VSL Sodba II Cp 1579/2018

Jedro

Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da z ustreznim zdravljenjem zmanjšuje obseg škode.

Primerno povračilo za prevoze k zdravnikom predstavlja znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnice, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njeno neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 986,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 4.050 EUR za čas od 14. 3. 2014 do 28. 5. 2014.

2. V presežku (za znesek 7.963,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila in za znesek 223,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2014 do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka mora iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Krškem št. 000, sklic 000, koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 000/2016, plačati znesek 180,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka mora iz naslova povrnitve stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Krškem št. 000, sklic 000, koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 000/2018, plačati znesek 15,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.173,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.050,00 EUR od 14. 3. 2014 do 28. 5. 2014 do plačila in od 8.950,00 EUR od 14. 3. 2014 do plačila ter od 223,48 EUR od 26. 11. 2014 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z višino prisojene odškodnine za telesne bolečine. Glede na trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin, prestanih neugodnosti, tožničino starost ob škodnem dogodku ter ustaljeno sodno prakso, bi ji sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino 4.000 EUR. Tudi odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizka. Izvedenec je ocenil, da je tožnica utrpela primarni strah. Očitno je, da se deloma spominja prometne nesreče in da je utrpela intenziven primarni strah, za katerega ji pripada primerna odškodnina. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil intenziven do te mere, da se je razvil v depresivno simptomatiko. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je pojasnila, da so ji kot trajna posledica ostale boleča in omejena gibljivost vratne hrbtenice, leve rame, glavoboli in vrtoglavice. Zaradi pretresa možganov ima težave s spominom, slabšo koncentracijo, občutljiva je na sonce in svetlobo, moti jo hrup, težje bere in gleda televizijo. Je bolj živčna in razdražljiva kot pred nezgodo, pogosto je jokava, slabo spi in čez dan je močno utrujena. Od nezgode dalje opaža poslabšan vid na obe očesi, čeprav pred tem ni imela nobenih težav. Ima težave z govorom, ki se ji dosti bolj zatika, kot pred nezgodo. Omejena je v druženju z vrstniki, saj ne more več obiskovati lokalov z glasbo, ker se ji kmalu pojavijo glavoboli, tudi na soncu se ne more dlje časa zadrževati. Pred škodnim dogodkom se je ukvarjala rekreativno z različnimi športnimi aktivnostmi, sedaj jih je morala opustiti. Ni več zmožna za daljše vožnje z avtomobilom. Sodišče je zaključilo, da tožnici ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker ni mogoče ugotoviti, kolikšen del je posledica njenega ravnanja. Tožnica ni sama zavestno ostajala pasivna pri zdravljenju, temveč njena pasivnost izvira iz osebnostnih težav, ki so se pojavile kot posledica prometne nesreče. Ne gre za zavestno malomarnost, ampak za bolestno simptomatiko, ki je ravno v povezavi z obravnavano nezgodo. Ne strinja se, da se kilometrina računa 0,18 EUR/km, saj sodna praksa redno priznava kilometrino 0,37 EUR/km. Prvostopenjsko sodišče tožnici neutemeljeno ni prisodilo oziroma se niti ni opredelilo do zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.050,00 EUR od 14. 3. 2014 do 28. 5. 2014. Tožnica je toženki poslala popolno zdravstveno dokumentacijo in odškodninski zahtevek s priporočenim pismom, ki ga je toženka prejela najkasneje 27. 2. 2014. Rok za izpolnitev je tako potekel 14. 3. 2014, tožena stranka pa je tožnici znesek 4.050,00 EUR nakazala dne 28. 5. 2014, zato ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je sporna višina nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela, ko je bila kot sopotnica udeležena v prometni nezgodi dne 8. 7. 2012. Utrpela je pretres možganov, udarnino glave z subakutnim hematomom in edemom mehkih tkiv, zvin vratnih mišic in udarnino leve rame. Toženka je tožnici dne 28. 5. 2014 plačala 4.050,00 EUR.

6. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo¹, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ)².

Glede telesnih bolečin

7. Tožnica je zahtevala za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 4.000 EUR, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa in tožničine izpovedbe zaključilo, da je primerna odškodnina iz tega naslova 3.000 EUR. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je tožnica, ob nesreči dne 8. 7. 2012 stara 25 let, utrpela pretres možganov, udarnino glave, nateg vratnih mišic in udarnino leve rame. Gre za poškodbe, ki sodijo po Fischerjevem sistemu razvrstitve telesnih bolečin med lahke primere³. Tožnica je zelo hude in hude bolečine, zlasti glavobole, trpela tri dni, bolečine srednje hude intenzitete tri tedne, bolečine lahke intenzitete pa nadaljnje tri tedne. Občasne bolečine v obliki glavobolov trpi še danes. Ugotovljene so bile naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: prva pomoč in transport z rešilnim avtomobilom v bolnišnico, pregled v urgentni kirurški ambulanti, diagnostični postopki in sprejem na opazovanje, CT preiskava skeleta in glave, konziliarni pregled specialista nevrologa, tri dni hospitalizacije, analgetiki in pomirjevala v obliki infuzij, tablete in pomirjevala je jemala tudi v času zdravljenje doma, kontrolni pregled pri nevrologu in kasneje pri psihiatru, vsaj sedem obravnav pri pregledu pri osebnem zdravniku. Vse te dejanske okoliščine, ki so potrjene z izvedenskim mnenjem in izpovedjo tožnice, po mnenju sodišča prve stopnje utemeljujejo odškodnino v višini 3.000, pritožbeno sodišča pa meni, da ob upoštevanju postkomocijskega sindroma (ki je potrjen s strani izvedencev in je trajal 6-9 mesecev, nato pa izzvenel) pravična odškodnina za telesne bolečine znaša 4.000 EUR (3,7 PNMP v Republiki Sloveniji), ki odraža načelo individualizacije in je skladna tudi z načelom objektivne pogojenosti⁴ višine denarne odškodnine.

Glede strahu

8. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za prisojo višje odškodnine od 1.000 EUR⁵. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi utrpela primarni strah, na račun sekundarnega strahu za izid zdravljenja pa ji je priznalo 1.000 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica gotovo utrpela primarni strah, ker se nesreče deloma spominja. Tožnica v svoji izpovedbi tega ni potrdila, povedala je, da situacije na cesti ni opazovala, da se spomni, da jo je „razmetavalo“ po avtu, potem pa prihoda reševalnega vozila in policistov. Ker je bilo ugotovljeno, da se tožnica, ki trdi, da se je zelo bala za izid zdravljenja, kljub napotnicam ni udeležila vseh pregledov, na katere je bila napotena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da strah ni mogel biti tako intenziven, da bi utemeljeval višjo odškodnino od prisojene.

Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti

9. Tožnica je zatrjevala obstoj številnih trajnih posledic, ki jih trpi zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Navedla je bolečo in omejeno gibljivost vratne hrbtenice in leve rame, glavobole in vrtoglavice. Zaradi pretresa možganov naj bi imela težave s spominom in slabšo koncentracijo. Občutljiva je na sonce in svetlobo, moti jo hrup, težje bere in gleda televizijo. Je bolj živčna in razdražljiva kot pred nezgodo, pogosto je jokava, slabo spi in čez dan je močno utrujena. Od nezgode dalje opaža poslabšan vid na obe očesi, ima težave z govorom, ki se ji dosti bolj zatika, kot pred nezgodo. Omejena je v druženju z vrstniki, saj ne more več obiskovati lokalov z glasbo, ker se ji kmalu pojavijo glavoboli, tudi na tudi na soncu se ne more dlje časa zadrževati. Pred škodnim dogodkom se je ukvarjala rekreativno z različnimi športnimi aktivnostmi, sedaj jih je morala opustiti. Ni več zmožna za daljše vožnje z avtomobilom. Zaradi težav s koncentracijo in spominom ni mogla opravljati študijskih dejavnosti.

10. Ne drži pritožbena navedba, da je kot trajna posledica poškodb tožnici ostala omejena gibljivost vratu in leve rame, ker je izvedenec travmatolog ugotovil, da je gibljivost vratu popolna v vse smeri in da je popolna tudi gibljivost vseh ramenskih sklepov.

11. Izvedenec travmatolog je nadalje povedal, da udarnina glave in nateg vratnih mišic ne puščata trajnih posledic. Postkomocijski sindrom, ki se kaže v pogostih glavobolih, občutljivosti na vročino in svetlobo ter težavah s koncentracijo, po ugotovitvah izvedenca običajno izzveni v enem letu. Ni običajno, da bi težave trajale že več kot pet let, še posebej ne, če ni šlo za obtolčenine možganov, ki so bile izključene s CT preiskavo možganov po nesreči. Ker tožnica zatrjuje, da je prišlo zaradi posledic nesreče pri njej do pomembnih osebnostnih sprememb, je sodišče prve stopnje postavilo tudi izvedenca psihiatra. Ugotovil je, da pri tožnici ne gre za hudo depresijo, da nima huje znižane čustvene lege, da ni izrazito jokava, da nima večjih motenj apetita ali spanja, da tesnobnost ni huje izražena, da nima hudih motenj spomina, skratka, da težave niso tako hude, kot jih navaja in o njih izpoveduje, in da gre le za blažjo do največ zmerno izraženo depresivno simptomatiko. Izvedenec psihiater sicer ugotavlja, da je tožnica⁶ pasivna, teži k umikanju, nekonfliktnosti in le pasivno spremlja svoje stanje, ki zanjo ni ugodno, vendar tega ne pripisuje prometni nesreči. Meni, da je pri tožnici prišlo do posttravmatske stresne motnje, za katero za razliko od postkomocijskega sindroma, obstaja zelo učinkovito zdravljenje z antidepresivi in psihoterapijo, kar pa tožnica izrecno odklanja. Že v letu 2013 ji je nevrologinja zaradi depresivne simptomatike izdala napotnico za psihiatra, pri katerem je bila le enkrat. Predlagano nadaljevanje psihiatrične obravnave in medikamentozno terapijo je odklonila. Izvedenec psihiater je zaključil, da je škodni dogodek le v določenem delu prispeval k težavam tožnice, precejšen del pa njena neaktivnost pri zdravljenju in rehabilitaciji.

12. Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi tožničinega odklanjanja zdravljenja ni mogoče ugotoviti, kolikšen del posttravmatske simptomatike je posledica njenega ravnanja, kar onemogoča prisojo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni res, da tožničina pasivnost pri zdravljenju izvira iz njenih osebnostnih težav, ki so se pojavile kot posledica prometne nesreče oziroma da tožnica ni zavestno pasivna pri zdravljenju. Izogibanje priporočenemu zdravljenju, ki je po merilih stroke zelo učinkovito, je tožničina zavestna odločitev. Sama je trdila (list. št. 24), da se zaveda, da bi glede na svoje zdravstveno stanje potrebovala psihiatrično zdravljenje, a se „izogiba zdravstvenih ustanov kolikor je mogoče“. Priporočenega antidepresiva (Cipralex) ne jemlje, samoiniciativno⁷ pa jemlje Helex, ki ni antidepresiv ampak pomirjevalo, jemanje katerega razmeroma hitro (že po enem mesecu) privede do razvoja odvisnosti, poleg tega pa že sam po sebi povzroča spominske motnje oziroma slabša že obstoječe težave s spominom⁸, ki jih tožnica v tem postopku zatrjuje. Izvedenec psihiater je tudi alternativne metode, ki se jih poslužuje tožnica (joga in aikido⁹), označil za neprimerne, ker zahtevajo dobro koncentracijo in koordinacijo, česar pa tožnica po lastnih navedbah od nesreče naprej nima.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da metod, ki se jih poslužuje tožnica, ni mogoče šteti za ustrezno zdravljenje njene depresivne simptomatike in da tožnica s svojim ravnanjem sama prispeva k obsegu škode (171. člen OZ¹⁰), saj se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da z ustreznim zdravljenjem zmanjšuje obseg škode. Glede na to, da je po mnenju stroke psihiatrična in medikamentozna terapija zelo uspešna pri zdravljenju tožničinih težav (in s tem ustrezna), tožnica pa ni ponudila nobenega prepričljivega razloga, da kljub mnenju nevrologa in njene osebne zdravnice zdravljenje zavestno odklanja, je s tem sama onemogočila ugotavljanje ali in v kolikšni meri je njena posttravmatska in depresivna simptomatika trajna posledica poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči oziroma kolikšen del škode je posledica tožničinega odklanjanja ustreznega zdravljenja¹¹.

Glede premoženjske škode

14. Ne drži pritožbena trditev, da sodna praksa oškodovancem v podobnih primerih za prevoze k zdravnikom redno priznava kilometrino v višini 0,37 EUR/km in ne 0,18 EUR/km, saj sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna¹². Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in tistemu delu sodne prakse, ki kot primerno povračilo šteje znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnice, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njeno neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene¹³.

Glede zakonskih zamudnih obresti

15. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni priznalo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od izplačanega zneska odškodnine 4.050,00 EUR za čas od 14. 3. 2014 (ko je potekel rok za izpolnitev odškodninskega zahtevka, ki ga toženka prejela najkasneje 27. 2. 2014) do 28. 5. 2014 (ko je plačala nesporni del odškodnine) oziroma se do njih ni opredelilo. Glede določbe 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) na katero se sklicuje toženka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporaba te določbe ne pride v poštev, ker ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v tem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ¹⁴.

16. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo ustrezno spremenilo (355. člen ZPP). Iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode je bilo s sodbo sodišča prve stopnje priznanih 4.064,80 EUR odškodnine, po spremembi pa odškodnina znaša 5.064,80 EUR. Toženka je zahtevala valorizacijo izplačane odškodnine. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ta znaša 4.078,35 EUR. Toženka mora zato plačati tožnici še 986,45 EUR.

17. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožničine stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na list. št. 95d. Pooblaščenec tožnice je priglasil stroške zastopanja po veljavni Odvetniški tarifi ne da bi upošteval peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pritožbeno sodišče mu je zato namesto 2.726,90 točk priznalo 1.363,45 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 652,82 EUR. Priznani so še stroški prihoda tožnice na oba naroka v višini 28,40 EUR¹⁵. Upoštevana je tudi nagrada za oba izvedenca (tožnica je bila oproščena stroškov postopka) v skupnem znesku 1.200,11 EUR. Skupni stroški tožnice torej znašajo 1.881,33 EUR, z upoštevanjem 11%¹⁶ uspeha v postopku torej 206,95 EUR¹⁷. Stroški toženke znašajo 30 EUR. Glede na uspeh v postopku, ji mora tožnica povrniti 89% stroškov, to je 26,70 EUR. Po pobotu mora toženka povrniti sorazmeren del tožničinih stroškov v višini 180,25 EUR oziroma jih plačati v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pomoči - ZBPP), ker je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem BPP 000/2016 z dne 19. 12. 2016 dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje na prvi stopnji in oprostitev plačila stroškov postopka

18. Ker je tožnica delno uspela s pritožbo, ji mora toženka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (165. člen ZPP). Tožnici je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 000/2018 z dne 25. 5. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe, zato je toženka dolžna njene pritožbene stroške plačati v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s specifikacijo stroškov v pritožbi in na podlagi veljavne Odvetniške tarife z upoštevanjem petega odstavka 17. člena ZOdv priznalo 142,79 EUR¹⁸. Tožnica je uspela z 11% pritožbe, zato mora toženka v proračun RS plačati le sorazmeren del pritožbenih stroškov, to je 15,71 EUR.

-------------------------------
¹ S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.
² Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
³ Glede pretresa možganov ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za daljšo nezavest.
⁴ Ne sodišče prve stopnje ne pritožnica ne navajata nobenih primerov iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja primere II Ips 482/2008, II Ips 417/2010 in II DoR 74/2012 ter primere, kjer je bila dosojena sicer nekoliko višja odškodnina, vendar gre za več nevšečnosti med zdravljenjem kot pri tožnici ali pa za dodatne poškodbe, ki jih tožnica ni utrpela (na primer II Ips 201/2008, II Ips 818/2005, II Ips 370/2008).
⁵ Zahtevala je 2.000 EUR.
⁶ Tožnica živi pri babici, je večji del dneva pasivna, nima nobenih zanimanj in aktivnosti, ni zaposlena, prejema podpora Zavoda za zaposlovanje (vsaj tako je povedala).
⁷ Izvedenec je celo dopustil možnost, da ji ga sploh ne predpisuje osebni zdravnik in ga dobiva drugje.
⁸ Izvedenec je povedal, da antidepresivi, ki predstavljajo temelj zdravljenja depresije in posttravmatske stresne motnje, ne slabšajo spominskih funkcij, ampak jih celo izboljšujejo.
⁹ Oboje je sicer že opustila.
¹⁰ Ki določa, da se odškodnina oškodovancem zmanjšuje, če povzročajo, da je škoda večja, kot bi sicer bila. Če ni mogoče ugotoviti, kolikšen del je posledica oškodovančevega ravnanja, se presoja glede na okoliščine primera.
¹¹ Po mnenju izvedenca psihiatra bi bilo šele po zdravljenju mogoče ugotoviti, katere motnje spoznavnih in izvršilnih funkcij (če bi kljub zdravljenju ostale) je mogoče pripisati posledicam prometne nesreče. Nekateri simptomi se poleg tega prekrivajo s postkomocijskim sindromom, ki pa izzveni. Ker ni trajne narave, ga ni mogoče upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato ga je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine.
¹² V odločbah VSL II Cp 2349/2017, VSL II Cp 796/2017, VSL I Cp 2682/2016 (in drugih) je bilo priznano 0,37 EUR/km. Drugače, in sicer 0,18 EUR/km pa v odločbah VSL II Cp 1462/2018, VSL I Cp 2370/2017, VSL II Cp 2403/2013 (in drugih).
¹³ Znesek 0,37 EUR/km po Uredbi predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe)
¹⁴ Primerjaj na primer VSL I Cp 1892/2017.
¹⁵ In ne zahtevanih 0,37 EUR/km, ker za to ni podlage v Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Na podlagi četrtega odstavka 9. člena Pravilnika je treba uporabiti drugi odstavek 168. člena ZUJF, po katerem se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.
¹⁶ Tožnica je zahtevala plačilo zneska 9.173,48 EUR, uspela pa z 991,45 EUR.
¹⁷ 11% od 1.881,33 EUR.
¹⁸ Priglašenih je bilo 285,59 EUR, in sicer 500 točk po tar. št. 21/1 za pritožbo, povišano za 22 % DDV in 2 % materialne stroške.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 36/2022
• VSM sodba I Cp 7/2015
• VSL sodba in sklep II Cp 969/2001