VSL Sodba II Cp 2192/2018

Jedro

Za zelo težko poškodbo glave in možganov je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravična denarna odškodnina 35.000 EUR, ki se ustrezno umešča med podobno hude primere.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg prisojenega zneska v 15 dneh plačati še 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2014 (skupaj torej 36.800 EUR),

v III. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dni povrniti 3.286,59 EUR pravdnih stroškov (skupaj s pritožbenimi stroški), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 31.800 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2014 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 33.336 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2014 je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Proti takšni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških. Predlaga spremembo sodbe tako, da mu bo prisojeno dodatnih 16.000 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo bolečinska obdobja ter njihovo intenziteto, to, da je bil hospitaliziran 22 dni, in število preiskav, ki jim je bil podvržen, ter okoliščino, da je kmalu po poškodbi dobil epileptični napad in je prejemal dolgotrajno antiepileptično terapijo. Premalo je upoštevalo, da ima tožnik od poškodbe dalje motnje spanja in trpi za nespečnostjo, kar bo prestajal tudi v bodoče. Povzema ugotovitve sodišče prve stopnje o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpostavlja, da so se življenjske aktivnosti bistveno zmanjšale, zaradi česar zelo psihično trpi, kar bi moralo sodišče pri prisoji odškodnine bolj ovrednotiti.

4. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bila tla v notranjosti objekta, kjer je tožnik padel, poledenela. Sodišče naj bi na podlagi ogleda videoposnetka zmotno sklepalo, da so madeži po tleh ledene ploskve, videti so bolj kot luže. Tudi iz uradnega zaznamka policista S. M., ki si je ogledal kraj škodnega dogodka, izhaja, da so bila tla, kjer je tožnik padel, posuta s soljo, ki pa se je zaradi nizkih temperatur, slabo prijela, zato so bila spolzka. V UZ pa ni navedeno, da so pred objektom ali celo v notranjosti objekta ledene ploskve. Iz posnetka je razvidno, da je tožnik padel, nato se je z zgornjim delom telesa dvignil in obsedel na tleh, nato je vidno, da je nekaj počel, nato je spet hodil po madežih, ki naj bi bili ledene ploskve, pa ni zaznati, da bi mu kakorkoli drselo. Zato meni, da je ugotovitev sodišča, da gre za ledene plošče, napačna. Ukrepi, ki jih je sprejel njen zavarovanec, so bili ustrezni in razumni, saj so bila vsa območja pohodnih površin za pešce okoli trgovskega centra vsakodnevno posipana s soljo. Vztraja, da bi tožnik škodni dogodek lahko preprečil, saj se je zavedal, da je zima, vedel in čutil je, da so temperature nizke. Od povprečno skrbnega človeka se v takih okoliščinah pričakuje, da je še bolj pozoren pri hoji, da pogleda, kam stopi, saj se mora zavedati možnosti, da so tla lahko mokra, spolzka ali celo poledenela. Če bi bil tožnik pri hoji bolj pozoren, bi se lahko zdrsljivemu madežu izognil. Čeprav je prostor pokrit, to ne pomeni, da tožniku ni treba gledati pod noge.

Ocenjuje še, da je sodišče prve stopnje tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo previsoko odškodnino, pravična bi bila 12.000 EUR. Premalo je upoštevalo, da se je tožniku stanje po poškodbi glave relativno hitro precej izboljšalo. Tudi na gibalnem področju ima tožnik le lažjo stopnjo funkcionalne motenosti zaradi ravnotežja, pri drugih aktivnostih, pri katerih je potreben fizični napor, pa je le oviran. Prav tako je previsoka odškodnina za strah, saj tožnik primarnega strahu ni utrpel, tekom zdravljenja pa ni bil podvržen nobeni operaciji, zaradi katere bi bila njegova zaskrbljenost za izid zdravljenja večja.

5. Pravdni stranki nista odgovorili na vročeni pritožbi.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O temelju zahtevka

7. Ob tem, ko se tudi toženka strinja, da so bila tla (gre za delovno površino) spolzka (ker sol ni dobro prijela), je razglabljanje o natančnejši agregatni obliki spolzkih površin nepotrebno. Pritožbeno sodišče kljub temu na pritožbene navedbe toženke kratko odgovarja. Sodišče prve stopnje je na podlagi posnetka nadzorne kamere (CD posnetek) in izpovedi priče S. M., policista PP L., ki je sestavil uradni zaznamek o okoliščinah zavarovalnega primera, utemeljeno zaključilo, da so bila tla na mestu tožnikovega padca poledenela. Kot izhaja iz uradnega zaznamka, si je policist S. M. 16. 2. 2012 ogledal kraj dogodka in ugotovil, da so bila tla, ki so bila sicer posuta s soljo, na posameznih delih spolzka. Poleg tega je v uradnem zaznamku navedel tudi, da mu je R. Š. povedal, da je pri stranskem vhodu, kjer je padel tožnik, zelo spolzko, saj sol, ki jo posipajo, “zelo slabo prime“, ker je temperatura že več dni pod nič stopinj celzija. Ne drži, da je sodišče prve stopnje po ogledu CD posnetka zmotno ugotovilo, da so bile na posnetku ledene ploskve, ne pa luže, kot meni pritožnica. Iz uradnega zaznamka policista S. M. izhaja, da so bila tla, kljub temu da so bila posipana s soljo, spolzka. Ker je splošno znano, da luže niso spolzke, opisano potrjuje pravilnost dokaznega zaključka o poledenelosti tal.

8. Pritožbeno stališče, da so bili ukrepi, ki jih je toženkin zavarovanec izvršil za zagotavljanje varnosti delovne površine - dostopne poti, ustrezni, je po pojasnjenem zgrešeno. Če bi bili, delovna površina ne bi smela biti zelo spolzka. Ker že ugotovitev, da zavarovanec toženke ni poskrbel za ustrezno vzdrževanje tal, utemeljuje pravilnost materialnopravnega zaključka o opustitvi njegovega dolžnostnega ravnanja, pritožbeni očitek, s katerim toženka izpodbija nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje glede (ne)zadostne osvetlitve prostora, za odločitev v zadevi ni pravno odločilen.

9. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik padel v prostorih zavarovanca toženke, pritožbene navedbe o tem, kako je po padcu vstal, se dvignil, nato obsedel, pa spet hodil (v celoti gre za nedopustne pritožbene novote), kar naj bi izhajalo iz CD posnetka, za odločitev o tožbenem zahtevku niti niso pravno relevantne. S temi navedbami toženka namreč obstoja zavarovalnega dogodka (tj. tožnikovega padca v prostorih svojega zavarovanca) ne izpodbija, saj ta niti ni bil sporen – sporna je bila le odgovornost njenega zavarovanca za ta dogodek.

10. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da je bil tožnik obut v zimske škornje, pri opravljanju dela pa je bil previden in je hodil zelo počasi, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik k nastanku škode ni prispeval, pravilna.

O višini odškodnine

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca nevrologa ugotovilo, da je tožnik utrpel zelo težke poškodbe glave in možganov - možganske udarnine v frontopolarnem predelu obojestransko in senčničnem predelu leve možganske poloble, popoškodbeno krvavitev v likvorski prostor, krvavitev v epiduralni prostor - prostor med lobanjsko kostjo in trdo možgansko ovojnico v desnem senčničnem področju, otekanje možganovine in krvavitev iz levega sluhovoda. Telesnih bolečin po pojasnilih sodnega izvedenca tožnik prvih pet dni zaradi sedacije ni čutil, za tem obdobjem pa so bile prisotne srednje močne bolečine, ki so trajale 14 dni. Sodni izvedenec je pojasnil tudi, da je tožnik ves čas hospitalizacije, tj. od 16. 2. 2012 do 7. 3. 2012, prejemal protibolečinsko terapijo, v kasnejšem obdobju pa je imel še glavobole. Prestajal je številne nevšečnosti - šest dni je bil hospitaliziran na KO za anesteziologijo in intenzivno terapijo, petnajst dni na KO za travmatologijo in en dan na nevrološki kliniki; dvakrat je bil pregledan pri nevrologu, enkrat pri okulistu in enkrat pri psihiatru. V času hospitalizacije je bil 5 dni na aparatu zaradi mehanične ventilacije. V tem času so mu bile vstavljene IPC elektrode in senzor za merjenje intrakralnega pritiska in kisika v možganih, štirikrat je bil na CT preiskavi, enkrat na CT vratne hrbtenice, vsakokrat je bil izpostavljen škodljivemu žarčenju, bil je rentgensko slikan. Poleg tega je zaradi komplikacije prejemal antibiotike, saj je zaradi aspiracije v pljuča prišlo do pnevmonitisa. Zaradi prevencije pred ponovnim epileptičnim napadom (zadnja dva popoškodbena epileptična napada je imel 13. 6. 2012) štiri leta in pol prejemal antiepileptično zaščito, ki je potencialno škodljiva zdravju. Tožnik še vedno prestaja glavobole in jih bo tudi v bodoče.

12. Prisojena denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo vse ugotovljene bolečine in nevšečnost, a je tožnikov primer napačno umestilo med ostale primere iz sodne prakse. Odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pri podobno hudih poškodbah glave so bile prisojene v razponu med približno osem in štirinajst povprečnih plač. Tožnikov primer se med temi umešča med hujše¹. Zaradi sedacije je bilo tožnikovo bolečinsko obdobje sicer krajše, prestajal pa je številne nevšečnosti. Z obravnavanim je najbolj primerljiva zadeva, kjer je, tako kot pri tožniku, prišlo do popoškodbene epilepsije. Gre za odločbo VS RS II Ips 591/2000², oškodovanki je bila iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina 13,8 povprečnih neto plač v času sojenja. Primerljiva je še zadeva VS RS II Ips 61/2002³; oškodovanec je sicer trpel daljše bolečinsko obdobje od tožnika, vendar ni imel epileptičnih napadov niti prejemal antiepileptične zaščite; iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bilo prisojenih 13 neto plač. Opisano na podlagi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) utemeljuje prisojo višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Višje sodišče je odškodnino zvišalo za 5.000 EUR, torej skupaj na 15.000 EUR, kar predstavlja 13,9 neto plač v času sojenja.

13. Pritožnika izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine za 6.000 EUR, toženka pa za znižanje za 6.000 EUR. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poškodba tožniku pustila nevrološke posledice - trajno postkontuzijsko spremembo na možganovini. Pri tožniku so se razvili simptomi postkontuzijskega sindroma. V začetku je bil prisoten upad kognitivnih funkcij, a se je stanje po štirih mesecih izboljšalo. Tožnik pa ima, kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, še vedno težave zaradi nespečnosti, razdražljivosti, včasih ima motnje ravnotežja. Zaradi motenj ravnotežja in hoje je podana lažja stopnja funkcionalne motenosti in tožnik ni sposoben za večje fizične obremenitve - ni sposoben daljše hoje, daljšega stanje, daljše hoje po stopnicah, oviran je pri rekreativnih športnih dejavnostih in ljubiteljskih dejavnostih (kolesarjenje in delo na vrtu), ne zmore voziti osebnega vozila na daljše razdalje. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina 18.000 EUR iz tega naslova glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravična (179. člen OZ) in ustrezno umeščena med podobno hude primere.

14. Izvedenec je ugotovil, da tožnik primarnega strahu ob padcu ni utrpel; štiri mesece pa je prestajal sekundarni strah v intenzivnejši obliki in en mesec lažjega. Ob upoštevanju časovnega trajanja in intenzivnosti sekundarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik, pritožbeno sodišče sodi, da je odmerjena odškodnina (2.000 EUR, kar predstavlja 1,8 povprečnih neto plač) pravična in je ustrezno umeščena v okvir odškodnin, ki so bile prisojene za podobno hud strah.⁴

15. Po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje (zvišanju odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 35.000 EUR, kar predstavlja 32,5 plač v času sojenja. Za podobno hude poškodbe glave so bile v sodni praksi prisojene odškodnine od 27 do 37 povprečnih plač.⁵ Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina 32,5 povprečnih plač pravična (179. člen OZ) in se ustrezno umeščena med prisojene odškodnine.⁶

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede višine pravične denarne odškodnine, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo. V preostalem delu je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo, saj uveljavljani razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O stroških postopka

17. Delna sprememba sodbe je terjala spremembo odločitve o stroških. Po spremembi sodbe je tožnik uspel s 56 %. Pritožbeno zavzemanje za ločeno upoštevanje temelja pri izračunu pravdnega uspeha strank, ni utemeljeno, saj v obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi opravičevale ločeno upoštevanje temelja pri izračunu pravdnega uspeha strank; kljub temu da je bil temelj v postopku sporen, zaradi dokazovanja temelja ni bil postavljen sodni izvedenec, niti postopek v zvezi z utemeljenostjo zahtevka ni bil dolgotrajen in zapleten. Tožniku so v postopku nastali stroški pooblaščenke, ki je upravičena do nagrade za naslednja opravila: 1100 točk za sestavo tožbe (1. točka tar. št. 19), 1000 točk za sestavo prvega pripravljalnega spisa (1. točka tar. št. 19), 750 točk za sestavo drugega pripravljalnega spisa (2. točka tar. št. 19), 1000 točk za zastopanje na prvem naroku (1. točka tar. št. 20), po 500 točk za zastopanje na nadaljnjih petih narokih za glavno obravnavo (2. točka tar. št. 20), skupno torej 2.500 točk. Pooblaščenka je za vsakega izmed narokov priglasila tudi stroške urnine, vendar je upravičena zgolj do urnine za narok 27. 1. 2017, ki je trajal od 9.00 do 10.46 ure. V skladu s 7. členom Odvetniške tarife (OT) ji pripada 100 točk. Vsi ostali naroki so bili krajši od ene ure, zato pooblaščenka do urnine v skladu s 7. členom OT ni upravičena. Pritožbeno sodišče je pooblaščenki tožnika priznalo tudi nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka, ki na podlagi 1. točke tar. št. 38 Odvetniške tarife znaša 1100 točk in ne 1300 točk, kot jo je priglasila pooblaščenka tožnice. Za sestavo štirih dokaznih predlogov ter dveh prošenj sodišču pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika posebne dodatne nagrade ni priznalo, saj ne gre za potrebne stroške, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka (155. člen ZPP). Pooblaščenka tožnika je tako za opravljeno delo pred sodiščem prve stopnje upravičena do nagrade v višini 7.550 odvetniških točk oziroma 3.465,45 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 4.227,85 EUR. Tožniku so v postopku nastali tudi stroški sodne takse (1.449 EUR), izvedenine (492 EUR, kot izhaja iz sklepa P 391/2015-III s 15. 2. 2018) in prič (5,16 EUR, sklep z 21. 9. 2107) ter 48,84 EUR kilometrine za prihod pooblaščenke na šest glavnih obravnav (T. - L. -T.) in 41,44 EUR kilometrine za prihod tožnika na štiri glavne obravnave (B. - L. - B.). Skupno stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 6.264,29 EUR. Pritožbeni stroški tožnika za odvetniško zastopanje pa so: 625 točk oziroma 286,87 EUR za sestavo pritožbe, kar povečano za 22 % znaša 349,98 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo (513 EUR), pa 862,98 EUR. Do posebne nagrade za obvestilo stranke o pritožbi in uspehu pritožbe pooblaščenka ni upravičena. Skupno so tako tožniku pred sodiščem prve in druge stopnje nastali potrebni pravdni stroški 7.127,27 EUR. Pooblaščenka tožnika je priglasila tudi zakonske zamudne obresti od plačane pričnine, sodne takse in izvedenine, do česar ni tožnik upravičen, saj pred odločitvijo o plačilu stroškov toženka še ni mogla priti v zamudo (299. člen OZ). V skladu z 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik upravičen do povrnitve 3.991,27 EUR.

Toženki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali stroški prič (10,58 EUR po sklepu P 391/2015-III s 14. 8. 2017). Materialnih izdatkov 30 EUR pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, saj njihove višine ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). V pritožbenem postopku pa so toženki nastali stroški sodne takse za pritožbo (807 EUR). V skladu z določilom 1. odstavka 154. v zvezi s 165. členom ZPP je upravičena do povrnitve stroškov v višini 359,73 EUR (44% od 817,58 EUR). Po pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 3.631,54 EUR pravdnih stroškov.

-------------------------------
¹ Prim: odločbe VS RS II Ips 193/2001, II Ips 61/2002, II Ips 94/2002 II Ips 718/2003.
² 17 letna oškodovanka je utrpela rahlo udarnino skorje čelnotemenskega režnja leve možganske poloble, rahko desnosredinsko ohromitev, pretres možganov, postkomocionalni sindrom, popoškodbene glavobole ter raztrganino na levi ličnici in levem čelnosenčničnotemenskem predelu in je zaradi poškodb prejemala antiepileptično zaščito.
³ Ki je utrpel pretres možganov težje stopnje, lažjo okvaro desne vratne korenine in pozneje postkomocionalni sindrom.
⁴ V primeru II Ips 208/2000 je bila oškodovanki, ki je trpela sekundarni strah dva meseca, prisojena odškodnina 1,8 plače. V primeru II Ips 191/2006 je bila oškodovanki, ki je trpela intenziven sekundarni strah devet dni, zmeren sekundarni strah pa še 55 dni, prisojena odškodnina 2,3 plače. V primeru II Ips 61/2002 je bila oškodovancu, ki je sekundarni strah v močnejši obliki trpel en teden, v zmernejši pa tri tedne, prisojena odškodnina 1,3 plače.
⁵ Prim. A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, 2010, primeri od strani 194 do strani 208.
⁶ Primerjaj zlasti zadevo II Ips 591/2000, kjer je bila oškodovanki, ki je prav tako kot tožnik prejemala antiepileptično zaščito, prisojena odškodnina 37 plač. Glede na to, da je bila oškodovanka v zadevi II Ips 591/2000 17 letna dijakinja, tožnik pa je bil ob nezgodi star 60 let, je po presoji pritožbenega sodišča tožniku prisojena odškodnina v višini 32,5 plač ustrezno umeščena v sodno prakso.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2894/2016
• VSL Sodba II Cp 545/2019
• VSL Sodba I Cp 657/2020