VSL Sodba IV Cp 50/2019

Jedro

Za čas pred izdajo sodbe se sme preživnina prisoditi le na zahtevo iz tožbe ali nasprotne tožbe, in sicer od dneva vložitve zahteve; če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe.

Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od izdaje sodbe dalje, je pravica toženke, da terja preživnino pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, vezana na datum, ko je vložila nasprotno tožbo. Tožbenega zahtevka glede preživninske obveznosti tožnika do otrok za čas od vložitve njegove tožbe do vložitve nasprotne tožbe, pa ni, zato je sodišče odločilo prek zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka, kolikor je tožniku z njo naloženo plačilo iz naslova zapadlih mesečnih preživnin za preživljanje mlad. A. za čas od 8. 12. 2017 do 31. 5. 2018 in B. za čas od 30. 1. 2018 do 31. 5. 2018 nad 3.270,32 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče odišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in otroka B. (roj..., nad katerim je staršema podaljšana roditeljska pravica) ter A. (roj...) zaupalo v vzgojo in varstvo materi. Določilo je tudi stike otrok z očetom in odločilo o obveznosti plačevanja preživnine, in sicer je očetu naložilo, da je dolžan materi za preživljanje A. in B. za čas od 10. 4. 2017 do 31. 5. 2018 iz naslova zapadlih mesečnih preživnin plačati znesek 7.688,93 EUR, od 1. 6. 2018 dalje pa je dolžan za A. plačevati mesečno preživnino v višini 220 EUR in za B. 750 EUR.

2. Odločitev o plačilu preživnine pravočasno izpodbija tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je sodišče napačno določilo trenutek, od katerega je dolžan plačati toženki zapadlo preživnino v znesku 7.688,93 EUR za oba otroka, in sicer iz dveh razlogov. Sam je tožbo vložil 10. 4. 2017, vendar je zaradi nasprotovanja toženke glede podaljšanja njegove roditeljske pravice čez polnoletnost za B., tožbo v delu, ki se nanaša na določitev preživnine za B., umaknil. Sodišče o umiku ni odločalo in ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, kljub temu da tožnik vse do izdaje sklepa IV Cp 2760/2017 z 19. 12. 2017, s katerim mu je bila podaljšana roditeljska pravica, B. ni bil dolžan preživljati (nato je 17. 1. 2018 ponovno postavil zahtevek za plačilo preživnine, in sicer, da je zanj dolžan plačevati preživnino v višini 750 EUR od izdaje sodbe, ta zahtevek pa je tožnik nato znižal na 500 EUR). Kot drugi razlog navaja, da je sodišče glede na dejstvo, da je toženka 11. 12. 2017 vložila nasprotno tožbo (pravilno 8. 12. 2017), s katero je zahtevala določitev preživnine za A. v višini 560 EUR ter nato še 30. 1. 2018 nasprotno tožbo, s katero je zahtevala določitev preživnine za B. v znesku 1.879,50 EUR, napačno odločilo, da je dolžan plačati preživnino za oba otroka od 10. 4. 2017, ko je sam vložil tožbo. Preživnina se namreč ne prisodi za nazaj, ampak šele za čas od vložitve nasprotne tožbe toženke dalje. Toženka tudi ni dokazala, da je od 10. 4. 2017 dalje za otroka porabila več, kot je tožnik plačeval sproti, to je 5.600 EUR v denarju ter še v materialnih potrebščinah. Toženka bi lahko dosegla plačilo preživnine za nazaj z verzijskim zahtevkom, ki pa ga ni postavila. Nadalje navaja, da je v juliju in avgustu 2018 nakazal toženki še 1.700 EUR, ki jih sodišče ni upoštevalo. Pritožnik izpodbija tudi višino preživnine, ki jo je sodišče določilo za B. in sicer meni, da je pretiran strošek za samoplačniške terapije v znesku 1.000 EUR mesečno. Zatrjuje, da osnovno preživljanje, ki ga je dolžan zagotavljati, ne zajema samoplačniških terapij, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da ima B. zagotovljeno zdravstveno zavarovanje in s tem pravice, ki jih slednje krije. Toženka tudi ni dokazala, katere terapije so za B. nujno potrebne, poleg tega tudi do sedaj ni krila samoplačniških terapij iz lastnih ali tožnikovih sredstev, ampak iz prostovoljnih prispevkov in donacij, saj njeni prihodki (1.660 EUR) in tožnikov prispevek v znesku 5.600 EUR, povečan za 1.700 EUR v juliju in avgustu 2018, tega niti niso omogočali. Za kritje osnovnih potreb B. je pritožnik pripravljen plačevati 500 EUR mesečno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54. člen Ustave RS). Navedene starševske pravice se v ZZZDR konkretizirajo z roditeljsko pravico, s pravico do preživljanja in s pravico do stikov, ki so samostojne in med seboj neodvisne pravice, zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da v času, ko njegova roditeljska pravica vse do izdaje sklepa IV Cp 2760/2017 z 19. 12. 2017 ni bila podaljšana, ni imel dolžnosti, da preživlja B. Temelj njegove preživninske obveznosti je namreč sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo v 123. členu ZZZDR, ki je bila veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007.

6. Pritožnik pa ima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno določilo trenutka, od katerega je prisodilo zapadlo preživnino za oba otroka. V 131. c členu ZZZDR je namreč določeno, da se lahko zahteva preživnina, ko je bila vložena tožba za preživnino. Podobno določbo vsebuje v prvem odstavku tudi 82. b¹ člen ZPP. Za čas pred izdajo sodbe se sme torej preživnina prisoditi le na zahtevo iz tožbe ali nasprotne tožbe, in sicer od dneva vložitve zahteve; če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe.² Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od izdaje sodbe dalje, je pravica toženke, da terja preživnino pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, vezana na datum, ko je vložila nasprotno tožbo. Tožbenega zahtevka glede preživninske obveznosti tožnika do A. ni za obdobje od 10. 4. 2017 do 8. 12. 2017, do B. pa ne za obdobje od 10. 4. 2017 do 30. 1. 2018 (tj., do dneva, ko sta bili vložena zahtevka po nasprotni tožbi).

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je, izhajajoč iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izračunalo, da je tožnik dolžan toženki za preživljanje A. za čas od 8. 12. 2017 do 31. 5. 2018 iz naslova zapadlih mesečnih preživnin plačati 1.270,32 EUR, za preživljanje B. za čas od 30. 1. 2018 do 31. 5. 2018 pa 3.000 EUR, torej skupaj 4.270,32 EUR. Od tega zneska je pritožbeno sodišče odštelo še plačila, ki jih je v okviru preživninske obveznosti izvedel tožnik, in sicer 31. 1. 2018 500 EUR ter 15. 3.2018 500 EUR. Na podlagi navedenega je tožnik dolžan plačati toženi stranki za preživljanje obeh otrok še 3.270,32 EUR. Ker v preostalem ni bilo tožbenega zahtevka, je višje sodišče sodbo, kolikor je tožniku z njo naloženo višje preživninsko breme, razveljavilo (357. člen ZPP).

8. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da umik tožnikove tožbe v delu, v katerem je zahteval določitev preživnine za otroka, ni relevanten, saj kadar sodišče razveže zakonsko zvezo in se starša ne sporazumeta o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, sodišče odloči tudi o teh vprašanjih (prvi in drugi odstavek 78. člena ZZZDR), in zato tožnikov ponovni tožbeni predlog niti ni bil potreben. Sodišče določi višino posamezne preživnine glede na ovrednotene individualne potrebe otroka in ne na podlagi matematičnega seštevka posameznih stroškov, kot zmotno meni pritožnik. Ocena otrokovih potreb namreč ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo navedbe tožnika o nakazilu preživnine v višini 1.700 EUR, saj te navedbe tožnik z ničemer ni dokazal.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede višine preživnine za B., vključno s stroškom za samoplačniške terapije mesečno 1.000 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na nastale stroške teh terapij v preteklem letu, ki so bili izkazani s predloženimi računi, pravilno po prostem preudarku ocenilo višino tega stroška na mesečni ravni. Pri presoji, katere potrebe otrok so starši dolžni zadovoljevati, je treba upoštevati zmožnosti staršev, pri čemer velja, da večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti, pomembno pa je tudi preteklo zadovoljevanje teh potreb. Starši, ki imajo višje dohodke, lahko krijejo širši spekter otrokovih potreb, pri čemer morajo biti te potrebe uravnotežene z otrokovimi koristmi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je B. korist, da poleg terapij, ki mu jih financira zdravstveno zavarovanje, obiskuje tudi samoplačniške terapije, saj te, kot je razbrati, prispevajo k izboljšanju oziroma ohranjanju njegovega trenutnega zdravstvenega stanja in so za dosego njegove rehabilitacije tudi nujne. Tožnik ima po oceni pritožbenega sodišča tudi tolikšne preživninske zmožnost, da je bil in bo še zmožen prispevati svoj delež samoplačniških terapij, ki so njegovemu sinu v korist. Preživljanje je dolžnost staršev, zato tožnik te obveznosti ne more zmanjšati s sklicevanjem na prostovoljne prispevke in donacije, ki jih je toženka prejela za izvedbo določenih terapij, saj gre zgolj občasno (enkratno) pomoč.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v preostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

-------------------------------
¹ Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.
² Glej sodb VSRS II Ips 860/2008 s 25. 9. 2008.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 618/94
• VSL Sodba IV Cp 600/2019
• VSL Sodba IV Cp 537/2020