VSL Sklep II Ip 24/2019

Jedro

Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.

Sodba o nespornem zahtevku se lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo pod pogoji iz člena 6 Uredbe (izvršljivost sodbe, sodna pristojnost, ...) in če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih. Sodišče, ki izda potrdilo o evropskem plačilnem nalogu, torej ne preverja vsebine sodbe, temveč le te pogoje, zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče ob potrditvi sodbe, ki upniku daje pravico do obresti vse do plačila terjatve, s pojasnilom o višini obrestne mere za določena obdobja tek obresti omejilo.

Postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, se izvede po zakonodaji države članice izvršbe.

Ne v potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo ne v samem plačilnem nalogu zahtevani zneski stroškov po višini niso konkretizirani oziroma opredeljeni, ravno tako pa niso navedeni nobeni podatki, ki bi omogočali izračun in preveritev višine teh stroškov, zato skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Taka opredelitev v izvršilnem naslovu ne zadošča za določljivost terjatve iz naslova stroškov, zato izvršilni naslov v tem obsegu ni primeren za izvršbo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprimernosti kratkega 3 dnevnega roka za odgovor je pojasniti, da narava zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe terja takojšnje odločanje sodišča, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi časovno kasneje izrečeni ukrep izgubil vsak praktičen pomen za dolžnika.

Zatrjevani vpliv na dolžnikovo poslovanje predstavlja škodo, ki je logična posledica izvršbe in zato ni pravno varovana. Poleg tega so dolžnikove navedbe, da mu bo z izvršbo poslovanje onemogočeno, zelo pavšalne, saj jih dolžnik ni preciziral s konkretnimi trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja in tudi ni pojasnil, kako bo njegovo poslovanje ogroženo zaradi rubeža in prenosa denarnih sredstev do višine, ki se izterjuje v tem postopku, oziroma zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in premičninami.

Kadar dolžnik vloži pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, ali zahteva popravek ali umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, lahko pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali (c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe. Ti ukrepi so dopustni le izjemoma, kadar interesi dolžnika za začasno omejitev ali prekinitev izvršbe pretehtajo nad interesi upnika po čim hitrejšem poplačilu svoje terjatve, pri tej presoji oziroma tehtanju pa je treba upoštevati tako možnosti za uspeh pravnega sredstva v državi izvora kakor tudi verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo škodo.

Dikcija „pod izjemnimi pogoji“ nakazuje na „ultima ratio“ značaj ukrepa, kar pomeni, da se ga lahko izreče le, ko istega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Pojem izjemnih pogojev predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja oziroma izkaza izjemnih pogojev pravilno oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe.

Omejitev izvršbe na zaščitne ukrepe je milejši ukrep, ki ga je njegovi teži ustrezno treba obravnavati kot utemeljen že takrat, ko so ob tehtanju interesov dolžnika in upnika podani posebno upravičeni razlogi, ki ne predstavljajo nujno nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Ti razlogi so v konkretnem primeru podani. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil za precej visok znesek, dolžnik pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, v obliki katerega je potrjena sodba, s katero mu je naloženo plačilo prej navedenega zneska. Če bo dolžnik z zahtevo uspel, bo z omejitvijo izvršbe na zaščitne ukrepe zaščiten pred nastankom škode, povezane s povratnim izterjevanjem v izvršbi odtegnjenih sredstev, hkrati pa bo upnik zaščiten pred tem, da bi dolžnik v vmesnem času skril svoje premoženje. Upnik nasprotno ne v odgovoru na dolžnikov predlog ne sedaj v pritožbi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi mu z izrekom zaščitnih ukrepov in s tem, ko bo moral počakati z izvršbo do pravnomočne odločitve o zahtevi za umik potrdila, nastala kakršnakoli škoda.

V izvršilnem postopku ni mogoče govoriti o odločitvi o glavni stvari v istem smislu kot v pravdnem postopku, ko končno odločitev predstavlja sodba. V postopku izvršbe so namreč predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati sproti, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.

Izrek

I.

1. Pritožbi upnika zoper sklep z dne 6. 8. 2018 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani prvi alineji II. točke izreka (glede zavrnitve predloga za izvršbo za zakonske zamudne obresti od zneska 70.014,34 EUR od 25. 1. 2018 dalje do plačila) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani drugi alineji II. točke izreka (glede zavrnitve predloga za izvršbo za stroške postopka v znesku 1.478,09 EUR) potrdi.

2. Odločitev o stroških pritožbe upnika zoper sklep z dne 6. 8. 2018 in o stroških dolžnikovega odgovora na to pritožbo se pridrži za končno odločbo.

II.

1. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 31. 8. 2018 se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdi.

Pritožba upnika zoper sklep z dne 31. 8. 2018 se zavrne in se sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

2. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 31. 8. 2018 in stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

III.

1. - Pritožba dolžnika zoper I. točko izreka sklepa z dne 24. 10. 2018 (glede zavrnitve stroškov zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe) se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

- Pritožba upnika zoper II. točko izreka sklepa (glede zavrženja stroškov izdelave overjenega prevoda potrdila o evropskem nalogu za izvršbo) se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

- Pritožbi upnika zoper IV. točko izreka sklepa se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se stroški odgovora na predlog za odlog izvršbe, ki mu jih mora glede na III. točko izreka sklepa povrniti dolžnik, zvišajo za 399,82 EUR (na 514,06 EUR), sicer pa se pritožba upnika zavrne in se sklep v izpodbijanem delu, v katerem mu niso priznani stroški za sestavo odgovora na predlog za odlog izvršbe nad zneskom 514,06 EUR, potrdi.

- Pritožba dolžnika zoper III. točko izreka sklepa (glede obveznosti povrnitve upnikovih stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe) se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

- Pritožbi dolžnika zoper V. točko izreka sklepa se ugodi in se sklep spremeni tako, da se zahtevek upnika za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe zavrne.

- Pritožba upnika zoper VI. točko izreka, v kateri mu niso priznani stroški odgovora na zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe, se zavrne in se sklep v tem obsegu potrdi.

- Pritožba dolžnika zoper VII. točko izreka sklepa (glede zavrnitve stroškov predloga za omejitev dovoljene izvršbe) se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

- Pritožbi upnika zoper IX. točko izreka sklepa se ugodi in se sklep spremeni tako, da se stroški odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe, ki mu jih mora glede na VIII. točko izreka sklepa povrniti dolžnik, zvišajo za 399,82 EUR (na 51

4,06 EUR).

- Pritožba dolžnika zoper VIII. točko izreka sklepa (glede obveznosti povrnitve upnikovih stroškov odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe) se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

2. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 82,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 6. 8. 2018 (r. št. 8 v spisu):

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi izvršilnega naslova – plačilnega naloga rednega sodišča v Milanu, št. 3987/2017 z dne 9. 2. 2017, opr. št. 68945/2016, skupaj s potrdilom o evropskem nalogu za izvršbo z dne 12. 2. 2018, na predlog upnika zoper dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve: - zneska glavnice v višini 70.014,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 do 24. 1. 2018, - zneska 2.200,00 EUR, - izvršilnih stroškov tega postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, dovolilo izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na svojih transakcijskih računih, na dolžnikove premičnine in na dolžnikove nepremičnine (I. točka izreka sklepa). Predlog je delno zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 70.014,34 EUR od dne 25. 1. 2018 dalje do plačila in glede zneska 1.478,09 EUR (stroškov postopka) (II. točka izreka sklepa). Za izvršitelja je določilo M. B. (III. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da se upnikovi izvršilni stroški odmerijo v višini 156,00 EUR, dolžnik pa jih je upniku dolžan plačati v 8 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se izvršba dovoli tudi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 70.014,34 EUR od 25. 1. 2018 dalje do plačila in glede zneska 1.478,09 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je 11. 7. 2018 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - Potrdila o evropskem nalogu za izvršbo z dne 12. 2. 2018 v zvezi s plačilnim nalogom rednega sodišča v Milanu, št. 3987/2017 z dne 9. 2. 2017. Izvršbo je predlagal za izterjavo denarne terjatve 70.014,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 do plačila ter za izterjavo stroškov postopka. V zvezi s slednjimi je navedel, da v skladu z določbami italijanskega prava skupni znesek znaša 3.678,09 EUR, od tega pa odvetniški stroški znašajo 2.200,00 EUR, dejanski stroški 30,30 EUR, pavšalni stroški v višini 15% zneska odvetniških stroškov pa 330,00 EUR. Seštevek 2.560,30 EUR predstavlja osnovo za odmero obveznega odvetniškega prispevka v višini 4% ali 102,41 EUR, novi seštevek 3.248,51 EUR pa je osnova za odmero davka na dodano vrednost v višini 22% oziroma 585,80 EUR. Sodna taksa je znašala 429,58 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo delno zavrnilo v delu, v katerem je upnik zahteval izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 25. 1. 2018 dalje do plačila, odločitev pa je oprlo na ugotovitev, da upniku izvršilni naslov ne priznava obresti po 24. 1. 2018, saj je v Potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo z dne 12. 2. 2018 navedeno, da upniku pripadajo obresti v višini 8,05 % za obdobje od dne 16. 12. 2015 do 30. 6. 2016 ter obresti v višini 8,00 % za obdobje od dne 30. 6. 2016 do 24. 1. 2018. Upnik utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev napačna.

8. Po 1. točki člena 20 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba) postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, ureja država članica izvršbe, pri čemer se sodba izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici. Skladno z 2. točko istega člena Uredbe mora upnik organom države članice izvršbe, pristojnim za izvršbo, predložiti (a) izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti; in (b) izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti; in (c) po potrebi prepis evropskega naloga za izvršbo ali njegov prevod v uradni jezik države članice izvršbe ali v drugi jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Iz navedenega je razbrati, da Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno obe navedeni listini, torej sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.

9. Kot utemeljeno opozarja upnik v pritožbi, je v postopku pred rednim sodiščem v Milanu predlagal izdajo odločbe, v kateri je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od dneva zapadlosti do dejanskega plačila. Sodišče v Milanu je s plačilnim nalogom št. 3987/2017 z dne 9. 2. 2017 dolžniku v plačilo naložilo zakonske zamudne obresti, kot izhajajo iz prošnje upnika (to je od 16. 12. 2015 dalje do plačila). V Potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo z dne 12. 2. 2018 je navedeno, da upniku pripadajo tudi obresti. Ob tem je sicer v rubriki „Obrestna mera“ zapisano, da gre za zamudne obresti na podlagi zakonskega dekreta 231/2002 v višini 8,05 % za obdobje od dne 16. 12. 2015 do 30. 6. 2016 ter v višini 8,00 % za obdobje od dne 30. 6. 2016 do 24. 1. 2018, vendar pa je to šteti le kot dodatno pojasnilo o višini obrestne mere do dneva izdaje potrdila, kot navaja upnik. Ni pa mogoče take opredelitve ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega šteti kot omejitev pravice do teka obresti le do tega datuma, kot je to razumelo sodišče prve stopnje. Upoštevati je namreč treba, da se sodba o nespornem zahtevku lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo pod pogoji iz člena 6 Uredbe (izvršljivost sodbe, sodna pristojnost,...) in če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval postopkovna pravila, določena v poglavju III Uredbe (minimalni standardi za postopke o nespornih zahtevkih). Sodišče, ki izda potrdilo o evropskem plačilnem nalogu, torej ne preverja vsebine sodbe, temveč le zgoraj omenjene pogoje, zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče ob potrditvi sodbe, ki upniku daje pravico do obresti vse do plačila terjatve, v obliki evropskega naloga za izvršbo s pojasnilom o višini obrestne mere za določena obdobja tek obresti omejilo.

10. Po povedanem upnik utemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvršbo dovoliti tudi za obresti od glavnice od 25. 1. 2018 dalje do plačila. Ker pa je za izdajo sklepa o izvršbi pristojno sodišče prve stopnje, je to narekovalo razveljavitev odločitve v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo tudi za izterjavo stroškov postopka v znesku 1.478,09 EUR, v tem delu pa višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

12. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, izvede po zakonodaji države članice izvršbe, v konkretnem primeru po ZIZ. Ta v 21. členu določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna oziroma kolikšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.¹ Terjatev mora biti torej številčno določena ali vsaj po objektivnih kriterijih določljiva tako glede glavnice kot glede obresti in stroškov. Če izvršilni naslov ne vsebuje dovolj natančne opredelitve terjatve, ga ni mogoče šteti kot primernega za izvršbo.

13. V konkretnem primeru je upnik sicer v predlogu za izvršbo zahtevane stroške opredelil po višini, dodatno pa jih z navedbo pravne in procesne podlage pojasnjuje še v pritožbi. Vendar pa ne v potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo ne v samem plačilnem nalogu 3987/2017 z dne 9. 2. 2017 ti zneski po višini niso konkretizirani oziroma opredeljeni, ravno tako pa niso navedeni nobeni podatki, ki bi omogočali izračun in preveritev višine teh stroškov, zato skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Upniku so namreč v plačilnem nalogu dosojeni le „splošni stroški, enotni prispevek in sodna taksa, d.d.v. in c.p.a., nadaljnji dokumentirani predujmi in kasnejši stroški za notifikacijo“, medtem ko so v potrdilu navedeni „splošni stroški, enotni prispevek in kolek, DDV in C.p.A in drugi tekoči ali prihodnji stroški“. Taka opredelitev v izvršilnem naslovu tudi po stališču višjega sodišča ne zadošča za določljivost terjatve iz naslova stroškov, zato izvršilni naslov v tem obsegu ni primeren za izvršbo.

14. Višje sodišče je po povedanem upnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep z dne 6. 8. 2018 v izpodbijani prvi alineji II. točke izreka (glede zavrnitve predloga za izvršbo za zakonske zamudne obresti od zneska 70.014,34 EUR od 25. 1. 2018 dalje do plačila) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani drugi alineji II. točke izreka (glede zavrnitve predloga za izvršbo za stroške postopka v znesku 1.478,09 EUR) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Odločitev o stroških pritožbe upnika zoper sklep z dne 6. 8. 2018 in dolžnikovega odgovora na to pritožbo je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.

O pritožbah dolžnika in upnika zoper sklep z dne 31. 8. 2018 (r. št. 35 v spisu):

16. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (I. točka izreka sklepa) in predlog dolžnika za prekinitev izvršbe (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi I 492/2018 z dne 6. 8. 2018, za čas do pravnomočne odločitve o dolžnikovi zahtevi za umik potrdila o evropskem izvršilnem naslovu z dne 23. 8. 2018 omeji na zaščitne ukrepe tako, da je:

- v zvezi z izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na svojih transakcijskih računih (iz točke I.a izreka sklepa o izvršbi) dovoljen le rubež denarnih sredstev;

- v zvezi z izvršbo na premičnine dolžnika (iz točke I.b izreka sklepa o izvršbi) dovoljen le rubež premičnin;

- v zvezi z izvršbo na nepremičnine dolžnika (iz točke I.č izreka sklepa o izvršbi) dovoljena le zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah.

17. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje, podredno pa njegovo spremembo in ugoditev dolžnikovemu zahtevku. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

18. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

19. Zoper III. točko izreka sklepa pravočasno po pooblaščencih pritožbo vlaga tudi upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se zahteva dolžnika za omejitev izvršbe zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

20. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

21. Pritožbi nista utemeljeni.

22. Tudi navedeni sklep je višje sodišče preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

23. ZIZ v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (subjektivni kriterij), ob objektivnih pogojih, taksativno naštetih v 1. do 10. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa določa, da sme sodišče ne glede na prejšnji odstavek na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat.

24. Dolžnik je v predlogu za odlog izvršbe navedel, da je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ravno tako pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo po 10. členu Uredbe, saj naj bi sodišče v Italiji to potrdilo izdalo neutemeljeno. Zatrjeval je, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, ki bi bila večja od tiste, ki bi zaradi odloga nastala upniku. Dolžnik namreč ne more poslovati, saj ima že blokirane vse transakcijske račune, ne more razpolagati z nepremičninami, v primeru rubeža premičnin mu bodo zarubljene tudi premičnine ter s tem onemogočeno razpolaganje z njimi. Vse to mu onemogoča poslovanje in predstavlja ekonomsko škodo. Dolžnik je v letu 2017 posloval s čistim prihodkom od prodaje v višini 2.258.860,79 EUR, kar povprečno mesečno predstavlja 188.238,42 EUR, vsaj v tej višini pa mu bo nastala nenadomestljiva škoda. Dolžnik je še navedel, da so podani tudi posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe, saj mu sklep o izvršbi še ni bil vročen. italijansko sodišče pa ni izpolnjevalo postopkovnih pravil.

25. Upnik je v odgovoru na dolžnikov predlog podanim navedbam nasprotoval in navajal, da dolžnik ni izkazal nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, njegova zahteva za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo pa je bila že zavrnjena.

26. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa predlog za odlog izvršbe zavrnilo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot pravilno. Dolžnik je z vložitvijo ugovora sicer res izkazal obstoj objektivnega pogoja za odlog izvršbe, ni pa izkazal drugega, kumulativno določenega subjektivnega pogoja, to je verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi bila večja od tiste, ki bi z odlogom nastala upniku.

27. Nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, zapolnitev tega standarda in posledično ugotavljanje, ali je škoda res nenadomestljiva ali težko nadomestljiva, pa sta odvisna od trditvene podlage predlagatelja odloga izvršbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, vsaka izvršba za dolžnika pomeni premoženjsko škodo oziroma poseg v njegovo premoženjsko sfero, zato posledice, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ne predstavljajo pravno varovane škode. Upoštevna škoda, varovana z zgoraj citirano določbo, mora zato nastati oziroma se odraziti v nekih drugih dobrinah, dolžnik pa je tudi po mnenju višjega sodišča ni uspel izkazati.

28. Zatrjevani vpliv na dolžnikovo poslovanje namreč predstavlja škodo, ki je logična posledica izvršbe in zato ni pravno varovana. Poleg tega so dolžnikove navedbe, da mu bo z izvršbo poslovanje onemogočeno, zelo pavšalne, saj jih dolžnik ni preciziral s konkretnimi trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja in tudi ni pojasnil, kako bo njegovo poslovanje ogroženo zaradi rubeža in prenosa denarnih sredstev do višine, ki se izterjuje v tem postopku, oziroma zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in premičninami. Te navedbe dolžnik v pritožbi širi s pojasnili, da zaradi blokade računov ne bo mogel plačati dobaviteljev, davkov, prispevkov, plač in naročati materiala, zato bodo posli stali, zaposleni nočejo delati, ker se bojijo, da za delo ne bodo prejeli plačila, dobavitelji zaostrujejo pogoje za sodelovanje, bonitetna ocena pa mu je padla na D. Navaja še, da bo z rubežem premičnin nastala še večja škoda, saj zaposleni ne bodo imeli materiala za delo. Ker dolžnik ob tem ne pojasni, zakaj teh navedb in v zvezi z njimi predlaganih dokazov brez svoje krivde ni mogel podati že v predlogu za odlog izvršbe, gre za nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jih ni mogoče upoštevati.

29. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da je dolžnik svojo škodo dovolj konkretiziral z višino povprečne mesečne škode 188.238,42 EUR. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnik ni podal nikakršnih konkretnih trditev o okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da naj bi dolžniku zaradi izvršbe nastala škoda ravno v taki višini, čeprav je bila izvršba dovoljena zaradi izterjave bistveno nižjega zneska (72.214,34 EUR s pripadki).

30. Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnik ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, zakaj naj bi bila zatrjevana škoda nenadomestljiva ali težko nadomestljiva, ravno tako pa tudi ne navedb, da bi bila ta škoda večja od tiste, ki bi z odlogom izvršbe nastala upniku. Po povedanem pritožbene trditve, da upnikovo škodo predstavlja le višina njegove terjatve 73.692,43 EUR, niti niso pravno odločilne, saj dolžnikova zgoraj opisana pomanjkljiva trditvena podlaga tehtanje oziroma primerjavo med škodo na vsaki strani onemogoča.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Golo dejstvo vložitve zahteve za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo namreč samo zase ne more predstavljati posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe, ker Uredba v primeru vložitve take zahteve dopušča milejše ukrepe od odloga izvršbe (ti bodo pojasnjeni v nadaljevanju sklepa), pri čemer ti ukrepi še vedno lahko uravnoteženo in ustrezno zavarujejo tako interese upnika kot tudi interese dolžnika. Prav tako posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe ne more predstavljati nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, na katero se v pritožbi sklicuje dolžnik, saj gre pri tem za subjektivni pogoj za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, poleg tega pa je dolžnik niti ni uspel izkazati, kot je bilo že pojasnjeno.

32. Dolžnik je dne 21. 8. 2018 vložil tudi zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe po točkah (c) ali (a) člena 23 Uredbe. Navedel je, da je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo po 10. členu Uredbe, ker je sodišče v Italiji to potrdilo izdalo neutemeljeno, saj ne gre za nesporen zahtevek, v postopku izdaje plačilnega naloga, ki je potrjen v obliki evropskega naloga za izvršbo, pa niso bili spoštovani minimalni procesni standardi. Navedel je, da bo trgana sredstva potem, ko bo potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo umaknjeno, z velikimi težavami in stroški izterjal nazaj, blokirani transakcijski računi pa mu onemogočajo poslovanje, kar predstavlja ogromno ekonomsko škodo.

33. Upnik je v odgovoru zahtevi dolžnika za prekinitev ali omejitev izvršbe nasprotoval, ker naj bi redno sodišče v Milanu predlog dolžnika za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo že zavrnilo. Poleg tega pa je prekinitev ali omejitev izvršbe mogoča le pod izjemnimi pogoji, ki jih dolžnik ni ne zatrjeval ne izkazal, saj razlogi, ki jih navaja, predstavljajo normalo posledico izvršbe.

34. Člen 23 Uredbe določa, da kadar je dolžnik vložil pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, vključno s pravnim sredstvom v smislu člena 19, ali zahteval popravek ali umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo v skladu s členom 10, lahko pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali (c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe.

35. Osnovna predpostavka za izrek ukrepov po členu 23 Uredbe je torej vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, ki je potrjena kot evropski nalog za izvršbo, ali zahteve za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Ta pogoj je dolžnik izkazal, saj je predložil kopijo zahteve za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki jo je vložil na redno sodišče v Milanu. Upnik je temu sicer nasprotoval s trditvami, da je redno sodišče v Milanu zahtevo že zavrnilo, vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da s tem izpolnjenosti navedenega pogoja ni uspel izpodbiti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

36. Upnik v pritožbi meni, da je rok 3 dni, ki mu ga je sodišče določilo za vložitev odgovora na dolžnikov predlog za prekinitev ali omejitev izvršbe, prekratek, saj je zadeva povezana s postopkom, ki se vodi pred tujim sodiščem, zato je nerazumno pričakovati, da bo v tako kratkem roku upnik lahko pripravil ustrezen odgovor. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj gre za sodni rok, ki se lahko na predlog prizadete osebe podaljša, če so za to upravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik v odgovoru ni pojasnil razlogov, zakaj naj bi bil postavljeni rok prekratek, ravno tako pa tudi ni zaprosil za podaljšanje roka. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprimernosti tako kratkega roka pa je pojasniti, da narava zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe v okoliščinah konkretnega primera terja takojšnje odločanje sodišča, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi časovno kasneje izrečeni ukrep izgubil vsak praktičen pomen za dolžnika, kot je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi sicer je upnik odgovor na dolžnikov predlog vložil v postavljenem tridnevnem roku in ga je sodišče prve stopnje pri odločanju tudi upoštevalo. Očitki o kršitvi pravic se tako izkažejo za neutemeljene.

37. V odgovoru je upnik navedel, da je sodišče v Milanu zahtevo za umik potrdila že zavrnilo. V dokaz tem trditvam je predložil listino, ki vsebuje računalniško (tipkano) in ročno napisano vsebino. Sodišče predloženemu dokazilu ni sledilo, saj listine v tujem jeziku ni razumelo, upnik pa ni predložil njenega prevoda (prim. drugi odstavek 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V pritožbi upnik navaja, da so mu bile s tem kršene postopkovne pravice, saj je že v odgovoru napovedal, da bo sodno overjen prevod listine predložil naknadno. Meni, da bi ga moralo zato sodišče, če listine ni razumelo, pozvati k popravi oziroma dopolnitvi dokaza s predložitvijo prevoda, kot je že pozivalo dolžnika.

38. Višje sodišče take navedbe zavrača kot neutemeljene. Upnik je namreč zatrjeval le, da je bila dolžnikova zahteva za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo zavrnjena, ni pa podal nobene trditvene podlage, da bi takšna odločitev že postala pravnomočna. Tako pomanjkljive trditvene podlage o pravnomočnosti odločitve z izvedbo predlaganih dokazov ni mogoče nadomestiti, saj dokazi služijo le potrjevanju že dovolj določno in konkretno zatrjevanih dejstev (povezanost trditvenega in dokaznega bremena, prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Po povedanem se za pravno neupoštevne izkažejo obširne pritožbene trditve, da bi moralo sodišče počakati na prejem overjenega prevoda odločitve oziroma da bi moralo upnika pozvati k njegovi predložitvi, kot je v tej zadevi že pozivalo dolžnika. Višje sodišče nanje zato posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), temveč le pripominja, da iz dne 5. 9. 2018 predloženega prevoda odločitve o zahtevi dolžnika za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo ne izhaja, da bi le-ta že postala pravnomočna, če pa je temu tako, kot to trdi upnik v pritožbi, bo sodišče to upoštevalo v nadaljevanju postopka pri presoji trajanja izrečenega ukrepa, kot je tudi že pojasnjeno v izpodbijanem sklepu.

39. Sodišče prve stopnje je po povedanem pravilno štelo, da je pogoj vložitve zahteve za umik potrdila o evropskem plačilnem nalogu izkazan, zato je v nadaljevanju presojalo utemeljenost izreka ukrepov po točkah (a) in (c) člena 23 Uredbe. Ob tem je obširno in argumentirano pojasnilo, da so ti ukrepi dopustni le izjemoma, kadar interesi dolžnika za začasno omejitev ali prekinitev izvršbe pretehtajo nad interesi upnika po čim hitrejšem poplačilu svoje terjatve, ter da je treba pri tej presoji oziroma tehtanju upoštevati tako možnosti za uspeh pravnega sredstva v državi izvora kakor tudi verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo škodo.²

40. Ob presoji možnosti za uspeh z zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo je sodišče prve stopnje podalo obširno obrazložitev glede pogojev za potrditev sodbe v obliki evropskega naloga ter argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da je dolžnik verjetno izkazal, da ne gre za nesporni zahtevek v smislu točke (b) prvega odstavka člena 3 Uredbe ter da ni bil obveščen o obveznem zastopanju po odvetniku, kar predstavlja enega od minimalnih standardov za potrditev sodbe v tej obliki. Višje sodišče podane razloge sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje.

41. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo oziroma primerjalo še posledice, ki bi nastale, če sodišče ne bi izdalo ukrepa po členu 23 Uredbe, dolžnik pa bi v postopku odločanja o zahtevi za umik potrdila o evropskem nalogu nato uspel, s posledicami, ki bi nastale, če bi sodišče izdalo ukrep po členu 3 Uredbe, dolžnik pa z zahtevo za umik potrdila ne bi uspel. Ob tem je pojasnilo, da lahko ukrep prekinitve postopka iz točke (c) člena 23 Uredbe izreče le „pod izjemnimi pogoji“, torej izjemoma in podrejeno, kadar je to nujno (potrebno) in primerno. Dolžnik v zvezi s tem v pritožbi meni, da je takšno stališče napačno in zagovarja razlago, da so ukrepi med seboj enakovredni, vendar temu ni mogoče slediti. Že dikcija „pod izjemnimi pogoji“ namreč nakazuje na „ultima ratio“ značaj tega ukrepa, kar pomeni, da se ga lahko izreče le, ko istega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.

42. Pojem izjemnih pogojev predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja oziroma izkaza izjemnih pogojev pravilno oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe.³ Ukrep prekinitve izvršbe po točki (c) člena 23 Uredbe bi tako lahko bil utemeljen, če bi bila podana verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik v obravnavanem primeru v zahtevi za prekinitev ali omejitev izvršbe ni verjetno izkazal, da bi mu takojšnja izvršba povzročila tako škodo, saj je navedel le, da bo odtegnjena sredstva z veliki težavami in stroški izterjal nazaj, zgolj zgoraj opisana izkazana možnost za uspeh z zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo pa za izrek tega izjemnega ukrepa (prekinitve izvršbe) ne zadošča. Tudi če bi dolžnik v predlogu za prekinitev izvršbe podal trditve, kot jih je glede nenadomestljive škode navedel v predlogu za odlog izvršbe, pa z njimi ne bi uspel, ker gre zgolj za logično posledico same izvršbe, kot je bilo že obrazloženo zgoraj.

43. S pavšalnimi trditvami, da sodišče utemeljenosti ukrepa iz točke (c) člena 23 Uredbe ne bi smelo presojati po pravilih za odlog izvršbe, po povedanem dolžnik pravilnosti sprejete odločitve o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka ni uspel izpodbiti.

44. Glede ukrepa omejitve izvršbe na zaščitne ukrepe iz točke (a) člena 23 Uredbe je sodišče zapisalo, da gre za milejši ukrep, ki ga je njegovi teži ustrezno treba obravnavati kot utemeljen že takrat, ko so ob tehtanju interesov dolžnika in upnika podani posebno upravičeni razlogi, ki ne predstavljajo nujno nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Višje sodišče ugotavlja, da so ti razlogi v konkretnem primeru podani, kot je ugotovilo tudi že sodišče prve stopnje. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil za precej visok znesek 73.692,43 EUR s pripadki, dolžnik pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, v obliki katerega je potrjena sodba, s katero mu je naloženo plačilo prej navedenega zneska. Če bo dolžnik z zahtevo uspel, bo z omejitvijo izvršbe na zaščitne ukrepe zaščiten pred nastankom škode, povezane s povratnim izterjevanjem v izvršbi odtegnjenih sredstev, hkrati pa bo upnik zaščiten pred tem, da bi dolžnik v vmesnem času skril svoje premoženje. Upnik nasprotno ne v odgovoru na dolžnikov predlog ne sedaj v pritožbi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi mu z izrekom zaščitnih ukrepov in s tem, ko bo moral počakati z izvršbo do pravnomočne odločitve o zahtevi za umik potrdila, nastala kakršnakoli škoda. Poleg tega upnik trdi, da je odločitev o tem že pravnomočna, kar bo, kot je bilo že pojasnjeno, upoštevano v nadaljevanju postopka.

45. Višje sodišče kot neutemeljene zavrača upnikove trditve, da je sodišče prve stopnje pri izreku zaščitnih ukrepov odločalo preko dolžnikovih navedb, saj je odločitev sprejelo glede na trditve o višini terjatve in o grozeči škodi oziroma posledicah, ki jih je dolžnik navedel in zatrjeval v svojem predlogu, upnik pa jim v odgovoru na predlog ni nasprotoval.

46. Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in predloga za prekinitev izvršbe pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo dolžnika zoper I. in II. točko izreka sklepa z dne 31. 8. 2018 potrdilo in sklep v tem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravilna je tudi odločitev o izreku zaščitnih ukrepov po točki (a) člena 23 Uredbe, in ker tudi tu višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je zavrnilo tudi upnikovo neutemeljeno pritožbo in sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

47. Dolžnik in upnik s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta vsak svoje stroške vloženih pritožb (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V odgovorih na pritožbo nasprotne stranke dolžnik in upnik nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve, zato sama krijeta tudi vsak svoje stroške odgovorov na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah upnika in dolžnika zoper sklep z dne 24. 10. 2018 (r. št. 78 v spisu):

48. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog z dne 21. 8. 2018 (list. št. 24 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe (I. točka izreka sklepa). Upnikov predlog z dne 22. 8. 2018 (list. št. 34 spisa) za povrnitev stroškov izdelave overjenega prevoda Potrdila o evropskem nalogu za izvršbo Sodišča v Milanu z dne 12. 2. 2018 je zavrglo (II. točka izreka sklepa). Upnikovemu predlogu z dne 30. 8. 2018 (list. št. 72 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na predlog za odlog izvršbe je ugodilo tako, da je dolžnik v roku 8 dni dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 114,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (III. točka izreka sklepa), upnikov predlog z dne 30. 8. 2018 (list. št. 72 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na predlog za odlog izvršbe, pa je v presežku zavrnilo (IV. točka izreka sklepa). Upnikovemu predlogu z dne 30. 8. 2018 (list. št. 77a spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na zahtevo dolžnika za prekinitev ali omejitev izvršbe, je ugodilo tako, da je dolžnik v roku 8 dni dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 114,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (V. točka izreka sklepa), upnikov predlog z dne 30. 8. 2018 (list. št. 77a spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe, pa je v presežku zavrnilo (VI. točka izreka sklepa). Dolžnikov predlog z dne 31. 8. 2018 (list. št. 77 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo predloga za omejitev dovoljene izvršbe, je zavrnilo (VII. točka izreka sklepa). Upnikovemu predlogu z dne 17. 10. 2018 (list. št. 129 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe, je ugodilo tako, da je dolžnik v roku 8 dni dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 114,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (VIII. točka izreka sklepa), upnikov predlog z dne 17. 10. 2018 (list. št. 129 spisa) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe, pa je v presežku zavrnilo (IX. točka izreka sklepa).

49. Zoper I., III., V., VII. in VIII. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

50. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

51. Zoper II., IV., VI. in IX. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugodi vsem upnikovim stroškovnim zahtevkom. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

52. Pritožba dolžnika je neutemeljena, pritožba upnika pa je delno utemeljena.

53. Tudi navedeni sklep je višje sodišče preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

54. Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbene očitke dolžnika, da je odločitev o stroških sprejeta preuranjeno, saj bi bilo treba uporabiti šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da se med postopkom o stroških odloči s posebnim sklepom le takrat, ko pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Meni, da je v konkretni zadevi ta pravica odvisna od odločitve o glavni stvari in bi bilo o stroških treba odločiti glede na uspeh v postopku, ki pa ne bo znan, dokler ne bo pravnomočna odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

55. Take navedbe niso utemeljene. V izvršilnem postopku namreč ni mogoče govoriti o odločitvi o glavni stvari v istem smislu kot v pravdnem postopku, ko končno odločitev predstavlja sodba. V postopku izvršbe so namreč predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati sproti, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.

56. Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, po šestem odstavku istega člena pa mora upnik dolžniku povrniti tiste stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Povrnitev stroškov je treba po osmem odstavku istega člena zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina.

57. Z izpodbijano I. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe. Obrazložilo je, da ni mogoče šteti, da bi upnik dolžniku te stroške povzročil neutemeljeno. Dolžnik v pritožbi vztraja, da mu je upnik te stroške povzročil neutemeljeno oziroma po svoji krivdi, ker je zlorabil institut izvršbe, ko je predlog za izvršbo vložil na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki je bilo izdano neutemeljeno. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, ki je izpolnjeval vse pogoje za dovolitev izvršbe. Slediti tudi ni mogoče zahtevi po uporabi določb ZPP o uspehu v postopku. Te se namreč skladno s 15. členom ZIZ uporabijo le smiselno in to le takrat, ko ZIZ ne določa drugače. Ker ZIZ v primeru, ko upnik dolžniku stroškov ni povzročil neutemeljeno, ne omogoča naložitve povrnitve teh dolžnikovih stroškov v breme upnika, že iz tega razloga uporaba določb ZPP o uspehu ne pride v poštev.

58. Z II. točko izreka sklepa je sodišče kot prepozen zavrglo stroškovni zahtevek upnika za izdelavo overjenega prevoda potrdila o evropskem plačilnem nalogu. Ugotovilo je namreč, da se je upnik s stroški overitve prevoda potrdila o evropskem plačilnem nalogu seznanil 28. 6. 2018, ko je bil izdan račun za izdelavo te overitve. Predlog za izvršbo, ki mu je priložen tudi overjen prevod potrdila, je upnik vložil 11. 7. 2018, stroškov overitve pa ni priglasil že s predlogom za izvršbo, temveč šele 22. 8. 2018, kar je prepozno. Ob tem upnik tudi ni podal nobenih pojasnil, zakaj povrnitve teh stroškov ni mogel zahtevati pravočasno v predlogu za izvršbo.

59. Višje sodišče odločitev in razloge zanjo sprejema kot pravilne, s pritožbenimi navedbami, da je stroške priglasil pravočasno in da ni imel namena zavlačevanja postopka, pa upnik pravilnosti takih zaključkov ni uspel izpodbiti.

60. V III. in IV. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločalo o stroških upnikovega odgovora na dolžnikov predlog za odlog izvršbe, in sicer je upniku kot potrebne za izvršbo priznalo in dolžniku v plačilo naložilo stroške v znesku 114,24 EUR, v presežku pa je stroškovni zahtevek upnika zavrnilo.

61. Ugotovitev o potrebnosti teh stroškov za izvršbo je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da je bil upnik izrecno pozvan k podaji odgovora, določen mu je bil tudi rok za izjasnitev. Kljub temu, da ZIZ odgovora na tak predlog izrecno ne predvideva, ima upnik pravico do podaje odgovora že zaradi pravice do izjave, saj lahko nasprotuje dolžnikovim navedbam in dokazom ter poda svoje navedbe in dokaze. Poleg tega je upnik po prejemu poziva na odgovor lahko tudi upravičeno domneval, da je sodišče uveljavljana dejstva štelo za relevantna in jih bo v primeru molka upnika štelo za priznana. Odgovor je bil zato potreben za preprečitev nastopa za upnika negativnih posledic oziroma za zavarovanje upnikovih pravic v postopku in je zaključek sodišča prve stopnje o objektivni potrebnosti v zvezi z njim nastalih stroških tudi po mnenju višjega sodišča pravilna.⁴ S pavšalnimi trditvami, da odgovor na predlog za odlog izvršbe predstavlja nepotrebno vlogo, pravilnosti takega stališča dolžnik ni uspel izpodbiti.

62. Dolžnik v pritožbi še uveljavlja, da bi moralo sodišče namesto petega odstavka uporabiti šesti odstavek 38. člena ZIZ, saj je upnik tisti, ki je na podlagi neprimernega izvršilnega naslova vložil predlog za izvršbo in tako dolžniku neutemeljeno povzročil stroške. Tudi te navedbe so neutemeljene in nimajo materialnopravne podlage v zakonu. Kot je bilo že pojasnjeno, se šesti odstavek 38. člena ZIZ uporablja za presojo stroškov, katerih povrnitev dolžnik zahteva od upnika, medtem ko se v obratni situaciji, ko torej stroškovni zahtevek postavi upnik zoper dolžnika, za kar gre tudi v predmetni zadevi, stroški presojajo le z vidika njihove potrebnosti po petem odstavku 38. člena ZIZ.

63. Pritožbo zoper odločitev o stroških odgovora na predlog za odlog izvršbe vlaga tudi upnik, ki utemeljeno opozarja, da je stroške sodišče odmerilo v prenizkem znesku. Ob tem sicer ni mogoče slediti navedbam, da bi moralo sodišče odgovor na predlog za odlog vrednotiti po podobnosti kot odgovor na pravno sredstvo, temveč je pritrditi sodišču, ki je odgovor skladno z ustaljeno sodno prakso⁵ ovrednotilo v okviru obrazložene vloge po 3. alineji 7. točke tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Pravilno pa pritožba uveljavlja, da sodišče ni imelo podlage za omejitev nagrade za sestavo odgovora na predlog za odlog izvršbe na 200 točk po 1. točki tar. št. 27 OT. Ta se namreč nanaša izključno na sestavo predloga za izvršbo in je pri sestavi odgovora na predlog za odlog izvršbe ni mogoče uporabiti. Nagrado za sestavo odgovora na predlog za odlog izvršbe je tako treba odmeriti po 3. alineji 7. točke tar. št. 27 OT, ki jo določa v višini 75% iz tarifne številke 18 oziroma glede na vrednost spornega predmeta 900 točk. Povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV nagrada upnika za sestavo odgovora na predlog za odlog izvršbe tako znaša 514,06 EUR.

64. S V. in VI. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločalo o stroških upnikovega odgovora na dolžnikovo zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe, in sicer je upniku kot potrebne za izvršbo priznalo in dolžniku v plačilo naložilo stroške v znesku 114,24 EUR, v presežku pa je stroškovni zahtevek upnika zavrnilo.

65. V tem delu dolžnik utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in da teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo. Dolžnikov predlog za odlog izvršbe in predlog za prekinitev oziroma omejitev izvršbe sta bila namreč upniku v odgovor vročena hkrati (glej dopis z dne 27. 8. 2018), zato bi upnik lahko odgovor nanju podal z eno enotno vlogo in dva ločena odgovora, za katera je upnik ločeno priglasil tudi stroške za vsakega posebej, nista bila potrebna. Ker so bili upniku že priznani stroški za odgovor na predlog za odlog izvršbe, je višje sodišče sklenilo, da dolžniku ni mogoče kot potrebnih za izvršbo v plačilo naložiti še stroškov odgovora na predlog za prekinitev oziroma omejitev izvršbe, temveč mora slednje kriti sam. Glede na tako odločitev pa je neutemeljena pritožba upnika, s katero se zavzema za zvišanje stroškov, ki mu jih po povedanem niti v že odmerjenem znesku ni mogoče priznati.

66. S VII. točko izreka sklepa je sodišče zavrnilo stroškovni predlog dolžnika za povrnitev stroškov predloga za omejitev izvršbe po 34. členu ZIZ samo na premičnine in nepremičnine. Pravilna je odločitev, da mu upnik teh stroškov ni povzročil neutemeljeno, saj je predlog za izvršbo z vsemi dovoljenimi sredstvi izvršbe vložil na podlagi obstoječega in veljavnega izvršilnega naslova, poleg tega pa dolžnik s predlogom ni uspel, saj ga je sodišče prve stopnje že zavrnilo s sklepom z dne 23. 10. 2018, ki je postal pravnomočen 14. 11. 2018. S pritožbenim ponavljanjem, da mu je upnik te stroške povzročil neutemeljeno, ker je predlog za izvršbo vložil na podlagi napačnega potrdila o evropskem plačilnem nalogu, po povedanem dolžnik ne more uspeti.

67. Pravilno je sodišče kot za izvršbo potrebne upniku priznalo in dolžniku naložilo v plačilo stroške odgovora na dolžnikov predlog za omejitev izvršbe po 34. členu ZIZ (VIII. in IX. točka izreka izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem se višje sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in na razloge, ki jih je že samo navedlo v 61. točki obrazložitve tega sklepa. Tudi v tem delu dolžnik z navedbami, da ti stroški niso bili potrebni ter da je upnik tisti, ki je stroške neutemeljeno povzročil dolžniku, ne more uspeti iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni v 61. in 62. točki obrazložitve tega sklepa.

68. Utemeljeno pa upnik opozarja, da so bili tudi stroški odgovora na dolžnikov predlog za omejitev dovoljene izvršbe dolžniku v plačilo naloženi v prenizkem znesku. Ni namreč podlage za omejitev nagrade na 200 točk po 1. točki tar. št. 27 OT, kot je bilo že obrazloženo. Tudi nagrado za ta odgovor je zato treba priznati po 3. alineji 7. točke tar. št. 27 OT, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV oziroma v skupnem znesku 514,06 EUR, kot jo je upnik tudi priglasil.

69. Po povedanem je višje sodišče:

- pritožbo dolžnika zoper I. točko izreka sklepa (glede zavrnitve stroškov zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe) zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbo upnika zoper II. točko izreka sklepa (glede zavrženja stroškov izdelave overjenega prevoda potrdila o evropskem nalogu za izvršbo) zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbi upnika zoper IV. točko izreka sklepa delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je stroške odgovora na predlog za odlog izvršbe, ki mu jih mora glede na III. točko izreka sklepa povrniti dolžnik, zvišalo za 399,82 EUR (na 514,06 EUR) (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo upnika zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, v katerem mu niso priznani stroški za sestavo odgovora na predlog za odlog izvršbe nad zneskom 514,06 EUR, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbo dolžnika zoper III. točko izreka sklepa (glede obveznosti povrnitve upnikovih stroškov odgovora na predlog za odlog izvršbe) zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbi dolžnika zoper V. točko izreka sklepa ugodilo in sklep spremenilo tako, da je zahtevek upnika za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbo upnika zoper VI. točko izreka, v kateri mu niso priznani stroški odgovora na zahtevo za prekinitev ali omejitev izvršbe, zavrnilo in sklep v tem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbo dolžnika zoper VII. točko izreka sklepa (glede zavrnitve stroškov predloga za omejitev dovoljene izvršbe) zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbi upnika zoper IX. točko izreka sklepa ugodilo in sklep spremenilo tako, da je stroške odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe, ki mu jih mora glede na VIII. točko izreka sklepa povrniti dolžnik, zvišalo za 399,82 EUR (na 514,06 EUR) (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ);

- pritožbo dolžnika zoper VIII. točko izreka sklepa (glede obveznosti povrnitve upnikovih stroškov odgovora na predlog za omejitev dovoljene izvršbe) pa zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

70. Obe stranki sta s pritožbama delno uspeli, zato sta upravičeni do povrnitve stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

71. Upnik je s pritožbo zahteval zvišanje stroškov za skupno 1.622,68 EUR, zato bi mu po 6. točki tar. št. 27 pripadala nagrada v višini 300 točk (in ne priglašenih 1.200 točk), kar skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV znaša 171,35 EUR, povečano za sodno takso 26,40 EUR pa 197,75 EUR. S pritožbo je upnik uspel doseči zvišanje stroškov za skupno 799,64 EUR, zato mu mora dolžnik ob upoštevanju 49,3% uspeha povrniti 97,49 EUR pritožbenih stroškov. Stroške odgovora na dolžnikovo pritožbo upnik krije sam, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

72. Dolžnik je s pritožbo zahteval povrnitev svojih stroškov in izpodbijal upnikove stroške v skupni višini 1.555,28 EUR, zato bi mu pripadala nagrada v višini 300 točk (in ne priglašenih 1.200 točk), kar skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV znaša 171,35 EUR, povečano za sodno takso 33,00 EUR pa 204,35 EUR. S pritožbo je dolžnik dosegel znižanje upnikovih stroškov za 114,24 EUR, zato mu mora upnik ob upoštevanju 7,3% uspeha povrniti 15,01 EUR pritožbenih stroškov.

73. Po medsebojnem pobotanju mora tako dolžnik upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 82,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Tako npr. VSL sklep II Ip 3198/2014 z dne 17. 12. 2014, VSM sklep I Ip 859/2012 z dne 11. 10. 2012, VSRS sodba in sklep II Ips 777/2008 z dne 26. 1. 2012.
² Ob tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na argumentacijo v Ekart, A., Rijavec, V.: Čezmejna izvršba v EU, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 257., v Rauscher, T.: Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht, Kommentar, Band II, 4. izdaja, Verlag Dr. Otto Schmidt, 2015, 23. člen Uredbe 805/2004, str. 170, robna št. 5, ter v VSL sklepu I Ip 2435/2015 z dne 2. 9. 2015 (12. in 13. točka obrazložitve) in VSL sklepu II Ip 4333/2011 z dne 23. 11. 2011 (9. točka obrazložitve).
³ Prim. VSL sklep I Ip 2435/2015 z dne 2. 9. 2015.
⁴ Prim. VSL sklep III Ip 1934/2018 z dne 29. 8. 2018.
⁵ Prim. npr. VSL sklep II Ip 4333/2011, tako tudi VSL sklep III Ip 1934/2018 z dne 29. 8. 2018.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Ip 114/2021
• VSC sklep Cp 146/2015
• VSL sklep I Ip 3097/2010