<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1511/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1511.2018
Evidenčna številka:VSL00021441
Datum odločbe:13.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pravna podlaga tožbenega zahtevka - izpolnitev prodajne pogodbe - pridobitev lastninske pravice - neupravičena obogatitev - odškodninski zahtevek - način poplačila - posojilna pogodba - finančni leasing - plačilo DDV - plačilo kupnine - pridržek lastninske pravice - prodaja z lastninskim pridržkom - vrnitev stvari

Jedro

Prodajalec premične stvari si lahko pridrži lastninsko pravico dokler kupec ne plača vse kupnina. Za pridobitev lastninske pravice po 520. členu OZ je treba ugotoviti vsa dejstva. Sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede ugovora, da kupnina ni bila v celoti plačana.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 29.715,37 EUR na dan 9. 4. 2013. Na isti dan je ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 60,00 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo 30.284,63 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 101.715,53 EUR s pripadki zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na plačilo 102.540,89 EUR (vrednost stroja) s pripadki in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da kupnino za sporni bager toženi stranki ni bila plačana v celoti in da je tožena stranka imela pridržek lastninske pravice po pogodbi in pogojih ter iz dogovora. Ker družba B. d.o.o. ni pridobila lastninske pravice, je ni mogla prenesti na tožnika in zato ta ni postal lastnik. Zato je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek na plačilo vrednosti odvzetega bagra. Dogovor o poravnavi obveznosti je bil veljaven, saj ni bil sklenjen pod vplivom sile in grožnje in ni mogoče govoriti o napakah volje. Zato tožeča stranka na podlagi dogovora še vedno dolguje 28.560,00 EUR, kar je tožena uveljavljala v pobot. Glede napak volje pa je pravnomočno odločeno s sodbo I P 1477/2013. Iz sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo lastninski zahtevek tudi zato, ker tožeča stranka ni plačala celotnega zneska kupnine. To je potrdilo tudi višje sodišče. Tožeča stranka je imela bager v nelastniški posesti in je bila neupravičeni posestnik. Zmotno pa sodišče sklepa, da odvzem bagra ni bil izveden na podlagi določbe 33. člena SPZ in da tožena stranka ni pridobila izvršilnega naslova za odvzem. Odvzem bagra ni bil samovoljen in protipraven, saj je bil med strankama dogovorjen v dobavnih prodajnih in pogodbenih pogojih, ki so sestavni del pogodbe z dne 3. 7. 2007 in tudi določeno je bilo v dogovoru z dne 14. 6. 2012. V odpravnost posega je mogoče izključiti s pogodbo, kot je bilo ugotovljeno v zadevi I P 1477/2013. To je pritrdilo tudi višje sodišče. Zato bi bilo treba zahtevek za uporabnino v celoti zavrniti. Sodišče pravilno ugotavlja, da določba 33. člena SPZ neupravičenemu posestniku ne priznava pravice do odmene in pravilno ugotavlja, da tožnik ni bil upravičeni posestnik, ker ni postal lastnik. Zato bi moral biti zahtevek neutemeljen. Sodba prihaja sama s seboj v nasprotje. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Tožeča stranka ni imela bagra na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ampak na podlagi osnovne pogodbe z dne 3. 7. 2007 in tu je imela tožena stranka pridržek lastninske pravice. Razmerje med leasingodajalcem in leasingojemalcem ne vpliva na razmerje med kupcem in prodajalcem po osnovni pogodbi. Interes leasingodajalca je zgolj finančni in ne more prevzemati rizikov iz prodajne pogodbe. Zato tožeča stranka ni upravičena do denarne odmene zaradi neizvrševanja posesti. Tožeča stranka tako ni bila prikrajšana za uporabnino bagra zaradi nemožnosti uporabe. Neupravičeno je sodišče v točki III izreka ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 60.000,00 EUR. Nato je to pobotalo. Moralo bi v celoti zavrniti zahtevek tožnika. Podredno pa graja izračun višine uporabnine. Tožena stranka ni obogatena za 60.000,00 EUR, na kolikor je prodala bager družbi M. d.o.o. Prodala ga je za 50.000,00 EUR in 10.000,00 EUR DDV, ki ga tožena stranka ni prejela, ampak ga je odvedla državi. Sodbi nima razlogov o tem. Iz previdnosti se pritožuje tudi zoper drugo točko izreka. Sodišče sicer ugotavlja, obstoj njene terjatve v višini 29.715,37 EUR (kapitalizirana glavnica na dan 9. 4. 2013). Vendar je tožena stranka ugovarjala terjatev kot eventuelni pobot le v primeru, da bi sodišče eventualno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, kar se je sicer tudi zgodilo. Sodišče bi moralo sklep o izvršbi okrajnega sodišča z dne 13. 12.2013 razveljaviti v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrniti. Zato ne bi presojalo v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Sodišče bi moralo opraviti materialno vodstvo pravde, če je minilo, da je nesklepčna tožba iz naslova odškodnine. Tožeča stranka je konkretizirala svoje navedbe in sodišče ni vezano na materialno pravo iz navedb. Moralo bi upoštevati dogovor z dne 14. 6. 2012 med strankama, da je tožena stranka zagotovila posojilo za poplačilo obveznosti iz naslova DDV. To so bila nesporna dejstva med pravnimi strankami. To je potrdil F. P. Lastninska pravica se je na B. prenesla na tožečo stranko. Po pogodbi 50/07 ni bilo pridržka lastninske pravice. Tožnik je plačal vse. V sodbi I P 1477/2013 ni v izreku nič od tega, kar navaja tožena stranka. To ni pravnomočno rešeno. Sodišče ni pravilno razložilo vstopnega DDV, ki ga je bil dolžan zagotoviti B., na katerega je tožena stranka izstavila verodostojno listino. DDV je del kupnine in država je dobila DDV plačan. Posojilna pogodba je poseben posel in to je izpovedal tudi predstavnik tožene stranke P. Graja ugotovitev vrednosti stroja, saj je tožeča stranka predlagala izvedenca.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper celotno sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče bi moralo presoditi vse pravne podlage iz trditvene podlage. Tožeča stranka ni umaknila tožbenega zahtevka in ni spremenila tožbe. Tudi po naroku 13. 12. 2016 uveljavlja plačilo tako kot uporabnino kot odškodnino, plačilo zneskov vrednosti stroja in uporabnino. Sodišče bi moralo izvajati materialnopravno procesno vodstvo, če oceni, da ni zadosti trditvene podlage. Na glavnih obravnavah ni nič izpostavilo o sklepčnosti tožbe iz naslova odškodnine. Tožeča stranka je podala konkretne navedbe glede škode, protipravnega ravnanja, vzročne zveze in odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka teh dejstev ni prerekala in gre za neprerekana dejstva. Tako pa je sodba presenečanja. Sklicuje se na ustavno pravico do sodnega varstva in poštenega sojenja. Sodišče bi moralo upoštevati dogovor z dne 14. 6. 2012, da je tožena stranka zagotovila posojilo za poplačilo obveznosti iz DDV. To je potrdil priča F. P. To pa je bil zaprt leasing po prodajni pogodbi št. 50/07. Lastninska pravica se je na B. prenesla s strani tožene stranke in je bil B. vpisan kot lastnik delavnega stroja v vseh uradnih evidencah. Tožena stranka si ni pridržala lastninsko pravico po pogodbi št. 50/07. Eventualna obveznost tožeče stranke iz naslova posojila ne more biti razlog za izvajanje lastninskega pridržka na delovnem stroju. Tožena stranka ni dokazala, da kupnina ni plačana vključno z DDV po pogodi 50/07. Če DDV ne bi bil plačan, bi FURS vodil postopke izterjave, pa ni. Podala je ugovor zastaranja iz naslova posojilne pogodbe. Sodišče ni izvajal dokazov iz naslova napak volje pri sklenjenem dogovoru z dne 14. 6. 2012. V zadevi I P 1477/2013 gre samo za izrek, razlogi niso pravnomočni. Sodišče je zavrnilo zahtevek za razveljavitev pogodbe, ker naj ne bi ugotovilo napak volje tožeče stranke pri sklenitvi dogovora pri podpisu pogodbe. Ostalih dejstev pa ni ugotavljalo in ne veljajo objektivne meje pravnomočnosti. Delovni stroj v času sklenitve dogovora 14. 6. 2012 ni pripadal tožeči stranki, ampak družbi B. d.o.o. in ko je bila kupnina poplačana, je le-ta prenesla lastninsko pravico na tožnika v juliju 2013. Tako tožena stranka ni pridobila pridržka lastninske pravice, saj ni mogla v času sklenitve dogovora 14. 6. 2012 prenesti nobenih pravic iz delovnega stroja na toženo stranko, saj je bil dejanski in edini lastnik B. Tožena stranka je protipravno odvzela stroj in zato nima nobene terjatve do tožnika. Zagotovitev sredstev v obliki posojila tožeči stranki pomeni celotno zaprtje prodajne pogodbe. To je izpovedal F. P. Tudi tožena stranka je trdila, da je znesek 34.798,00 EUR posodila tožeči stranki in da je tožeča stranka priznala ta znesek iz naslova posojila. Sodišče je zmotno presodilo naravo asignacijske pogodbe, ki za tožečo stranko ne ustvarja obveznosti. Tožena stranka bi lahko terjala le B., če nebi bila pogodba izpolnjena. Med pravdnima strankama ni sporno posojilo za DDV. Sodišče ni pravilno razložilo vstopnega DDV, ki ga je bil dolžan zagotoviti B. DDV je del kupnine in to dobi plačana država, kar se je tudi zgodilo, saj ne teče noben postopek. Posojilna pogodba je ločen posel od posla iz 2007. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je B. nakazal kupnino toženi stranki na osnovi asignacijske pogodbe, saj je tožena stranka neposredno izstavila listino B. Sodišče ni postavilo izvedenca za ugotavljanje višine vrednosti delovnega stroja v času prodaje. Ugotavljalo je vsebino pogojev, ki ne zavezujejo B., ki je postal lastnik premičnine in je vpisan v evidence. Tožena stranka si nasproti B. ni pridržala lastninske pravice. Prodajna pogodba je bila v celoti izpolnjena. Ob upoštevanju narave asignacije, tožeča stranka kot asignat ni bil zavezan nasproti toženi, ampak naprej še B., ki je tudi pridobil lastninsko pravico na delovnem stroju. Tožena stranka do junija 2012 ni imela pravne podlage za odvzem stroja, zato je bil odvzem protipraven. B. je plačal kupnino 150.002,00 EUR, tožena stranka pa je nasproti državi uredila plačilo DDV in preko posojila to naložila tožeči stranki v višini 34.798,00 EUR. Tako je zaprla posojilno pogodbo. Posojilo je ločen pravni posel od prodajne pogodbe. Tožena stranka ni trdila, da DDV ni bil plačan FURS-u, ali da bi tekel postopek za izterjavo davka. Sicer pa je bil stroj, ki je bil prodan družbi M. d.o.o., več vreden kot 60.000,00 EUR in tožeča stranka je predlagala izvedenca. Tožena stranka je obogatena.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba sta utemeljeni.

7. Pritožbi utemeljeno opozarjata na določena nasprotja v sodbi sodišča prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev, pa tudi na preuranjenost materialnopravnih sklepov.

8. Pritožbi sicer vidita sodbo vsaka iz svojega stališča. Stališče tožeče stranke je, da je bila sklenjena prodajna pogodba št. 50/07, ki je bila nato spremenjena s pogodbo o finančnem lesingu (priloga A18) z dne 5. 7. 2007, da je bilo tožeči stranki vsiljeno, da je podpisala dogovor z dne 14. 6. 2012, da je s potrdilom B. z dne 6. 7. 2012 v celoti odplačala bager in s tem pridobila lastninsko pravico ter da je bil odvzem bagra z dne 26. 3. 2013 nezakonit. Tožena stranka pa v pritožbi vztraja s tezo, da je med pravdnima strankam merodajna le prodajna pogodba št. 50/07 (z dne 3. 7. 2007) in dogovor z dne 14. 6. 2012 ter da tožeča stranka ni plačala toženi stranki celotne kupnine ter da je imela tožena stranka po dogovoru pravico odvzeti stroj in ga prodati za poplačilo svojega neplačanega dela kupnino (24.798,00 EUR ter zneski za servis, pogodbene obresti in zavarovanje, skupaj 28.560,00 EUR). Pri tem tožeča stranka ves čas postopka trdi, da je kupnina plačana, saj je bila po pogodbi (tako št. 50/07 kot po leasing pogodbi) cena za stroj 154.000,00 EUR in 20 % DDV (34.798,00 EUR) in da je tožnik plačal v celoti po leasing pogodbi vrednost stroja, za znesek DDV pa je bilo dogovorjeno, da ga sicer plača tožena stranka, tožnik pa mu nanj prevaljeni DDV povrne v obliki posojila za znesek 34.798,00 EUR. Tožnik trdi, ker je tožena stranka dobila iz posojila plačan DDV (33.798,00 EUR), tako je vrednost stroja po obeh pogodbah plačana in je z zadnjim plačilom obroka njena obveznost do tožene stranke izpolnjena in je postala lastnik, kar je 6. 7. 2012 B. potrdil.

9. Sodišče prve stopnje pa po eni strani sledi toženi stranki in ugotovi, da tožeča stranka ni v celoti plačala kupnine in da od dolgovanega zneska kupnine, stroškov servisa in zavarovanja dolguje še 29.715,37 EUR; po drugi strani sledi obema strankama, da je tožena stranka tožeči stranki dala posojilo za plačilo DDV (točka 10 sodbe in dokazna ocena zaslišanja priče prokurista toženke F. P.). O vplivu posojila na izpolnitev prodajne pogodbe pa sodba nima razlogov. Sodišče nadalje sklepa, da je tožena stranka imela lastninsko pravico, ni pa smela stroja odvzeti brez izvršilnega naslova oziroma ustrezne sodne odločbe. Zato šteje, da je šlo za samovoljo tožene stranke in da ne bi smela vzeti bagra ter da je bil zato tožnik prikrajšan za uporabnino. Sodišče meni, da tožnik ni predložil dokazov o višini prikrajšanja in zato vzame kot podlago za obogatitev tožene stranke vrednost prodanega stroja 60.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se s takšnim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje še ne more strinjati, saj so nekatera pravno relevantna dejstva ostala neugotovljena.

10. Sodišče prve stopnje naj najprej ugotovi, kaj sta se pravni stranki dogovorili glede plačil DDV (po prvotni pogodbi št. 50/07 je to znesek 30.800,00 EUR). Prokurist toženke F. P. je namreč izpovedal (točka 10 sodbe), da je bilo med tožnikom in toženko prvotno dogovorjeno, da bo tožnik plačal DDV v roku treh mesecev od sklenitve pogodbe z dne 3. 7. 2007, ko naj bi tožnik prejel s strani države vrnjen znesek davka. Ker je tožnik plačal le 10.000,00 EUR, je po trditvah prokurista moral vzeti kredit. Tožnik pa trdi, da je vzel ravno kredit pri toženi stranki in da se to skriva v pogodbi o finančnem lesingu pod asignacijo (B9), saj je po finančnem leasingu bil DDV 34.798,00 EUR. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da je na pogodbi pod prilogo A18, iz katere izhaja, da je bil polog 30.800,00 EUR in da je prvi obrok za DDV oziroma za davek 34.798,00 EUR (prva alineja odplačilnega načrta po pogodbi, pripeto k prilogi A18). Če je tožena stranka takoj prejela znesek za DDV (v obliki posojila, ki ga je dala tožniku), je ostalo za izplačilo še po finančnem načrtu 154.000,00 EUR, kar je tožnik poplačal po potrdilu B. 6. 7. 2011. Po prodajni pogodbi in po trditvah prokurista naj bi plačal DDV toženec. Če je prevalil plačilo DDV na tožečo stranko in ji zato dal kredit, je res odprto, tako kot trdi tožeča stranka ves čas postopka, vprašanje posojila. Ne more pa v takem primeru tožena stranka trditi, da tožnik ni izpolnil pogodbe oziroma ni plačal celotne kupnine in se nato sklicuje na pridržek lastninske pravice iz dogovora z dne 14. 6. 2012. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da v pogodbi št. 50/07 (priloga B2) v točki 5 piše, da lastninska pravica preide na kupca šele s celotnim plačilom kupnine. V 5. točki v drugem odstavku je nejasno določeno, kaj je z možnim uveljavljanjem pridržka lastninske pravice oziroma zahtevek vrniti predmeta najema. Ta odvzem je tožena stranka oblikovala šele v dogovoru z dne 14. 6. 2012.

11. Tudi če sledimo toženi stranki o neporavnani celotni kupnini, pa ostane odprto vprašanje že plačanega pretežnega dela kupnine (v celoti plačana vrednost 154.000,00 EUR in še manjkajočega 20.800,00 EUR DDV). Ni mogoče slediti toženi stranki, da v takem položaju lahko stroj odvzame in ga proda tretji osebi ne da bi se presojala vrednost odprtja dela pogodbe. Pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da je tožena stranka nesporno prejela za vrednost stroja 154.000,00 EUR, 10.000,00 EUR (kupnina ali vročilo posojila) in še kupnino 60.000,00 EUR za prodani stroj. Ni dvoma, da je v takem primeru tožena stranka obogatena. Tudi, če vzdrži teza tožene stranke o veljavnosti dogovora in pravica odvzema stroja in prodaje, bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati ugovor tožeče stranke, da je bila vrednost stroja v trenutku prodaje višja kot 60.000,00 EUR in da mora tožena stranka v takem primeru, ko dobi vrnjeno stvar zaradi neplačila kupnine, prodati stvar kot dober gospodar. Tožeča stranka je v tem primeru ponujala kot dokaz izvedenca cenilca, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da bi takšen dokaz bil pravno relevanten le pri odškodnini, česar pa tožeča stranka ni konkretizirala oziroma ni zatrjevala. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka ves čas postopka uveljavljala obe podlagi (tako odškodnino kot uporabnino (dopolnitev tožbe, list. št. 104 do 108)) in tudi uveljavljala vse elemente za nastanek odškodninske obveznosti. Pritrditi je treba tožeči stranki, da ko sodišče meni, da je šlo za samovoljo, gre za protipravno ravnanje tožene stranke. Če gre za element protipravnosti, tožeča stranka pa zatrjuje škodo, sodišče pa meni, da zahtevek ni dosti sobstanciran, mora poskrbeti, da se pred obravnavo ali med njo navajajo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ki se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe stranke in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Vse to je narekovalo ugoditev pritožbama in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Podana je absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ni v celoti ugotovljeno dejansko stanje, saj so ostala nekatera pravno nerelevantna dejstva neugotovljena (355. člen ZPP). Kršitev določb postopka in z nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa je takšne narave, da je sodišče druge stopnje ne more odpraviti niti na glavni obravnavi. Če gre za obogatitveni zahtevek ali za odškodninsko obveznost tožene stranke, bo treba postaviti izvedenca cenilca, ki bo ocenil vrednost bagra v času prodaje. Izvajanje dokazov na pritožbeni stopnji, ki je bilo zavrnjeno na prvi stopnji, ker zahtevek ni substanciran, pa je tako velikega obsega, da pritožbeno sodišče ocenjuje, da tega ne more opraviti samo ne da bi strankama odvzelo pravico do pritožbe, zlasti v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev.

12. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa pravno relevantna dejstva in odgovori na zatrjevane podlage tožeče stranke in ugovore tožene stranke. Če bo sodišče na prvi stopnji ugotovilo, da tožeča stranka ni plačala kupnine, tedaj se bo moralo opredeliti o vrsti obveznosti, ki sta se pravdni stranki dogovorili glede posledic neplačila kupnine. Če je bil dogovorjen pridržek lastninske pravice pod pogoji 520. člena OZ, tedaj bo treba tudi odgovoriti tožniku, ki uveljavlja, da je v dovoljenjih kot lastnik bil vpis B. in da ni bilo vpisa pridržka lastninske pravice po tretjem odstavku 520. člena OZ. Če bo pa sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dala posojilo tožeči stranki, tedaj ima tožena stranka le pravico zahtevati vračilo posojila; tožeča stranka pa v tem primeru ugovarja tudi zastaranje. Sodišče naj tudi ugotovi, kaj je bilo s plačilom DDV dogovorjeno in dejansko izpolnjeno. Toženi stranki je treba tudi odgovoriti, da je sicer v ceno vključen DDV in to predstavlja ceno blaga. Če je tožena stranka prodala bager za 60.000,00 EUR, od česar naj bi bilo 10.000,00 EUR DDV, tedaj je DDV del cene.

13. Toženi stranki je treba odgovoriti, da je pomen zadeve I P 1477/2013 v zvezi s sodbo I Cp 525/2016 tak, da je postal pravnomočni del izreka sodbe, da se zavrne zahtevek za razveljavitev dogovora z dne 14. 6. 2012 in da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki bager. Razlogi sodbe učinkujejo z močjo argumenta, vendar ne pomenijo res indicati. Gotovo pa tožeči stranki ni uspelo v tej pravdi razveljaviti dogovora z dne 14. 6. 2012 zaradi napak volje, saj je uveljavljala silo in grožnjo. Vendar v tej pravdi sodišče ni ugotavljalo prave pogodbene volje pravdnih strank o vseh pogodbah (npr. posojilu), ni ugotovilo vseh dejanskih in pravnih podlag, ki so predmet te pravde. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da za manjkajoči del kupnine ni šlo za posojilo tožene stranke tožeči stranki, ampak za neplačano kupnino, tedaj bo treba dogovor z dne 14. 6. 2012 presojati tudi v luči možnih in dopustnih zavarovanj plačila oziroma ali je bilo v trenutku odvzema bager 26. 3. 2013 dovolj podlage, da se bager odvzame in proda, pri tem pa tožeči stranki ne vrne adekvatnega dela razlike med prejeto kupnino in vrednostjo bagra v trenutku prodaje. Tožena stranka namreč ni imela soglasja tožeče stranke za prodaja bagra, zato mora nositi nevarnost, da je bager prodala pod ceno. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče opominja stranki, da bosta v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje imeli možnost reševati svoje spore na miren način v mediaciji in naj skušata zadevo urediti na miren način.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

15. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 520, 520/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTQ2