VSL Sodba I Cp 2296/2018

Jedro

Hišnega predalčnika, na katerem se ne nahaja nobena oznaka (ime in priimek), pri enostanovanjskih hišah ni šteti za neuporabnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 597,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 do plačila, od zneska 112,00 EUR pa še obresti od 2. 3. 2018 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožniku 1.273,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo navaja, da je zamudna sodba zanj popolno presenečenje. Meni, da je prišlo do napake pri vročanju tožbe v odgovor. Pojasnjuje, da prebiva na domači kmetiji s svojim očetom, ki mu je bila zaradi močno poslabšanega psihofizičnega stanja odvzeta opravilna sposobnost. Toženec ima zaradi tega velike težave pri sprejemanju pošte, saj njegov oče vso pošto in reklamne tiskovine praviloma uničuje. Tako ni bil seznanjen s tem, da bi sploh imel kakršnokoli sodno pošiljko, ki bi čakala na prevzem na pošti. Nabiralnik je dostopen komurkoli in je povsem mogoče, da bi prejeto pošto (obvestilo) uničil njegov oče, ki praviloma vso pošto vrže v smeti. Na nabiralniku se ne nahaja nobena oznaka, tako da poštni delavec obvestila o poštni pošiljki sploh ne bi smel pustiti skupaj z reklamami, saj puščanje obvestila o poštni pošiljki v neoznačenem predalčniku ni mogoče šteti za pravilno vročanje toženi stranki. Poštni delavec bi moral ravnati v skladu z drugim odstavkom 141. člena ZPP in sodno pisanje vrniti pošti, na vratih stanovanjske hiše pa pustiti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je sodno pisanje. Ker vročanje ni bilo opravljeno v skladu z določili ZPP, ni moglo priti do nadomestne vročitve, saj toženec ni mogel vedeti, da ga na pošti čaka poštna pošiljka. Sicer pa toženec opozarja, da je na tožnikov opomin pred tožbo pisno odgovoril ter obrazložil celoten potek poslovanja s tožečo stranko. Ob sklenitvi posojilne pogodbe s tožnikom je prejel samo 9.000,00 EUR, ki pa jih je v celoti tudi vrnil. Tožnik ga je ob podpisu pogodbe preslepil in zavedel, da je podpisal obrazec posojilne pogodbe, da si je izposodil 30.000,00 EUR, kar pa ni resnično in bi to lahko potrdil priča A. Š. Ker je tožnik ob sklenitvi posojilne pogodbe ravnokar dopolnil 18 let, je bil zaradi svoje neizkušenosti in naivnosti lahek plen tožnika, ki je to brezobzirno izkoristil. Sodišče bi to moralo upoštevati, prav tako okoliščino, da se tožnik v tožbi sklicuje na vnaprej pripravljen obrazec posojilne pogodbe, kar kaže na to, da se ukvarja s posojanjem denarja na trgu. Opozarja še, da je bila dogovorjena pristojnost Okrajnega sodišča v Kranju, zato Okrožno sodišče v Ljubljani ni bilo krajevno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zamudno sodbo izda sodišče, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa v 318. členu. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki tožba v odgovor pravilno vročena.

6. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani zamudni sodbi ugotovilo, da je ta pogoj izpolnjen, ker je bila tožba vročena tožencu na naslov, označen v tožbi, dne 1. 5. 2018. Navedena ugotovitev temelji na podatkih vročilnice v spisu, iz katere je razvidno, da je vročevalec, ker pisma ni bilo mogoče izročiti naslovniku niti odraslemu članu njegovega gospodinjstva, 16. 4. 2018 pustil v hišnem predalčniku obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora naslovnik prevzeti. Ker toženec pisma v tem roku ni dvignil, je bilo sodno pisanje po poteku tega roka 3. 5. 2018 puščeno v hišnem predalčniku.

7. Iz navedenega izhaja, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo po določbi četrtega odstavka 142. člena ZPP. Toženec povzetega poteka vročanja ne zanika. Pravilnosti vročitve pa oporeka zato, ker domneva, da je njegov oče sodno pošto odvrgel v smeti. Pritožbeno sodišče verjame pritožniku, da ima zaradi očetove bolezni in invalidnosti težave, ki jih mora reševati sam, poleg obsežnega dela na kmetiji. Vendar se v zvezi s tem ne more sklicevati na napake pri vročanju zato, ker naj bi za psihične težave njegovega očeta vsi vedeli, tudi pismonoša. Ker toženec sam poudarja, da ima težave, ker njegov oče poštne pošiljke vsakodnevno uničuje, bi moral ob razumni skrbnosti vročanje pošte urediti na drugačen način (npr. z odprtjem poštnega predala ne enoti pošte, 41. člen Zakona o poštnih storitvah).

8. Na pravilnost vročitve tudi ne morejo vplivati pritožbene trditve, da je bila tožba napačno vročena v odgovor, ker se na poštnem predalčniku ne nahaja nobena oznaka (ime in priimek). Takšnega hišnega predalčnika ni šteti za neuporabnega glede na določbo 4. odst. 142. člena ZPP, kajti pri enostanovanjskih hišah ni nujno, da bi imel hišni predalčnik oznako priimka in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni (po določbi drugega odstavka 43. člena Zakona o poštnih storitvah morajo biti hišni predalčniki v večstanovanjskih objektih označeni s priimkom ali s firmo uporabnikov poštnih storitev v posameznem stanovanju ali poslovnem prostoru¹).

9. V nadaljnjih pritožbenih trditvah se pritožnik ne strinja z zaključkom sodbe o tem, da tožnik upravičeno zahteva od njega vrnitev celotne glavnice 30.000,00 EUR in poudarja, da je tožniku dejansko posojeni znesek denarja 9.000,00 EUR v celoti vrnil. V primeru, da se toženec v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče takšnih razlogov ne preizkuša, saj se zamudna sodba skladno z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Prav tako neutemeljeno ugovarja krajevno nepristojnost sodišča, saj bi tak ugovor lahko podal najkasneje v odgovoru na tožbo (1. odst. 22.člena ZPP).

10. Pritožbeni očitki zato niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je še po uradni dolžnosti preizkušalo izpodbijano zamudno sodbo glede morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Povrniti pa mora tožniku potrebne stroške za odgovor na pritožbo, ki so odmerjeni po priglašenem stroškovniku na vlogi in po odvetniški tarifi (sestava odgovora na pritožbo 1.000 odvetniških točk, obvestilo stranki 50 točk, po vrednosti točke in ob upoštevanju materialnih stroškov ter DDV 597,58 EUR).

-------------------------------
¹ VSL II Cp 2176/2018.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 378/2006
• VSC sklep EPVDp 23/2015
• VSRS Sklep II DoR 97/2022