostojnost“ zaradi ugotovitev, ki jih je podal v zvezi s posegom nefropeksije v letu 1995.
¹² Torej iz področja nefropeksije oziroma urologije.
¹³ Navedbe v tej smeri je začela tožnica (kljub temu da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo obe predhodni operaciji iz let 1988 in 1995 izpostavljala kot možnost, ob katerih bi igla lahko bila opuščena) podajati šele po prvem naroku za glavno obravnavo (ki je bil dne 9. 5. 2017), in sicer v 3. pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2017 in 4. pripravljalni vlogi (oziroma pripombah na izvedensko mnenje) z dne 20. 10. 2017 (ter dopisu z dne 6. 11. 2017).
¹⁴ Glej tudi odgovor št. 1 na 10 strani pisne dopolnitve mnenja z dne 27. 11. 2017.
¹⁵ V zvezi s tem je pojasnil, da sami takega primera še niso imeli, a da je že v osnovnem mnenju omenil obsežno svetovno strokovno literaturo, v kateri so bili takšni primeri zabeleženi (glej odgovor št. 7 v osnovnem mnenju z dne 28. 9. 2017).
¹⁶ V okviru katerih je ostal pri ugotovitvah, podanih v osnovnem mnenju oziroma njegovi pisni dopolnitvi.
¹⁷ Ne glede na njegove strokovne reference je namreč slednji v predmetni pravdi nastopal „le“ kot (izvedena) priča in ne izvedenec. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je (kot to izhaja iz pritožbe) dr. N. V. nezanesljiv kot strokovnjak, ampak je zaradi razloga, ki ga je izpostavilo (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kot manj zanesljivo ocenilo njegovo izpovedbo o dejstvih (skratka ni ga ocenjevalo z vidika njegove strokovnosti).
¹⁸ Glej odgovor št. 4 na 28. strani osnovnega mnenja z dne 28. 9. 2017.
¹⁹ Tudi iz tega razloga je očitek o „pripisovanju“ nepoznavanja bolečin tožnici s strani sodišča prve stopnje (ki je svoje zaključke v tem delu prav tako naslonilo na izvedene dokaze oziroma ugotovitve izvedenca), neutemeljen.
²⁰ Pri čemer se je moč strinjati tudi z oceno o neobičajnosti okoliščine, ki jo je v tem okviru podalo, in sicer da naj bi si tožnica skoraj deset let po opravljenem posegu pri toženi stranki zapomnila operaterjev stavek, za katerega takrat ni vedela, na kaj se nanaša, in katerega je šele naknadno povezala z zaostalo iglo.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 22790/2020
• VSK Sodba I Cp 14/2023
• VSL sodba II Cp 325/2010