VSL Sodba II Cp 1729/2018

Jedro

Pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba v IV. točki izreka glede nje spremeni tako, da so tožniki dolžni drugi toženki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 1.566,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

sicer se pritožbi zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo prvi tožnici 17.000,00 EUR, drugemu tožniku 13.000,00 EUR in tretjemu tožniku 7.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 20113 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek prve tožnice ter drugega in tretjega tožnika ter v celoti četrtega tožnika zoper prvega toženca (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek vseh tožnikov zoper drugo toženko in tretjega toženca (III. točka izreka); odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo so prva tožnica in tretji tožnik ter prvi toženec ter druga toženka, vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnika se pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku pritožnikov v celoti ugodi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno podcenilo duševne bolečine, ki sta jih utrpela tožnika, prva tožnica kot mati in tretji tožnik kot brat, zaradi smrti bližnjega, sina oziroma brata. Prilagata 34 povzetkov odločb Vrhovnega sodišča RS v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega. Iz povzetkov je razvidno, da so sodišča prisojala oškodovancem odškodnino v zneskih povprečnih neto plač, ki so bistveno višji od zneskov, ki jih je prisodilo sodišče. Bistveno višjo odškodnino zaradi smrti bližnjega so prejeli celo bratje in sestre stari 82, 79 in 65 let, ob smrti sestre stare 72 let in sicer vsak 12 povprečnih neto plač (VS RS II Ips 538/92), med tem ko je sodišče prvi tožnici prisodilo 14,76 povprečno neto plače za november 2017 in tretjemu tožniku 6,07 navedene povprečne neto plače. Pri tem so okoliščine v obravnavani zadevi celo bistveno težje kot v navedeni zadevi VS RS. Sodišče očitno kot bistveno tudi ni upoštevalo grozljivih okoliščin smrti pokojnega, čeprav je VS RS to ocenilo kot bistveno in so bile zato v drugih zadevah prisojene višje odškodnine (VS RS II Ips 241/97, II Ips 432/2004). Nerazumljiv in napačen je zaključek sodišča, da prva tožnica ni navedla niti izpovedala o kakšnih konkretnih okoliščinah, ki bi kazale njeno posebno veliko navezanost na pokojnega sina. Takšen zaključek je v nasprotju že z zaključkom sodišča, da je bila bolečina prve tožnice ob izgubi sina zelo globoka in dolgotrajna in da bo trajala tudi še v prihodnje. Ni jasno, kakšne okoliščine, ki bi kazale na še večjo navezanost prve tožnice na pokojnega sina, bi ta lahko zatrjevala. Pokojni je bil najmlajši od treh sinov, ob smrti komaj polnoleten, še vedno je živel s prvo tožnico. Pri odmeri odškodnine sodišče tudi ni upoštevalo starosti pokojnega ob smrti, ko je komaj dobro začel živeti in so bili na najbolj krut način uničeni vsi njegovi življenjski potenciali. Tudi če se v življenju prve tožnice pojavljajo določene druge težke okoliščine, ki jih izpostavlja sodišče, se nobena od njih ne more primerjati z najtežjo in najbolj stresno od vseh, smrtjo komaj polnoletnega otroka. V zvezi z očitkom opuščene vzgoje pritožnika poudarjata, da je sodišče napačno zaključilo, da drugi toženki in tretjemu tožencu tega ni možno očitati. Sodišče samo je navedlo, da je bilo v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetno izvedenskega mnenja (v nadaljevanju Komisija) navedeno, da bi bilo možno s strani staršev prvega toženca zmanjšati verjetnost, da bi prišlo do škodnega dogodka tako, da bi starša vztrajala pri ustrezni strokovni obravnavi prvega toženca in morebitnem omejevanju sredstev za nabavo psihoaktivnih snovi. Nadalje sodišče ugotavlja, da bi bilo mogoče pri prvem tožencu z ustrezno pedopsihiatrično obravnavo zmanjšati verjetnost prevajanja intrapsihičnih impulzov v vedenje, tudi v heteroagresivno vedenje, pri čemer pri prvem tožencu ni podatkov o kontinuirani pedopsihiatrični obravnavi. Napačen je zato zaključek sodišča, da je do škodnega ravnanja njunega sina prišlo brez njune krivde. Ker niso podane nasprotne trditve, je šteti, da je prvi toženec s sredstvi, s katerimi sta ga preživljala starša, financiral psihoaktivne snovi, ki so bistveno pripomogle k temu, da je imel prvi toženec v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšane sposobnosti razumevanja pomena svojega vedenja in obvladovanja svojega ravnanja. Sodišče neutemeljeno očita tožnikoma, da nista podala konkretnih dejstev o nezmožnosti prvega toženca za povrnitev dosojene odškodnine in o premoženjskem stanju njegovih staršev. Tožniki tožencev pred škodnim dogodkom niso poznali, zato o njihovem premoženjskem stanju niso imeli nobenih podatkov, tekom pravde pa so dobili le podatke, ki so jih bili toženci pripravljeni sami razkriti. Prvi toženec se nikoli ni pojavil na sodišču, zato ga tožniki tudi niso mogli povprašati o njegovem premoženju. Ti tudi nimajo nobene možnosti opravljati poizvedb o premoženju tožencev. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da iz izpovedi drugega tožnika izhaja dobro premoženjsko stanje tožnikov. Iz njegove izpovedbe je možno sklepati le na njegovo premoženjsko stanje, ne pa tudi na premoženjsko stanje ostalih dveh tožnikov.

4. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Prvi toženec se pritožuje zaradi odločitve o višini dosojene odškodnine v delu, ki presega 10.000,00 EUR za prvo tožnico in v delu, ki presega 7.000,00 EUR za drugega tožnika ter v delu, ki presega 5.000,00 EUR za tretjega tožnika, druga toženka pa zaradi odločitve o stroških postopka, sklicujoč se na vse pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec navaja, da je sodišče premalo pozornosti posvetilo dejstvu, da je prva tožnica že pred škodnim dogodkom imela zdravstvene težave, ki vplivajo na pojav depresije, da so se težave stopnjevale in vsaj ponavljale vse do škodnega dogodka leta 2012, da jo je njena osebna zdravnica napotila k specialistu psihiatrične stroke zaradi hospitalizacije in terapije, kar pa je odklonila; da je bila že pred letom 2012 obravnavana v invalidskem postopku zaradi upokojitve in da je tudi upokojena. Glede na okoliščine primera bi bila primerna odškodnina za prvo tožnico 10.000,00 EUR. Glede drugega tožnika (očeta pokojnega) je sodišče samo ugotovilo, da med njim in sinom ni bilo posebne navezanosti, po izjavi priče dr. F. je ravno drugi tožnik delno povzročil stresno stanje v življenju prve tožnice. V konkretnem primeru bi tako težko govorili o mirnem družinskem življenju. Primerna odškodnina za tega tožnika bi bila tako 7.000,00 EUR. Sodišče je pri presoji odškodnine tretjemu tožniku (bratu pokojnega) premalo upoštevalo okoliščino, da je bil ta že pred škodnim dogodkom na heroinu. Osebe, ki so na heroinu, pa čustveno otopijo. Poleg tega je sodišče ugotovilo še druge okoliščine (53. točka sodbe), ki tudi govorijo o tem, da je sodišče priznalo previsoko odškodnino. Primerna odškodnina tretjemu tožniku bi bila po mnenju pritožnika 4.000,00 EUR. Druga toženka je upravičena do povrnitve stroškov postopka, upoštevajoč dejstvo, da tožniki s tožbenim zahtevkom zoper njo niso uspeli.

6. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

7. Pritožbi tožnikov in prvega toženca sta neutemeljeni, pritožba druge toženke je utemeljena.

8. Prvi toženec, tedaj star 17 let, je dne 7. 7. 2012, nekaj po polnoči, pod mostom v L, z nožem dvakrat zabodel A. A., starega 18 let, v levo stran prsnega koša, ki je zaradi izkrvavitve v obe prsni votlini neposredno po dejanju umrl. S tem je storil kaznivo dejanje uboja in mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Km 000/2012 z dne 00. 00. 2012 (priloga A5), izrečena kazen petih let mladoletniškega zapora. Sodišče je v tej pravdi vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (prvi odstavek 180. člena OZ). Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost (tretji odstavek 180. člena OZ). Mladoletnik z dopolnjenimi 14 leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo (tretji odstavek 137. člena OZ). Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (četrti odstavek 142. člena OZ). Če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje staršev in oškodovanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovarjajo (drugi odstavek 146. člena OZ).

10. Tožbeni zahtevek zoper starša je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker sta starša izkazala, da je škoda nastala brez njune krivde. Odločitev je materialnopravna pravilna, dokazna ocena pa prepričljiva (64. – 77. točka, 84. točka obrazložitve). Pritožba tožnikov izpostavlja le del mnenja Komisije, ki (obširne) dokazne ocene ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta takoj, ko se je pri prvem tožencu pojavilo problematično vedenje (po končanem 7. razredu osnovne šole), oba starša (čeprav ločena) aktivno pristopila k reševanju težav (preko svetovalcev v šolah, s postopki pred centrom za socialno delo, s poskusom namestitve prvega toženca v Vzgojno izobraževalni zavod ...). Postopanja so pokazala uspehe in videti je bilo, da so svetovalno vzgojni prijemi delovali, kot je potrdil tudi socialni delavec, ki je postopke vodil. Za vse je bil škodni dogodek popolnoma nepričakovan. Iz mnenja Komisije (izvedenke v tem postopku) poleg izpostavljenega v pritožbi, torej le možnosti zmanjšanja verjetnosti škodnega dogodka z ustrezno pedopsihiatrično obravnavo, izhaja tudi, da osebe s psihično motnjo iz skupine vedenjskih motenj (kakršna je bila ugotovljena pri prvem tožencu), težje sprejemajo navodila in sugestije drugih in jih pri načrtovanju lastnega vedenja upoštevajo, pa tudi potrditev, da nikakor ni bilo možno vnaprej predvideti, da bi lahko prvi toženec storil takšno nasilno dejanje (67. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, na podlagi celostne dokazne ocene, prepričljivo in materialnopravno pravilno zaključilo, da sta drugi in tretji toženec izkazala, da do škodnega ravnanja njunega sina (in posledično do škode) ni prišlo zaradi z njune strani opuščene, pomanjkljive ali nepravilne vzgoje in skrbi za sinov razvoj in je v posledici tožbeni zahtevek zoper njiju sodišče pravilno in zakonito zavrnilo (četrti odstavek 142. člena OZ). Sicer pa je bil tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca pravilno in zakonito zavrnjen že iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku osebnega stečaja nad njim, izdan sklep o odpustu obveznosti (št. St 000/2014 z dne 00. 00. 2016), pri čemer odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 11. 9. 2014, torej tudi za sporno terjatev (prvi odstavek 409. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

11. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali pogojev za uporabo instituta odgovornost iz pravičnosti (drugi odstavek 146. člena OZ) oziroma da v tem obsegu niso zmogli niti ustrezne trditvene podlage, saj so navedli zgolj zakonski stan instituta, ki ga niso z ničemer konkretizirali. Tudi če bi sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju tožnikov ugotovljene v postopku oprostitve plačila sodnih taks (ki so sicer tajni podatki in jih sodišče brez dovoljenja tožnikov ne sme javno izpostavljati), niso niti poskusili pridobiti podatkov o premoženjskem stanju tožencev – od njih niso zahtevali, da izkažejo svoje premoženjsko stanje oziroma zahtevali od sodišča, da pridobi ustrezne evidence (če njihova pridobitev za tožnike ni bila mogoča). Sicer pa podredno pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je premoženjsko stanje pravdnih strank dokaj primerljivo in nikakor ni mogoče govoriti o tem, da bi bila brez škode za svojo eksistenco, starša zmožna tožnikom povrniti nastalo škodo.

12. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravično tudi višino tožnikom odmerjene odškodnine. Sodba materialnopravno pravilno upošteva merila 179. in 180. člena OZ. Pravilno je upoštevano tako načelo individualizacije (konkretne okoliščine primera) kot tudi objektivne pogojenosti višine odškodnine (umeščenost prisojene odškodnine v okvir primerljivih odškodnin). Izguba otroka je za starše vedno izjemno boleča, boleča je tudi izguba brata ali sestre. Zato je pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega, treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca (za kar gre v obravnavanem primeru), je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov. Trditvena podlaga tožnikov v tej smeri je bila izredno skopa, kar je sodišče prve stopnje povsem upravičeno izpostavilo.¹ Sicer pa so še zatrjevali, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati, da je bil pokojni najmlajši otrok v družini s tremi sinovi, ob smrti komaj polnoleten, kakor tudi krute okoliščine smrti ter dejstvo, da je tretji tožnik pol leta po smrti brata zbolel za miastenijo gravis (živčno mišično bolezen), ki je posledica depresije, v katero je zapadel po bratovi smrti.

13. Prvi tožnici (materi) je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR oziroma v višini 15 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v decembru 2017 (ki je znašala 1.129,76 EUR). Sodišče je ugotovilo, da je imela tožnica že pred škodnim dogodkom veliko zdravstvenih težav, že pred tem pa je postala tudi rahlo depresivna, za kar so ji bila občasno že predpisana zdravila. Pregledal jo je tudi izvedenec psihiater, ki je ocenil, da je stres ob obravnavanem škodnem dogodku in žalovanje za sinom privedel pri tožnici do stresa, ki je negativno vplival na njeno psihično stanje in na pojavljanje depresivne epizode, ki pa jo je mogoče le v polovici pripisati stresu ob obravnavanem škodnem dogodku. Ocenil je tudi, da je tožnica doživljala duševne bolečine v povprečju zmerno hude intenzitete v obdobju enega leta po obravnavanem dogodku, blage duševne bolečine zaradi dogodka pa bo doživljala doživljenjsko. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica živela (in še živi) skupaj z razvezanim možem, v času škodnega dogodka pa še s pokojnim sinom ter srednjim sinom (tretjim tožnikom)². Pritožnica sama pove, da je pokojni sin v določeni meri že živel samostojno življenje. Na podlagi podatkov, ki jih je imelo na razpolago, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da ugotovljena kvaliteta medsebojnih odnosov in čustvene navezanosti, v konkretnem primeru ne utemeljuje višje odškodnine od odškodnine v višini 17.000,00 EUR. Takšno odmero tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično odmero, skladno tudi s sodno prakso v podobnih primerih, ki znaša od 14 do 20 povprečnih neto plač³, ali redko tudi 23 izjemoma 30 povprečnih neto plač⁴. Odmerjena odškodnina je sicer na spodnji meji primerljivih odškodnin, kar pa je glede na ugotovljeno upravičeno in je pri tem v zadostni meri upoštevano tudi dejstvo, da je bil pokojni ob smrti star šele 18 let (vendar je v določeni meri že živel samostojno), kakor tudi okoliščine smrti. Še nižja odškodnina kot jo predlagata toženca v pritožbi, pa ne bi bila skladna z načelom individualizacije in ne z načelom objektivne pogojenosti.

Od 34-tih povzetkov odločb VS RS, ki jih ponudi pritožba tožnikov, so vsi, razen štirih⁵, neprimerljivi s konkretno zadevo. Gre za primere izgube staršev ali izgube moža oziroma žene (kar bi tožniki lahko sami preverili in ne nalagali nepotrebnega dela sodišču). Primerljiva tudi ni zadeva II Ips 342/2004 (prisojenih 27 povprečnih neto plač). V tem primeru je šlo za smrt 15 letne deklice na šolskem izletu, na katero sta bila starša zelo čustveno navezana, zaradi njene smrti se je spremenil način življenja cele družine. Primerljiva tudi ni zadeva II Ips 241/97 (prisojenih 31 povprečnih neto plač), ko je šlo za smrt 19 letnega sina, na katerega je bila mati izredno navezana, pred tem pa je oškodovanka že tragično izgubila tudi moža. Odškodnina v višini 17.000,00 EUR je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179., 180. člen OZ).

14. Drugemu tožniku, očetu, je bila prisojena odškodnina v višini 13.000,00 EUR, kar predstavlja 11,50 povprečnih neto plač, torej pod spodnjo mejo v podobnih primerih prisojenih odškodnin. Še nižja odškodnina, za kar se zavzema pritožba tožencev, ne bi bila primerna odškodnina, ne glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da med njim in sinom ni bilo večje navezanosti (179., 180. čl. OZ).

15. Tretjemu tožniku, bratu pokojnega, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, oziroma 6, 20 povprečnih neto plač. Odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti brata, se večinoma gibljejo v višini med 10 in 13 povprečnih neto plač⁶, nižja odškodnina v višini 8 in 5, 4 povprečnih neto plač, je bila prisojena v dveh primerih.⁷ Tako odmerjena odškodnina je na spodnji meji dosojenih odškodnin v primerljivih primerih, kar pa je, ne glede na tragične okoliščine smrti pokojnega, v konkretnem primera pravična odškodnina. Trditve, da je zbolel prav v posledici škodnega dogodka, tretji tožnik ni izkazal, pa tudi ne kakšne večje navezanosti na brata. Odmerjena odškodnina je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179., 180. člen OZ), še nižja pa bi bila nerazdružljiva predvsem z načelom objektivne pogojenosti.

Zadeva II Ips 538/95 s konkretno ni primerljiva, saj je šlo za starejše brate in sestre, ki so s pokojno živeli v trdni življenjski skupnosti, skupno so gospodarili s premoženjem in skupno obdelovali posestvo.

16. Utemeljena pa je pritožba druge toženke. Tožbeni zahtevek zoper njo je bil v celoti zavrnjen, zato ji je tožeča stranka po načela uspeha v pravdi, dolžna poravnati stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvega toženca in drugo toženko je zastopal en odvetnik, ki mu gre le ena nagrada (14. člen Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT). Za zastopanje več oseb določa ZOdvT povišanje po tar. št. 1200 in sicer tako, da se nagrada za postopek za vsako dodatno odvetniško stranko v isti zadevi, poviša za 0,3. Glede na vrednost spornega predmeta 100.000,00 EUR, je višina nagrade s količnikom 1 898,00 EUR, s količnikom 1,2 (nagrada za narok, tar. št. 3102) pa 1.066,80 EUR. Nagrada za postopek (tar. št. 3100) se poviša zaradi zastopanja dodatne osebe na količnik 1,6 (1,3 + 0,3), tako, da znaša 1.422,40 EUR. Skupaj znaša nagrada 2.489,20 EUR, skupaj z materialnimi stroški 20,00 EUR, pa 2.509,20 EUR. Stroškov DDV pooblaščenec toženca ni priglasil. Druga toženka je upravičena samo do 1/2 tako odmerjenih stroškov, torej do 1.254,60 EUR. Druga toženka je plačala tudi stroške izvedenca (250,00 EUR + 62,37 EUR)⁸ 312,37 EUR. Skupaj je tako pritožbeno sodišče drugi toženki priznalo 1.566,97 EUR pravdnih stroškov. Te stroške ji je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. V preostalo stroškovno odločitev pritožbeno sodišče ni poseglo (tretji toženec se ni pritožil), glede na uspeh v postopku, je dovolj pravična odločitev sodišča prve stopnje, da v preostalem delu pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka.

18. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (358., 353. člen ZPP).

19. Glede na pritožbeni uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi pritožbene stroške pravdni stranki nosita vsaka svoje (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Navajali so (tožba): "Tožniki so zaradi smrti A. A. pretrpeli in še vedno trpijo izjemne duševne bolečine. A. mati, prva tožnica, je doživela popoln šok zaradi sinove smrti, jemlje antidepresive, niti malo si ni še opomogla od sinove smrti. A. oče, drugi tožnik, čuti podobno kot njegova mati. A. brata, tretji tožnik in četrti tožnik, sta živela skupaj z A., bratje so bili med seboj povezani, vedeli so praktično vse drug o drugem. Starejša brata sta bila do mlajšega zaščitniška."
² Ki je v času pregleda po izvedencu psihiatru v juniju 2017, prestajal kazen zapora.
³ Primerjaj primere navedene v knjigi Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2010, stran 1249-1276, pod št. 15, 20, 25, 27 in 35.
⁴ Npr. sodba VSM I Cp 643/2012.
⁵ II Ips 342/2004, II Ips 241/97, II Ips 141/96, II Ips 538/95
⁶ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 6/2002, II Ips 291/2011, II Ips 116/2006, II Ips 220/2009, II Ips 220/2009, II DoR 245/2012, II Ips 726/2005, II Ips 568/2006, II Ips 629/2008, II Ips 633/2000, II Ips 282/2000.
⁷ VS RS II Ips 540/2006 in II Ips 371/98.
⁸ Drugo polovico je bil dolžan plačati prvi toženec.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1245/2018
• VSL sodba in sklep II Cp 1797/99
• VSM Sodba I Cp 882/2019