<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep III Kp 4310/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:III.KP.4310.2017
Evidenčna številka:VSL00020766
Datum odločbe:07.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Boris G. Hrovat (preds.), Mateja Lužovec (poroč.), Silvana Vrebac Arifin
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:obrazložitev obsodilne sodbe - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - ni nedovoljen dokaz

Jedro

Zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene (v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso) povzelo vsebino uradnega zaznamka o osumljenčevi izjavi, le-ta ni dobil statusa nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, kot to menijo pritožniki, ki s tezo, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne morejo uspeti.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ-1 in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 12.10 ure dne 27. 1. 2017 dalje. Odločilo je, da se obtoženca po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; nagrada in potrebni izdatki zagovornice po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila obtoženčeva zagovornica po uradni dolžnosti in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožbo so iz enakih razlogov, dodatno pa še zaradi odločbe o kazenski sankciji vložili tudi obtoženčevi zagovorniki po pooblastilu, z vsebinsko enakim predlogom kot ga je podala zagovornica po uradni dolžnosti. Državni tožilec na pritožbi ni odgovoril.

3. Na zahtevo obrambe je višje sodišče razpisalo javno sejo, ki jo je v navzočnosti obtoženca, njegovih zagovornikov in ob odsotnosti pravilno obveščenega državnega tožilca dne 7. 3. 2019 tudi opravilo (378. člen ZKP).

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko, nedopustno kršilo obtoženčevo pravico do obrambe (29. člen Ustave in drugi odstavek 371. člena ZKP), kar je (glede na specifične okoliščine, o katerih bo več govora v nadaljevanju) vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Torej gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je tudi z vidika zahteve po poštenem sojenju (kot jo opredeljuje določba 6. člena EKČP) narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Še pred pojasnitvijo razlogov, ki so vodili v takšno odločitev, pa se bo sodišče druge stopnje opredelilo tudi do nekaterih drugih (v pritožbah zatrjevanih) procesnih kršitev, za katere pa je ugotovilo, da niso podane in pritožbene navedbe zagovornikov niso utemeljene.

7. Tako so zagovorniki po pooblastilu v točki III pritožbe problematizirali postopanje sodišča prve stopnje, ki se je v obrazložitvi sodbe oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 27. 1. 2017, čeprav gre za tako izjavo, na katero sodišče prve stopnje ne sme opreti svoje določbe. S tem uveljavljajo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sicer je pravilna ugotovitev pritožnikov, da smejo tovrstni uradni zaznamki v katerih policija skladno z določbo šestega odstavka 148. člena ZKP zapiše izjavo osumljenca, v kazenskem postopku služiti zgolj kot dokaz v spoznavnem smislu, ne pa tudi v procesno formalnem smislu, kar pomeni, da se sme uporabiti za zbiranje nadaljnjih dokazov in za presojo o tem ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredne obtožnice (tako sodba I Ips 65/2008). To pomeni, da sodišče na vsebino (v predkazenskem postopku) podane izjave osumljenca, četudi je slednji to izjavo podal ob vseh zakonsko določenih jamstvih iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in torej ne gre za nezakonit dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, ne more opreti (končne) sodne odločbe. Omejena dokazna vrednost navedenega “pol dokaza“ (kot se je v sodni praksi za tovrstni dokazni vir uveljavil termin), pride do izraza predvsem v situaciji, če osumljenec v predkazenskem postopku prizna in tudi bolj ali manj natančno opiše kaznivo dejanje, katerega storitev pa v nadaljevanju postopka zanika, ali pa se brani z molkom. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj je osumljeni A. A. tako v predkazenskem postopku (v preiskavi se ni zagovarjal), kot tudi tekom glavne obravnave ves čas zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Resda je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je obtoženec svoje navedbe glede predmetnega kaznivega dejanja spreminjal od prvega stika s policisti, pa do konca glavne obravnave, saj je sprva trdil, da so spolnega odnosa med njim in oškodovanko sploh ni prišlo, kasneje pa je, najverjetneje pod težo materialnih dokazov, ki so v spisu, predvsem poročila NFL, da se na oblačilih oškodovanke nahaja njegova semenska tekočina, povedal, da je do spolnega odnosa med njim in oškodovanko sicer prišlo, vendar je bil ta sporazumen. Takšnemu postopanju, ki s procesnega stališča ni bilo ustrezno, pa pritožniki dajejo vse preveliko težo, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe razbrati, da je sodišče (poleg materialnih sledov) kot ključni dokazni vir, ki je bremenil obtoženca, upoštevalo izpovedbo oškodovanke. Z drugimi besedami, zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene (v nasprotju z uveljavljeno s sodno prakso) povzelo vsebino uradnega zaznamka o osumljenčevi izjavi, le-ta ni dobil statusa nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, kot to menijo pritožniki, ki s tezo, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne morejo uspeti.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil v predhodni točki naveden uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 27. 1. 2017, pridobljen s kršitvijo procesnih jamstev, ker je bila osumljencu onemogočena pravica do odvetnika in glede na (ne)sposobnost podajanja izjave, tudi pravica do zdravniške pomoči (tč. IV in V pritožbe). Gre za okoliščine, ki jih je v okviru ekskluzijskega zahtevka obramba neuspešno uveljavljala že v fazi predobravnavnega naroka, na katerem je prvostopenjsko sodišče kot priči zaslišalo policista B. B. in odvetnika C. C., pridobilo pa je tudi določene podatke od Policijske postaje X. Sodišče prve stopnje je na tej dokazni podlagi ovrglo navedbe obtoženca, da mu je bila (ob podajanju izjave) onemogočena obramba z zagovornikom in da zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben podajanja izjav, vsled česar je (v ponovljenem postopku) s sklepom IV K 4310/2017 z dne 8. 11. 2017 kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika za izločitev uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, pri čemer je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom V Kp 4310/2017 z dne 23. 1. 2018 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornika zoper navedeni sklep, na katerega se pritožbeno sodišče (v tem postopku) v celoti sklicuje. Pri tem ugotavlja, da sta se sodišči utemeljeno sklicevali na izpovedbo priče (policista) B. B., ki je povsem prepričljivo pojasnil, da je bil s kolegom obveščen o prijetju obtoženca, da je na kraju prevzel postopek od kriminalistov SKP Y., da je že na kraju samem obtoženca (takrat osumljenca) seznanil s pravicami, da se je le-tem odpovedal in navedel, da odvetnika ne potrebuje, da ga je čez dve, tri ure, ko je od njega pridobil izjavo, vnovič seznanil z njegovimi pravicami, da je obtoženec (ponovno) povedal, da odvetnika ne potrebuje, pri čemer obveščanja odvetnika ni zahteval tudi ne po tistem, ko je bil sestavljen uradni zaznamek, katerega podpis je sicer odklonil s pripisano pripombo, da ne zaupa policistom. Iz pridobljenih poročil je razvidno, da je obtoženec prvič zahteval odvetnika ob 15.00 uri in odvetnik C. C. je bil ob 15.01 tudi dejansko klican, kot je tudi sam pojasnil na naroku, ko je potrdil tudi klic s policijske policije ob 18.59, zato nima odločilnega pomena dejstvo, da policist B. B. (čeprav je vodil postopek v okviru katerega je bil zadolžen za več opravil, kot je pojasnil), tudi upoštevajoč časovno odmaknjenost obravnavane zadeve, teh okoliščin ni znal več časovno umestiti v čas, ko so bila opravila opravljena. Je pa zanesljivo vedel povedati, da času ko se je začelo in končalo zbiranje obvestil od osumljenca (torej v času od 14.10 do 14.20 ure) slednji prisotnosti odvetnika ni zahteval. Sicer je pravilna pritožbena navedba, da je obtoženec ob 12.52 uri zahteval zdravniško pomoč zaradi modrice nad očesom, da je bilo ob 12.53 uri preko UKC PU Ljubljana podano zaprosilo za zdravniško pomoč in da so reševalci z zdravnico ob 15.15 uri prispeli in pregledali obtoženca. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine ne dajejo prav nobene podlage za sklepanje, da je osumljenec že od vsega začetka zahteval tudi odvetnika, kot to brez podlage v spisu zaključujejo pritožniki, ki se v tej zvezi sklicujejo tudi na nepodpisan uradni zaznamek in na njej navedeno osumljenčevo pripombo, da „ne zaupa policajem“. V kolikor bi bila s strani policije dejansko kratena pravica do zagovornika, bi osumljenec (glede na to, da je bil, kot je razbrati iz pritožbenih navedb na strani 32, zelo dobro seznanjen s tem kako in na kakšen način poteka predkazenski postopek) to okoliščino, bodisi v obliki pisne pripombe na uradnem zaznamku ali pa (kasneje) v razgovoru z odvetnikom C. C. nedvomno izpostavil in navzven manifestiral, pa nič od tega ni storil. Pritožbeno špekulacijo, da je v obravnavanem primeru prišlo ali do komunikacijskega šuma med policisti, ki so vodili postopek ali pa za direktno neupoštevanje zahteve po zagovorniku, ki jo navaja obtoženec, pritožbeno sodišče zato v celoti zavrača.

9. Nadalje pritožniki uveljavljajo očitek, da bi sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja osumljenčeve sposobnosti podajanja izjave z dne 27. 1. 2017, skladno z določbo 248. člena ZKP moralo angažirati izvedenca travmatološke, nevrološke, psihiatrične stroke ali pa izvedenca kliničnega psihologa, ki bi lahko podal oceno vpliva poškodbe glave na kognitivne funkcije obtoženca (takratnega osumljenca). Sodišče prve stopnje je arbitrarno in brez ustreznega znanja ter brez ustreznih pogojev, predvsem pa v nasprotju z določbami ZKP in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ocenjevalo zdravniško dokumentacijo in na tej podlagi sprejelo napačen zaključek glede sposobnosti podajanja izjave osumljenca.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženčev zagovornik navedene okoliščine neuspešno problematiziral že v fazi predobravnavnega naroka, ko je bilo sicer ugotovljeno, da je obtoženec prvič zaprosil za zdravniško pomoč ob 12.52 uri, da je bila ta ob 12.53 uri že klicana, do zdravniške intervencije pa je prišlo ob 15.15 uri. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov kot so razvidni iz poročila o hišnem obisku ZD Ljubljana, zdravniške dokumentacije ob sprejemu v UKB UKC Ljubljana (iz katere je razvidno, da obdolženec slabosti ni navajal in da je frontalno desno na glavi vidna manjša oteklina in posamezne praske, drugje po telesu pa ni bilo znakov za poškodbe in je bila odrejena toaleta odrgnin ter kontrola pri izbranem zdravniku čez dva dni) in uradnega zaznamka o odvzemu prostosti z dne 27. 1. 2017 (iz katerega izhaja, da je osumljenec zaradi upiranja pri prijetju utrpel manjšo odrgnino nad desnim očesom, vendar da na kraju odvzema prostosti ni zahteval zdravniške pomoči) kot neutemeljene zavrnilo navedbe zagovornika, da naj bi bil obtoženec v času „zaslišanja“ v močnem šoku in strahu, saj obtoženec tudi ob kasnejšem zdravniškem pregledu na urgenci tega ni navajal, niti ni to razvidno iz pisnega izvida zdravniškega pregleda. Tem ugotovitvam je v sklepu V Kp 4310/2017 z dne 23. 1. 2018 pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je izhajajoč iz zgoraj omenjenega podatkovnega gradiva ter tudi upoštevajoč izpovedbo priče (policista) B. B., ki je opravil razgovor z osumljencem, ugotovilo, da so zaključki prvostopenjskega sodišča prepričljivejši od potenciranih navedb obtoženčevega zagovornika, ki je dodatno težo in pomen osumljenčevi poškodbi skušal dati s fotografijami, iz katerih pa ni bilo moč zaključiti kaj več in kaj drugega kot to, kar je v zvezi z njimi navajal sam zagovornik.

11. Slednji je (v okviru ekskluzijskega zahtevka) navajal, da je bila udarnina močno vidna (v pritožbi je dodatno govora še o krvavem obrazu) in da je bil obtoženec prestrašen in v šoku, kar je slednji navajal tudi na predobravnavnem naroku, saj je pojasnjeval, da je bil (v času, ko je bil na policiji in naj bi istočasno zahteval zdravniško pomoč in odvetnika) zelo v šoku, da je bil zmeden in da sploh ni vedel kaj se dogaja. Izpovedba policista B. B., ki je opravljal razgovor z osumljenim in podatki zabeleženi v zdravniški dokumentaciji tovrstnih stanj in okoliščin na strani obtoženca v ničemer ne objektivizirajo oziroma potrjujejo, pri čemer se kot povsem špekulativno in nekritično pokaže tudi nadaljnje pritožbeno razlogovanje, da naj bi na uradnem zaznamku z dne 27. 1. 2017 s strani osumljenca zapisana pripomba („da ne želi podpisati, da ne zaupa policajem“) vzbujala dvom o korektnem poteku dogodkov. Torej, kot je moč razumeti pritožnike, v tem smislu, da naj bi glede obstoja procesne sposobnosti osumljenca v zvezi s podajanjem izjave v smislu določbe šestega odstavka 148. člena ZKP (zaradi zgoraj opisane poškodbe) bil podan dvom do te mere, da to terja angažiranje izvedenca, kar pa glede na doslej zbrano dokazno gradivo ne vzdrži razumsko - logične in kritične presoje. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača navedbe pritožnikov, da je bila v tem delu (zaradi zavrnitve dokaza s postavitvijo izvedenca) kršena zakonska in ustavna pravica obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kar pa se tiče pritožbenega sklicevanja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer da gre za kršitev 3. člena EKČP (prepoved mučenja) takrat, kadar je oseba podvržena krutemu in nečloveškemu ravnanju oziroma takrat, ko se nekoga obravnava slabo na način, da se do njega vede nasilno ali pa če za njega ustrezno ne poskrbi (tako sodba ECHR Mađer v. Croatia z dne 21. 6. 2011), sodišče druge stopnje odgovarja, da v pritožbi citirana zadeva judicira povsem drugačno dejansko stanje, ki z v predmetni zadevi ugotovljenim dejanskim stanjem glede načina obravnave osumljenega A. A. v predkazenskem postopku in upravičenj, ki jih je bil le-ta deležen, nima nobene relevantne zveze, zato so pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Nadalje pritožniki navajajo, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 4. točke (prvega odstavka) 371. člena ZKP, in sicer s sklepom sprejetim na naroku dne 14. 2. 2018, s katerim je bila izključena javnost glavne obravnave zaradi varstva morale, zlasti osebnega življenja oškodovanke. Pritožba izpostavlja, da je sodnica izdala sklep v nasprotju z 295. členom ZKP, saj pred tem ni zaslišala obtoženca. Navedena relativna kršitev je rezultirala tudi v absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je zagrešila predsednica senata, saj je ob izostanku javnosti, ki bi po oceni obrambe preprečila nastalo situacijo, in sicer osebno in nekontrolirano pogovarjanje med oškodovanko in predsednico senata. Zagovornik je zaradi navedenih kontaktov, ki naj bi potekali brez prisotnosti obtoženca in zagovornika, zahteval izločitev predsednice senata zaradi kršitev objektivnega in subjektivnega kriterija nepristranskosti, pri čemer je bila s strani predsednika sodišča zahteva zavrnjena, kar je tudi predmet obširne pritožbene graje.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila javnost obravnave izključena v nasprotju z zakonom. Torej v primeru, če niso bili podani (vsebinski) pogoji kot jih determinira določba 295. člena ZKP, po kateri sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju, izključiti javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. V obravnavani zadevi je državna tožilka pred pričetkom naroka za glavno obravnavo dne 14. 2. 2018 (na podlagi zgoraj citirane zakonske določbe) predlagala izključitev javnosti glavne zaradi varstva morale in osebnega življenja oškodovanke. Po tistem, ko je zagovornik podal izjavo, da predlogu tožilstva ne nasprotuje, je senat sprejel sklep, da se javnost glavne obravnave zaradi varstva morale in zlasti osebnega življenja oškodovanke, na podlagi določbe 295. člena ZKP izključi in je glavna obravnava tajna. Sicer je točna pritožbena ugotovitev, da predsednica senata pred sprejemom odločitve ni zaslišala obtoženca. Vendar pa navedena kršitev (ob dejstvu, da se je o predlogu za izključitev javnosti izjasnil zagovornik, ki zastopa interese obtoženca, pri čemer slednji tudi v pritožbi ne navaja, da se ne bi strinjal s stališčem svojega pravnega zastopnika) nikakor nima takšne teže, da bi (v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP) lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, katere pa pritožniki sicer po vsebini (torej glede razlogov, ki so bili podani na strani oškodovanke in so narekovali izločitev javnosti) sploh ne napadajo. Torej v tem smislu, da pogoji za izključitev javnosti kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso podani ali da bi bili vsebinsko napačno ugotovljeni.

14. Kot rečeno tega pritožba v ničemer ne problematizira, zato kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, kot to zmotno menijo pritožniki, ki tezo, da je bila javnost nezakonito izključena, utemeljujejo tudi z dejstvom, da naj bi po končanem naroku, ko sta obtoženec in zagovornik že zapustila razpravno dvorano, v le-tej prišlo do nekaj minutnega pogovora med oškodovanko in predsednico senata, do česar pa, v kolikor bi bila prisotna javnost (predvsem novinarji), ne bi prišlo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšna pritožbena logika ni sprejemljiva in ni utemeljena, saj pravilnosti s strani senata sprejete odločitve glede izločitve javnosti glavne obravnave, ni moč uspešno izpodbijati z izpostavljanjem okoliščin, do katerih naj bi prišlo že po končanem naroku. So pa te okoliščine bile relevantne pri presoji s strani zagovornika dne 14. 5. 2018 podane zahteve za izločitev predsednice senata, ki pa je bila s strani predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnjena s sklepom Su 326/2018 z dne 31. 5. 2018 (list. št. 726-728).

15. Navedeno odločitev izpodbijajo pritožniki, in sicer v delu, da je predsednik sodišča odločitev sprejel ne da bi izvedel najbolj objektiven dokaz - videoposnetek kamer pred dvorano v kritičnem času in zaslišanje oškodovanke, pa tudi v delu, ko sklep ugotavlja, da je bila zahteva za izločitev sodnice prepozna, saj bi jo obtoženec lahko podal že na naroku dne 9. 5. 2018. Navedeno okoliščino pritožba utemeljeno graja, saj je iz zapisnika glavne obravnave z dne 9. 5. 2018 (list. št. 704) razvidno, da je bilo prvostopenjsko sodišče (pred narokom) s strani ZPKZ obveščeno, da obtoženca ne morejo pripeljati, ker ga zaradi zdravstvenih težav peljejo na Urgentni blok UKC Ljubljana. Navkljub napačno ugotovljeni okoliščini glede navzočnosti obtoženca na naroku dne 9. 5. 2018 in možnosti podajanja izločitvenega predloga, pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ob dejstvu, da se je predsednik sodišča (četudi je navedel, da gre za prepozno vložen predlog) do predloga zagovornika za izločitev predsednice senata, tudi vsebinsko opredelil kot je razvidno iz 9. točke izpodbijanega Su sklepa. Pri tem je pojasnil, da sodnica (v obširni izjavi, ki jo je podala) odločno zanika stik z oškodovanko na način, kot ga predstavlja obramba v zahtevi za izločitev in v izjavi pojasnjuje, da se je z oškodovanko v navzočnosti obeh porotnikov, okrožne državne tožilke, sodne zapisnikarice in zagovornika, pogovarjala zgolj o procesnih pravicah oškodovanke, ne pa o vsebini predmetne zadeve. Sodnica je izrecno tudi izpostavila, da je oškodovanka zapustila prostore razpravne dvorane takoj za obtoženim in njegovim zagovornikom, oziroma pred državno tožilko in razpravljajočim senatom. Ob tem je predsednik sodišča še pojasnil, kar je za zadevo ključnega pomena in čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da ni vsak kontakt oziroma vsak stik sodnice z oškodovanko, nedovoljen, sploh če gre za kaznivo dejanje posilstva in če je bil kontakt izveden v okviru pojasnilne dolžnosti, kot je (v izjavi) prepričljivo in natančno pojasnila predsednica senata. Po pridobitvi izjave sodnika in pred izdajo sklepa o izločitvi, se po potrebi lahko opravijo tudi druge poizvedbe (tretji odstavek 42. člena ZKP), ki pa upoštevajoč uveljavljeno sodno prakso nikakor ne vključujejo opravljanje formalnih preiskovalnih dejanj, kot jih je glede zaslišanja oškodovanke in glede pridobitve ter vpogleda v videoposnetek nadzornih kamer nameščenih pred razpravno dvorano (ter presoje posnetka) predlagal zagovornik, ki torej s tovrstno širitvijo dokaznega postopka ne more uspeti. Pritožba nadalje navaja, da je predsednica senata tudi na naroku dne 9. 5. 2018 kazala znake subjektivne pristranosti, ker je oškodovanki vpričo zagovornika razložila, da se ji na vabila sodišča ni potrebno odzivati in prihajati, v kolikor pa bo slednje res potrebno, ji bo predsednica senata na vabilo posebej dopisala. Takšni pripisi na vabila (v kolikor je do njih prišlo) resda niso običajni, vendar pa jih po drugi strani ni moč enoznačno razlagati v smislu sodničine pristranosti. Če se namreč upoštevajo spisovni podatki iz katerih je razbrati, da je bila oškodovanka (pred narokom dne 9. 5. 2018) že dvakrat zaslišana na sodišču (v preiskavi in na glavni obravnavi dne 14. 2. 2018), pri čemer se je nakazovalo, da se bo iz procesnih razlogov (zaradi poteka treh mesecev) glavna obravnava morala začeti znova in da obstaja možnost, da bo na njej oškodovanka ponovno (že tretjič) zaslišana o inkriminiranih dogodkih (kar je laiku težko razumljivo), je bilo postopanje sodišča napram oškodovanki življenjsko - logično in strokovno korektno. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je bila obtožencu kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

16. Pač pa sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje izvedenca psihiatra za oškodovanko, obtožencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist in s tem pravica do obrambe v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je (navkljub ugotovitvam v predhodnih točkah te odločbe) narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP). Dokazni predlog, da se za oškodovanko angažira izvedenec psihiatrične stroke (ki ga je zagovornica podala in obširno obrazložila na obravnavah dne 23. 8. 2018 in 10. 9. 2018), je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Kot je pojasnilo v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedba navedenega dokaza nepotrebna za razjasnitev dejanskega stanja v predmetni kazenski zadevi, saj se sodišču tekom dokaznega postopka v katerem je bila oškodovanka večkrat zaslišana, niti pri enem od teh zaslišanj ni postavilo vprašanje njene morebitne neverodostojnosti zaradi vplivov in dogodkov v njeni preteklosti ali pa zaradi njenih sedanjih osebnostnih lastnosti, saj je oškodovanka ves čas postopka izpovedovala odkrito in iskreno o tem, kaj se je zgodilo v dogodku. Odkrito pa je govorila tudi o svoji preteklosti, zato je sodišče ocenilo, da za razjasnitev dejanskega stanja angažiranje izvedenca ni potrebno.

17. Navedeno argumentacijo grajajo pritožniki, ki utemeljeno izpostavljajo, da se z angažiranjem izvedenca ne bi presojala oziroma ugotavljala oškodovankina verodostojnost (saj je to v izključni domeni sodišča), ampak okoliščine v zvezi z njenim psihičnim stanjem, kakšno je njeno doživljanje sveta okoli nje in na kakšen način presoja razmerja z moškimi. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni bila samo priča D. D. tista, ki je vedela povedati, da naj bi imela oškodovanka že v srednji šoli določene psihične težave. Še veliko pomembnejša in za zadevo ključnejša je ugotovitev, da je poleg priče E. E. (oškodovankine prijateljice), oškodovanka bila tista, ki je tekom postopka (tako na vprašanja obrambe, kot tudi na vprašanja sodišča) zelo obširno in zelo podrobno izpovedovala o svojih (tudi) psihičnih težavah, pa o predhodnih neprijetnih dogodkih vezanih tudi na negativno spolno izkušnjo v zvezi s F. F., pa o svojskem načinu razmišljanja, reagiranja in obnašanja, pa o svojem načinu razumevanja kaj je posilstvo in kaj ne, čemu se lahko upre in čemu ne, kaj lahko na zunaj manifestira in kaj ne, pa tudi o ambivalentnem odnosu do moških, s katerimi stopa v stike in naj bi imela že od nekdaj slabe izkušnje, s katerimkoli je imela karkoli, je bilo vedno nekaj, zato ima (kot je sama pojasnila) odpor do moških. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožniki, da opisi tovrstnih dejstev in okoliščin o katerih je izpovedovala oškodovanka in so v pritožbi (na str. 10 do 18) obširno povzeti in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne gre navajati, nimajo tako minornega značaja, da bi jih bilo moč odpraviti zgolj z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da gre za normalno dekle s težavami in zaznavanjem, kot jih ima v današnji družbi veliko mladih ljudi. Četudi se je moč strinjati, da imajo mladi v iskanju svoje identitete, v sklepanju poznanstev in v odnosih v katere vsakodnevno vstopajo, takšne in drugačne težave, pa ob tem, kar vse je opisovala oškodovanka, tako poenostavljeno razlogovanje kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ni mogoče. Tudi ne gre prezreti, da gre v obravnavani zadevi za očitek spolnega delikta, ki naj bi se zgodil na „štiri oči“, kar pomeni, da si stojita nasproti izjava obtoženca in izjava oškodovanke, zato mora biti dokazna ocena še toliko bolj kritična, natančna in celovita. To je dodaten argument, ki je prepričal pritožbeno sodišče, da je v obravnavani zadevi (v luči osvetlitve zgoraj navedenih okoliščin, ki se tičejo osebnosti oškodovanke) potrebno angažirati izvedenca psihiatrične stroke, lahko tudi skupaj z izvedencem kliničnim psihologom, ki pa naj se (izhajajoč iz specifične narave očitanega kaznivega dejanja) zaradi osvetlitve obtoženčeve osebnosti postavi tudi za obtoženca, kot je bilo to s strani obrambe predlagano že v postopku na prvi stopnji.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb, ugodilo pritožbama zagovornikov obtoženega A. A., izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat, saj je senat, ki je zadevo obravnaval v prvem postopku, že zavzel stališče do ključnih obtožbenih očitkov (4. odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in v zgoraj nakazani smeri dodatno angažirati še izvedenca psihiatrične oziroma klinično psihološke stroke, nato pa ob skrbni analizi in celoviti presoji vseh dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj oceniti, ali je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano, za sprejeto odločitev pa navesti jasne in prepričljive razloge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/6, 371, 371/1, 371/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MTE0