VSL Sodba II Cp 1814/2018

Jedro

Dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, je na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah. Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla.

Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007.

V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo pripoznave dolga. Na podlagi takšnega ravnanja toženke je namreč lahko tožnik razumno sklepal, da toženka soglaša z obstojem dolga (iz naslova glavnice in obresti) po posojilnih pogodbah.

Z mesečnim izročanjem srebrnikov od aprila 2011 do nekje aprila 2014 in nato s plačevanjem po 2.500,00 EUR (osemkrat) v letih 2014 in 2015 s strani toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot delno vračilo posojila, je toženka priznavala dolg, s čimer je prihajalo do pretrganja zastaranja tožnikovih terjatev po posojilnih pogodbah (364. člen OZ), ki bi lahko zapadle konec leta 2007. Glede na navedeno in upoštevaje petletni zastaralni rok terjatve tožeče stranke za plačilo glavnice in pogodbenih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od 20. 3. 2012 dalje, po obeh posojilnih pogodbah do vložitve tožbe dne 14. 3. 2017 niso zastarale.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 100.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 8 % letno od 20. 3. 2012 do 14. 4. 2014 ter zakonske zamudne obresti od zneska 100.000,00 EUR od vložitve tožbe (14. 3. 2017) dalje do plačila, vse v 15 dneh;

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 5.226,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo pogodbenih obresti od 15. 4. 2014 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 3.551,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki v 15-ih dneh 100.000,00 EUR z 8 % letno obrestno mero od 20. 3. 2012 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 100.000,00 EUR od vložitve tožbe (14. 3. 2017) dalje do plačila, ter (II) tožeči stranki naložilo, naj toženki povrne 4.784,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta sklenjeni posojilni pogodbi veljavni in nista prikrivali druge dejanske vsebine pogodb. Zmoten pa je zaključek sodišča, da je terjatev tožeče stranke po posojilnih pogodbah zastarana. Pogodbenika v pogodbah nista določila roka za vrnitev posojila. Pričakovanje je bilo, da bo kredit dolgoročen. M. G. (v nadaljevanju tožnik) glede na dolgoročnost in dolgoletne stike s toženko ni zaostroval svojih zahtev za celotno vrnitev dolga naenkrat in se je zadovoljil, da mu toženka dolg postopoma vrača, ko je priznavala dolg in obljubljala, da ga bo povrnila. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik najkasneje do konca leta 2012 kadarkoli od toženke, katere direktor je bil K. Š., zahteval vrnitev denarja. Zmoten je tudi zaključek, da tožniku izročeni srebrniki, ki naj bi jih toženka izročala na račun obresti, niso bili dani v ta namen, ker so bili praktično ničvredni. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je tožnik od toženke že pred aprilom 2011, ko je K. Š. začel izročati po en cekin na mesec, zahteval, da mu vendarle vrača kredit in plačuje dogovorjene obresti. Ker K. Š. denarja za vračilo ni imel, je kot delno izpolnitev svoje obveznosti po sporazumu s tožnikom začel izročati cekine vse do denarnih nakazil od 15. 4. 2014 dalje. To bi izpovedal tožnik in je v bistvu tudi dokazano bodisi z izročenimi cekini bodisi s postopnimi nakazili v skupnem znesku 20.000,00 EUR, za kar sodišče samo ugotavlja, da je šlo za odplačilo posojila. Ni namreč razumno, da bi toženka, ne da bi ji bila dana zahteva, da vrne denar, ki ga je v pretežnem delu z vlaganjem v vzajemne sklade izgubila, začela vračati denar sama od sebe, pred tem pa izročati 36 mesecev po en srebrnik na račun dogovorjenih obresti. Glede na življenjske izkušnje je edino sprejemljivo, da je tožnik, preden je toženka začela izročati srebrnike, zahteval vrnitev posojenega. Toženka je tožniku vse obdobje ustno priznavala, da mu dolguje denar, in mu obljubljala, da mu ga bo vrnila. O tem sodišče ni zavzelo nobenega stališča, ampak se je zgolj sklicevalo na to, da tožnik ni dokazal, da je kadarkoli do konca leta 2012 zahteval vračilo posojila. V tej zadevi je ključno vprašanje, za kaj, s kakšnim namenom je toženka izročala tožniku od aprila 2011 do aprila 2014 po en cekin. K. Š. se je na zaslišanju odgovoru izognil in ni hotel izpostaviti pravega nagiba za mesečno izročanje srebrnikov, kar očitno nakazuje, da je šlo za plačevanje obresti. Povsem jasno je, da če toženka ne bi obljubljala tožniku vrnitve dolga, mu ne bi začela nakazovati denarja, še potem, ko trdi, da naj bi bila terjatev že zastarana. Očitno se je zavedala, da njena terjatev zaradi obljub vrnitve denarja in izročanja srebrnikov v razdobju 36 mesecev pred tem na račun obresti, lahko pa tudi na račun glavnice, ni zastarana. Sodišče se ni opredelilo, zakaj naj bi toženka tožniku 36 mesecev izročala srebrnike, niti ni zavzelo stališča o tem, ali je šlo za darilo. Da ni šlo za darilo, temveč da je šlo za plačevanje obresti, je potrdila J. G., čigar izpovedbe sodišče ni v celoti ocenilo, s čimer je podana kršitev 8. člena ZPP. Ker sodišče trdi, da ni dokaza, da je tožnik ustno zahteval vračilo posojila, kar pa posredno dokazuje izpovedba J. G., pa tudi dejstvo, da je toženka v aprilu 2011 začela plačevati srebrnike, kasneje pa še gotovino, je podana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločnih dejstvih, obstoječi razlogi pa so med seboj v nasprotju. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga. Stališče sodišča, da je bila terjatev zastarana, preden je toženka začela nakazovati denar v aprilu 2014, je neprepričljivo in neživljenjsko, saj če toženka od začetka izročanja srebrnikov do konca leta 2012 ne bi tožniku priznavala svojega dolga, med njim in K. Š. ne bi obstajali prijateljski odnosi vse do nadaljnjega. Sodišče se je izven trditvene podlage postavilo na stališče, da so bili izročeni srebrniki praktično ničvredni, kar opira na izpovedbo J. G., ki pa je izpovedala, da je sedaj dala preveriti vrednost srebrnikov, pred tem pa se njihova vrednost ni preverjala in se je tožnik očitno strinjal s takšnim odplačevanjem na račun obresti. Sodišče glede na okoliščine primera z obrazložitvijo, da en srebrnik ne more predstavljati mesečno 8 % obresti od posojene glavnice, ne more utemeljevati zaključka, da izročeni srebrniki niso predstavljali pogodbenih obresti. Pri tem zakon ne določa niti ni njegov namen, da bi bilo treba za pretrganje zastaranja v celoti plačati obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki. Vztraja, da je šlo v konkretnem primeru za navidezno posojilno pogodbo. Pogodba je bila sklenjena iz razloga knjiženja priliva denarja na TRR toženke, kar se je v dokaznem postopku izkazalo s tem, ko je bilo ugotovljeno, da je bila posojilna pogodba sestavljena po nakazilu in da sta se B. Č. in L. Š. pogovarjala o tem, kam naj knjižita prejeti denar. Če bi bil posel dejansko posojilna pogodba, potem ne bi bilo dileme, kako knjižiti nakazilo denarja. Da je šlo za dilemo, potrjuje izpovedba B. Č. Strinja pa se s stališčem sodišča, da zastaranje posojila nikoli ni bilo pretrgano, ter zavrača pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka ta zaključek graja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka kot posojilodajalec¹ zahteva od toženke kot posojilojemalca plačilo 100.000,00 EUR s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi posojilnih pogodb z dne 12. 9. 2007 in 3. 10. 2007, iz katerih med drugim izhaja, da je bilo toženki posojenih skupaj 120.000,00 EUR ter da so bile dogovorjene pogodbene obresti z 8 % letno obrestno mero. Toženka zahtevku nasprotuje. Podala je ugovor zastaranja, zatrjevala pa je tudi, da je šlo za navidezni pogodbi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je sicer dejansko šlo za posojilo, vendar sta obe terjatvi po obravnavanih posojilnih pogodbah zastarali z iztekom leta 2012 (pred vložitvijo tožbe).

6. Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Ne strinja se z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik do konca leta 2012 kadarkoli zahteval od toženke vračilo posojila, ter z zaključkom, da se srebrniki niso izročali na račun obresti. Tožeča stranka je s pritožbenimi navedbami vzbudila dvom v pravilnost dokazne ocene ter navedene dokazne zaključke. Sodišče druge stopnje je zato opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem J. G. (prej priče, zdaj tožnice), zakonite zastopnice toženke T. Š. ter prič K. Š. in B. Č.

7. Toženka se zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila, saj za pritožbo ni imela pravnega interesa. V odgovoru na pritožbo je sicer nasprotovala dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da ni šlo za navidezni posojilni pogodbi, vendar dokazne ocene ni izpodbijala celovito (sklicevala se je predvsem na izpovedbo B. Č., ki pa, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, ne predstavlja zadostne podlage za zaključek o navideznosti pogodb). Preveritev dokazne ocene glede fiktivnosti pogodb je bilo treba kljub temu opraviti, ker se vprašanje, kaj pomeni izročanje cekinov oziroma zakaj je toženka od aprila 2011 dalje izročala tožniku po 1 cekin na mesec (skupaj 36 cekinov), nato pa mu je plačevala še po 2.500,00 EUR, ne nanaša zgolj na zastaranje, temveč tudi na vsebino pogodbenega razmerja med tožnikom in toženko.

Glede navideznosti posojilnih pogodb

8. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah z dne 12. 9. 2007 in 3. 10. 2007.² Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je narejena v skladu z 8. členom ZPP, je pa tudi vsebinsko prepričljiva. Toženka je zatrjevala, da je šlo v resnici za to, da sta tožnik in takratni direktor toženke K. Š. nalagala svoja sredstva v vzajemne sklade preko toženke. O tem je izpovedal K. Š., zaslišan kot priča, čigar izpovedba pa po pravilni oceni sodišča prve stopnje v ključnih delih ni prepričljiva, kar se je izkazalo tudi pri njegovem ponovnem zaslišanju na pritožbeni obravnavi. V zvezi z vsebino posojilnih pogodb oziroma v njima dogovorjeno višino obrestne mere je K. Š. pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem izpovedal, da je bila pogodba, v kateri so bile dogovorjene 8 % letne pogodbene obresti, napisana na osnovi tistega, kar so skladi takrat dovoljevali - ob sklepanju pogodbe so bili donosi nekje od 16 % do 20 %, lahko pa bi bili tudi 12 %, zato so bile ob upoštevanju tožnikovega deleža vlaganj³ v pogodbah dogovorjene 8 % obresti. Ta njegova izpovedba ni logična, saj če bi držalo, da si bosta s tožnikom delila donose glede na vložena sredstva, bi bile v posojilnih pogodbah, v katerih sta navedena zneska po 60.000,00 EUR, kolikor naj bi tožnik po trditvah toženke in izpovedbi K. Š. vložil v sklade, dogovorjene okrog 16 % pogodbene obresti, kolikor je bil glede na izpovedbo K. Š. pričakovani povprečni donos skladov, in ne za polovico nižje. To, da je K. Š. pričakoval, da bodo donosi skladov v povprečju 16 %, kar je bistveno več kot dogovorjena višina obrestne mere, pa je v prid zaključku sodišča prve stopnje, da je tedanji direktor toženke (K. Š.), ki se je ukvarjal z borzno posredniškimi posli, sporni denar, ki ga je toženki nakazal tožnik, za svoj (zase) in ne za tožnikov račun plasiral naprej v vzajemne sklade, ker se je nadejal, da bo lahko dogovorjene pogodbene obresti plačeval z visokimi donosi skladov, do katerih pa zaradi zloma finančnih trgov ni prišlo, kar je tudi sam izpovedal.

9. Prav tako neprepričljiva je izpovedba K. Š. o tem, zakaj je tožniku od aprila 2011 dalje mesečno izročal srebrnike (skupaj 36), ki jih je sam od borzno posredniške hiše prejel (kot poslovno darilo) v dveh, treh tranšah. Izpovedal je zgolj, da je bila to njegova trenutna odločitev, da to ni bilo delano z nekim namenom ter da jih je dajal v znak dobre volje. Mesečno, sukcesivno dajanje srebrnikov sicer govori v prid teze tožeče stranke, da je šlo za (delno) plačevanje obresti po posojilnih pogodbah, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

10. Neprepričljiva je tudi izpovedba K. Š. v zvezi s plačevanjem tožniku po 2.500,00 EUR v letih 2014 in 2015 (skupno 20.000,00 EUR), za katere je tožnik trdil, da predstavljajo delno plačilo po posojilnih pogodbah. Pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da je tožniku izplačal navedeni znesek, v sedmih, osmih obrokih, ker mu je tožnik pripovedoval, da ima doma težke razmere, da se ne more preživljati, da je tehnologija zastarela ter da je zbolel. Na pritožbeni obravnavi pa je izpovedal, da je bila razlog za nakazila tožnikova bolezen, čemur pa ni moč slediti, saj je J. G., tožnikova vdova, prepričljivo izpovedala, da je tožnik zbolel leta 2016, torej po spornih plačilih. Tudi sicer je življenjsko izkustveno malo verjetno, da bi K. Š. izročil tožniku, če mu ne bi bil nič dolžan, skupaj kar 20.000,00 EUR, pa čeprav je bil tožnik bolan in je imel doma težke razmere, še zlasti glede na to, da je sam izpovedal, da je tudi on izgubil vložen denar ter da ni bil iniciator za tožnikova vlaganja, temveč je bil to sam tožnik (na obravnavi dne 22. 2. 2019 je K. Š. izpovedal, da je tožniku, ki ga je prosil za nasvet, svetoval, naj denar vloži v zlato, vendar se tožnik za to ni odločil, ampak je denar zaupal njemu, da ga bo vlagal v tožnikovem imenu, oziroma mu je tožnik rekel, naj on vloži denar v borzno posredniško hišo).

11. Toženka torej z neprepričljivo izpovedbo K. Š. ni dokazala, da sta posojilni pogodbi navidezni. Tega po pravilni oceni sodišča prve stopnje (s stopnjo prepričanja) ne dokazuje niti izpovedba priče B. Č. o tem, da je bila dilema, kako kako knjižiti tožnikovo nakazilo toženki, na katero opozarja toženka v odgovoru na pritožbo. Četudi sta bila L. Š. in tedanji računovodja toženke B. Č. v dilemi, kako knjižiti sporni nakazili tožnika, to samo po sebi ne dokazuje, da med tedanjim direktorjem toženke in tožnikom ni šlo za dogovor o posojilu. Ne nazadnje je B. Č. izpovedal, da o tem, kaj sta se slednja pogovarjala, nima pojma, oziroma da mu vsebina dogovorov ni nič znana ter da s tožnikom ni imel stikov. Da ni šlo za posojilo, B. Č. ni izvedel od samih podpisnikov pogodb (zlasti ne od tožnika), temveč od L. Š., sedaj že pokojne žene K. Š., čigar izpovedba pa ni bila prepričljiva. Glede na navedeno zgolj na podlagi izpovedbe B. Č. ni mogoče zanesljivo sklepati, da sta bili posojilni pogodbi sklenjeni le iz razloga knjiženja priliva denarja na račun toženke, kot zmotno meni toženka. B. Č. sicer ni potrdil trditev toženke, da je bil podpis posojilne pogodbe tudi predlog računovodstva. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da se je z L. Š. pogovarjal o tem, kako naj knjiži sporni nakazili tožnika, naknadno (po tem, ko je v izpisku poslovnega računa videl sporni nakazili) in ne pred sklepanjem pogodbe ter da se z njo o pogodbi ni pogovarjal.

12. Toženka prav tako ne more uspeti z navedbo iz odgovora na pritožbo, da je dokazni postopek pokazal, da sta bili pisni posojilni pogodbi sestavljeni po tožnikovem nakazilu.⁴ Toženka se v odgovoru na pritožbo konkretizirano sklicuje zgolj na izpovedbo B. Č., ki pa o tem, kdaj sta bili sklenjeni sporni posojilni pogodbi, ni izpovedal ničesar (niti da sta bili sklenjeni pred niti po spornih nakazilih).

13. Glede na vse navedeno je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dejansko šlo za posojilo.

Glede zastaranja

14. Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007. Ob upoštevanju primernega roka (574. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je sodišče prve stopnje nadalje ocenilo, da bi lahko terjatvi zapadli najkasneje novembra oziroma decembra 2007, torej konec leta 2007. Navedenih ugotovitev in ocene sodišča prve stopnje tožeča stranka ne graja. Izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da sta upoštevaje petletni rok za zastaranje obe terjatvi po posojilnih pogodbah zastarali z iztekom leta 2012. Tožeča stranka drugače kot sodišče prve stopnje meni, da je toženka z izročanjem srebrnikov že pred koncem leta 2012 pripozna(va)la dolg in da je zato prišlo do pretrganja zastaranja.

15. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da izročeni srebrniki glede na njihovo vrednost niso predstavljali pogodbenih obresti, izven trditvene podlage ugotovilo, da so bili srebrniki, ki jih je toženka oziroma njen tedanji direktor izročal tožniku mesečno vse od aprila 2011 (skupaj je šlo za 36 cekinov), kar ni bilo sporno, praktično ničvredni. Toženka je namreč zatrjevala, tožeča stranka pa tega ni prerekala, da je vrednost enega srebrnika okoli 10,00 EUR (list. št. 31 spisa), kar je sicer majhna, vendar ne zanemarljiva vrednost. Tožeča stranka tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo izpovedbe J. G., iz katere izhaja, da ji je tožnik govoril, da so bili cekini (pravilno srebrniki) obresti in da je ona dala preveriti vrednost srebrnikov šele kasneje (iz njene izpovedbe na pritožbeni obravnavi izhaja, da je to storila po tožnikovi smrti). Na podlagi povzete izpovedbe, ki je skladna z njeno izpovedbo na pritožbeni obravnavi, kjer je tudi povedala, da ji je tožnik govoril, da so srebrniki vredni toliko, kot naj bi bile vredne mesečne obresti, je mogoče zaključiti, da je tožnik sprejemal srebrnike, katerih vrednosti ni preverjal, kot plačilo obresti. Izpovedbo J. G., da je šlo za plačevanje obresti in s tem za priznavanje dolga, posredno potrjuje okoliščina, da so se srebrniki izročali sukcesivno (mesečno) in da je to trajalo več let, kar je značilno za plačevanje (pogodbenih) obresti. K. Š. je sicer izpovedal, da glede na vrednost srebrnikov (izpovedal je o vrednosti med 15,00 EUR in 24,00 EUR) ni šlo za obresti, vendar ni ponudil nobenega razumnega razloga za to, da je tožniku tri leta mesečno izročal srebrnike, ki jih je sam prejel od borznoposredniške hiše v dveh ali treh tranšah. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri oceni, ali je toženka z izročanjem srebrnikov pripoznala dolg po posojilnih pogodbah, dalo preveliko težo okoliščini, kakšna je bila vrednost srebrnikov, oziroma temu, da je bila vrednost enega srebrnika bistveno nižja od vrednosti mesečnih obresti po posojilnih pogodbah, kar je po mnenju sodišča prve stopnje povprečno izobraženemu in razgledanemu človeku lahko jasno. Četudi slednje drži, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za pripoznavo dolga, ki ima za posledico pretrganje zastaranja, bistveno, da dolžnik v celoti plača obresti. V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo pripoznave dolga. Na podlagi takšnega ravnanja toženke je namreč lahko tožnik razumno sklepal, da toženka soglaša z obstojem dolga (iz naslova glavnice in obresti) po posojilnih pogodbah.⁵ Da je toženka (že) z izročanjem srebrnikov priznavala obstoj dolga, kaže posredno tudi okoliščina, da je začela tožniku takoj za tem, ko je prenehala z izročanjem srebrnikov, plačevati po 2.500,00 EUR, kar ni bilo sporno. Glede na življenjske izkušnje je malo verjetno, da bi toženka začela skoraj sedem let po sklenitvi obravnavanih pogodb odplačevati glavnico, če tožniku ne bi že prej (to je v obdobju, ko terjatvi po pogodbah še nista bili zastarani) priznavala dolga. Ob dejstvu, da toženki ni uspelo dokazati, da je tožnik skupaj s K. Š. vlagal denar v sklade preko toženke, izročeni srebrniki, ki jih je sicer K. Š., kot je sam izpovedal, prejel od borznoposredniške hiše kot poslovno darilo, v okoliščinah konkretnega primera drugega kot plačila dolga po posojilnih pogodbah, pa čeprav simboličnega, in s tem priznanja dolga niti ne morejo pomeniti. Glede na vse pojasnjeno tudi ne more biti odločilno, da tožeča stranka, ki sicer zahteva pogodbene obresti šele od 20. 3. 2012 dalje, ni utesnila tožbenega zahtevka za vrednost prejetih srebrnikov.

16. Z mesečnim izročanjem srebrnikov od aprila 2011 do nekje aprila 2014 in nato s plačevanjem po 2.500,00 EUR (osemkrat) v letih 2014 in 2015 s strani toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot delno vračilo posojila, je torej toženka priznavala dolg, s čimer je prihajalo do pretrganja zastaranja tožnikovih terjatev po posojilnih pogodbah (364. člen OZ), ki bi lahko zapadle konec leta 2007 (glej 14. točko obrazložitve te sodbe). Glede na navedeno in upoštevaje petletni zastaralni rok terjatve tožeče stranke za plačilo glavnice in pogodbenih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od 20. 3. 2012 dalje, po obeh posojilnih pogodbah do vložitve tožbe dne 14. 3. 2017 niso zastarale. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja toženke utemeljen, je tako napačen.

Sklepno glede zahtevka za plačilo glavnice

17. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka, ki ji je tožnik na podlagi posojilnih pogodb nakazal skupaj 120.000,00 EUR (dvakrat po 60.000,00 EUR, kolikor znaša glavnica po posamezni posojilni pogodbi), kar ni bilo sporno, dolžna plačati tožeči stranki vtoževanih 100.000,00 EUR. Pri tem je upoštevano, da je toženka vrnila tožniku skupaj 20.000,00 EUR.

Glede zahtevka za plačilo obresti

18. Tožeča stranka zahteva tudi plačilo pogodbenih obresti od glavnice v višini 8 % letno od 20. 3. 2012 dalje do plačila.⁶ V tem delu je njen tožbeni zahtevek delno utemeljen. Pogodbene obresti, v kolikor so dogovorjene, je dolžnik dolžan plačati upniku od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti (primerjaj prvi odstavek 382. člena OZ). V primeru posojila na odpoklic, za kar gre v konkretnem primeru, je dospelost terjatve za vračilo posojila vezana na posojilodajalčevo zahtevo za vračilo posojila. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval od toženke že v letu 2011 pa tudi že prej, da mu vrača kredit oziroma plačuje v pogodbi dogovorjene obresti ter da mu je toženka z izročitvijo srebrnikov delno odplačevala obresti, glavnico pa je začela odplačevati 15. 4. 2014. Glede na takšno trditveno podlago ter nesporno sprejemanje srebrnikov in nato zneskov po 2.500,00 EUR je moč zaključiti, da tožnik do trenutka, ko mu je toženka izročala srebrnike na račun dela obresti, posojila ni preklical⁷ oziroma do takrat terjatev za vračilo posojila ni dospela, je pa dospela najkasneje, ko je toženka začela odplačevati glavnico. Ker je tožnik, kot izhaja iz njegovih trditev, sprejel njeno delno izpolnitev, je namreč treba šteti, da je takrat prišlo tudi do odpoklica posojila oziroma obeh posojil. Glede na pojasnjeno je toženka dolžna plačati tožeči stranki poleg glavnice tudi dogovorjene pogodbene obresti v višini 8 % letno⁸ od 20. 3. 2012 (od tedaj jih tožeča stranka zahteva) do 14. 4. 2014.⁹

19. Tožeča stranka poleg glavnice utemeljeno zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (299. in 378. člen OZ).

Odločitev

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 100.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 8 % letno od 20. 3. 2012 do 14. 4. 2014 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000,00 EUR od 14. 3. 2017 dalje do plačila (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP). Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

21. Ker je tožeča stranka s tožbo v odločilnem, pretežnem delu uspela,¹⁰ ji je toženka dolžna v celoti povrniti njene stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo (OT) priznalo sledeče potrebne pravdne stroške: 1.300 točk za tožbo, 1.300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 975 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1.300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2017, 650 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 650 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 2. 2. 2018, 650 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2018, 3 x 80 točk za odsotnost iz pisarne za čas poti, 2 % oziroma 1 % materialne stroške (80,65 točk), kar skupaj znaša 7.145,65 točk, ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR pa 3.279,85 EUR, k čemur je treba prišteti še 53,28 EUR kilometrine za relacijo Škofja Loka - Ljubljana - Škofja Loka za tri pristope na narok (48 km x 0,37 EUR x 3) ter 1.893,00 EUR sodne takse, skupaj 5.226,13 EUR.

22. Ker je tožeča stranka v bistvenem, pretežnem delu uspela tudi s pritožbo, je prav tako v celoti upravičena do povračila pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju OT in ZST-1 ji je pritožbeno sodišče priznalo: 1.625 točk za pritožbo, 1.625 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, 200 točk iz naslova urnine, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 2 % oziroma 1 % materialne stroške (45,30 točk), kar znaša skupaj 3.575,30 točk oziroma 1.641,06 EUR, 17,76 EUR kilometrine za relacijo Škofja Loka - Ljubljana - Škofja Loka ter 1.893,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj 3.551,82 EUR.

23. Priznane stroške mora toženka plačati tožeči stranki v 15-ih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
¹ Posojilni pogodbi je kot posojilodajalec sklenil/podpisal sedaj že pokojni tožnik M. G.
² Tako tudi npr. VSL sklep I Cp 2843/2017 z dne 24. 4. 2018.
³ Iz trditev toženke izhaja, da je bilo razmerje sredstev tožnika in K. Š. 43,7 : 56,3 v korist tožnika.
⁴ Izpodbijana sodba takšne ugotovitve ne vsebuje.
⁵ Primerjaj VS RS sodbo III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004.
⁶ Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva od glavnice 8 % letne pogodbene obresti, čeprav je to nekoliko nejasno zapisala. Navedeno nejasnost je pritožbeno sodišče odpravilo, kar je razvidno iz izreka te sodbe.
⁷ Iz trditev toženke v zvezi s preklicem posojila izhaja zgolj, da tožnik posojila do septembra oziroma oktobra 2012 ni preklical.
⁸ Ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovorjenih pogodbenih obresti v višini 8 % letno niso izpodbijane.
⁹ Pritožbeno sodišče pri tem ni upoštevalo, da je toženka izročala tožniku srebrnike kot delno plačilo obresti, saj toženka ni podala konkretnega ugovora prenehanja terjatve tožnika iz naslova pogodbenih obresti - med drugim ni pojasnila, kdaj točno je tožniku izročila srebrnike (posledično ni bilo mogoče izračunati, v kakšen obsegu je bila poplačana terjatev iz naslova pogodbenih obresti).
¹⁰ V celoti je uspela glede glavne terjatve, le delno pa ni uspela glede pogodbenih obresti, ki so stranska terjatev.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1925/2017
• VSL Sodba I Cp 7/2018
• VSL Sodba I Cp 52/2019