<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Kp 52894/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.KP.52894.2010
Evidenčna številka:VSL00020745
Datum odločbe:13.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Alenka Gregorc Puš (preds.), Alijana Ravnik (poroč.), Milena Jazbec Lamut
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kriva izpovedba - čas storitve kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - kazenski postopek v teku

Jedro

Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kazenski postopek I K 1949/2010, v katerem je obtoženec krivo izpovedoval, še ni pravnomočno zaključen. Zakonski tekst tretjega odstavka 284. člena je, da se za krivo izpovedbo v kazenskem postopku storilec kaznuje z zaporom do petih let. Ta norma že sama po sebi ne predvideva, da bi moral biti kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, zaključen, kot npr. je to določeno v drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki se nanaša na stranko, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpoveduje in je sodišče ali drug pristojni organ na takšno krivo izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je dokončano, ko je dana izpovedba, pri tem pa ni pomembno, ali je nanjo bila oprta sodna odločba.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 84,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo v delu pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti. Odločilo je, da je obtoženec dolžan povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V delu pod točko II je obtožena B. B. in C. C. oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih B. B. in C. C. ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta vložila pritožbi obtoženi A. A. in njegov zagovornik. Oba sta uveljavljala vse pritožbene razloge, zagovornik pa izrecno še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nepravilno uporabo materialnega zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlagala sta spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženega A. A. oprosti obtožbe.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obtoženi A. A. s pritožbeno navedbo, da je kot zadnji od udeležencev v kazenskem postopku prejel pisni odpravek sodbe, ne uveljavlja nobenega od pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Z drugim delom pritožbe, da se za očitano dejanje ne počuti krivega, ker je bil tega dne močno pijan in po treh letih na zaslišanju ni nič več vedel, pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Obtoženčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi, da so razlogi o odločilnih dejstvih napačno interpretirani, obstoji pa tudi precejšnje nasprotje med tem kaj se navaja v razlogih sodbe in v vsebini listin. Te pritožbene navedbe so ob odsotnosti konkretnih razlogov tako posplošene, da jih ni možno preizkusiti. Ker pa sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti pazi tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožniku pojasnjuje, da očitane kršitve ni ugotovilo. Opis kaznivega dejanja je jasen, takšni pa so tudi razlogi izpodbijane sodbe, ki temeljijo na pravilno povzetih vsebinah izvedenih dokazov, zato ne obstoji nikakršno nasprotje med njimi in vsebino zapisnikov o izpovedbah, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

6. Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kazenski postopek I K 1949/2010, v katerem je obtoženec krivo izpovedoval, še ni pravnomočno zaključen. Zakonski tekst tretjega odstavka 284. člena je, da se za krivo izpovedbo v kazenskem postopku storilec kaznuje z zaporom do petih let. Ta norma že sama po sebi ne predvideva, da bi moral biti kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, zaključen, kot npr. je to določeno v drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki se nanaša na stranko, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpoveduje in je sodišče ali drug pristojni organ na takšno krivo izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je dokončano, ko je dana izpovedba, pri tem pa ni pomembno, ali je nanjo bila oprta sodna odločba. Bistveno je, da priča krivo izpoveduje v kazenskem postopku pred sodiščem. Takšno stališče izhaja iz Komentarja dr. Mitje Deisingerja h kazenskemu zakoniku 2017. Višje sodišče v Kopru je v odločbi II Kp 25224/2012 navedlo, da ni pomemben izid kazenskega postopka v zadevi, kjer priča krivo izpoveduje in ni bistveno ali je domnevno krivo pričanje vplivalo na izid kazenskega postopka ali ne, saj se za krivo pričanje v kazenskem postopku ne zahteva, da le-to vpliva na izid kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru pa je v zadevi II Kp 39553/2010 zapisalo, da za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 ni odločilno za kakšno kaznivo dejanje je tekel kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, ker za obstoj tega kaznivega dejanja zadošča že zapisnik o zaslišanju priče, ki je krivo izpovedovala. Zato po presoji sodišča druge stopnje za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 ni potrebno, da je kazenski postopek v katerem je obtoženi A. A. krivo pričal že zaključen.

7. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo, vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge, katerih obtoženec s pritožbeno trditvijo, da se ne čuti krivega za očitano kaznivo dejanje, sploh ne izpodbija.

8. Izvedenec H. H. je v svojem mnenju res navedel, da je bil obtoženi A. A. dne 12. 2. 2006 pod močnim vplivom alkohola, zaradi česar bi lahko prišlo do popolne izgube spomina za dogodke tega dne, skoraj zagotovo pa do delne izgube ali popolne fragmentacije spomina. Tudi priči D. D. in E. E. sta s svojima izpovedbama potrdila, da je bil obtoženec dne 12. 2. 2006 močno vinjen. Vendar pa oba pritožnika spregledata, da je bistveni dokaz za obtožencu očitano kaznivo dejanje njegova izpovedba, ki jo je podal pred preiskovalno sodnico dne 19. 3. 2009. V njej pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe, obtoženec ni omenjal, da se dogajanja v noči dne 12. 2. 2006 ne spominja, temveč ga je zavestno in namenoma prikazoval drugače, saj je trdil, da takrat pred lokalom X. v Y. sploh ni bil. V točki 13 razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec zaslišan kot priča pred preiskovalno sodnico navajal neresnične informacije. Iz izpovedbe F. F. namreč izhaja, da je bil obtoženec v času streljanja v noči 12. 2. 2006 zraven G. G. in se je torej nahajal pred lokalom X. v Y. Njegova izpovedba je bila neresnična in kriva tudi iz razloga, ker je bilo z analizo podatkov mobilnega operaterja ugotovljeno, da se je obtoženec ob 02.24 uri nahajal na območju bazne postaje Y., ne pa v Z., kot je to pripovedoval na zaslišanju dne 19. 3. 2009. Bistvena je torej vsebina obtoženčeve izpovedbe, ki jo je zaslišan kot priča podal dne 19. 3. 2009, ne pa v kakšnem stanju je bil dne 12. 2. 2006.

9. Obtoženčeva navedba, da na zaslišanju pred preiskovalno sodnico o dogajanju ni nič vedel, je povsem v nasprotju z vsebino zapisnika z dne 19. 3. 2009, iz katerega izhaja, da je na vprašanje preiskovalne sodnice ali je videl ali slišal kakšno streljanje, odgovoril, da ne, ker je dne 12. 2. 2006 C. zapustil okoli 01.00 ure zjutraj. Z G. G. sta se nato odpeljala v Z. in se v Y. pred X. oziroma v lokal vrnila šele po 03.00 uri zjutraj. Na ta način pa je zaslišan kot priča po krivem izpovedoval, da v času streljanja, ki je bilo okoli 02.30 ure pred lokalom, tega ni videl ali slišal, čeprav je stal zraven osebe, ki je streljala.

10. Obtoženec se v svoji izpovedbi dne 19. 3. 2009 na vinjenost sploh ni skliceval. Bistveni dokaz je prav vsebina izpovedbe, ki je bila kriva, zato na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bil obtoženec dne 12. 2. 2006 tako močno vinjen, da se dogodka ne spominja.

11. Pritožba vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Po preizkusu odločbe o kazenski sankciji se sodišče druge stopnje strinja, da je za obtoženca glede na težo kaznivega dejanja, njegovo krivdo ter ob upoštevanju pravilno ugotovljenih in ovrednotenih okoliščinah iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

12. Razlogi, s katerimi sta pritožnika izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga opravi v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Obtoženec s pritožbama ni uspel, zato je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 84,00 EUR, odmerjeno skladno s tar. št. 711, 7122 in 71113 Zakona o sodnih taksah.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 18, 284, 284/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTE2