VSL Sklep I Cp 154/2019

Jedro

Pritožnica ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo običajno prebivališče zapustnice pred smrtjo na Hrvaškem. A ker je bil na Hrvaškem zapuščinski postopek že izveden in izdan sklep o dedovanju, ta okoliščina za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pok. V. C., ni več bistvena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 12. 2018 odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pok. V. C.

2. Zoper omenjeni sklep se pritožuje dedinja B. C., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pojasnjuje, zakaj ne drži v 1. točki obrazložitve omenjenega sklepa podana ugotovitev sodišča, da je sama pričetek zapuščinskega postopka predlagala tudi na Hrvaškem. Ni predlagala vodenja zapuščinskega postopka tako v RS kot tudi v RH. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da se postopka ne bi podvajala. Poudarja, da naj bi izpodbijana odločitev zanjo pomenila, da nima pravice do mamine zapuščine v RS, in pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Sodišče ni upoštevalo njenega sporočila z dne 14. 12. 2018, katerega vsebino omenja, prav tako ni točno ugotovilo dejstva, da je bil zapuščinski postopek na Hrvaškem že izveden in zaključen s pravnomočno notarsko odločbo. Zadnje običajno prebivališče njene mame naj bi bilo v Ljubljani na naslovu Ulica ... Po očetovi smrti v letu 2009 naj bi mama prebivala večinoma pri njej, po možganski kapi v letu 2013 pa se ni več vračala na Hrvaško. Sodišče naj bi zato napačno ugotovilo običajno prebivališče zapustnice pred smrtjo. Nepravilno naj bi bilo ugotovljeno dejstvo, da je sama predlagala začetek zapuščinskega postopka tudi na Hrvaškem, prav tako, da naj bi bil na Hrvaškem zapuščinski postopek (vsaj delno) že izveden. Na Hrvaškem naj bi bil postopek zaključen s pravnomočno odločbo notarja, pri čemer niso upoštevali njenega predloga, češ da so pristojni samo za del zapuščine na Hrvaškem, ostalo pa bo morala urejati v RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožničino nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, podani 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, češ da je slednja predlagala izvedbo zapuščinskega postopka po svoji pokojni materi tudi na Hrvaškem, je neprepričljivo, pa tudi sicer nebistveno. Ključno namreč je, da je pritožnica, kot to v 2. točki obrazložitve sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in kot je razvidno iz njenega dopisa UE Ljubljana z dne 10. 9. 2018 (priloga A1), prosila (predlagala), da se zapuščinski postopek izvede v L. na Hrvaškem,¹ kar se je potem tudi zgodilo. Na Hrvaškem (v L.) je bil (kot je to razvidno iz same pritožbe) tak postopek izveden in izdan pravnomočen sklep o dedovanju (glej listino v prilogi A22).²

5. Eden od namenov sprejetja Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba),³ je ta, da je zaradi zagotavljanja pravne varnosti in preprečitve razdrobljenosti odločanja, isti organ pristojen za odločanje o celotnem dedovanju (glej 4. člen Uredbe kot tudi točko 37 njenih uvodnih določb). Prav tako omenjena Uredba v drugem odstavku 17. člena določa, da se po ugotovitvi pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, ostala sodišča izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča. Pritožnica ne ugovarja, da organ na Hrvaškem (notar), ki je zapuščinski postopek po njeni pokojni mami izpeljal, za to in za sklep, ki ga je izdal, ni bil pristojen. Z ozirom na vse navedeno je pojasnilo sodišča prve stopnje ob sklicevanju na enotnost zapuščinske mase (glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da bo pritožnica tudi dedovanje preostalega premoženja⁴ (lahko) urejala pri istem organu na Hrvaškem, pravilno. Dedinja sicer navaja, da za urejanje glede premoženja v Sloveniji potrebuje sklep tukajšnjega sodišča in da v nasprotnem primeru do mamine zapuščine v naši državi ne bi imela nobenih pravic, a prepričljivih razlogov za to zatrjevanje ne ponudi.

6. Pritožnica nadalje ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo običajno prebivališče zapustnice pred smrtjo na Hrvaškem. A ker je bil na Hrvaškem zapuščinski postopek že izveden in izdan sklep o dedovanju, ta okoliščina za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa ni več bistvena. Tudi sicer zaključku sodišča prve stopnje glede omenjene okoliščine pritrjujejo tako pritožničin dopis UE Ljubljana z dne 10. 9. 2018 v prilogi A1 kot tudi druge listine v spisu (glej „domovnico“ v prilogi A8 ter odločbi z dne 14. 5. 2018 v prilogi A13 in z dne 8. 11. 2018 v prilogi A22).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP⁵ v zvezi s 163. členom ZD⁶).

-------------------------------
¹ Kjer naj bi (kot izhaja iz omenjenega dopisa) zapustnica preživela in delala večino svojega življenja
² Ugotovitev sodišča prve stopnje (v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki ji pritožnica neutemeljeno oporeka, da naj bi bil na Hrvaškem zapuščinski postopek (vsaj delno) že izveden, zato prav tako v celoti drži.
³ UL L 201 z dne 27. 7. 2012.
⁴ Glej tudi 234. člen Zakona o nasljeđivanju, NN 48/03, 163/03, 35/05, 127/13, 33/15, 14/19.
⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami
⁶ Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1455/2018
• VSL Sklep II Cp 2567/2017
• VSL Sklep I Cp 404/2019