<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2170/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2170.2018
Evidenčna številka:VSL00021693
Datum odločbe:06.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Dušan Barič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odgovornost - sopotnik v avtomobilu - dokazna ocena - kraj škodnega dogodka - način nastanka poškodb

Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku ni mogla nastati na zatrjevani način, predstavlja dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na „drugačen način“ neizogibno vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in s tem zavarovalnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh od izdaje te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 712,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 49.860,50 EUR z zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka) ter ji naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 5.621,04 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da tožnica niti z nadpolovično verjetnostjo ni dokazala nastanka škodnega dogodka, kot ga zatrjuje.

2. Tožnica se pritožuje in sodbo izpodbija v celoti zaradi vseh zakonsko dopustnih razlogov, izrecno tudi iz razloga po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sicer glede uporabe materialnega prava, dokazne ocene, pisnih izjav prič, glede poti v L., časa nastanka prometne nesreče in poškodb motorja ter glede ugotovitev izvedenca. Obširnih pritožbenih navedb1 pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, se bo pa o relevantnih pritožbenih ugovorih izreklo v nadaljevanju. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je njen zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode po temelju v celoti utemeljen ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v presojo utemeljenosti zahtevka po višini, podredno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nadaljevanju se sodišče o pritožbenih ugovorih izreka po sklopih kot so navedeni v pritožbi.

Glede temelja

6. Tožnica očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Pritožba je v tem delu utemeljena, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Pravilno bi moralo, glede na to, da je bila tožnica sopotnica, torej tretja oseba kot oškodovanka, uporabiti četrti odstavek tega člena, po katerem oba voznika motornih vozil tretjemu kot oškodovancu odgovarjata objektivno.2 Takšno stališče sprejema tudi toženka v odgovoru na pritožbo, a pravilno opozarja, da je bilo na tožnici, ne glede na to, kako je bila udeležena v nezgodi, dokazno breme obstoja škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica škodi dogodek, kot ga zatrjuje, uspela dokazati. V tem sklopu pritožbe tožnica izpostavlja tudi, da je sodišče sporno vprašanje popolnoma napačno opredelilo, saj je nemogoče in nerazumsko od oškodovancev v sodnih postopkih pričakovati detajlno reproduciranje vsakega elementa škodnega dogodka. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v konkretnem primeru glede poteka zatrjevane prometne nesreče ni bilo na voljo nobenega listinskega dokaza, kot je na primer zapisnik o prometni nesreči, zato se je lahko oprlo le na izpovedi tožnice in predlaganih prič ter na mnenji postavljenih izvedencev. Tožnico in priče je tudi pravilno pozvalo, da so ob zaslišanju napravile skice poteka škodnega dogodka s ciljem, da si je lahko ustvarilo kar najbolj jasno in verodostojno sliko.

Glede dokazne ocene in pisnih izjav

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo primerjavo izpovedi tožnice in prič, torej tistih, za katere tožnica trdi, da so bili prisotni ob zatrjevanem škodnem dogodku. Pravilno je pojasnilo tudi, da gre pri ugotovljenih neskladjih za detajle, ki vendarle niso tako nepomembni, še posebej upoštevaje dejstvo, da se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek opira le na izpovedi, torej na dokaze, ki so v večji meri podvrženi subjektivnemu zaznavanju in posredovanju.3 Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bil takšen pristop k obravnavi tožbenega zahtevka nepravilen in neživljenjski. Tudi če gre pritrditi pritožbi, da je sodišče morebiti nekoliko prestrogo ocenjevalo neskladja v izpovedih tožnice in posameznih prič glede načina prehitevanja v samem ovinku, stika obeh motorjev, položaja tožnice in poškodovanega G. V., parkiranja ostalih motornih vozil po nesreči ter okoliščine zakaj se je tožnica presedla na motor G. V., pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta neskladja sama po sebi morebiti res ne bi vzpostavila dvoma, kot si ga je postavilo sodišče prve stopnje, a v povezavi drugega z drugim, predvsem pa v povezavi z ostalimi ugotovitvami (odhod s kraja nezgode, izpolnitev dveh evropskih poročil in prijav zavarovalnici glede kraja škodnega dogodka, izvedenske ugotovitve) se navedena neskladja ne izkažejo za povsem nepomembna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neustrezno bi bilo izolirano obravnavanje ugotovljenih dejstev, za kar se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi neskladje med izpovedjo tožnice in prič o odhodu proti L., s tistim, kar je navedeno v pisnih izjavah. Tako je tožnica v pisni izjavi (priloga A 6) navedla, da so se vsi v koloni odpeljali skozi T. proti K. in naprej proti L., medtem ko je iz njene izpovedi ob zaslišanju in izpovedi nekaterih drugih prič razvidno, da naj bi se ona s svojim možem D. M. odpeljala pred ostalimi. Navedeno neskladje vzpostavlja dvom v potek škodnega dogodka in ne more iti le za napako v tožničini izjavi, ker naj bi sledila pojasnilom svojega moža D. M., ki je bil pod vtisom, da so se vsi odpravili skupaj, da pa sta bila onadva, kljub počasni vožnji, hitrejša od ostalih v skupini. Tožnica je izjavo podpisala 28. 11. 2012, torej mesec in pol po škodnem dogodku. Čeprav je bila še vedno poškodovana, je bila poškodba že oskrbljena, tudi v šoku ni več bila, kar pomeni, da je morala vedeti, kaj podpisuje. Izpovedala pa je nasprotno.

Glede poti v L.

8. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je vsaj nenavadno, da sta se kljub poškodbam tožnica in G. V. odločila za večurno vožnjo z motorji do L. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo bolj logično, da bi prisotni ob škodnem dogodku poklicali ustrezne službe in poiskali pomoč. A ta ugotovljena okoliščina s strani sodišča prve stopnje ni ključni razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Da je bilo motorno kolo G. V. nevozno, je potrdil sam s svojim podpisom na zapisniku o cenitvi škode (priloga B 4) ob prisotnosti cenilca toženke A. A., zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče to dejstvo napačno ugotovilo. Je pa res, da je izvedenec M. F. ugotovil, da bi se bilo s tako poškodovanim motorjem ob počasni vožnji možno pripeljati do L. Zato gre sprejeti pritožbeno navedbo, da označitev motorja kot nevoznega v cenitvenem poročilu še ne pomeni, da motorja dejansko ni bilo mogoče peljati. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na domovanje G. V., saj sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo njegovega prebivanja v N. in v L. A tudi navedeni nepopolno ugotovljeni dejstvi ne vplivata na pravilnost izpodbijane sodbe glede časa in kraja nastanka prometne nesreče in poškodb motorja.

Glede časa in kraja prometne nesreče

10. Iz predloženih listin in ugotovitev izvedenca medicinske stroke izhaja, da se je tožnica poškodovala 8. 9. 2012, saj se je takrat zglasila pri UKC ... (prilogi A 9 in A 10) izvedenec pa je ugotovil, da so bile poškodbe ob pregledu stare nekaj ur. Poškodbe G. V. izkazuje medicinski izkaz (priloga A 58), kjer je naveden datum poškodbe 8. 9. 2012 in datum sprejema na isti dan. Tožnica je v poškodbenem listu (priloga C 1) navedla uro nezgode 16.30, iz izpovedi prič in iz navedb v drugih listinah pa izhaja, da je do nezgode prišlo ob 14.30. Razlika dveh ur res ni nezanemarljiva, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pa bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku.4 Glede zahtevka za poškodovano motorno vozilo (priloga B 2), iz katerega sodišče prve stopnje zmotno razbere zapisani datum 8. 8. 2012, gre ugotoviti, da je druga številka, ki jo je sodišče prebralo kot 8, v resnici številka 9, kar je razvidno iz napisanega naslova G. V. ... 19 na tej isti listini.G. V., ki je zahtevek izpolnil, očitno na takšen način piše številko 9.

11. Ključna za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku pa je ugotovitev sodišča prve stopnje glede kraja škodnega dogodka. Sodišče je utemeljeno podvomilo v potek škodnega dogodka kot ga zatrjuje tožnica, saj sta G. V. in B. B. izpolnila dve poročili, v katerih sta navedla različna kraja škodnega dogodka. Po lastnih izpovedih sta najprej izpolnila poročilo o prometni nesreči (priloga B 3), iz katerega izhaja, da je do nesreče prišlo 8. 9. 2012 ob 14.30 uri v državi Sloveniji na cesti čez R. proti C. Ta datum, uro in kraj dogodka sta navedla tudi v zahtevku za poškodovano motorno vozilo (B 2). Ko je G. V. obe listini prinesel k toženki, je cenilcu A. A., kot je ta izpovedal ob zaslišanju, tudi ustno potrdil, da je do škodnega dogodka prišlo v R. Šele ko je cenilec A. A. podvomil v potek škodnega dogodka glede na poškodovano platišče prvega kolesa, ter je obrazložil, da si bodo ogledali kraj škodnega dogodka, saj je morala takšna poškodba pustiti sledi, sta G. V. in B. B. kraj škodnega dogodka naknadno spremenila ter naslednji dan pri toženki zatrjevala, da je prišlo do škodnega dogodka drugje, to je v državi Italiji, kot izhaja iz listin v prilogah A 56 in A 57. Navedenih nejasnosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ob zaslišanju nista znala prepričljivo pojasniti. Zato si je sodišče prve stopnje upravičeno postavilo dvom o tem, kje je škodni dogodek nastal.

12. Sodna praksa je zavzela stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku ni mogla nastati na zatrjevani način, predstavlja dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na „drugačen način“ neizogibno vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in s tem zavarovalnega primera,5 kot v tu obravnavanem primeru pravilno odgovarja toženka v odgovoru na pritožbo. Ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da prvotno napačno naveden kraj nezgode ne kaže na to, da bi imela tožnica namen zavajati toženko glede nastanka škodnega dogodka. Tudi ni res, da ta napaka ne vpliva na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v kraju, ki ga navaja tožnica. Nadalje, tožnica je lahko že od vložitve zahtevka pri toženki zatrjevala, da je škodni dogodek nastal v prvem ostrem desnem ovinku v bližini T. v Italiji, a iz prvega izpolnjenega poročila o prometni nesreči izhaja nasprotno in ta kraj sploh ni omenjen. Utemeljena pa tudi ni pritožbena navedba, da tožnica ne more trpeti posledic zaradi napake pri navedbi kraja dogodka, ki jo je zagrešila tretja oseba ter da niti ne ve, zakaj sta se G. V. in B. B. odločila spreminjati kraj nesreče ter gre za njuno očitno nerazumsko ravnanje. Tožnica je bila kot oškodovanka in tretja oseba v prometni nezgodi dolžna dokazati potek škodnega dogodka kot ga zatrjuje. Ko je do škodnega dogodka prišlo, je imela možnost poklicati policijo, reševalce, asistenco ob prometni nezgodi ipd. Tako bi lahko tudi z listinami dokazovala kraj škodnega dogodka. Ker se je odločila drugače (tudi če gre sprejeti njeno razlago, da se je odločila drugače zato, ker bi morala štiri ure čakati na asistenco, ter sta z možem v tem času že poiskala pomoč v L.), je z navedenim ravnanjem nase sprejela težje breme dokazovanja, ki ga glede kraja škodnega dogodka ni zmogla. Dejstvo, da sta G. V. in B. B. poročilo o prometni nezgodi naknadno spreminjala brez njene vednosti, na njeno dokazno breme ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je zato ključni razlog, to je, da tožnica ni dokazala kraja škodnega dogodka, s tem pa ne poteka škodnega dogodka kot ga zatrjuje, pravilno ugotovilo in je njen zahtevek že (samo) iz tega razloga pravilno zavrnjen. Glede na to, da se na dveh poročilih nahajata dva različna kraja dogodka, tožnica tudi ob znižanju dokaznega bremena niti z nadpolovično stopnjo verjetnosti ni dokazala poteka škodnega dogodka kot ga zatrjuje.

13. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je sodišče preveliko težo posvetilo priči A. A. Dejstvo je, da ga je zaslišalo kot vse ostale priče in opravilo celovito dokazno oceno na način, da je ocenilo posamezne izpovedi, jih medsebojno primerjalo, primerjalo pa jih je tudi z navedbami v listinah in z ugotovitvami obeh izvedencev.

Glede poškodb motorja in mnenja izvedenca dr. M. F.

14. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožnica zaradi različnih navedb kraja škodnega dogodka s strani G. V. in B. B. poteka škodnega dogodka ni izkazala, svojo odločitev dodatno oprlo tudi na ugotovitve sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod dr. M. F. z obrazložitvijo, da je izčrpno in prepričljivo pojasnil, da do poškodbe motorja G. V. ni moglo priti na način, kot ga zatrjujejo tožnica in priče, da je bistveno neskladje med poškodbami tožnice in poškodbami motoristične opreme, ter da poškodbe aluminijastega platišča kolesa motorja G. V. niso mogle nastati v dotiku z motorjem B. B. na način kot zatrjuje tožnica, oziroma je generalno povzelo njegove trditve, da do nesreče ni moglo priti na zatrjevani način.

15. Pritožbena navedba, da si izvedenec ni mogel ustvariti mnenja, ker si ni ogledal kraja dogodka, je neutemeljena, saj je mnenju priložil šest barvnih fotografij zatrjevanega kraja škodnega dogodka, ki jih je pridobil na spletnem naslovu Google Earth, tožnica pa v svojih pripombah, niti v pritožbi ne izpodbija, da navedene fotografije ne prikazujejo zatrjevanega kraja škodnega dogodka, to je prvega 180 stopinjskega ovinka pod prelazom – krajem S. Prav tako ni utemeljen nadaljnji očitek, da je izvedenec ocenjeval izpovedbe prič, saj je v dopolnitvi mnenja celo navedel, da je stvar sodišča ali in kdo je določeno dejstvo zatrjeval (ko se je opredeljeval do poškodbe platišča) ter da je le odgovoril na eksplicitna vprašanja sodišča. Seveda pa je imel izvedenec težko nalogo, saj je imel na razpolago le izjave in izpovedi tožnice in prič, katere so mu bile podlaga za izdelavo mnenja. Iz celotnega mnenja ne izhaja, da bi izvedenec presegel svojo nalogo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Izvedenec se je res opredelil do poškodb tožnice, a je sodišče v sodbi pravilno obrazložilo, da se je opredeljeval v zvezi z delovanjem sil oziroma pospeškov. Ugotovitev izvedenca medicinske stroke M. V. pa je lahko le navidezno v nasprotju z ugotovitvami izvedenca M. F., saj je izvedenec M. V. zgolj potrdil, da je lahko do poškodbe tožnice prišlo tudi, če je z ramo zadela v asfalt in ne samo ob točkovnem udarcu, izvedenec M. F. pa je svoje mnenje podal na podlagi analiz in izračunov. Pa tudi, če je izvedenec M. F. v tem delu napačno navedel, da je lahko prišlo do poškodbe tožničine rame samo ob točkovnem udarcu, ne pomeni, da njegovih drugih bistvenih ugotovitev sodišče ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi.

16. Glede poškodb platišča kolesa G. V. motorja tožnica res ni zatrjevala, da se je to poškodovalo ob stiku obeh motorjev. Je pa toženka v odgovoru na tožbo zatrjevala poškodbo platišča, zato sodišče ni preseglo trditvene podlage strank, saj je bilo dolžno razjasniti sporne okoliščine tako glede trditev tožeče kot tožene stranke. O poškodbi platišča so izpovedale priče G. V. (…namreč prednja feltna je bila zvita in je povzročala precej močne vibracije...), D. M. (...ker je bilo sprednje kolo udarjeno... in seveda poškodovano sprednje kolo....) in V. (...bil je vozen, ampak krmilo in sprednje vilice so bile poškodovane... meni se zdi, da je bilo sprednje kolo...). Ob takšnih izpovedbah je izvedenec v svojem mnenju glede zvitja roba aluminijastega platišča res nepravilno navedel, da so priče poškodbe aluminijastega platišča pripisale trku obeh motorjev. Ne glede na takšno navedbo je prepričljivo ugotovil, da ob trku do te poškodbe ni moglo priti. Glede na izpovedi tožnice in prič o legi G. V. motorja pa je ugotovil tudi, da do udarca v platišče v zatrjevani nezgodi ni moglo priti. Ne samo ob stiku obeh motorjev, ampak v celotnem poteku nezgode. Tožnica v pritožbi navaja, da v postopku ni zatrjevala, kje v teku nezgode je prišlo do poškodbe platišča ter da v postopku ni bilo sporno, da naj bi do poškodbe prišlo nekje med padcem in zaustavitvijo motorja. Ravno to trditev pa je izvedenec ovrgel. Če do poškodbe platišča, do katere naj bi po zatrjevanjih tožnice prišlo v teku škodnega dogodka, po ugotovitvah izvedenca ni moglo priti niti ob trku obeh motorjev, niti v teku nezgode do ustavitve G. V. motorja, potem zatrjevani potek škodnega dogodka, kot ga zatrjuje tožnica, ni dokazan. Ravno to je izpostavil cenilec toženke, ko je ob prvem G. V. obisku, ko je pripeljal svoj motor, ugotovil, da se mora poškodba platišča poznati na kraju nezgode, zato so si ga hoteli ogledali. Rezultat te cenilčeve ugotovitve je bil, da sta G. V. in B. B. naslednji dan mesto škodnega dogodka nepojasnjeno in nerazumljivo spremenila.

17. Izvedenec je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, zakaj D. M. z razdalje 133 metrov ni mogel videti, kako je B. B. vozil s svojim motorjem, navedeno izkazujejo priložene fotografije ovinka v mnenju. Izvedenec je namreč ocenil, da cesta ni bila v ravnini 133 metrov. Pritožbena navedba v tej smeri, ki jo je tožnica zgolj ponovila iz svoje pripravljalne vloge, po tem, ko je izvedenec navedeno okoliščino ob zaslišanju ustno pojasnil, zato ni utemeljena. Iz tega razloga tudi ni bilo potrebno postavljati izvedenca medicinske stroke oftalmologa.

18. Ker je sodišče prve stopnje poleg ključnega dejstva, da tožnica ni dokazala kraja škodnega dogodka, svojo odločitev pravilno oprlo tudi na ugotovitev, da poškodba platišča v škodnem dogodku ni mogla nastati, niti ni bistvena ugotovitev izvedenca glede tega, ali se poškodbe motoristične opreme (jopiča, čelade in vezirja) skladajo z načinom poteka škodnega dogodka. Tudi če bi bilo ugotovljeno nasprotno, kot je navedlo sodišče v izpodbijani sodbi, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Pri tem gre dodati, da je izvedenec M. F. izdelal izračune in simulacije glede tožničinega položaja in drsenja ob škodnem dogodku in ga mnenje B. L. ne more izpodbiti. Tožnica pa izračunov in simulacij v pritožbi konkretno ne izpodbija.

19. Ob navedenem tudi dokazila o nakupu goriva v K. in na J. (prilogi A 68 ter A 67) ter poizvedbe o telefonskih klicih iz tujine na toženkin zavarovalni center odločitve sodišča ne morejo spremeniti. Prav tako ne upoštevanje informacije v dopisu z dne 2. 3. 2017, da so ob 13.32 na zatrjevani dan škodnega dogodka prejeli G. V. klic iz Slovenije. Tega dopisa sodišče očitno pomotoma ni vročilo strankam v izjavo, zato svoje odločitve na njega ne bi smelo opreti.

Sklepno

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala, v katerem kraju se je škodni dogodek pripetil, ter je dodatno pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da zaradi poškodovanja aluminijastega platišča na kolesu G. V. motorja do nezgode ni moglo priti na način kot je zatrjevano. Iz navedenih razlogov je tožničin zahtevek pravilno zavrnilo. Če je pri tem nekatera dejstva nepravilno ugotovilo (kar vse je obrazloženo zgoraj), navedene pomanjkljivosti niso vplivale na odločitev. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški

21. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora kriti svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1250 odvetniških točk, kar znaša 573,75 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 9,18 EUR, 1 % materialni stroški 1,15 EUR ter davek na dodano vrednost 128,50 EUR, skupaj 712,58 EUR. Toženki ne gredo stroški za posvet s stranko ter za pregled spisa, listin in dokumentacije, saj sta navedeni postavki zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.

-------------------------------
1 Pritožba obsega 15 strani.
2 VSL sodba II Cp 334/2017.
3 Prvi odstavek na 7. strani sodbe.
4 Iz formularja v prilogi C 1 očitno pomotoma izhaja, da ga je tožnica izpolnila 7. 9. 2012, kot datum poškodbe pa je navedla 8. 9. 2012. Strankam je bila listina na naroku predočena, iz datuma 7. 9. 2012 pa je razvidno, da je nečitljiv in popravljen s svinčnikom. Ne sodišče prve stopnje, ne pritožba navedenih okoliščin ne izpostavljata, zato se tudi pritožbenem sodišču z njimi ni bilo treba posebej ukvarjati.
5 VS RS sodba II Ips 221/2012.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 154, 154/1, 154/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTMx