VSL Sodba II Cp 2359/2018

Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je bilo tožencu pisanje vročeno 11. 5. 2018. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). To pa je mogoče samo z določnimi in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost. Breme za konkretizirano izpodbijanje pravilnosti izpolnitve vročilnice je na tožencu, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da pritožnik tega bremena ni zmogel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno in delno zavrnilno zamudno sodbo razsodilo, da je dolžan plačati toženec tožnici 10.200 EUR odškodnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo 6.300 EUR je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 648,64 EUR.

2. Zoper delno zamudno sodbo se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da mu sodišče tožbe ni vročilo. Navaja, da opravlja prevoze v mednarodnem cestnem tovornem prometu in je od doma odsoten več dni, tudi med vikendi. Posamezen prevoz lahko traja tudi več kot deset dni. Dne 11. 5. 2018, ko naj bi mu bila vročena tožba, ga ni bilo doma, zato mu tožba ni mogla biti vročena. To izhaja iz potrdila delodajalca z 29. 6. 2018. Tega dne se je nahajal na službeni vožnji s tovornim vozilom. Ko je preveril, kakšen podpis je na povratnici, je ugotovil, da podpis na povratnici, ni njegov. Že na prvi pogled je razvidno, da se podpis na vročilnici razlikuje od podpisa na pooblastilu. Iz vročilnice tudi izhaja, da je bila vročitev tožbe poskušana že 10. 5. 2018, a neuspešno, zaradi česar je bilo tožencu puščeno obvestilo o prispelem pismu. Na vročilnici ni navedeno, komu naj bi bila vročitev tožbe dejansko opravljena, saj tožencu zaradi odsotnosti tožba ni mogla biti vročena. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, izpodbijana sodba pa o odločilnih dejstvih nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker toženec ni podal odgovora na tožbo, ni mogel priznati zahtevka po temelju. Izpodbijana sodba glede temelja nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče priznalo tožnici odškodnino zaradi strahu. Glede tega dela zahtevka sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih. Ta del tožbenega zahtevka ni bil predmet kazenskega postopka, iz izvedenskega mnenja dr. P. pa ne izhaja, da naj bi tožnica utrpela kakršenkoli strah. Ker je bila tožnica nezavestna, ob samem dogodku niti ni mogla utrpeti primarnega strahu. Kako je sodišče ugotovilo, da je tožnica utrpela hud primarni strah, zato ni jasno. Iz izvedenskega mnenja dr. P. tudi jasno izhaja, da zdravljenje tožnice ni bilo zapleteno. Poleg tega je bila tožnica ob dogodku stara 73 let, zaradi česar so se že pojavile degenerativne spremembe. To izhaja tudi iz izvida mag. M. B. z 9. 9. 2016, ki je ugotovila, da ima tožnica kalcinatno vnetje, ki ni posledica poškodb. Tekom celotnega zdravljenja je bila tožnica pokretna in je lahko skrbela sama zase. Vse navedeno pomeni, da je sodišče priznalo tožnici močno pretirano odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zamudna sodba je posledica toženčeve pasivnosti, dejstva, da toženec ne odgovori na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena. Ker je odgovor na tožbo obvezen (pisni) stadij postopka, je logično, da je toženčeva pasivnost v tem stadiju sankcionirana z zamudno sodbo. Ne gre za kaznovanje toženca zaradi njegove neaktivnosti, ampak specifični način toženčevega disponiranja. Vzpostavi se domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira tožbeni zahtevek, ki je mogoča zato in le tedaj, ko je bil toženec seznanjen s tožnikovimi trditvami (oziroma, ko mu je bilo to omogočeno) in ko je bil poučen o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo. Življenjske izkušnje kažejo, da se toženčeva neopravičena pasivnost ne more razumeti drugače, kot da priznava tožbene trditve.¹

6. Toženec zanika, da priznava tožbene navedbe in navaja, da na tožbo ni odgovoril, ker mu niti ni bila vročena. Ker za tožbo ni vedel, tožbenih navedb ni priznal.

7. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbenim trditvam toženca o nepravilni vročitvi pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Kot izhaja iz podatkov spisa, to je vročilnice, pripete na list. št. 12, je bila tožba s prilogami in pozivom na vložitev odgovora tožencu vročena na naslov Š. 63. Da toženec ne bi živel na tem naslovu, toženec ne navaja, trdi pa, da je bil na dan, ko naj bi mu bila tožba vročena, to je 11. 5. 2018, na službeni vožnji s tovornim vozilom in da podpis na vročilnici ni njegov.

8. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je bilo tožencu pisanje vročeno 11. 5. 2018. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). To pa je mogoče samo z določnimi in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost. Breme za konkretizirano izpodbijanje pravilnosti izpolnitve vročilnice je na tožencu, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da pritožnik tega bremena ni zmogel.

9. Toženec trdi, da vročilnice ni podpisal, ker ga tega dne, ko naj bi se vročitev opravila, ni bilo doma. To naj bi izhajalo iz potrdila njegovega delodajalca z 29. 6. 2018, ki ga je priložil pritožbi. Potrdilo, na katerega se sklicuje pritožnik, pa tega, kar skuša dokazati, ne dokazuje. Iz potrdila izhaja, da je bil toženec 11. 5.2018 na službeni vožnji, ne pa tega koliko časa je ta službena vožnja trajala oziroma kdaj se je službena obveznost končala. Vsebina potrdila torej ne izključuje možnosti, da je toženec kljub službeni vožnji, ki jo je tega dne opravil, sodno pisanje 11. 5. 2018 prevzel.

10. Toženec ob trditvi, da podpis na vročilnici ni njegov, ni navedel, kdo in zakaj naj bi po njegovi oceni to podpisal. Ni navedel, ali na tem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga ne izročil. Kot dokaz, da ne gre za njegov podpis, je sodišču predlagal laično primerjavo podpisov na sporni vročilnici z njegovim podpisom na pooblastilu odvetnika. Pritožbeno sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za primerjavo podpisov. Za tako primerjavo je potrebno strokovno znanje izvedenca grafologa, ki ga toženec kot dokaz ni predlagal. Zgolj zato, ker podpisa ne bi bila popolnoma enaka, ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera, pa ni mogoče narediti zaključka, da gre za podpisa dveh različnih oseb. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je sporno vročilnico podpisal toženec in mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Očitana kršitev postopka zato ni bila storjena.

11. Prav tako ni utemeljena očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, niti ne nasprotujejo izreku sodbe. Sodbo je moč preizkusiti.

12. Prav tako niso izostali razlogi, ki se nanašajo na temelj. Ti izhajajo iz 5. točke obrazložitve. Toženec je bil pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, v kazenski zadevi z opr. št. II K 50714/2016, pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter mu je bila izrečena pogojna obsodba. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 14. člena ZPP pravilno štelo, da je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Taka vezanost pa pomeni, da sodba pravdnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča, ki so tvorile podlago za obsodilno sodbo, torej ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze ter kazenske odgovornosti.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je storilo prvostopenjsko sodišče kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listin oziroma zapisnika z izvedbo dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

14. Po tem, ko je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in ob upoštevanju v tožbi navedenih dejstev, je materialno pravilno odločilo tudi o prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice.

15. Prisoja denarne odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu je v skladu z uveljavljeno sodno prakso priznana, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, gre za pravno priznano škodo, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica ob samem dogodku utrpela hud primarni strah, saj je videla napad na moža, nato pa je toženec napadel še njo, tako da jo je porinil in je padla na kamnito podlago. Tožničine tožbene navedbe vsebujejo tudi trditve o sekundarnem strahu, ki pa jim prvostopenjsko sodišče ni sledilo in odškodnine v tem delu ni priznalo. Ne glede na to, da iz mnenja izvedenca ne izhaja, da bi tožnica utrpela strah, pa izhaja zatrjevan strah iz tožničinih tožbenih navedb, ki jih je prvostopenjsko sodišče sprejelo.² Ni nenavadno in neobičajno, da se človek ob brutalnem, fizičnem napadu, ki ga doživi, ustraši.

16. Ostale pritožbene navedbe o previsoko priznani odškodnini iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti so presplošene in nanje pritožbeno sodišče konkretno niti ne more odgovarjati. V okviru preizkusa izpodbijanega dela določitve, po obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna. Prisojena odškodnina je po višini ustrezna, saj upošteva merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 155 in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Jan Zobec: v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Ur. list RS in GV Založba, 2009, stran 91.
² Reakcija tožnice, ki je ob fizičnem napadu na moža in nase doživela hud strah, je normalna, tožnica pa je trditve o strahu podala v trditveni podlagi tožbe.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 330/2022
• VSL Sodba II Cp 3011/2016
• VSL Sodba II Cp 2042/2018