VSL Sodba III Kp 12630/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, kjer so kot formalni pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti določeni sledeči pogoji:

- obtoženec na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen,

- na glavni obravnavi je navzoč njegov zagovornik,

- obtoženec je bil pred tem že zaslišan.

Poleg formalnih pogojev pa je potrebno zadostiti tudi materialnemu pogoju, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ker obtoženec na narok ni pristopil po svoji krivdi. Izpolnjen pa je materialnopravni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil na tem naroku prebran le izpisek iz kazenske evidence, ta dokaz pa je bil na naslednjem naroku glavne obravnave v obtoženčevi prisotnosti ponovljen. Kršitev tretjega odstavka 307. člena ZKP pa predstavlja le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje med glavno obravnavo in za katero bi pritožnik, v kolikor bi želel uspeti, moral utemeljiti zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni storil.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je obtožencu na naroku glavne obravnave dne 17. 5. 2018, potem ko je svojemu zagovorniku odvetniku D. D. odpovedal pooblastilo, istega odvetnika postavilo kot zagovornika po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da to lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev obtoženčeve pravice do obrambe. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je odvetnik D. D. podal le še obsežno končno besedo. To pa pomeni, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obtoženca, medtem ko je bila obrazložitev obtoženca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, povsem posplošena. Pritožnik tudi ni z ničemer utemeljil zakaj je njegova postavitev kot zagovornika po uradni dolžnosti lahko vplivala ali je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so tudi te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah se:

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja opisanega pod 2. točko izreka spremeni tako, da se

obtoženi A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

oprosti obtožbe,

da je drugače pomagal storilcu kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, B. B., da ga ne odkrijejo s tem,

da je 19. 3. 2016 v istih krajevnih okoliščinah, kot pod točko 1 izreka neposredno po dejanju opisanem pod točko 1 izreka, potem, ko je C. C. B. B. obvladal in ga poskušal zadržati do prihoda policije tako, da je na njem sedel, C. C. s silo svojega telesa odrinil tako, da je ta padel na tla, nato pa sta skupaj z B. B. pobegnila s kraja dejanja, s tem pa je B. B. omogočil, da je kraj neovirano zapustil in se izognil prijetju.

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki odpadejo na ta del sodbe, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

II. Pritožba zagovornika obtoženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženega B. B. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za kriva:

- obtoženega B. B. storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena in 34. členom KZ-1, za katero mu je izreklo kazen sedem let zapora, vanjo pa vštelo čas prestan v priporu od 6.23 ure dne 31. 3. 2016 dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo nož na preklop skupne dolžine 21cm in dolžine rezila 10cm. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ga je delno oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa odločilo, da je dolžan povrniti polovico potrebnih izdatkov oškodovanca C. C. in polovico nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti obremenjuje proračun.

- obtoženega A. A. storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso ter polovico potrebnih izdatkov oškodovanca C. C. in polovico nagrade ter potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbe:

- zagovornik obtoženega B. B., ki je uveljavljal vse pritožbene razloge; predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe in izpusti na prostost, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom;

- zagovorniki obtoženega A. A., ki so uveljavljali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka; predlagali so spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, še podrejeno pa izrek blažje kazenske sankcije s krajšo določeno kaznijo zapora in preizkusno dobo ter spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka tako, da obtoženec ni dolžan plačati polovice potrebnih izdatkov oškodovanca in polovice nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca; in

- državna tožilka glede obtoženega A. A. zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu izreče kazen deset mesecev zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženega A. A. s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4. Utemeljena je pritožba zagovornikov obtoženega A. A., pritožba zagovornika obtoženega B. B. pa je neutemeljena.

K pritožbi zagovornikov obtoženega A. A.

5. Pritožniki so uveljavljali vrsto različnih pritožbenih razlogov, od katerih je bil povsem utemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je imel za posledico spremembo izpodbijane sodbe tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

6. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so po vsebini podobne pritožbenim razlogom zagovornika obtoženega B. B., sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo očitane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj se opis dejanja v konkretnih okoliščinah sklicuje na kaznivo dejanje opisano pod točko 1 izpodbijane sodbe, kar povsem zadošča.

7. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da na stopnji prepričanja, ki je potreben za izrek obsodilne sodbe, ni mogoče ugotoviti, da se je obtoženi A. A. zavedal, da pomaga storilcu po storitvi kaznivega dejanja. Obtoženi A. A. je vozilo predhodno zapustil. Kasnejše dogajanje med obtoženim B. B. in oškodovancem mu ni bilo znano. Oškodovanec je pojasnil, da je bila oseba, ki ga je kasneje odrinila, odsotna vsaj 5 minut. Ko se je obtoženi A. A. vrnil na kraj dejanja, je oškodovanec obvladoval obtoženega B. B., ki je bil pod njim. Oba sta bila okrvavljena in obtoženec, kot pravilno navajajo pritožniki, ni mogel vedeti, kdo krvavi oziroma kdo je poškodovan. Res je obtoženi A. A. oškodovanca odrinil, vendar iz izvedenega dokaznega postopka ni moč ugotoviti, da je takrat vedel, da pomaga storilcu kaznivega dejanja, saj je lahko tudi sklepal, da je oškodovanec v času, ko je bil odsoten, napadel obtoženega B. B. in je torej on oškodovanec. Sodišče druge stopnje se zato strinja s pritožniki, da obstoji resen dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da se je obtoženec zavedal, da je obtoženi B. B. neposredno pred tem izvršil kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje obtoženčev direktni naklep sicer utemeljuje z navedbami, da je bil obtoženi A. A. še v vozilu, ko je obtoženi B. B. oškodovanca prvič zabodel. Pri tem pa je spregledalo, da ta prvi vbod z nožem ni bil močan, saj ga je oškodovanec opisal le kot "pik", za katerega sploh ni vedel, kako je bil povzročen. Ker kasnejšega dogajanja obtoženi A. A. ni videl, vrnil se je šele, ko sta bila obtoženi B. B. in oškodovanec vsa okrvavljena že zunaj vozila, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni dokazov, da je vedel, da je obtoženi B. B. storilec kaznivega dejanja poskusa uboja.

8. Pritožbeni razlogi, ki so se nanašali na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, so bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega A. A. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

9. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki odpadejo na ta del sodbe ter potrebni izdatki obtoženca in izdatki ter nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

10. Zaradi opisane spremembe izpodbijane sodbe je pritožba državne tožilke, ki se je nanašala le na odločbo o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu A. A., postala brezpredmetna, zato je sodišče druge stopnje ni preizkušalo.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.

11. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje kljub njegovemu izrecnemu nasprotovanju in okoliščini, da je bila krivda za obtoženčevo nenavzočnost na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 na strani Uprave priporov X., ker zaradi kadrovske podhranjenosti obtoženca niso privedli, narok opravilo v njegovi nenavzočnosti. Navaja še, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo le "reševalo" nadaljevanje glavne obravnave, saj bi v nasprotnem zaradi poteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, glavno obravnavo moralo znova začeti, dne 27. 5. 2018 pa se je iztekel še dveletni rok, v katerem je obtoženca po vložitvi obtožnice še možno držati v priporu. Po stališču pritožnika je bila obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 nujna, saj se na predobravnavnem naroku ni odpovedal svoji pravici, da se mu sodi v navzočnosti. Kršen pa je bil tudi četrti odstavek 307. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje pred sprejetjem sklepa o sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti ni zaslišalo niti državnega tožilca niti zagovornika.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje v obravnavani kazenski zadevi ni postopalo v skladu s procesno ekonomijo, saj bi moralo naroke glavne obravnave razpisovati na krajše roke in glede na okoliščino, da je obtoženec v priporu, postopati še posebej hitro. Kljub temu pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje s sojenjem v nenavzočnosti obtoženca dne 7. 4. 2018 ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev sodišče zagreši, kadar je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Tako se glavna obravnava brez navzočnosti upravičenega tožilca oziroma pooblaščenca ali zastopnika zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ter zagovornika, če je obramba obvezna, ne sme opraviti v nobenem primeru. Lahko pa se opravi v nenavzočnosti obtoženca, kot to dovoljuje tretji odstavek 307. člena ZKP.

13. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe četrtega odstavka 307. člena ZKP, saj je državna tožilka predlagala sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, zagovornik pa je temu nasprotoval. Na ta način sta bila pred sprejetjem sklepa sodišča prve stopnje, da se obtožencu sodi v nenavzočnosti, oba zaslišana.

14. Res pa je, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, kjer so kot formalni pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti določeni sledeči pogoji:

- obtoženec na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen,

- na glavni obravnavi je navzoč njegov zagovornik,

- obtoženec je bil pred tem že zaslišan.

Poleg formalnih pogojev pa je potrebno zadostiti tudi materialnemu pogoju, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ker obtoženec na narok ni pristopil po svoji krivdi. Izpolnjen pa je materialnopravni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil na tem naroku prebran le izpisek iz kazenske evidence, ta dokaz pa je bil na naslednjem naroku glavne obravnave v obtoženčevi prisotnosti ponovljen. Kršitev tretjega odstavka 307. člena ZKP pa predstavlja le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje med glavno obravnavo in za katero bi pritožnik, v kolikor bi želel uspeti, moral utemeljiti zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni storil.

15. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da bi iz kazenskega spisa moral biti izločen uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah z dne 22. 3. 2016 in vsi nadaljnji dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi opravljenih prepoznav. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen predlog za izločitev navedenih dokazov, je nezakonita, ker v času, ko je oškodovanec opravljal prepoznavo po fotografijah, niso bili podani razlogi za sum, da je prav obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja. Edini indic, ki ga je policija imela, je bil v razgovoru policije z E. E. ki pa kasneje zaslišan kot priča ni potrdil poznanstva obtoženega B. B. niti tega, da bi policiji karkoli govoril o B. B. oziroma osebi z nadimkom "Y." in Facebooku. Očita, da policist F. F. prepoznave ni opravil v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPOL). Sklicuje se na odločbo I Ips 42731/2010 ter trdi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od oškodovanca, torej na posredni dokaz.

16. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru gornjih pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je do teh pritožbenih navedb opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve. Sklicevalo se je na pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov kot nedovoljenih ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 12630/2016 z dne 2. 3. 2017. K temu je še dodalo, da se na glavni obravnavi zaslišana C. C. in F. F. nista spomnila natančnega poteka prepoznave ter da iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi izhaja, da je oškodovanec pred pregledom fotoalbuma policistu podal opis obeh storilcev kaznivih dejanj. Sicer pa je oškodovanec neposredno po obravnavanem kaznivem dejanju v razgovorih s policijo in še pred opravo prepoznave po fotografijah že podal opis obeh storilcev.

17. Tudi tokrat sodišče druge stopnje ugotavlja, da zapisnik o prepoznavi po fotografijah ne predstavlja nezakonitega dokaza. Pritožnik le ponavlja navedbe, ki so že bile predmet presoje sodišč prve in druge stopnje, do teh navedb pa je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o priporu. Sodišče druge stopnje ponovno pojasnjuje, da ima prepoznava po fotografijah opravljena po 46. členu ZNPPOL le naravo obvestila, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP. Tako ni dokaz v procesno formalnem smislu, je pa "dokaz" v spoznavnem smislu, kar pomeni, da se lahko uporabi pri ocenjevanju verodostojnosti izjave, ki jo priča poda pri kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Dokaz je torej izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija. Nepravilno izvedena prepoznava po fotografijah lahko vpliva na verodostojnost pričevanja osebe, ki je opravila takšno prepoznavo, vendar ne gre za dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti. Posledično tudi ni potrebno izločiti dokazov na podlagi tako opravljene prepoznave. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 21. 7. 2016, navedlo, da iz oškodovančeve izpovedbe sicer ni razvidno ali je bil pred ogledom albuma fotografij oseb pozvan, da storilca opiše, vendar na drugi strani iz samega uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi po fotografijah izhaja, da je oškodovanec podroben opis storilcev podal in to celo večkrat. Prvič pa ga je podal že dan pred opravljanjem prepoznave, to je 21. 3. 2016, ko so policisti od njega zbirali obvestila. V fazi opravljene prepoznave po fotografijah so po presoji sodišča druge stopnje že obstojali razlogi za sum, da naj bi bil obtoženi B. B. tisti, ki je oškodovanca napadel z nožem. Iz uradnega zaznamka o razgovoru z E. E. z dne 21. 3. 2016 res izhaja, da se je potem, ko je za zadevo izvedel, spomnil fanta, ki je bil v soboto zjutraj v njegovem lokalu in ga kličejo "Y.", da je preko Facebooka našel fanta z imenom B. B., katerega je po pregledu njegovih fotografijah tudi prepoznal. Že v zbranih obvestilih ga je opisal kot starega okoli 20 let, pobritega po glavi in potetoviranega po desni roki. Tudi, ko je bil zaslišan kot priča je povedal, da "B. B." pozna, da je bil takrat v družbi štirih, da lokal obiskuje na 14 dni ter da osebno z njim ni imel težav. Opisal ga je kot osebo staro 23 do 25 let, pobrito po glavi in s tetovirano roko. Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov pojasnilo, da je E. E. že v zbranih obvestilih policiji povedal, da obtoženca pozna, vedel pa je tudi, da je po glavi pobrit ter da ima tetovažo na roki. Glede na navedeno so torej že takrat obstojali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

18. Neutemeljeno je pritožnikovo sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 42731/2010, ker ne obravnava primerljive situacije. V njej je obsodilna sodba temeljila izključno na posrednem dokazu, to je uradnem zaznamku o informativnem razgovoru policije z občanom, ki kasneje zaslišan kot priča ni potrdil prvotnih navedb. V sedaj obravnavani zadevi pa je oškodovanec C. C. zaslišan kot priča izpovedoval vsebinsko enako kot v razgovoru s policijo.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila podpisa oškodovanca C. C. na list. št. 64 in 67 popolnoma različna. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju oškodovančevih podpisov na zapisnikih o njegovem zaslišanju tekom preiskave ugotovilo, da se oškodovanec podpisuje s "parafo", ki pa ni nikjer povsem enaka, kar pa ne pomeni, da podpisa na list. št. 63 in 64 nista njegova, saj je splošno znano, da se nihče ne podpiše vedno enako. Sicer pa ni jasno kateri pritožbeni razlog je pritožnik s to navedbo želel uveljaviti.

20. Pritožnik očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo izpovedbo G. G., ki ob zaslišanju v preiskavi ni bil opozorjen v smislu člena 236 ZKP, da je pričanja lahko oproščen. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 68/2006. Pojasnjuje še, da je branje izpovedbe priče G. G., ki je bila kasneje iz kazenskega spisa izločena, lahko vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Po preizkusu teh pritožbenih navedb in sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 20. 10. 2017 ter ob upoštevanju podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res prebralo izpovedbo privilegirane priče, kateri tekom preiskave ni bilo dano ustrezno opozorilo, saj se kazenska preiskava zoper obtoženega A. A. ni vodila. Ob vložitvi obtožnice, ki je zajemala tudi soobtoženega A. A., bi že državno tožilstvo moralo poskrbeti za izločitev zapisnika o zaslišanju G. G. Napako je storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je to izpovedbo na glavni obravnavi prebralo. Pritožnik je uveljavljal izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, ki določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznani z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Izločitveni razlog po tej točki torej ni čisti izključitveni razlog, saj seznanitev sodnika oziroma sodnika porotnika z nedovoljenim dokazom ni vselej razlog za njegovo izločitev, temveč je to odvisno od vsebine izločenega dokaza. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je v točki 6 razlogov sklepa ugotovil, da je G. G. status privilegirane priče pridobil šele v fazi glavne obravnave. Ocenil je, da je G. G. zaslišan dne 9. 5. 2017 povedal predvsem, da je skozi okno stanovanja na ... 8 v X. videl vnuka A. A. kako se na vrtu pogovarja oziroma gestikulira z nekim fantom, ki je stal za cipreso, vendar le tega ni prepoznal niti ni vedel kdo je niti kam sta oba zatem odšla. Na zaslišanju v preiskavi je G. G. tudi izrecno zanikal navedbe iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z njim. Pojasnil je, da moškega ni dobro videl in ne more reči kdo je. Zanikal je, da bi policistom rekel, da naj bi se po izjavi A. A. neznani moški odpeljal s tovornim vozilom ter da naj bi bil A. A. v družbi s prijateljem, za katerega ve, da stanuje nekje v X. Izrecno je navedel, da ne ve kdo je bil tisti moški. Ker iz vsebine zapisnika o izpovedbi G. G. in uradnega zaznamka, ki sta obe izločeni, ne izhajajo navedbe, ki bi bile bremenilne za obtoženega B. B., je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zaključil, da te vsebine niso bile takšne, da bi lahko vplivale na nepristranskost senata. Razlogov tega sklepa pritožnik sploh ne izpodbija. Trditev, da je branje zapisnika o zaslišanju G. G. lahko vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje in bi glede njega lahko bila izdana oprostilna sodba, je posplošena in ne vsebujejo konkretne utemeljitve zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato je neupoštevna. Odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 68/2006, katere bistvo je, da kadar je oškodovanec hkrati obdolženčev krvni sorodnik v ravni vrsti, ima pravico do pritožbe, in ne le pravice izpodbijanja sodbe zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, ne obravnava primerljivega dejanskega stanja, zato je pritožnikovo sklicevanje nanjo neutemeljeno.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je s sklepom z dne 11. 5. 2018 na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo zahtevo obtoženega B. B. za izločitev celotnega senata ter predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ..., kot očitno neutemeljene, podane z namenom zavlačevanja in spodkopavanja avtoritete sodišča, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Iz razlogov sklepa z dne 11. 5. 2018 izhaja, da obtoženec v zahtevi za izločitev ni konkretiziral v čem naj bi bila nehumanost predsednice senata, ko ga je na glavni obravnavi pozvala, naj obleče rdečo majico s kljukastim križem niti kdaj in ob katerih prilikah naj bi ga presedala, posegala v besedo njegovega zagovornika, prav tako pa ni določno navedel v čem naj bi se kazala pristranskost senata v zvezi z opravo glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti. Po prejemu sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2017 z dne 20. 10. 2017 obtoženec ni zahteval njegove izločitve, na glavni obravnavi 25. 8. 2017 v zvezi z zaslišanjem priče F. F. prav tako ni zahteval izločitve predsednice senata, glavna obravnava dne 17. 4. 2018 pa se sploh ni snemala. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo zahtevo za izločitev celotnega senata in predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bila podana iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, zavrglo kot očitno neutemeljeno, glede predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani pa še navedlo, da je bila zahteva v tem delu prepozna, saj je obtoženec njegov sklep prejel že 8. 11. 2017. Pritožnik razlogov sklepa z dne 11. 5. 2018 sploh ne izpodbija, izraža le nestrinjanje, ki vsebinsko pomeni ponavljanje obtoženčeve zahteve za izločitev. Pritožbeni razlogi so zato neutemeljeni. Podlago za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje imelo v petem odstavku 42. člena ZKP, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje obtoženčeve zahteve za izločitev senata in predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ne bi smelo zavreči.

22. Res je obtoženec na glavni obravnavi dne 17. 5. 2018 navedel, da spremembe obtožbe ni razumel, vendar tudi ni pojasnil, kaj od te spremembe ne razume. Zagovornik je takrat pripomnil, da je bil obtoženec do dveh ponoči na urgenci UKC Ljubljana ter da zanj narok glavne obravnave predstavlja hud stres. Sodišče prve stopnje je na podlagi zdravstvene dokumentacije zaključilo, da v medicinski dokumentaciji ni navedenih objektivnih razlogov, ki bi kazali na to, da obtoženec zaradi zdravstvenih težav na glavni obravnavi ne bi bil zmožen aktivno sodelovati. Po presoji sodišča druge stopnje je bilo to "nerazumevanje spremembe obtožnice" in izpostavljanje okoliščine, da je obtoženec ponoči bil v UKC, le poskus obrambe za dosego preložitve glavne obravnave, saj se je iztekal dveletni rok v katerem je po vložitvi obtožnice obtoženca še možno držati v priporu. Sicer pa je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve pravilno pojasnilo, da se je sprememba obtožnice glede tega obtoženca nanašala na nebistvene spremembe. Državno tožilstvo je le natančneje opredelilo čas storitve kaznivega dejanja, opis noža, vrsto in naravo oškodovančevih poškodb. Dodalo je še opis, da je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar pa mu je bilo nedvomno v korist. Po presoji sodišča druge stopnje je zato neutemeljeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe. Sicer pa pritožnik ni z ničemer pojasnil, kako naj bi dogajanje na tem naroku glavne obravnave lahko ali je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato tudi iz tega razloga ne more uspeti.

23. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je obtožencu na naroku glavne obravnave dne 17. 5. 2018, potem ko je svojemu zagovorniku odvetniku D. D. odpovedal pooblastilo, istega odvetnika postavilo kot zagovornika po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da to lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev obtoženčeve pravice do obrambe. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je odvetnik D. D. podal le še obsežno končno besedo. To pa pomeni, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obtoženca, medtem ko je bila obrazložitev obtoženca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, povsem posplošena. Pritožnik tudi ni z ničemer utemeljil zakaj je njegova postavitev kot zagovornika po uradni dolžnosti lahko vplivala ali je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so tudi te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

24. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se prav tako nanašajo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da izvedba zaslišanja H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R. in S. S., ne bi v ničemer doprineslo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca, izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in njegovo pravno relevantnost. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze zavrnilo z utemeljitvijo, da so nepotrebni, ker je v dokaznem postopku bilo ugotovljeno, da je tovorno vozilo Hyundai registrska številka ... uporabljal tudi obtoženec, ki tega v svojem zagovoru ni zanikal. V času hišne preiskave je bilo vozilo parkirano na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu S. 13, v kateri je obtoženec prebival. V notranjosti tovornega vozila je bil najden in zasežen vžigalnik zeleno črne barve, na katerem so se nahajale le biološke sledi obtoženega B. B. in oškodovanca ter nikogar drugega. To izhaja iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 6. 5. 2016. Obtoženec je v zagovoru celo sam povedal, da si je kritične noči na terasi bara R. prižgal še en cigaret, iz česar je zaključiti, da obtoženec kadi. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bilo glede na okoliščino, da se na vžigalniku nahajata le obtoženčeva in oškodovančeva biološka sled, povsem nepotrebno zaslišanje predlaganih prič, saj tudi v kolikor bi potrdile, da so kadile v kombiju, to ne bi spremenilo dejstva, da so bile na vžigalniku najdene le biološke sledi obtoženca in oškodovanca. Sodišče druge stopnje zato ne more sprejeti stališča pritožnika, da bi se z zaslišanjem predlaganih prič vnesel dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

25. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožnikovih očitkov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje zaključke pa je navedlo prepričljive razloge.

26. Nekonkretiziran in posplošen je pritožbeni očitek, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe notranja nekonsistentnost.

27. Pritožnik iz posameznih izpovedb zaslišanih prič opozarja le na tiste dele, ki naj bi po njegovem bili obtožencu v korist in na podlagi lastne dokazne ocene trdi, da pri obtožencu prištevnost ni bila podana, s tem pa izključuje obstoj obtoženčeve krivde za storjeno kaznivo dejanje. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki ne izpodbijajo posamezne in celotne ocene izvedenih dokazov, pritožnik ne more uspeti.

28. Neutemeljena je iz konteksta izpovedbe iztrgana pritožbena navedba, da je E. E. povedal le, da je med 3.00 uro in 3.30 uro obtožencu nehal streči pijačo, ker je ocenil, da je močno vinjen, saj je spal v lokalu in na terasi. Pritožnik je spregledal, da je E. E. kot priča zaslišan že tekom preiskave povedal, da se mu obtoženec, ko je prišel v lokal, ni zdel pijan, ni pa bil trezen, kasneje je malo težje hodil na stranišče, saj se je opotekal, ni pa zaznal oziroma videl, da bi si pri hoji moral kaj pomagal z roko. Res je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je bil obtoženec po njegovem vinjen, zato je njemu in družbi rekel, da jim ne da več pijače. Ni pa opazil nič posebnega, razen da sta bila tako B. B. kot A. A. vinjena. Po presoji sodišča druge stopnje na podlagi te izpovedbe ni moč zaključiti, da je bil obtoženec v času storitve očitanega kaznivega dejanja v takem stanju, da sta bila zavestni in voljni element prištevnosti povsem izključena. Sodišče prve stopnje je izpovedbo E. E. pravilno ocenjevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, med drugim tudi z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, zato pritožnik s svojo oceno le dela pričine izpovedbe ne more uspeti.

29. Tudi iz izpovedbe priče Š. Š. pritožnik izpostavlja le del in sicer, da je potrdil, da so morali obtoženemu B. B. zaradi vinjenosti celo pomagati, da je prišel do taksi vozila. Tudi tokrat pritožnik spregleda, da Š. Š. tega ni pripovedoval na podlagi lastnega zaznavanja. Povedal je, da o samem dogajanju nič ne ve ter da pripoveduje le tisto, kar je izvedel od T. T. V nadaljevanju njegovega pričanja, ko je že odgovarjal na posamezna vprašanja, pa je bilo razjasnjeno, da se od vsega spomni le, da so ga celo noč pili in se ni spomnil niti ali je sebi sam poklical taksi niti ali je B. B. in A. A. videl, kako sta odšla do taksija. Zato pritožnik z delom izpovedbe Š. Š., katero je slednji zaslišan kot priča na glavni obravnavi celo negiral, ne more uspeti.

30. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo oškodovanca C. C. Okoliščina, da je oškodovanec pri svoji izpovedbi namesto dvojine uporabljal množino ni nič neobičajnega za osebe, ki prihajajo iz bivših republik Jugoslavije. Zato ta okoliščina na verodostojnost njegove izpovedbe ne vpliva. Prav tako na verodostojnost izpovedbe ne vpliva okoliščina, da je na prvem zaslišanju navedel, da je bil storilec približno enake starosti kot on. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil oškodovanec tekom preiskave dvakrat zaslišan. Ko je bil zaslišan v drugo, je takoj povedal, da je doma, ko je prebral zapisnik o prvem zaslišanju, ugotovil, da je v njemu napaka glede starosti moškega, ki je sedel zadaj. Suvereno je navedel, da je prepričan, da je bila starost moškega, ki je sedel zadaj, enaka kot starost moškega, ki je sedel spredaj, torej nekaj čez 20 let. Tudi na glavni obravnavi je pojasnil, da je ob prvem zaslišanju bila starost storilca, ki je sedel zadaj v taksiju, to je obtoženega B. B., nepravilno zapisana. Sicer pa je sodišče prve stopnje obširno izpovedbo oškodovanca C. C. pravilno ocenilo kot prepričljivo, saj se je dopolnjevala in potrjevala z izpovedbami prič, ki so prišle na kraj dejanja, z vsebino zapisnika o ogledu Policijske postaje X. z dne 19. 3. 2016, fotografijami kraja ter izsledki forenzičnih preiskav najdenih in zaseženih predmetov, nazadnje pa tudi z izvedenskimi mnenji. Povsem neutemeljeni so očitki, da je oškodovanec obtoženega B. B. na glavni obravnavi prepoznal le zato, ker je bil vklenjen, saj ga je prepoznal po fotografijah že v predkazenskem postopku. Glede ponovljenih pritožbenih navedb, da naj bi bila prepoznava po fotografijah opravljena nezakonito, je že bilo odgovorjeno pri pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

31. Sodišče prve stopnje je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo dejstva in okoliščine na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo na neonacistično prepričanje obtoženega B. B., ki je po vsej verjetnosti pripeljala do njegove odločitve, da izvrši obravnavano kaznivo dejanje. Obtoženec je bil pobrit po glavi, na hrbtišču dlani desne roke ima manjšo tetovažo s keltskim križem, obširno tetovažo pa praktično po celotni desni podlahti. Tetovaže ima tudi po drugih delih telesa. Na zgornjem delu hrbta ima tetovažo s črnim keltskim križem obdanim s krili, v notranjosti keltskega križa je manjša bela svastika, pod keltskim križem pa napis v angleškem jeziku "white pride", kar v prevodu pomeni "beli ponos". Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obtoženčevemu zagovoru, da kljukasti križ v hindujski veri ne pomeni nič spornega ter da je v napisu navedeno "with pride", saj je iz fotografij jasno viden napis "white pride". Neprepričljiv je obtoženčev zagovor, da simbol svastike lahko predstavlja tudi starodavno versko ikono, ki se pojavlja na indijski podcelini in drugje v jugovzhodni Aziji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kombinacija tetovaž, torej črtnega keltskega križa, ki je priljubljen znak neonacistov, napisa "white pride", ki je splošno znano neonacistično oziroma rasistično geslo in svastike, pomeni simbol neonacističnih skupin oziroma tako imenovanih obritoglavcev. Sodišče utemeljeno ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da ni član skupine, ki bi se nagibala k neonacističnim vrednotam. Obtožencu je bila med drugim zasežena tudi majica rdeče barve s kljukastim križem na beli podlagi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obtoženčevemu zagovoru, da je bila majica last njegovega pokojnega brata. U. U. je bil pri hišni preiskavi prisoten in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni imel nobene pripombe ali ugovora na zapisnik, obtoženec pa na glavni obravnavi zasežene majice s kljukastim križem, za katero je trdil, da mu je vsaj trikrat premajhna, ni želel pomeriti. Svoje pravilne zaključke je sodišče prve stopnje podkrepilo tudi z izpovedbo policista V. V. Le ta je povedal, da je bilo obtoženčevo vozilo dvakrat zabeleženo v bližini mest, kjer so se zbirali "skin headi". Pritožnik s svojo razlago, ki pravzaprav pomeni ponavljanje obtoženčevega zagovora glede tetovaž in rdeče majice s kljukastim križem, ne more uspeti. Pomembna je namreč okoliščina, da je na rdeči majici s kljukastim križem bila najdena prav obtoženčeva krvna sled. Res je, da okoliščina, da je bilo obtoženčevo vozilo opaženo v bližini, kjer so se zbirali "skin headi", sama po sebi še ne zadošča. Vendar pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek gradilo tudi na drugih številnih okoliščinah, katerih pa ne izpodbija. Zaključki sodišča prve stopnje v točkah 15 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavljata "logičnega paradoksa", kot to trdi pritožnik. V točki 15 obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo oškodovanca, ki se nanaša na dogajanje od trenutka, ko sta se obtoženca usedla v taksi, pa do trenutka, ko je do njega in obtoženega B. B. pritekel A. A., ki je oškodovanca odrinil in B. B. pomagal vstati, zatem pa sta odšla v ulico. V točki 29 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni prav nikakršnega dvoma, da je obtoženi B. B. kritičnega jutra v ustavljenem taksi vozilu z nožem na preklop skupne dolžine 21cm in dolžine rezila 10cm z zadnjega sedeža napadel oškodovanca, ga večkrat zabodel v predel glave, vratu, hrbta in obeh rok, s čimer mu je povzročil številne vbodne rane na vitalnih delih telesa, med drugim tri v globino segajoče rane na glavi v zatilju, dolge od 2 do 6cm ter ostale poškodbe, v posledici česar je prišlo do obilne izkrvavitve in hipovolemičnega šoka. Obtoženec je oškodovanca napadel brez kakršnegakoli razloga. Z napadom pa nadaljeval vse do takrat, ko se mu je oškodovanec uspel izmakniti in ga je s svojim telesom obvladal. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je obtoženec s svojo vztrajnostjo, uporabljenim sredstvom, številnimi poškodbami zadanimi v vitalne dele telesa, imel v namenu, da oškodovancu vzame življenje. Vendar zaradi intenzivne obrambe oškodovanca, nenazadnje pa tudi zato, ker je na kraj dejanja prišel A. A., ki je obtoženca odpeljal v sosednjo ulico, začetega kaznivega dejanja uboja ni dokončal in je ostalo pri poskusu. Zato na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vpliva pritožbena navedba, da je obtoženec po tem, ko je oškodovanec obležal na tleh, imel možnost kaznivo dejanje dokončati.

32. V nadaljevanju pritožnik izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem dr. Z. Z. in trdi, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje ničelne. Sklicuje se na izpovedbo priče Ž. Ž. Slednja je res povedala, da je bil obtoženi B. B., katerega pozna le na videz, zelo vinjen in da po njeni oceni ni vedel, kaj se dogaja. Vendar je istočasno povedala, da je lokal zapustila že okoli 2.00 ure zjutraj, da se je tja prišla zabavat, ne pa "nekoga spremljat". Z obtožencem se tisti večer sploh ni pogovarjala. Priča ima opravljeno triletno kovinarsko šolo in po presoji sodišča druge stopnje, ob upoštevanju celotnega izvedenskega mnenja dr. Z. Z., je ni mogoče šteti kot osebe, ki bi bila strokovno neusposobljena podajati mnenje o obtoženčevi prištevnosti. To velja tudi za pričo T. T. Sicer pa je izvedenec dr. Z. Z. vse te izpovedbe v svojem mnenju upošteval.

33. Izvedensko mnenje dr. Z. Z. je nepristransko, natančno, vsebinsko skladno, popolno, strokovno korektno in izčrpno obrazloženo. Izvedenec je argumentirano odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obtoženčev zagovor kot neprepričljiv, saj je spreminjal svoje navedbe glede popite pijače ter se celo sprenevedal, kaj je izvedencu povedal in ga celo skušal postaviti na laž. Po presoji sodišča druge stopnje tak obtoženčev zagovor predstavlja le obliko obrambe.

34. Izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil, da obtoženčeva izražena telesna odvisnost od alkohola, ni tako huda, kot je sprva menil, saj gre pri njemu le za problematično pitje. Kljub temu, da je ta zaključek spremenil, kar je bila posledica izvedenega dokaznega postopka, pa izvedenec nikoli ni spremenil svojega zaključka, da je bila obtoženčeva prištevnost v času storitve očitanega kaznivega dejanja le bistveno zmanjšana. Izvedenec je prvotni zaključek, da je obtoženec hudo odvisen od alkohola, gradil na podatkih, ki mu jih je povedal obtoženec. Kasneje je obtoženec te podatke sam spremenil. Izvedenec je pojasnil, da obtoženec v lokalu ni počel nič nenavadnega, v taksi je lepo vstopil, nič neobičajnega ni opisal A. A., zato ni nobenih podatkov, da bi pri obtožencu šlo za patološki opoj. Same težave z ravnotežjem še ne pomenijo, da obtoženec ne bi razumel, kje je in kaj počne. Tega tudi ne pomeni spominski izpad. Glede osebnostne motenosti je izvedenec pojasnil, da se le nakazuje iz obtoženčevih besed, medtem ko objektivnih podatkov zanjo ni. Sicer pa osebnostna motenost v opisu kaznivega dejanja ni bila vzrok za bistveno zmanjšano prištevnost, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da osebnostna motnja ostaja le na abstraktni ravni. Izvedenec je glede steroidov in taurina, katere je obtoženec omenjal šele v zagovoru na glavni obravnavi, pojasnil, da bi taurin lahko prekril vinjenost, vendar bi njegova doza morala biti zelo velika. Obtoženec pa je povedal, da je zaužil le njegovo običajno dozo tako kot pred vsakim treningom. Izvedenec se je v mnenju pravilno opiral na obtoženčev zagovor. Pritožbena navedba, da naj bi izvedenec glede taurina kontradiktorno izpovedoval, pa je povsem neutemeljena.

35. Izvedenec se je opredelil do klasifikacije in metodologije po Jellineku in tudi do skripte "Spoznajmo odvisnost od alkohola". Profesor dr. Ziherl je v knjigi "Kako se upremo alkoholu", ki je bila izdana pred 30 leti, ugotavljal, da je delitev po Jellineku zastarela in se v Sloveniji ne uporablja več, ker je nejasna, predvsem pa ne dovolj uporabna. Tudi glede skripte "Spoznajmo odvisnost od alkohola" je izvedenec pojasnil, da gre za skripto staro več kot 40 let, ki se uporablja izključno v Bolnišnici Q. in za katero tudi tam ugotavljajo, da je neustrezna. Takšno pojasnilo izvedenca je povsem prepričljivo.

36. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da če bi obtoženec za svoj 18. rojstni dan spil toliko pijače, kot je navajal v anamnezi, bi to zadoščalo za štiri do pet osemnajstletnikov, da se močno napijejo. Po tem pojasnilu pa je obtoženec spremenil svojo izjavo in navedel, da ni šlo za čisto alkoholno pijačo.

37. Izvedenec je pojasnil, da pitje takih količin alkoholnih pijač, kot je pripovedoval obtoženec, ni realno. Poleg tega je potrebno razlikovati med pojmom stopnje vinjenosti in pojmom prištevnosti, ki sta dve povsem različni stvari. Zaključek, da sta bili obtoženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi hujše vinjenosti bistveno zmanjšani, je izvedenec gradil tudi na okoliščinah, da je obtoženec, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, sredi meseca marca imel na rokah rokavice, da je za seboj zaprl vrata, da v vozilu ni zaspal ali obležal, da se je 30 m pred ciljem na zadnjem sedežu presedel, da sta bila obtoženec in oškodovanec med ruvanjem dokaj enakovredna, kar vse govori o tem, da pri obtožencu ni šlo za hudo prizadetost funkcioniranja. Teh zaključkov izvedenca pa pritožnik ne izpodbija. V podatkih kazenskega spisa, še manj pa v samem izvedenskem mnenju, ni osnove za pritožbeno trditev, da naj bi pri obtožencu prišlo do agresivnega preboja.

38. Sodišče prve stopnje je v točki 45 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Obtoženec in zagovornik sta izvedensko mnenje imela možnost preveriti na glavni obravnavi. Okoliščina, da izvedenec ni sledil navedbam obtoženca, da je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja neprišteven, pa ne more biti razlog za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke. Zato je nasprotno stališče pritožnika povsem nesprejemljivo.

39. V kolikor sodišče druge stopnje ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to iz razloga, ker je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja.

40. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje, da je izrečena kazen sedem let zapora glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob upoštevanju pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, povsem primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na drugo kazensko zadevo, ki v času vložitve pritožbe še ni bila pravnomočna in v kateri je bila kasneje kazen zapora zvišana.

41. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, ki se nanaša na odločbo o stroških kazenskega postopka. Pritožnik le zatrjuje, da bi morali biti vsi stroški kazenskega postopka naloženi v breme proračuna, medtem ko konkretnih razlogov sodišča prve stopnje, zakaj je obtoženec dolžan plačati nekatere stroške, ne izpodbija.

42. Razlogi, s katerimi je zagovornik obtoženega B. B. izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na tega obtoženca, ni ugotovilo kršitev zakona v njegovo škodo (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

43. Obtoženi B. B. je brez zaposlitve in brez premoženja, pravnomočno mu je izrečena daljša kazen zapora, zato ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 95793/2010-83
• VSC sklep Kp 223/2000
• VSK sodba Kp 542/93