<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1632/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1632.2018
Evidenčna številka:VSL00021708
Datum odločbe:26.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:stroški ogrevanja - ključ delitve - gospodarska javna služba - letno poročilo - vračunavanje delne izpolnitve

Jedro

Določbe EZ-1 in Akta o metodologiji, ki se nanašajo na oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje, se uporabljajo le v primerih, ko distributer toplote opravlja gospodarsko javno službo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 101775/2016 z dne 11. 10. 2016 v prvem odstavku izreka, (II) v tretjem odstavku izreka je sklep o izvršbi razveljavilo ter odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 8 dni povrniti njene stroške v znesku 102,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je imela za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje, ter zaradi procesnih kršitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica tekom postopka ni izkazala pravilnosti izračuna stroškov ogrevanja, sodišče pa tega niti ni presojalo, temveč je zgolj sledilo pavšalnim navedbam tožnice, da so njeni izračuni pravilni. Sodišče je zmotno navedlo, da toženec svojih ugovorov, da je izračun napačen, ni dokazal. Kakšen bi bil pravilen izračun, bi toženec lahko pojasnil šele s predložitvijo vseh s strani tožnice potrebnih dokazil in računov dobaviteljev. Tožnica ni predložila vseh računov dobaviteljev za relevantno obdobje niti podatka o priključni toplotni moči vseh objektov, priklopljenih na kotlovnico H., zato sodišče že iz tega razloga ni moglo utemeljeno slediti trditvam tožnice, da so njeni izračuni pravilni. Že skupni znesek stroškov ogrevanja, ki predstavlja osnovo za izračun končne obveznosti toženca do tožnice iz naslova stroškov ogrevanja, je napačen, saj vključuje še strošek obratovanja in strošek izdelave letnega poročila, za kar tožnica nima podlage, da bi še posebej obračunavala. Poleg tega je strošek upravljanja kotlovnice že vključen na mesečnih položnicah. Iz strani tožnice predloženih podatkov izhaja, da tožnica ni pravilno upoštevala veljavne zakonodaje, po kateri bi morala pripraviti obračun upoštevaje fiksni in variabilni del vseh uporabnikov kotlovnice. Vsi stroški se morajo razdeliti upoštevaje fiksni in variabilni del ne le med stanovalci posameznega objekta, temveč tudi med več objekti, ki so uporabniki ogrevalnega sistema, priključenega na isto kotlovnico. Da tega tožnica ni upoštevala, izhaja iz podatkov za sezono 2015/2016, po katerih M. d. d. ni plačal nič. Sodišče je tako zmotno uporabilo 357. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) in določila na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik), ter 299. člen EZ-1 in določila na njegovi podlagi sprejetega Akta o metodologiji za oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje (v nadaljevanju Akt o metodologiji). Ker tožnica ni razkrila podatka o priključni moči vseh objektov, se ne da narediti izračuna zneska fiksnega dela med objekti. Način delitve skupnih stroškov ogrevanja je tako napačen. Sodišče bi moralo ob upoštevanju materialnega prava ugotoviti dejansko stanje ter pri tem upoštevati, da je dokazno breme za vtoževano terjatev na tožnici, ker ni postopalo na tak način, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica ni izkazala števčnega stanja toplomerov - kalorimetrov, niti ni predložila poročila E. d. o. o. o števčnem stanju delilnikov z vsemi ustreznimi enotami. Ugotovitev sodišča, da je toženec navedeno poročilo prejel, je napačna. Posledično so zmotni zaključki glede enot EDSO. Sodišče je tudi zmotno uporabilo 287. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zmotno je stališče sodišča, da s tem, ko toženec ni izrecno navedel, katere obveznosti plačuje, njegovega plačila ni mogoče šteti drugače, kot na način, kot je terjatve zapirala tožnica. Da toženec ni plačal računa št. 15709523, izhaja iz njegovih konkludentnih ravnanj. Sodišče ni upoštevalo, da toženec ves čas ugovarja obračunu stroškov ogrevanja za relevantni obdobji. Sodišče je posledično napačno uporabilo tudi določilo 311. člena OZ. Toženec je s plačilom akontacij ogrevanja tekom leta preplačal dejanski strošek ogrevanja, zaradi česar je pobotni ugovor utemeljen. Sodišče je v nasprotju s pravili ZPP upoštevalo vsa dokazila tožnice, ki jih je predložila šele v prvi pripravljalni vlogi. Toženec je namreč že v ugovoru ugovarjal obračunu stroškov, zato je tožnica s predložitvijo računov dobaviteljev v prvi pripravljalni vlogi prekludirana. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je sodišče zgolj sledilo zahtevku tožnice, pri čemer pravilnosti vtoževane terjatve ni preverjalo niti ni upoštevalo relevantnih ugovorov toženca. Tožnica utemeljenosti svoje terjatve ni dokazala. Sodišče je svojo odločitev oprlo na poročilo o stroških za toploto za leti 2015 in 2016, iz katerih pa ne izhaja pravilnost obračuna. Iz njih neposredno izhaja, da fiksni strošek ogrevanja ni bil pravilno obračunan med uporabniki kurilnice. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je kršitev tudi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vse navedeno je sodišče zagrešilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju. Njen preizkus je zato mogoč. Sodišče prve stopnje se je (vsaj posredno) opredelilo tudi do vseh relevantnih ugovorov toženca, zaradi česar ni podana niti uveljavljena procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Toženec očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s pravili ZPP upoštevalo dokazila tožnice, ki jih je predložila (šele) v prvi pripravljalni vlogi. S temi navedbami uveljavlja kršitev prekluzijskih pravil, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v tem sporu ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo pavšalnim navedbam tožnice, da so njeni izračuni stroškov ogrevanja pravilni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s poročiloma o stroških za toploto za leto 2015 in 2016 (prilogi A15 in A16) izkazala ključ delitve stroškov ogrevanja na ravni stanovanjske stavbe na naslovu Ulica 10, v kateri se nahaja stanovanje toženca, z računi dobaviteljev in letnima poročiloma za ogrevalni sezoni 2014/2015 in 2015/2016 (priloge A23 - A26) pa je izkazala ključ delitve stroškov ogrevanja na ravni kurilnice H., preko katere se med drugim ogreva tudi navedena stanovanjska stavba oziroma stanovanje toženca. Opredelilo se je tudi do ugovorov toženca o nepravilnosti izračuna stroškov ogrevanja ter jih ocenilo za nekonkretizirane oziroma neutemeljene. Iz povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo pravilnost izračuna stroškov ogrevanja ter izračun ocenilo za pravilen, kar pritožbeno sodišče sprejema, pritožbene navedbe pa zavrača.

9. Nekonkretiziran in s tem neupošteven je pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila vseh računov dobaviteljev. Toženec prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni predložila podatka o priključni moči vseh uporabnikov oziroma objektov priključenih na kotlovnico H., ki naj bi bil potreben za izračun zneska fiksnega dela stroškov med objekti1, ter da tožnica ni upoštevala veljavne zakonodaje, ker obračuna stroškov ni pripravila upoštevaje fiksni in variabilni del vseh uporabnikov kotlovnice H.. V pritožbi izpostavljena določba 299. člena EZ-1 in na njeni podlagi sprejet Akt o metodologiji, katerih naj ne bi tožnica upoštevala, določata metodo reguliranja cene oskrbe s toploto za daljinsko ogrevanje oziroma način oblikovanja izhodiščne cene oskrbe s toploto za daljinsko ogrevanje. V drugem odstavku navedenega člena EZ-1 je sicer določeno, da se z metodologijo za oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje, na podlagi katere se izvaja regulacija cene toplote, med drugim določijo elementi izhodiščne cene, ki vključujejo fiksni in variabilni del (na navedeno določilo očitno meri toženec, ki opozarja, da je treba pri obračunu stroškov upoštevati fiksni del). Vendar pa iz prvega odstavka istega člena izhaja, da sta regulirani le cena toplote za daljinsko ogrevanje iz distribucijskih sistemov, katerih distributerji izvajajo gospodarsko javno službo, in cena, ki jo zaračunava regulirani proizvajalec toplote, to pa je v skladu z 8. točko 283. člena EZ-1 pravna ali fizična oseba, ki dobavlja toploto distributerju toplote, ki izvaja gospodarsko javno službo in je z njim lastniško povezan ali mu proda več kot 30 % celotne predvidene distribuirane toplote v naslednjem letu. Določbe EZ-1 in Akta o metodologiji, ki se nanašajo na oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje, se torej uporabljajo le v primerih, ko distributer toplote opravlja gospodarsko javno službo, da gre v primeru kotlovnice H. za tak primer, pa ni bilo zatrjevano. Posledično tožnica ni bila dolžna navesti podatkov, ki so potrebni za oblikovanje cene toplote po navedenih predpisih. Da bi se morali stroški ogrevanja razdeliti upoštevaje fiksni in variabilni del med vsemi objekti, ki so priklopljeni na kotlovnico H. (tudi med tiste, ki se dejansko niso ogrevali preko kotlovnice), ne izhaja niti iz 357. člena EZ-1 in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika, kot zmotno meni toženec. 357. člen EZ-1 določa obvezno merjenje toplote v posameznih delih stavb, ki se oskrbujejo s toploto iz skupnega sistema za ogrevanje, ter predpisuje, da se stroški za ogrevanje in toplo vodo v pretežnem delu delu obračunavajo na osnovi dejanske porabe toplote, kar je na ravni stavbe na naslovu Ulica 10, v kateri se nahaja toženčevo stanovanje, upoštevano, saj se fiksni stroški v višini 35 % delijo po deležu ogrevalne površine, variabilni stroški v višini 65 % pa glede na porabljeno toploto (priloga A15 in A16). V prvem odstavku 357. člen EZ-1 je tudi določeno, da so podlaga za obračun stroški, ki so določeni na podlagi merjenja porabe toplote celotne stavbe v skladu s prejšnjim členom. Slednji pa določa, da če stavba prejema toploto iz daljinskega ogrevanja ali se s toploto oskrbuje iz skupne kotlovnice, lastniki vsake stavbe zagotovijo, da se toplotni števec namesti za vsako stavbo posebej, ter da se stroški za porabo toplote posamezne stavbe določijo na podlagi stroškov za toploto oziroma stroškov za gorivo v skupni kotlovnici, na podlagi meritev, in sicer v razmerju izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Iz povzetega logično izhaja, da stavba, ki se v posamezni ogrevalni sezoni ne ogreva preko skupne kotlovnice, tudi ni dolžna plač(ev)ati stroškov za porabo toplote. Glede na vse navedeno in ker tudi ni bilo zatrjevano, da je bilo med lastniki objektov, ki so priključeni na kotlovnico H., dogovorjeno, da so dolžni plačati fiksni del stroškov ogrevanja tudi lastniki objekta, ki je priklopljen na skupni sistem ogrevanja, se pa preko njega dejansko ne ogreva, tožnica pravilno ni obračunala stroškov ogrevanja M. d. d. in občinskemu objektu, ki se v sporni sezoni 2015/2016 nista ogrevala preko kotlovnice H. (priloga A25). Glede na navedeno se izkaže kot neutemeljena pritožbena navedba, da iz predloženih poročil o stroških toplote izhaja, da fiksni strošek ogrevanja ni bil pravilno obračunan med uporabniki kurilnice, ker M. d. d. in občinski objekt nista plačala nič. Toženec v tej zvezi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na navedena poročila o stroških za toploto, iz katerih naj ne bi izhajala pravilnost izračuna. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom podatkov iz listine ali zapisnika o izvedbi dokaza v obrazložitev sodbe, česar pa toženec, ki se dejansko ne strinja z oceno listine oziroma na njeni podlagi sprejetimi zaključki, sodišču prve stopnje niti ne očita.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko porabo toplote v toženčevem stanovanju oziroma njeno merjenje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je iz poročil o stroških za toploto podjetja E. d. o. o. razvidna vrednost odčitkov (EDSO oziroma enote), datum izvedenega odčitavanja ter končni obračun porabljene toplote. Navedeni poročili se v spisu nahajata pod prilogama A15 in A16, zaradi česar je neutemeljena pritožbena navedba, da ju tožnica ni predložila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec navedeni poročil prejel (pred pravdo). Toženec tej ugotovitvi nasprotuje, vendar pa s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Ker se variabilni stroški delijo po deležu uporabe EDSO (enot), ki jih izmerijo delilniki, kar jasno izhaja iz trditev tožnice in je razvidno tudi iz že omenjenih poročil E. d. o. o., in torej v primeru delilnikov ne gre za toplotne števce (kalorimetre), ki merijo porabo v fizikalnih enotah, je prav tako neutemeljena pritožbena navedba, da tožnica ni izkazala števčnega stanja toplomerov - kalorimetrov z vsemi ustreznimi enotami.

11. V zvezi z ugovorom, da je skupni strošek ogrevanja na ravni kotlovnice napačen, ker vključuje tudi strošek obratovanja in strošek izdelave letnega poročila, pri katerem toženec vztraja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listinskih dokazov ugotovilo, da je tožnica v mesečnih računih stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja tožencu zaračunala stroške upravljanja kurilnice in ne stroškov njenega obratovanja, kot je trdil toženec. Do dvakratnega obračunavanja istih stroškov po ugotovitvi izpodbijane sodbe, na katero je pritožbeno sodišče vezano, torej ni prišlo. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da je tožnica, ki upravlja s kotlovnico in je izdelala letno poročilo, kar ni bilo sporno, utemeljeno obračunala strošek izdelave letnega poročila v skupni strošek ogrevanja. Gre namreč za dodatno delo, ki ni vključeno med storitve rednega upravljanja.

12. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 287. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnica, ker toženec 11. 3. 2016 in 10. 5. 2016, ko je tožnici nakazal skupaj 304,64 EUR, ni izrecno navedel, katerega od zapadlih računov plačuje oziroma je navedel sklic že plačanega računa, v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ pravilno vračunala in zaprla tedaj prvo zapadlo obveznost, to je poračun za ogrevanje za leto 2014/2015 (račun št. 15709523). Toženec v pritožbi sicer navaja, da njegova izjava, da ne plačuje računa št. 15709523, izhaja iz njegovih konkludentnih ravnanj, s čimer pa ne more uspeti, tudi če bi držala njegova teza, da ni potrebna izrecna izjava dolžnika, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena, saj tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, na podlagi njene predhodne komunikacije s tožencem v času spornih plačil ni mogla več sklepati, da še vedno obstaja spor glede poračuna za ogrevalno sezono 2014/2015.

13. Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da toženčev ugovor pobota ni utemeljen. Ker toženec ni dokazal, da je tožnica stroške ogrevanja obračunavala na napačen način oziroma da je tožnica napačno „zaprla“ terjatev iz poračuna za ogrevalno sezono 2014/2015, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam toženca, da je celotne stroške ogrevanja preplačal že s plačili akontacij in da je posledično terjatev tožnice prenehala.

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Fiksni del med objekti naj bi se določil glede na priključno moč posameznega objekta.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 299, 357, 357/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTM4